Predsednik republike dr. Janez Drnovšek je na šeste Pogovore o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike, povabil številne ugledne slovenske razumnike in nosilce oblasti, ki so v Veliki sejni dvorani vlade, govorili o razvoju demokracije v Sloveniji.

Nosilci uvodnih tez so bili dr. France Bučar, predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, dr. Tine Hribar, profesor filozofije in redni član SAZU in dr. Marko Milosavljevič, asistent na Fakulteti za družbene vede. Uvodni razpravljalci in drugi vabljeni gostje so v razpravah med drugim skušali odgovoriti, v kolikšni meri smo se v času od osamosvojitve uspeli približati idealno zamišljenemu modelu demokratične ureditve, kot je opredeljen v naši ustavni ureditvi? Kateri od različnih demokratičnih modelov, ki so razvidni iz primerjalnih pregledov, bi najbolj ustrezal naravi slovenske družbe? Kakšna je vloga medijev pri razvoju pluralnosti in odprtosti družbe? Kakšna je vloga civilne družbe in nevladnih organizacij na delovanje in razvoj demokratične ureditve v Sloveniji?

Magnetogram celotne razprave je objavljen na teh spletnih straneh.

Po končanih pogovorih in razpravah vabljenih uglednih gostov, je predsednik republike dr. Drnovšek o današnjem razmisleku o razvoju demokracije, podal naslednjo oceno. Zapis v celoti (nelektoriran zapis):

Pridružujem se mnenju, da je bila razprava zanimiva in koristna. Nekateri so se včasih spraševali o smislu naših pogovorov o prihodnosti. Sam se po vsakem tovrstnem pogovoru vprašam ali je bolje, da se je zgodil ali je bolje, da ga ne bi bilo. Na to vprašanje lahko danes prepričljivo odgovorimo, da je bolje, da smo ta pogovor imeli. Izrečena je bila marsikatera zanimiva misel,ocena, analiza. Tudi sam bi se bolj nagnil k optimizmu kot pesimizmu. Nekatere razprave so izzvenele dokaj pesimistično, druge ne. Dr. Markeš je predstavil odlično analizo, ki jo je sam ocenil " precej pesimističen pogled za naprej, kot izziv".

Mislim, da moramo ta izziv sprejeti in ga obrniti v pozitivno smer. Tako velikih razlogov za pesimizem, če smo objektivni in če pogledamo malo širše, vendarle ni.

Zelo malo družb na svetu pravzaprav živi v nekem boljšem ravnotežju, če uporabim ta izraz, kot živimo v Sloveniji. Navsezadnje smo še zelo mlada demokracija, kljub nekaterim poskusom v prejšnjem stoletju, na katere je opomnil dr. Markeš. Dejansko se demokracija formalno in vsebinsko v Sloveniji razvija v zadnjih 13 letih. V teh 13 letih smo morali veliko napraviti, saj smo morali na noge postaviti državo. Sprejeti smo morali celotno zakonodajo in ko smo to storili, smo jo morali začeti prilagajati in spreminjati evropskemu pravnemu redu. Danes sem o tem razvoju poslušal nekatere kritične pripombe, s katerimi se strinjam. Sam sem se večkrat vprašal zakaj česa nismo napravili bolje ali zakaj smo to in to dopustili. Pri takšni količini dela, ki je obsegalo sprejemanje zakonov, popravkov, vzpostavljanje institucij itd, bi bilo enostavno zelo težko, da bi vse to napravili brez kakršnihkoli napak. Napake so se seveda pojavile in zato se tudi pogovarjamo in iščemo odgovore za slabosti. Stanja seveda ne želim idealizirati. Če bi bili pri analizi neupravičeni ali neutemeljeni optimisti, bi bilo ponovno zelo slabo.

