arhivska stran
teme

Datum: 11/20/2003

Richard Kunčič in Andrej Metljak: Konkurenčnost slovenskega gospodarstva


Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo bodo dokončno in povsem odprte meje za tuje proizvode in storitve, tuj kapital in tujo delovno silo, torej za vse, kar recipročno od nas zahteva enotni evropski prostor. Hkrati pa se bodo Sloveniji odprli novi trgi oz. bo dostop do le-teh olajšan, na voljo bodo nove priložnosti za doseganje konkurenčnosti in gospodarske rasti. Okolje v katerem poslujejo naša podjetja se bo vsekakor spremenilo, za nekatere na boljše, za nekatere na slabše, v veliki meri bo prihodnji položaj teh podjetij v veliki meri odvisen od njih samih. Kako se bodo slovenska podjetja znašla v prihodnosti, s katerimi nevarnostmi se bodo soočala, katere priložnosti se jim bodo odprle in kako te priložnosti dejansko tudi izkoristiti, so vsekakor aktualna vprašanje, katerih natančni odgovor je nujen - če ne zdaj, pa zelo kmalu. Spremembe se dogajajo prehitro, da bi jih le nemo opazovali, saj vemo: priložnost zamujena ne vrne se nobena. Ekonomske priložnosti, kakršne se Sloveniji obetajo ob vstopu v EU so edinstvene, a dosegljive le z učinkovitimi nadaljnjimi ukrepi, ter z odzivnostjo in fleksibilnostjo vsakega ekonomskega subjekta, seveda ob usklajenem delovanju slovenske države znotraj EU.

Kakšne so razmere v slovenskem gospodarstvu danes? Imamo nekaj velikih in uspešnih podjetij, ki že tradicionalno predstavljajo hrbtenico slovenskega gospodarstva, ter uspešno konkurirajo tudi na tujih, predvsem jugovzhodnih in vzhodno evropskih trgih. Produktivnost teh podjetij je na relativno visoki ravni, čeprav po nekaterih kazalnikih še zaostajajo za povprečjem primerljivih podjetij iz EU. Po kakovosti svojih proizvodov oz. storitev so mnoga slovenska podjetja že povsem primerljiva s podjetji iz EU; ker pa je kakovost dandanes na razvith trgih že nekaj samoumevnega, kot taka slovenskim podjetjem predstavlja zgolj potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za uspešen spopad z odprtim trgom EU. Kaj pa stroškovna učinkovitost in masovna proizvodnja z učinki ekonomije obsega, ali lahko to predstavlja možno konkurenčno prednost slovenskih podjetij v prihodnosti? Glede na trend globalizacije in selitve masovne proizvodnje, pri kateri transport ni večja ovira, na področja, kjer so stroški proizvodnje najmanjši, je odgovor ne. Razen v primeru, da tudi slovenska podjetja zaznajo omenjene priložnosti selitve proizvodnje na \'stroškovno-prijaznejše\' trge in tako resno globalizirajo svoje poslovanje. Najbolj zmotno pa je upanje, da bomo stroškovno učinkovitost lahko iskali v nižjih stroških dela, saj le-ti sploh niso več tako nizki v primerjavi z EU, če pa jih primerjamo npr. z Romunijo, Bolgarijo ali celo Kitajsko, pa je slika tako ali tako povsem drugačna. Omenjena, že zdaj velika in uspešna slovenska podjetja bodo v prihodnosti večinoma še naprej uspešno poslovala, nekatera zaradi uspešnega obvladovanja določenih trgov, druga zaradi konkurenčnih prednosti v tehnologiji, edinstvenosti proizvoda ali odličnega modela poslovanja. Toda ali naj stavimo karte slovenskega razvoja v prihodnosti zgolj na njih in jim s tem naložimo neznansko breme? Ali se lahko zanesemo na ta podjetja, da bodo pripeljala Slovenijo ob bok EU?

Glede na zgodbe o uspehih posameznih držav, kot npr. Irske, ali uspešnih regij, kot npr. severno italijanskih, je odgovor ponovno nikalen. Vedno bolj jasno je, da gonilo gospodarskega razvoja v razvitih državah predstavlja dinamičen podjetniški sektor. Ta sektor dejansko ne tvorijo le majhna in hitro rastoča podjetja, ampak tudi večja podjetja in korporacije, ki v svojem poslovanju dajejo velik pomen notranjemu podjetništvu; torej tako da ohranjajo kulturo podjetja in poslovanja na podoben način, kot je tudi prisoten pri manjših gazelah. Kakšne so razmere v podjetniškem sektorju v Slovenji? Vsekakor ne slabe. Na nedavnem izboru slovenske gazele leta smo lahko zasledili v ožjem izboru kar nekaj zelo uspešnih podjetniških projektov z velikim potencialom za razvoj v prihodnosti. Večinoma gre za mlada, hitro rastoča podjetja, ki s svojim inovativnim proizvodom dominirajo v določeni tržni niši. Kot taka lahko konkurirajo tudi na trgih EU in predstavljajo gonilo razvoja slovenskega gospodarstva v prihodnosti. To pa le pod pogojem, da bo število teh uspešnih podjetniških projektov vztrajno naraščalo, kar pomeni da bomo izkoristili ves potencialno možni razvojni naboj, ki ga Slovenija tudi ima na tem področju.

