Mag. Ivan Lapajne: Kaj potrebuje Slovenija danes


Dogovor o razvoju v prihodnje
Za nami je dokaj uspešno desetletno obdobje prehoda iz samoupravnega socialističnega družbenega sistema v kapitalističnega. Rezultati in posledice tega prehoda niso le pozitivni, temveč imajo tudi svojo temnejšo plat. Konkurenčna sposobnost našega gospodarstva se je povečala z usmeritvijo v izvoz, zlasti na zahtevni trg Evropske unije (nad 60 %), hkrati pa so se med ljudmi močno povečale socialne razlike, oblikujeta se sloj bogatih (15-20 %) in revnih (13-16 %). Nastala so tudi večja nesorazmerja v regionalnem razvoju. Po uspelih referendumih in s podpisom pristopne pogodbe v Atenah smo na zaključnem delu poti v Evropsko unijo in Nato, za kar so že dogovorjeni okvirni roki. Upajmo, da se na tej poti ne bo pojavljalo preveč ovir zlasti pri sprejemanju evropske ustavne listine. Proces prehoda ni končan, zato nas doma čaka še kar nekaj pomembnih nalog, od lastninjenja posameznih dejavnosti (zavarovalnice, Telekom …) do neolastninjenih podjetij; sprejetja še manjkajoče evropske zakonodaje in drugega. Tem procesom se mora hitreje prilagoditi tudi država. Nujni so njena večja učinkovitost in strokovnost, oblikovanje razvojnih regij in pokrajin, razvito socialno partnerstvo itd.). Nastopil je čas, ko se moramo za trenutek ustaviti in se resno zamisliti, kje smo, kaj hočemo, do kam smo že prišli in kako naprej? Sredi svetovnega gospodarskega in političnega valovanja si moramo postaviti jasne lastne cilje in začrtati poti za njihovo doseganje. Opredeliti se moramo do vprašanj: Kako postati gospodarsko močna, dosledno pravno urejena, dobro organizirana in uspešna država, kako zagotoviti socialno varno ter v svetu prepoznavno Slovenijo. Naloga se glasi: čimprej moramo izdelati in sprejeti dokument - dogovor o strategiji dolgoročnega razvoja Slovenije. Tak dogovor potrebujemo, da nam bo kot čvrst oporni steber pri ustreznem sprotnem odzivanju na vsa bistvena vprašanja naše prihodnosti. Za nekaj časa se moramo duhovno dvigniti iznad spodnjih vej, pogosto tudi cenene dnevne politike in se povzpeti v sam vrh drevesa, od tam je boljši razgled in tudi zrak je tam čistejši. V zvezi z našo prihodnostjo moramo oblikovati in tudi doseči čim širše družbeno soglasje o sodobnem razumevanju razvoja, njegovih dejavnikih in vzvodih ter temeljnih usmeritvah za njihovo krepitev. Potrebujemo družbeni konsenz o razvojni konkurenčnosti Slovenije. To je tudi priložnost, da združimo razpoložljivo znanje in strokovnjake z različnih področij doma in po svetu, ne glede na njihovo strankarsko ali ideološko pripadnost.

Dogovor o razvoju vseh pomembnih in odločujočih nosilcev razvoja je tudi močna povezovalna sila za njegovo uresničitev. Na čem in na kakšnih temeljih bomo gradili svojo zgradbo in lastno zunanjo podobo? Nihče ne more biti ravnodušen do teh vprašanj, saj gre za usodo vsakega izmed nas in za našo domovino. Tak dogovor omogoča demokratično soočanje različnih mnenj in predlogov, kar bo poenotilo tudi napore pri uresničevanju razvojne strategije. V Sloveniji smo že sprejeli nekaj delnih programskih dokumentov o strategiji gospodarskega razvoja, razvoju kmetijstva, osnovnega šolstva, gradnji cest itd., vendar so vsi ti dokumenti le srednjeročnega značaja, preveč parcialni, medsebojno premalo povezani, zlasti pa ne usmerjeni k skupnim ciljem in prednostnim nalogam, ki so temeljni pogoj za naš hitrejši razvoj. Ti cilji in naloge so znani: dvig kakovosti življenja vsega prebivalstva, dohitevanje razvitejših držav, zagotovitev sonaravnega bivanja, razvoj in povezava znanosti z gospodarstvom, učinkovitejši in novim zahtevam prilagojen celoten izobraževalni sistem, razvoj kulture kot nacionalne identitete in samobitnosti naroda, skladen regionalni razvoj itd. O značaju dokumenta · V Sloveniji sta bila doslej sprejeta dva celovita dolgoročno usmerjena dokumenta: "Resolucija o dolgoročnem razvoju socialistične republike Slovenije", za obdobje 1972 do 1985 (Url.l. SRS, 13/72). To resolucijo je pripravila Kavčičeva vlada (glej avtorjev članek "Slovenska panorama", 1.4.2003). · Dolgoročni plan SR Slovenije za obdobje od leta 1986 do 2000 (č.z. Ur.l. SRS, maj 1986) Ta dokument je pripravila Šinigojeva vlada. Dokumenta sta služila kot okvirna usmeritev in osnova za sprejemanje srednjeročnih planov in letnih resolucij ter proračunov. Oba dokumenta sta nastajala s širokim sodelovanjem strokovnjakov. V prejšnjem sistemu smo zmogli dovolj moči in volje, da smo pripravili in sprejeli ta dva strateška dokumenta. Zato ni razlogov, da tega ne bi zmogli tudi sedaj, ko smo samostojna in suverena država. Doslej smo bili po stopnji razvitosti prva socialistična država na svetu. Odslej bomo tekmovali za čim višjo uvrstitev med najrazvitejše evropske države.