Za sorazmerno majhno državo, kot je Slovenija, je zelo resna nevarnost klientelizem, ki lahko pomeni resno nevarnost za delovanje nekega demokratičnega sistema, za transparentnost delovanja in pravičnost vseh odnosov. Resna so opozorila o povezavah, kapitala z mediji ali vpliv preko kapitala na medije in preko tega na politiko. Pri tem ni nujno, da je ta povezava politike ali dela politike s kapitalom neposredna ali na prvem mestu. Dejstvo je, da lahko tisti, ki usmerja medije na takšen ali drugačen način, v veliki meri usmerja tudi politiko. Tovrstna opozorila je treba upoštevati in resno delati na tem, da do tega ne bi prišlo. Druga nevarnost, na katero je opozoril prof. Bučar, pa je občutek med ljudmi, da pravna država ne deluje. Da ni pravice za vse ali da do nje ne morejo priti. Za demokracijo je to zelo resna nevarnost in v zadnjem času je tovrstnih opozoril precej. V tej smeri bomo morali resno delovati in tudi sam razmišljam, kako bi v okviru naših pogovorov ali morda na nek drug način, še posebej obravnavali ta vprašanja. Tretje resno opozorilo, ki smo ga slišali, se je nanašalo na nepravično distribucijo dohodka, ki se kaže v prevelikih socialnih razlikah. Slovenija ima po mojem prepričanju glede vprašanja socialnih razlik, manj tovrstnih problemov kot druge države v prehodu. Socialne razlike so pri nas kljub temu manjše. Do določene mere sicer na to še lahko opozorimo, vendar dejstvo, da je drugje še slabše ne pomeni tega, da pri nas ne bi moglo biti še boljše. Če bi pri večini državljanov začel prevladovati občutek, da se preko dela ne da ustvariti dostojnega življenja in da je zanj potrebno več kot solidno in pošteno delo, potem bi bilo nekaj narobe. Tudi tu je pozornost več kot potrebna.

Kar nekaj besed je bilo posvečenih odnosom med pozicijo in opozicijo, navsezadnje smo tik pred volitvami.. Zame je bilo v politiki vedno ključno, da so odnosi med političnimi akterji korektni, na dovolj visokem nivoju in da temeljijo na medsebojnem spoštovanju. Ni dobro, da v sorazmerno majhni državi, družbi kot je Slovenija znajdemo v situaciji, ko zaradi poslabšanja medsebojnih odnosov ni več mogoče delovati v smeri skupnega cilja za dosego javnega dobra Tudi tukaj sem optimist. V prejšnjem desetletju smo bili priče posameznim obdobjem, ko je prišlo do precejšnjih zaostritev. Tako na vladni kot na opozicijski strani smo v naslednjih korakih le uspeli vzpostaviti višjo kvaliteto in nekoliko drugačne odnose. V prejšnjem obdobju je pozicija velikokrat upoštevala ali večkrat upoštevala tudi predloge opozicije ali pa upoštevala nekatere interese, ki niso bili v prvi vrsti njeni. Naj omenim hiter prehod na poklicno vojsko, za kar se je prva zavzela opozicija in je vlada iniciativo prevzela, pa Vatikanski sporazum in še nekateri drugi dogodki. Občutljivost in tudi sprejemanje iniciativ opozicij se mi torej zdi potrebno. Sploh, če imaš pred očmi interes države in državljanov in ne samo neposredne politične igre in konfrontacije. Omenjali ste, da je LDS že dolgo na oblasti, kar je res. Ko sem bil sam 10 let predsednik vlade sem imel pogosto občutek, da je to neka zgornja meja. Čeprav se lahko spomnimo, da so švedski socialdemokrati na oblasti veliko daljše obdobje. Švedski premier Tage Erlander je bil premier 20 let in to v času, ko je Švedska pravzaprav najbolj napredovala. Spomnimo se tudi na Helmuta Kohla, krščanskega demokrata, ki je bil nemški kancler 16 let. Skratka, to dejstvo ne more biti tisti odločilni pokazatelj, da je v državi nekaj slabo ali dobro. Res pa je, da se zaradi tega, ker ne prihaja do sprememb, na različnih nivojih oblasti povečuje nevarnost klientelizma.

Kot za večino stvari, o katerih smo danes govorili, povsem kategoričnih in absolutnih resnic pravzaprav ni. Zadeve so lahko dobre, tudi če trajajo dlje časa in slabe, tudi če se zelo hitro izmenjujejo. Politična nestabilnost sama po sebi tudi ni posebna kvaliteta.

Razprava je bila zanimiva in jo je težko povzeti, ker ste povedali marsikaj. Nekateri ste se v pogledih strinjali, nekateri pogledi so bili povsem diametralni. Sam tovrstni razmislek ocenjujem kot zelo koristnega, ne le za vse nas, ampak tudi za širšo javnost. Razmislili bomo o tem, kako na najboljši način delovati še naprej in kako na najboljši način uveljaviti tisto, kar ste danes povedali.
Hvala in se vidimo na naslednjih pogovorih.