Kakorkoli že, dejstvo je, da veliko idej in priložnosti pogosto ostane neizkoriščenih, čeprav bi se lahko ob njihovi implementaciji posledično lahko razvila uspešna in rastoča podjetja. Razlogov za to je več. Eden je prav gotovo še vedno preveč tog in zapleten splet birokratskih ovir, na katere naletijo podjetniki pri ustanavljanju in tudi kasneje med samim poslovanjem podjetja. Preveč je bilo že povedanega in načrtovanega na področju e-državne uprave, poenostavljanja upravnih postopkov,... - zdaj je res že zreli čas za dejanja. Nadaljnjo oviro razvoju podjetništva v Sloveniji predstavlja slabo oz. nezadostno sodelovanje med gospodarstvom, znanostjo in izobraževanjem. Premajhen je prenos dosežkov raziskovalnih institucij v podjetja. Krivda leži na obeh straneh, ker se ne ena ne druga stran ne zavedata priložnosti, ki se jim odpirajo na dolgi rok, če bi se le naučili sodelovati. Tudi naš šolski sistem je tak, da ne spodbuja razvoja podjetništva, za kar bi bilo potrebno vzpostaviti določeno podporno infrastrukturo, od morebitnih univerzitetnih inkubatorjev do temu namenjenih skladov tveganega kapitala. To velja tudi za splošen razvoj podjetništva, za kar bi država morala vzpostaviti ugodno poslovno okolje, kar zajema vse od resnih davčnih olajšav za investicije, inkubatorjev, tehnoloških parkov do državnih razvojnih sredstev namenjenih razvoju visoko potencialnih podjetniških projektov. Da bi podjetniški sektor dejansko res postal hrbtenica slovenskega gospodarstva, je nujno potrebno tudi, da zgoraj omenjena podjetja ne ustavijo svoje rasti in da ne zaidejo v težave, ko pridejo do kritične velikosti poslovanja. To je navadno takrat, ko podjetje postane preveliko, da bi imel pregled nad celotnim poslovanjem en človek - lastnik, kar privede do za podjetje negativnih posledic. Takrat podjetje potrebuje določeno strukturo, da se lahko naprej razvija. Tu pa se izkaže problem same miselnosti podjetnikov. Ali so zmožni miselnega preskoka in prepustiti vodenje podjetja skupini za to vrhunsko usposobljenih ljudi, ali pa svojega \'otročička\' ne želijo izpustit iz rok. Od tega, v katero skupino torej lastniki podjetja sodijo, je navadno odločilnega pomena, če ima podjetje možnost postati veliko in stopiti v prvo ligo. Kar zadeva tuje neposredne investicije v Slovenijo, je le-teh trenutno še vedno premalo, predvsem tistih tako dobrodošlih greenfield investicij, in to navkljub navidezno ugodni situaciji. Zakaj? Odgovor je preprost. Če so za neko tujo korporacijo pogoji postavitve podjetja in poslovanja ugodnejši na Madžarskem ali Poljskem, bodo tuji investitorji razumljivo odšli tja. Namesto, da bi podjetja, ki so pripravljena v Slovenijo prinesti tuj in svež kapital, znanje, know-how, tehnologije in navsezadnje tudi delovna mesta, sprejeli odprtih rok, naletijo tuji investitorji na splošen odpor, bodisi javnosti bodisi političnih struj, in jim je doseganje zastavljenega cilja oteženo v marsikaterem pogledu. Slovenija je primerna za tuje neposredne investicije, zaradi visoke kakovosti določenih kadrov, razmeroma visoko razvite poslovne kulture in tudi zaradi ugodne geografske lege. Ali bomo to izkoristili in postali zanimivo investicijsko oklje, ali pa se bomo raje prepirali o nacionalnem interesu in sumničavo gledali tujce, ki prihajajo in se veselili, ko bodo odšli? Če bo ob njihovem porazu na naših tleh nastopila moralna zmaga in veselje, bo to zadoščenje sila kratko in bo škodovalo kvečjemu nam, tujim investitorjem že ne. Naj zaključimo to razpravo z mnenjem o slovenski geo-strateški legi.

Slovenija ima zaradi geografske lege in skupne pretekle zgodovine, odlične pogoje, da postane glavni igralec na trgih bivše Jugoslavije. Pa naj bo to kot ponudnik proizvodov ali storitev, kot investitor ali pa kot posrednik za podjetja iz EU, ki teh trgov ne poznajo dovolj dobro, nimajo primernega know-howa in torej ne razpolagajo s konkurenčnimi prednostmi, katere ima Slovenija prav zaradi navedenih razlogov skupne zgodovine in poznavanja jezika. Glavna ovira, da bi dosegli oz. sploh dobili vlogo glavnega akterja na teh trgih so, splošno neurejeni medsosedski odnosi, predvsem s Hrvaško. Tako dolgo kot se bomo prepirali o meji, nuklearki, varčevalcih LB, tako dolgo tudi ne bomo mogli sodelovati pri večjih gospodarskih projektih (primer: Sunčani Hvar), če že zaradi drugega ne, vsaj zaradi zelo protislovensko nastrojenega javnega mnenja, kar je pogojeno prav s politično nerešenimi vprašanji med državami. Če se razmere kmalu ne bodo uredile, bo tudi ta vlak odpeljal, in z izjemo nekaterih podjetij, ki so se na trgih območja bivše Jugoslavije že trdno zasidrala, bodo priložnosti za Slovenijo tam zaprte. Pa da se ne bomo potem čudili, zakaj bo neka druga država iz EU uspešnejša na Balkanu.

Richard Kunčič in Andrej Metljak, SEN - Slovenian European Network www.sen.easyweb.si
November 2003





No documents found