Ob vstopu v EU 1. maja prihodnje leto bomo med 25 državami članicami na 14. mestu. Naš cilj mora biti v naslednjih desetih letih doseči vsaj osmo mesto, za kar imamo realne možnosti. Nekoliko pozno, vendar hvalevredno je, da so se v zadnjem času prebudili nekateri naši politiki in nam pričeli ponujati razne razvojne forume in konvencije o bodočem razvoju Slovenije. Vsekakor so te pobude dobrodošle, le jasneje bi bilo potrebno povedati, kako naj izgledajo in kaj si s tem predlagatelji predstavljajo. Veliko bolje bi bilo, če bi se tega domislili vsaj pet let prej, da bi imeli leta 2000 ob vstopu v novo tisočletje že sprejeto lastno strategijo celovitega razvoja, ko je tudi formalno prenehala veljavnost prejšnjega dolgoročnega plana. To je tudi odraz našega zaostajanja v razvojnem in miselnem razvoju, ki ga bomo le s težavo odpravili. Preveč časa in energije porabljamo za medsebojno obračunavanje in obujanje preteklosti in bistveno premalo za usodna vprašanja prihodnosti. Dokument ne more biti le neka načelna deklaracija, ki služi predvsem dnevni politiki, temveč lahko nastane le kot rezultat in sinteza strokovno pripravljenih gradiv kot podlag za demokratični dogovor in odločanje. Nastajanje strategije naj bi vzpodbudilo najširši krog razmišljajočih in ustvarjalnih ljudi. Po temeljnem značaju je to usmerjevalen planski akt, ki ga mora tako kot oba dosedanja pripraviti vlada in ga nato na osnovi široke, zlasti strokovne razprave, sprejeti državni zbor. Vse druge oblike in prispevki, ki jih lahko oblikujejo razni forumi in konvencije, so lahko le koristen doprinos posameznih strokovnjakov in politikov k oblikovanju celovitega koncepta. Iz številnih razmišljanj in monologov je potrebno namreč pripraviti usklajeno in stvarno sintezo. Vstop Slovenije v EU in Nato nista glavni razlog za nujnost izdelave tega planskega dokumenta, opredeljeno razvojno vizijo in strategijo potrebujemo predvsem zase. EU in Nato nam samo širita razvojne možnosti in prinašata tako številne prednosti kot tudi pasti, na katere se moramo pravočasno pripraviti. V zvezi z vstopom v EU moramo predvsem ugotoviti, kakšne bodo možnosti za gospodarski razmah na razširjenem skupnem evropskem trgu. Vsaka gospodarska dejavnost se mora preračunati kaj to pomeni za njeno konkurenčnost zlasti za industrijo in kmetijstvo, ki bosta najbolj pod udarom. Prav tako moramo vedeti, kaj bomo v proračun EU dajali in kaj od nje prejemali iz raznih skladov. Kje so še neizkoriščene možnosti in kako se moramo hitreje organizirati, da jih bomo lahko učinkovito izkoristili. Priprava kvalitetnih projektov mora biti tudi skrb države v sodelovanju s predlagatelji. Za oblikovanje dokumenta bodo koristni različni posamični programi, ki so v pripravi ter prispevki specializiranih tribun, npr.: nacionalni energetski program, program proizvodnje, zdrave hrane, strategija prostorskega razvoja Slovenije, nacionalni kulturni program, razvoj posameznih gospodarskih panog in dejavnosti, šolstva, zdravstva, znanosti itd. Nosilec sinteze bi morala biti vladna komisija, ki bi jo vodil predsednik vlade, na strokovni strani pa vladni Urad za makroekonomske analize ob sodelovanju posameznikov, inštitutov in univerz. Vlada bi se morala lotiti tega dela čimprej. Za začetek dela bi moral državni zbor sprejeti ustrezen sklep in pozvati vse nosilce razvoja k tvornemu sodelovanju. Določiti bi morali tudi roke, do kdaj mora kdo kaj pripraviti. Glede na to, da se bližajo volitve in da je za izvedbo opisane naloge potrebno vsaj dve leti, je le malo verjetno, da bo to delo opravljeno še v času sedanjega vladnega mandata. Kljub temu ne bi smeli odlašati, saj nas čas že močno prehiteva. V tem pogledu je koristen tudi doprinos ter oblikovanje posameznih sistemskih politik in reform, kar je delno že v pripravi: zdravstvena, davčna itd. Samo vlada razpolaga tudi s potrebnimi kadrovskimi in finančnimi možnostmi. Pri tem delu morajo sodelovati vsi vladni resorji in vse tri veje oblasti, razumljivo, vsaka s svojo specifično vlogo in z jasno razmej
itvijo odgovornosti. Ob tem gre tudi za dograjevanje celotnega političnega in ekonomskega sistema. Nobena veja oblasti ne more biti uspešna, če druga caplja daleč za njo.

S čim razpolagamo?

