Rojen 26. junija 1940 v Ljubljani, dr. fizikalnih znanosti, redni profesor za biofiziko na Medicinski fakulteti in redni profesor za fiziko na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, znanstveni svetnik v Odseku za teoretično fiziko Instituta Jožef Stefan in predstojnik Politehnike Nova Gorica. Izredni član SAZU od 23. aprila 1987, redni član SAZU od 30. maja 1991. Načelnik oddelka za matematične, fizikalne in kemijske vede v III. razredu SAZU od 5. oktobra 1994 in tajnik III. razreda od 7. maja 1996 do 25. aprila 2002. Predsednik SAZU od 25. aprila 2002.

Raziskovalno dela na področju teoretične fizike in biofizike in je skupaj s sodelavci objavil v mednarodnih strokovnih časopisih več odmevnih del o strukturnih faznih prehodih v kristalih, o feroelektričnih kristalih z vodikovimi vezmi, o faznih prehodih v tekočih kristalih, o lastnostih feroelektričnih in antiferoelektričnih tekočih kristalov ter o elastičnih lastnostih bioloških in modelnih, fosfolipidnih membran. Skupaj s sodelavci je prispeval k boljšemu razumevanju statičnih in dinamičnih lastnosti feroelektričnih kristalov z vodikovimi vezmi, uvedel teoretski model za popis feroelektričnih in antiferoelektričnih tekočih kristalov in pojasnil fizikalne vzroke za različne oblike rdečih krvnih celic in za obnašanje rdečih krvnih celic v različnih fizikalnih in kemijskih pogojih ter pod vplivom različnih sil.

Z Robertom Blincem je soavtor monografije Soft Modes in Ferroelectrics and Antiferroelectrics, ki je izšla 1974 pri založbi North Holland v Amsterdamu in bila kasneje dopolnjena in prevedena v ruščino in kitajščino, z Igorjem Muševičem in Robertom Blincem pa monografije The Physics of Ferroelectric and Antiferroelectric Liquid Crystals, ki je izšla pri založbi World Scientific leta 2000. Imel je več vabljenih predavanj na mednarodnih in evropskih strokovnih srečanjih s področja feroelektrikov in tekočih kristalov ter biofizike. V letih 1972-73 je bil kot štipendist Humboldtove ustanove na strokovnem izpopolnjevanju na univerzi v Frankfurtu na Maini v Nemčiji, v letih 1973-75 in 1980 pa je bil zaposlen kot redni profesor na univerzi v Recifu v Braziliji. V zadnjem obdobju je bil na daljših strokovnih obiskih na oddelkih za fiziko na univerzah v Saarbrücknu in Münchnu v Nemčiji, v Colchestru v Angliji, v Amiensu in v Montpellieru v Franciji ter v Uedi in Tokiu na Japonskem. Prejel je nagrado Sklada Borisa Kidriča (1980), Kidričevo nagrado (1988, skupaj z Adrijanom Levstikom) in nagrado Republike Slovenije za znanstvenoraziskovalno delo (1993, skupaj s Sašo Svetino). Je predsednik Nacionalnega znanstveno-raziskovalnega sveta pri Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije.