Spoštovani gospe in gospodje, odpiram današnji posvet, posvet o prihodnosti, kot jim pravimo. Tokrat smo na dnevni red uvrstili temo, za katero mislim, da je resnično tema prihodnosti, to so klimatske spremembe; kaj se danes že dogaja v svetu, kakšne klimatske spremembe že čutimo in kaj nas v prihodnosti še čaka. Tema, vemo, je zelo aktualna. V zadnjem času ne več samo med ožjim krogom znanstvenikov, ampak vedno bolj tudi med širšo javnostjo in med ljudmi nasploh. K temu so nas navedle številne naravne katastrofe, ki jih svet doživlja v zadnjem času. Vedno več jih je in znanstveniki napovedujejo, da jih bo še več. Ekstremni vremenski pojavi so vedno bolj pogosti, v prihodnosti lahko pričakujemo drugačno klimo. Celotno razpravo lahko usmerimo po eni strani v ugotavljanje vzrokov in v vprašanje, ali je sploh še možno kaj spremeniti oziroma preprečiti tako hitro segrevanje voda, ozračja in klimatske spremembe, ki iz tega izhajajo; segrevanje zemlje nasploh. Ali je torej treba usmeriti energijo v to, da ta proces zaustavimo, ga je še možno zaustaviti? To je seveda globalno vprašanje, ki ga sama Slovenija nikakor ne more rešiti, lahko pa prispeva svoj glas, svoje opozorilo in svoje predloge.

Drugo vprašanje pa je, kako se zaščititi pred klimatskimi spremembami, pred nezaželenimi posledicami teh sprememb. Te posledice so velikokrat lahko katastrofalne, nekateri napovedujejo celo apokaliptične spremembe. Ker postajajo ekstremni vremenski pojavi in naravne katastrofe vedno bolj pogoste, bodo morale države in mednarodna skupnost kot celota verjetno več pozornosti in sredstev nameniti temu, kako se na to pripraviti, kako zmanjšati negativne učinke, kako pravzaprav prilagoditi naše življenje spremenjenim pogojem. Pri tem vsakdo lahko veliko napravi zase v svojem specifičnem okolju, v svoji državi. V Sloveniji lahko pričakujemo drugačne naravne pojave, drugačne vremenske ekstreme, na primer poplave, plazove, kot pa kje drugje. To lahko v večji meri upoštevamo v našem načrtovanju, pa tudi v zagotavljanju sredstev, ki jih namenjamo različnim družbenim prioritetam. Skratka, to bi morala postati – verjetno bo to pokazala tudi današnja razprava – ena izmed prvih prioritet države: kako se pripraviti in kako odgovoriti na velike izzive prihodnosti, ki jih predstavljajo klimatske spremembe.

Kar se tiče klime na zemlji, celo človeštvo deli usodo planeta. Nekatere preventivne dejavnosti bi bile lahko učinkovite samo, če bi bile skupne na nivoju vsega človeštva. Na žalost smo v zadnjih letih ugotavljali, da človeštvo in mednarodna skupnost nista zmogla dovolj učinkovitih instrumentov, odgovorov, da bi odgovorila na takšne izzive. Videli smo, kakšne težave so bile s Kyotskim sporazumom, kako dolgo je trajalo, da je sploh začel veljati. Veljati je začel šele z začetkom letošnjega leta, pa še to samo za del sveta. Še vedno nekatere največje države, največji onesnaževalci, niso pristopile k temu sporazumu. Poleg tega pa je tudi Kyotski sporazum po ocenah mnogih znanstvenikov daleč izpod tistega, kar bi bilo treba storiti, če bi želeli resnično vplivati na to, kar se dogaja v našem ozračju, v naši klimi. Marsikdo opozarja, da je to, kar smo videli doslej, šele začetek tega, kar prihaja. Upajmo, da takšne najbolj pesimistične napovedi niso točne, vendar jih ne moremo izključiti. In res bi bilo neodgovorno že do te generacije, kaj šele do naših prihodnjih generacij, če bi ob teh vprašanjih tiščali glavo v pesek. Zato se mi je zdelo prav, da tudi v Sloveniji rečemo jasno besedo o teh vprašanjih.

Povabil sem vas, ki delate na teh področjih in se ukvarjate s to problematiko. Tokrat je nekoliko manj politikov - povabili smo jih več - vendar sem ne glede na to prepričan, da bo javnost pozorno spremljala to tematiko in tudi današnjo razpravo. Ljudje vedo, čutijo, da je to pomembno in tudi tisti del politike, ki danes ni prisoten, ki so se opravičili, bomo zelo jasno in neposredno seznanili z našimi današnjimi ugotovitvami, s pozivi, ki bodo verjetno sledili iz današnje razprave.