1. Narodove korenine
Za smelejši in jasnejši pogled naprej je prav, da se zavemo, kako globoke in močne so korenine slovenskega naroda. Trdne zgradbe nove slovenske države in blaginje njenih prebivalcev ne moremo graditi na zmuzljivem pesku ali na blatnem močvirju. K sreči nas je naša tisočštiristoletna nacionalna preteklost tako prekalila in utrdila na tej lepi slovenski zemlji, da smo kljub številnim viharjem in neurjem preživeli in obstali ter se še trdneje ukoreninili. Od naselitve naprej vezanost našega kmeta na zemljo, petstoletna tiskana beseda, razvoj lastne kulture in umetnosti, postopna gospodarska krepitev in drugo so nam omogočili narodov obstoj in razvoj skozi dolga stoletja. Za nas danes ni odločilno ali so bili naši pravi predniki zakarpatski Slovani ali Veneti, pomembno je, da smo postali Slovenci narod s svojo nacionalno državo in s tem tudi mednarodno priznana nacija. Vsekakor pa smo Slovenci del velike družine slovanskih narodov. V naših genih je vsa pestra zgodovinska preteklost ter pomešana kri Slovanov, Germanov, Romanov pa tudi Venetov, Keltov, Ilirov in drugih, ki so bili prisotni v naši zgodovini. Kot narod smo bili Slovenci toliko notranje močni, da so se v majhni Sloveniji mnogi tujci utopili, sprejeli so naš jezik in kulturo in postali Slovenci, čeprav so pripadali dosti številčnejšim sosednim narodom. To je trden temeljni kamen, to so naše globoke korenine, na katerih lahko zanesljivo gradimo našo prihodnost. Vendar se moramo ob tem zavedati, da nam ta kamen ni dan za vselej in da bo toliko trdnejši, kolikor ga bomo sposobni in znali sproti utrjevati in negovati. Prav tu pa je že dalj časa čutiti našo neodločnost. Še do danes nimamo sprejetega zakona o slovenskem jeziku, nacionalnega kulturnega programa itd.

2. Nenehen boj za nacionalno ozemlje
Od naše prve države Karantanije do danes smo se morali Slovenci nenehno bojevati za svoje nacionalno ozemlje. Sosedni večji narodi so se večkrat želeli širiti na naš račun, še danes npr. nimamo dokončno določene državne meje s Hrvaško. To poglavje moramo čimprej končati, vendar ne v svojo škodo in ne za vsako ceno. Tudi apetiti Italijanov in Avstrijcev še niso potešeni, kar se kaže v njihovem slabem odnosu do naših narodnih manjšin na njihovem ozemlju. V Italiji neutemeljeno zapirajo slovenske šole, zaprtje nenehno grozi tržaškemu slovenskemu gledališču, na avstrijskem Koroškem hočejo ukiniti slovenski radio itd. Ko bodo z našim vstopom v Evropsko unijo odpravljene državne meje, se bomo Slovenci zlili v enotno narodovo telo, v enoten kulturni prostor. To bo toliko bolj zdravo in vitalno, kolikor bomo tudi iz matice zagotavljali čim boljši krvni obtok jezika, gospodarstva in kulture. Bolj jasno in odločno kot do sedaj bomo morali v skladu z mednarodnimi pogodbami postaviti tudi svoje zahteve in se bojevati za pravice svojih manjšin. Pogosto prevladuje vtis, kot da nam je vseeno, kako ravnajo z njimi. V preteklosti je bil naš odpor do potujčevanja in asimilacije Slovencev povsem razumljiv zlasti v obdobju fašizma in nacizma. Šele z NOB smo tujcem rekli dokončni ne in vse do osamosvojitve smeleje stopali po svoji poti k državni suverenosti. Postali smo samostojna, neodvisna, mednarodno priznana država. S tem pa naše delo še ni končano, pravzaprav se šele začenja, vendar na povsem drugačnih, trdnejših temeljih. Pomembno je, kako bomo ravnali vsi skupaj. Kaj bomo posamezniki prispevali k razvoju države in kaj bo ta naredila za nas državljane. Paziti moramo, da ne bomo prebolevali vseh otroških bolezni, česa se moramo naučiti tudi iz izkušenj drugih, vendar ne tako, da bi nekritično posnemali po vrsti vse, kar bomo videli pri tujcih. Še ne polnoletni stopamo samostojno na veliko evropsko in svetovno igrišče, potrebni bodo predvsem samozavest, ponos, pamet in znanje in enotnejše nastopanje naših predstavnikov zunaj. Želimo si tudi čim več uspešnih! državotvornih politikov.

3. Geopolitični položaj Slovenije
Naša zgodovinska usoda je hotela, da smo se umestili in ukoreninili prav na tem koščku planeta, med gorami in morjem, na večnem prepihu in križišču različnih interesov, na stičišču narodov in kultur, vojnih in trgovskih poti, od Zahoda proti Vzhodu, Severa proti Jugu in nasprotno in še bi lahko naštevali. Naravne danosti Slovenije so predvsem v njeni geografski legi in njeni naravni pestrosti in lepoti. Vsa Slovenija bi bila lahko en sam naravni park. Bogata je z gozdovi, vodami, krasom, morjem, bisernimi rekami, jezeri, živalstvom in rastlinstvom, floro in favno itd. Tudi pod njenim površjem se še skriva nekaj bogastva, termalne vode, premog, rude itd. Te naravne danosti človek plemeniti s svojim delom in smotrnim poseganjem v naravo. Štiri milijone pridnih rok in dva milijona bistrih glav lahko uspešno gospodarijo in dostojno živijo, če le hočejo. Profesor Trstenjak je kot vrednoto poudarjal tudi poštenje Slovencev in še naše druge pozitivne lastnosti. Te se nam lahko hitro spridijo, kar opažamo zlasti v nekritičnem sprejemanju zahodnih vzorov življenja, želja po hitrem bogatenju, lahkem zaslužku itd. Naš izrazito prehodni položaj nam vsiljuje ne le prehodno, temveč tudi povezovalno vlogo. Ali bomo iz vsega, kar nas obdaja, poleg omenjenih slabosti, znali izluščiti tudi prednosti, je močno odvisno od nas samih. Ob pokončni drži in vedenju, kaj hočemo, je naš geopolitični položaj lahko tudi naša velika prednost. Naravne danosti nam omogočajo razvoj sodobnega mednarodnega transporta (logistika), turizma vseh oblik in vsebin ter drugo.

