NAGOVOR PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE DR.JANEZA DRNOVŠKA UDELEŽENIM NA 5.POGOVORU O PRIHODNOSTI SLOVENIJE 19. MARCA 2004

Spoštovane gospe in gospodje,
tema petega pogovora o prihodnosti Slovenije je zelo aktualna, saj se hitro bližamo 1. maju, dnevu našega vstopa v Evropsko unijo. Slovenski vstop v EU je zgodovinski dan, vendar glavnina naših misli ni usmerjena k praznovanju, ampak k dejanskemu življenju v tej evropski združbi. V priprave za članstvo in pogajanja za vstop v Evropsko unijo smo vložili veliko dela. Zdaj smo na točki, ko se uresničuje glavni cilj, ki smo mu sledili od samostojnosti dalje.

V tem trenutku se že srečujemo s številnimi vprašanji, lahko rečem kar s problemi našega delovanja v razširjeni Evropi. Nikoli si nismo delali pretiranih iluzij o tem, da nas v Evropi čakata samo med in mleko. Zavedali smo se, da vsako skupno življenje prinaša veliko izzivov in vprašanj. Težko bi predpostavili, da bo naše skupno življenje v Evropi samo harmonična, idealna združba, v kateri ne bo nikoli prepirov in težav. Težave se kažejo že v tem trenutku in s 1. majem bomo neposredno začeli razreševati številna vprašanja, ki so pred Evropsko unijo. V zadnjem času se je precej zapletlo pri sprejemanju evropske ustave. Prišlo je do zastoja pri sprejemanju ustavne pogodbe, ki je bila pripravljena v veliki želji, da Evropa naredi velik korak naprej pri svojem povezovanju. Razlike so izraz položaja, v kateri je evropska družba. Usklajevanje nacionalnih interesov bo vedno zelo zahtevno. Ob tem se pojavljajo tudi bolj črnogleda gledanja na to, ali bo Evropa zmogla premostiti razlike v pogledih, interesih, premostiti svoje nacionalne razlike, ko pride do blokad. Postavlja se vprašanje, ali bo nova razširjena Evropa z desetimi novimi člani zmožna učinkovito delovati. Zadeve se zapletajo že pri prvem koraku – sprejemanju ustave. Pred nami je novo veliko vprašanje, vprašanje finančne perspektive do leta 2013. Predvsem države neto plačnice želijo omejiti izdatke za evropski proračun na en odstotek družbenega proizvoda. V Evropski uniji bo deset novih članic in povsem očitno je, da se začenja zelo resna razprava o tem, koliko sredstev bo namenjenih za skupne evropske namene in katere so prednostne naloge Evropske unije. Ta razprava nas bo spremljala v naslednjem obdobju in v njej bomo morali dejavno sodelovati.

Ob tem se glede sprejemanja odločitev postavljajo vprašanja alternativnih pristopov. Obstajajo stališča, da bo odločanje v družbi 25 ali 27 zelo težko, včasih neučinkovito. Pojavljajo se koncepti o Evropi dveh hitrosti, o direktoriju in podobno. Vse to so teme današnje razprave. S temi vprašanji se vsak po svoje srečujemo na različnih ravneh in prav je, da skupaj izmenjamo naše poglede in stališča, zlasti glede vprašanja umestitve Slovenije v Evropski uniji. Kako bomo čim učinkoviteje ohranili svoje interese in čim bolj prispevali k skupni evropski viziji? Ali dovolj razmišljamo o vidiku našega članstva? Tukaj ne gre zgolj za vlogo slovenskega komisarja. Gre za številne druge kadrovske položaje v Evropski uniji, za katere se nove in stare članice že močno borijo. Ob formalni strukturi in formalni zasedbi položajev v Evropski uniji je še odprto področje bolj neformalnega delovanja, da bomo prisotni takrat, ko bo to potrebno, in dosegli tisto, kar je največ možno.

Številna so mnenja o tem, da bi Slovenija v Evropski uniji lahko igrala pomembno vlogo. Državniki, politiki, s katerimi se srečujemo, so nekako prepričani, da bi Slovenija lahko velikokrat odigrala konstruktivno vlogo pri iskanju rešitev in kompromisov, kadar pride do blokad v Evropski uniji. Slovenija se je očitno že uveljavila kot sorazmerno konstruktivna, recimo temu razumna država in zato je tovrstnih pričakovanj sorazmerno veliko. To praktično pomeni, da bi lahko imela Slovenija v Evropski uniji večjo težo, kot jo ima glede na število svojih prebivalcev ali višino družbenega proizvoda. Če se za takšno dejavnejšo vlogo odločimo, bi morali vzpostaviti potrebne strukture, načine usklajevanja, razmišljanja v smeri iskanja rešitev in povezovanja sorazmerno skromnih zmogljivosti, ki jih imamo glede na druge članice, da bi Evropski uniji ponudili presežek.