4. Slovenija kot moralna avtoriteta
Kot država ne bomo nikoli ne vojaška ne gospodarska velesila, zaradi česar bi nas drugi visoko cenili ali se nas celo bali. Kljub temu smo marsikomu lahko za zgled gospodarsko uspešne in socialno pravične družbe ter ugleden in spoštovan dejavnik v mednarodnih odnosih. Blagovna znamka Slovenije bi morala biti njena razpoznavna moralna avtoriteta. Kako to doseči? V naši dolgi zgodovini nismo bili Slovenci nikoli agresorji, tudi danes ne ogrožamo nikogar. Vedno smo se bojevali le za svoj narodni obstoj, za svojo identiteto, pogosto tudi za golo preživetje, zato smo tudi v prihodnje lahko zgled urejene, demokratične družbe, ki spoštuje in izvaja vse človekove pravice ne glede na vero, spol ali barvo kože. Svoj pozitivni odnos uresničujemo že danes do italijanske in madžarske narodne skupnosti pri nas, v zadnjem času pa tudi vse bolj do Romov. Kot polnopravna članica Združenih narodov in parlamentarne skupščine Sveta Evrope mora Slovenija poleg svoje ustave in zakonov spoštovati in v praksi uveljavljati tudi Splošno deklaracijo človekovih pravic (Generalna skupščina Združenih narodov, 10. 12. 1948) in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije s protokoli, Uradni list RS, 11. 06. 1994). Na teh pravnih temeljih se moramo tudi v mednarodnih organizacijah zavzemati za njihovo čim bolj dosledno izvajanje tudi v primerih, ko temu nekatere države niso naklonjene. Prav tako moramo izvrševati druge mednarodne konvencije, pogodbe in sporazume, če hočemo biti verodostojno in pravno ter vsestransko ugledna in spoštovana država. Prihodnji svet naj ne bi bil več svet vojn in nasilja. Mednarodne konflikte bi morali čim bolj reševati po dogovorni in mirni poti, sicer bomo zelo hitro zašli v razmere, iz katerih ne bo predvidljivega izhoda. Prevladati morata prepričanje in modrost, da s pobijanjem ni mogoče uspešno reševati mednarodnih in tudi ne drugih sporov, ki nastajajo na podlagi različnih, tudi legitimnih interesov. Poglejmo si samo posledice zadnjih vojn na Balkanu, v Afganistanu in Iraku. Ne gre le za množice mrtvih, ranjenih in izgnanih ljudi, temveč tudi za hude ekološke, kulturne in druge posledice, ki jih ne bo mogoče nikoli popraviti. S tem izgublja vse človeštvo in smo posredno prizadeti vsi. Ali si lahko predstavljamo, kakšna blaginja bi zavladala na svetu, če bi na primer namesto neštetih milijard dolarjev, ki so danes namenjene za oboroževanje in vojne, dajali vsaj polovico teh sredstev za dostojnejše in človeka vredno življenje revnega prebivalstva. Izhod iz sedanjih zapletenih svetovnih razmer je treba iskati v novih idejah in pristopih. Skupaj z napredno mislečimi se moramo, tako kot škof Grmič in Kučan, zavzemati za novo moralno usmeritev o etični globalizaciji oziroma o duhu svetovnega etosa. Spoznati moramo, da postaja svet z razvojem informacijskih in transportnih sistemov vse manjši, da plujemo vsi na isti ladji, da smo si pravzaprav vsi narodi že sosedje, "da se vsi ljudje rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice" (Deklaracija človekovih pravic, 1. člen), zato naj za vse ljudi na svetu veljajo tudi skupno priznane etične norme. To naj nam bodo izhodišča tudi za naš razvoj v prihodnosti. Mi sami sveta ne bomo spremenili, lahko pa se priključimo k tistim mislecem, ki gledajo naprej in iščejo nove poti za odpravo revščine, za varovanje naravnega okolja, za svet brez vojn in nasilja, za pravičnejše družbene sisteme, za učvrstitev vloge in vpliva Združenih narodov in drugo. Povrniti je treba zaupanje v moč besede in dogovorov, sicer se vsem nam slabo piše. Za oblikovanje take politike sta še kako pomembna pokončna drža in moč moralnih argumentov. Vse vrste nasilja naj postanejo preteklost, zavladata naj razum in sodelovanje med narodi. Na tem področju nas tudi doma čaka še veliko dela. Ob vsakem pomembnejšem vprašanju se vedemo precej zmedeno, kot da ne vemo, čigavi smo in kaj hočemo. Jasno opredelimo našo moralno držo in se po njej ravnajmo tu
di za ceno izgube morebitnih trenutnih koristi. Dolgoročno se nam bo to bogato obrestovalo. Za uveljavljanje take usmeritve bi Slovenija potrebovala čim več verodostojnih in sposobnih politikov in diplomatov s pokončno držo. Pri tem nam prodane duše in razni dvojni agentje ne morejo pomagati. Žal nam ti samo škodujejo in kvarijo naš ugled v svetu. Neetično je, če posamezniki trosijo svoje travme po celotnem slovenskem narodu. V načelu naj bi tisti, ki čutijo za to potrebo, umazano perilo prali doma, na sodiščih in ne na svetovnem spletu. V tem pogledu bi se kazalo kaj naučiti tudi od pokojnega predsednika Tita. Na njegovem pogrebu je bilo prav zaradi njegove moralne drže in avtoritete navzočih doslej največ državnikov v zgodovini človeštva.

5. Opredelitev strateških ciljev in izhodišč pomembnejših razvojnih politik
Cilji razvoja Družba brez ciljev je kot človek brez smotra življenja. Cilji niso namenjeni sami sebi, temveč morajo odražati stvarna, vendar ambiciozna hotenja, ki jih želimo uresničiti v določenem času. Izhodišče vsakega sodobnega razvoja je lahko le človek, njegove potrebe in zagotavljanje pogojev, da se lahko uresničuje v vsej svoji popolnosti, kot humano družbeno bitje. S tem si zagotavlja tudi čim višjo stopnjo kakovosti življenje in bivanja. Za dosego tega cilja mora imeti vsak človek na razpolago vsaj osnovne gmotne in duhovne možnosti. Te ustvarja tudi sam, vendar se lahko v celoti udejanjajo in oblikujejo le v povezovanju z drugimi ljudmi v organizirani skupnosti, ki ni namenjena sama sebi, ampak ljudem, ki jih združuje. V taki družbi delujemo vsi za enega in eden za vse.Z iniciativo posameznika in odgovorno kolektivno zavestjo bo lahko uspešno in usklajeno napredovala celotna družbena skupnost. Pravo merilo napredka mora biti v družbi, ki se proglaša za demokratično in socialno, položaj večine ljudi, zlasti manjšin in ogroženih skupin na obrobju ter ne tistih, ki so trenutno na oblasti in razpolagajo z družbenim bogastvom. S kvantitativnimi kazalci moramo opredeliti naše materialne cilje: · gospodarsko rast- BDP; kako bomo dohitevali razvitejše države, (5-6 % letno); · smotrno delitev BDP; če hočemo postati družba, katere razvoj bo slonel na znanju, bomo morali več vlagati v izobraževanje, znanost in kulturo; · zmanjševati bomo morali inflacijo, (na 2-3 % letno); · zmanjšati nezaposlenost, (na 3-4 %); · povečati izvoz, (več izvažati kot uvažati); · zmanjšati primanjkljaj v proračunu, (na 1 % BDP); · javni dolg bi morali znižati pod 20 % BDP; · zmanjšati zadolževanje v tujini, (dolg zmanjšati za polovico sedanjega); · povečati domače varčevanje, (vezava vlog, stanovanjsko itd.); · več vlagati v stanovanjsko gradnjo, (6.000 stanovanj letno); · povečati učinkovitost javnega sektorja, (skrajšati in poenostaviti postopke); · bolje izrabljati naravne danosti ob varovanju okolja, (koriščenje gozda itd.); · in drugo. Dogovorjeni in sprejeti cilji morajo postati last vseh, zlasti tistih, ki lahko čim več prispevajo k njihovi uresničitvi. Uresničevanje teh ciljev bo lahko tudi boleče, vendar nam mora biti v skupnem interesu zagotavljanje dolgoročne ekonomske in socialne stabilnosti države in prebivalcev. V kolikor bomo sposobni napraviti te kvalitativne in kvantitativne preskoke, potem se nam ni treba bati za našo bodočnost.

Razvojne politike Strategija je spretnost v oblikovanju in vodenju posameznih politik za doseganje določenega smotra ali cilja. Zato moramo opredeliti kot skupen dogovor vseh zainteresiranih temeljne razvojne politike, za katere se bomo zavzemali in v teh smereh tudi delovali

1. Demografska politika
Če nam je človek smisel in osnova razvoja, se moramo najprej vprašati, kako povečati število želenih rojstev in popraviti našo demografsko sliko prebivalstva. Leta 1952 se je na ozemlju Slovenije rodilo 34.165 otrok, lansko leto pa le še 17.521, torej polovica manj. Ob tem, da je upokojen že vsak četrti prebivalec Slovenije. Ob nadaljevanju takega trenda bo tudi vse manj aktivnega prebivalstva. Vlaganja v nova rojstva in vzgojo otrok se nam bo v bodoče močno obrestovalo. Opredeliti se moramo do migracijskih vprašanj, ki jih bo odprlo tudi naše vstopanje v EU. Ob tem je potrebno preveriti vse dosedanje ukrepe v zvezi z demografsko in družinsko politiko in pripraviti nove, zlasti na stanovanjskem, zaposlitvenem in socialnem področju.

2. Znanstveno raziskovalna politika
Na znanju in sodobni informacijski tehnologiji temelječa družba je lahko ena od naših bistvenih prednosti v neizprosni tržni tekmi z drugimi narodi. Na tem področju močno zaostajamo za razvitimi in tudi sosednjimi državami (Italija, Avstrija). Zato moramo vzpodbujati vse tiste oblike in možnosti sodelovanja med gospodarsko in znanstveno raziskovalno sfero, ki bo pospešila naš razvoj na kakovostnih temeljih. V gospodarstvu je potrebno razviti močne razvojne oddelke (tudi za več podjetjih skupaj v razvojnih grozdih), več raziskovalcev moramo zaposliti v teh oddelkih in tudi v samih tovarnah. Država mora vzpodbuditi večje naložbe gospodarstva v raziskave, inovacije, zaščito patentov in razvoj, kar bi morala pospeševati tudi z davčnimi olajšavami za take naložbe. Pospeševati moramo razvoj tehnoloških parkov in inkubatorjev za nova podjetja. Prav tako moramo povečati delež sredstev, ki jih namenjamo za razvoj in raziskave od sedanjega 1,5 % BDP vsaj na 2,5 %. To bo še vedno malo, če upoštevamo, da vlagajo v te dejavnosti razvite države tudi po 3 - 4 %. Razvojna uspešnost in rezultati nove raziskovalne razvojne politike se bodo pokazale šele čez določen čas, vendar moramo začeti takoj smeleje stopati po tej poti. Na globalnem trgu in v razvitem svetu bomo lahko uspešno nastopali predvsem s prodajo lastnega znanja in pameti. Usposobiti se moramo za hitro aplikacijo tujih dosežkov, sami pa razvijati potrebne temeljne raziskave, zlasti tiste, ki jih za nas ne bodo opravljali drugi. Od tega je odvisno ali bomo ujeli korak z razvitim svetom ali pa bomo še bolj zaostali in se vse bolj spreminjali v poceni delovno silo za tuje gospodarje.

3. Kulturna politika
Za majhen narod kot je slovenski sta v nastajajočih evropskih razmerah še posebej pomembna skrb za jezik in razvoj kulture v najširšem smislu besede. Gre za ustvarjalnost za vzpodbujanje mladih talentov, za kulturo obnašanja, nastopanja, komuniciranja, bivanja, oblačenja, oblikovanja, arhitekture urejanja krajine, urbanizma in še kaj. Pri kulturni politiki ne gre več za narodno brambovstvo in čitalništvo, ti časi so za nami. Bistveno je vzpodbuditi nove estetske ustvarjalne energije, ki bi pustile za seboj globoke sadove in tudi navdihovale bodoče rodove. Pomemben je koncept medijev, oglaševanja, spoštovanja lastnega jezika ter naravne in kulturne dediščine itd. Pri kulturni dediščini ne smemo zapostaviti tudi novejše arhitekture, ki ima svoje nesporne kvalitete. Vse pomembnejše bo vprašanje našega nastopanja v svetu, organiziranega "izvoza" naših kulturnih dosežkov, kritično sprejemanje tujih kulturnih vzorcev in še mnogo drugega. Kultura je umetnost in umetnost je kultura, poleg gospodarstva je to temelj našega obstoja. Posebno skrb bi morali posvetiti slovenski knjigi, filmu in sodobni video produkciji. Vzgoja dobrih glasbenikov, igralcev, režiserjev, koreografov, menedžerjev in drugih poklicev bi morala biti stalna skrb našega izobraževalnega sistema. Izkoristiti bi morali tudi vse možnosti, ki jih nam pri tem lahko nudi tujina Ker za vse namene nikoli ne bo dovolj sredstev, je zato smiselno vlagati v kvalitetno inovativno, odprto, svetovljansko naravnano kulturno produkcijo, ne glede na to ali se dogaja v profesionalnih institucijah ali v marginalnih, alternativnih sredinah, v polju elitne ali množične kulture. Sedaj gre preveč denarja za tiste, ki ga razporejajo kot za dejansko kulturno ustvarjalnost.

4. Industrijska politika
Slovenija ima to srečo, da nas je zgodovinski razvoj industrije vodil v več smereh. Nimamo tipične monokulturne proizvodnje, zato se lahko tudi hitreje prilagajamo zahtevam domačega in tujih trgov. V industriji smo sposobni delati praktično vse, od ladij do letal, od ročnih - obrtnih del, do najbolj zahtevnih elektronskih naprav. Ob vnosu še več znanja v naše tako majhne zasebne enote kot velike nacionalne korporacije lahko hitreje povečujemo dodano vrednost in konkurenčnost slovenskega gospodarstva. V proizvodnji na vseh področjih se ne smemo sprijazniti z odpisanimi dejavnostmi, teh ni, so samo zastareli in nekonkurenčni proizvodi. Napraviti je treba selekcijo programov in opuščati stare in čimbolj uspešno uvajati nove. Danes imamo po ocenah v Sloveniji le okrog 40 % podjetij zdravih, prav toliko jih imamo težave, ostalih 20 % je že na robu preživetja. V razvitem svetu je kar 80 % podjetij zdravih. Tu nas čaka najtežje delo. Zato potrebujemo jasno vizijo in opredeljene strateške cilje. Tudi v bodoče bo človeštvo potrebovalo tekstilne in usnjene izdelke, pohištvo in druge proizvode široke porabe. Vprašanje je le njihova cena, kakovost, moda, oblikovanje itd. Slovenija ne bo mogla več dolgo prodajati poceni delovne sile, ker bo ta vedno kje cenejša od naše. Lahko pa prodaja iste proizvode, v skladu z zahtevami gibljivega trga. Čimprej moramo doseči razvojno konkurenčnost celotnega gospodarstva. Poiskati moramo ustrezne tržne niše in nove trge. Razviti moramo lastne blagovne znamke, lastno prodajno trgovsko mrežo, sodoben koncept prodaje in reklame. Znižati je treba nepotrebne stroške, usposabljati delavce za nove naloge itd. Najslabše je čakati, saj postaja trg vedno bolj neizprosen. Vzpodbudno je oblikovanje poslovnih povezav v obliki grozdov, kar moramo še pospešiti in vsebinsko dodelati. Razviti moramo tudi čim več velikih poslovnih sistemov - slovenskih multinacionalk, ki bodo sposobne sprejemati svetovno konkurenco. Zato se moramo najprej združevati doma, da bomo lahko tudi zunaj čim bolj uspešni. V tujini pa moramo poiskati predvsem take strateške partnerje, ki so nam sposobni ponuditi nove tehnologije, nove trge in znanja. Država bi morala bolj vzpodbujati tiste tuje naložbe, ki nam prinašajo novo kvalitetno proizvodnjo. Za te bi morali zagotoviti tudi potrebne lokacije v naprej pripravljenih industrijskih conah, zlasti na območjih, ki zaostajajo v razvoju. Spremeniti je treba tudi pogoje financiranja naložb in pospešeno usposabljati kvalitetne vodstvene delavce, brez znanja ne bomo uspešni v svetovni tekmi. Država mora vzpodbujati dobre, da bodo postali še boljši, vsem tistim, ki se borijo, da bi postali dobri, pa pomagati z vzpodbudami, ki so v skladu s sprejeto evropsko zakonodajo. Za vsako panogo posebej je potrebno pripraviti oceno stanja in začrtati prednostne naloge industrijske politike v prihodnje. Boljši naj bi postali še boljši, vendar tudi slabih ne smemo pustiti, da bi propadli, če to ni potrebno in če obstajajo stvarne možnosti za njihovo ponovno oživitve, kjer pa ni izhoda, se ne smemo izogibati tudi stečajem.

5. Izobraževalna politika
Če želimo postati na znanju temelječa družba, potem se moramo tega zavedati na vsakem koraku. Kaj nas vse čaka na tem področju, je težko strniti v nekaj vrsticah. Najprej o svobodi odločanja mladih in potrebah družbe, zlasti gospodarstva. V načelu se vsakdo svobodno odloča o bodočem poklicu. Že res, vendar, kdo bo potem zagotavljal delo in službo vsem diplomiranim. Tu potrebujemo strategijo in politiko. Trg, ponudba ter povpraševanje nista dovolj, saj traja izobraževalni proces skoraj dve desetletji in ga je treba vnaprej predvideti in uskladiti s potrebami gospodarstva in družbenih dejavnosti. Npr.: če hočemo odpraviti sedanje pomanjkanje naravoslovno tehničnih kadrov, računalničarjev, zdravnikov in drugih deficitarnih poklicev, moramo začeti že danes ukrepati in ne šele čez deset let. Izobraževalni in vzgojni proces se začne v družini, v vrtcih, na dalje v devetletki, srednjih in poklicnih šolah, na univerzi, na podiplomskih študijih in drugje, vključno z celoživljenjskim izobraževanjem. Vsak člen ima svoj pomen v strokovni in duhovni rasti človeka, zato mora biti celoten izobraževalni proces smiselno med seboj povezan ter v vseh fazah učinkovit in domišljen. Sodobni človek bo vse bolj poleg temeljnih rutinskih znanj potreboval tudi osebno širino, razgledanost, kulturo, humanistično vzgojo in drugo. Mladina mora biti pripravljena sprejemati izzive časa. Zato mora imeti o sebi pozitivno samopodobo, biti mora moralno čvrsta ter delovna in ustvarjalno naravnana ter neobremenjena z različnimi dogmami, ki ji ožijo obzorje svobodnega razmišljanja in delovanja. Zato je poleg znanja pomembna tudi vzgoja. Vsak človek naj bi bil svoje sreče kovač, vendar ga mora pri tem usmerjati in mu pomagati tudi okolje, v katerem živi in dela.

6. Okoljevarstvena politika
Zdrava zemlja, čisti zrak, kakovostna voda so temelj zagotavljanja visoke kakovosti življenja. Sodobni svet se ubada že s hudimi posledicami dolgoletnega uničevanja okolja. Posledice so topla greda, prekomerno segrevanje ozračja, naravne katastrofe, bolezni in drugo. Svet mora ustaviti to smer propadanja. okolja, sicer se bo slabo pisalo tudi človeku samemu. Žal interes po še večjem profitu že bogatih temu nasprotuje. Tipičen primer so ZDA. Vodar bo postajala vse bolj dragocena, zato bomo morali smotrneje ravnati z njeno porabo in dobro zaščititi vse razpoložljive naravne vire. Kaj lahko storimo mi sami zase? Najprej je potrebna vzgoja zavesti vsakega posameznika o pomenu zdravega okolja za zdravo življenje ne le človeka, temveč tudi redkih živalskih in rastlinskih vrst. Ko ne bo več ptic in rib, ko ne več kitov in medvedov, bo tudi za človeka na zemlji vse slabše. Zato je nujen sonaravni razvoj. Stari rodovi so to že vse znali, sedaj, ko smo visoko tehnološko razviti, se moramo tega ponovno naučiti. Zagotavljanje zdravega razvoja zahteva enostavno vračanje v prakso zlasti kmetijskega gospodarjenja v preteklosti. To bomo seveda opravljali s sodobnimi proizvodnimi sredstvi, vendar z občutkom do narave. Vsakdo, ki onesnažuje okolje, ga mora v načelu tudi očistiti. Zato ni treba kar po vrsti zapreti vseh onesnaževalcev. Današnja znanost je že razvila najsodobnejše čistilne naprave za vse primere, samo vgraditi jih je treba. Res, da to ni poceni, vendar še vedno cenejše od negotove usode in zdravja človeštva. Namesto v orožje, vlagajmo v sanacijo okolja! Tudi z gospodarskimi in drugimi odpadki je treba ravnati smotrno, le koncept je treba sprejeti in ga dosledno izvajati. Sekundarne surovine, reciklaže, energetsko koriščenje odpadkov in še vrsto drugih rešitev je možnih in strokovno preverjenih, samo odločiti se moramo zanje. Tudi za to je potrebna ustrezna razvojna politika in znanje. Denar za te namene je možno pridobiti tudi s podeljevanjem koncesij in podobnim.

7. Kmetijska politika
Proizvodnja zdrave hrane in zdrava prehrana so eden od temeljev človeškega zdravja in kakovosti življenja. Vprašanje je, kako proizvajati cenovno konkurenčno in zdravo hrano. Če nam je to cilj, potem moramo biti pripravljeni tako biološko zdravo hrano tudi dražje plačati. Bati pa se je, da nas bo na skupnem evropskem trgu preplavila poceni industrijsko pridelana cenejša hrana. Temu se ne bomo mogli upreti, lahko pa z domiselno politiko še dolgo uživamo zdrave darove narave. Tu mora priskočiti na pomoč država in podpreti vse tiste proizvajalce, ki se bodo opredelili za tako usmeritev. Slovenske kmetije so majhne in razdrobljene, v povprečju manjše od evropskih, zato take kot so ne bodo mogle preživeti samo s kmetijsko proizvodnjo, uvajati bodo morale še vse druge možne dopolnilne dejavnosti, od kmečkega turizma, do specializiranih proizvodenj tudi v manjših količinah (sadje, zelenjava, sir, čebelarstvo itd.). Interes družbe je, da ostane vsa zemlja poseljena, da ohranimo živo pokrajino. Da pomagamo gorskim kmetijam in da bo naseljena vsa državna meja. Zato so v teh primerih potrebne davčne olajšave in druge vzpodbude. Če bomo znali pravilno ravnati z našo zemljo, se bo to nam dolgoročno lepo obrestovalo. Zaščitimo naravne krajinske parke pred nepremišljenimi posegi. Povrnimo naš ugled in tradicijo dobrega gospodarjenja z gozdovi. V zadnjem času smo naredili na tem področju premalo in dopustili preveč napak. Gozd je ne glede na formalno lastništvo skupno družbeno bogastvo in gospodarjenje v njem ne more biti prepuščeno egoističnim interesom. Gozdovi so zarasli, slabo čiščeni in vzdrževani, zaradi tega je prirastek lesne mase pod stvarnimi možnostmi, tu izgubljamo veliko BDP. Zanemarja se smotrna predelava odpadkov za energetske potrebe, zapiramo tovarne ivernih plošč in celuloze, namesto da bi jih usposobili za ekološko čisto proizvodnjo. Uveljavljanje evropske kmetijske politike z zagotavljanem enotnega pristopa plačil na kmetijo ali enotno na hektar kmetijskih površin bi kmetom moralo dati tudi v naših pogojih pozitivne rezultate. Poseben problem že predstavljajo v kmetijstvu vsakoletne suše. Zamisliti se moramo ali razviti namakalne sisteme ali bistveno menjati kulture pridelave.

8. Prometna politika
Slovenija je kot izrazito tranzitna država pod hudim pritiskom sto tisoče tovornjakov v cestnem prometu. Ti že močno onesnažujejo okolje. Preko Slovenije naj bi v bodoče vozili samo tovornjaki s sodobnimi ekološkimi motorji, ki ne onesnažujejo okolja. Čim več tovornega prometa bi morali usmeriti na železnico. Uvesti bi morali oprtne vlake z vsemi sosednimi državami, od kjer prihaja največ tranzitnega prometa. Posodobiti bi morali železnico, povečati hitrost vlakov in zgraditi drugi železniški tir do koprske luke. Pri tem projektu moramo biti bolj smeli in poiskati zaveznike in investitorje tudi v našem zaledju. Velike možnosti za razvoj imata tudi letalski in pomorski promet. Čeprav smo majhni, ne smemo zamuditi prednosti, ki nam jih tudi na teh področjih nudi naš geografski položaj. Zmanjšanje osebnega prometa, zlasti v mestih, bo možno ob hitrejšem razvoju primestnega prometa (železnica, javni avtobusni promet, tramvaj itd.). V mestih je potrebno spraviti mirujoči promet v garaže, pod zemljo. Mestna jedra pa oživiti in jih prepustiti pešcem in kolesarjem.

9. Energetska politika
Zagotovljena oskrba z različnimi vrstami energije, zlasti električne, je eden od temeljev uspešnega gospodarskega in družbenega razvoja. Pomanjkanje jasne strategije na tem področju nas je pripeljala v razmere, da je danes Slovenija postala neto uvoznik električne energije. Pri tem nam ne pomaga dosti liberalizacija trga električne energije, če bomo prisiljeni elektriko samo uvažati in je nismo sposobni tudi izvažati. Ukrepati moramo hitro, čeprav so kvalitetne rešitve dolgoročnejše narave. Najprej se moramo vprašati, zakaj je porast porabe elektrike v Sloveniji hitrejši od rasti industrijske proizvodnje. Prav tako je nerazumljivo, zakaj imamo v Sloveniji tako visoko energetsko intenzivnost. Slovenija porabi energije in tudi električne energije na enoto BDP dvakrat več kot Evropa. To je dokaz energetsko potratne strukture gospodarstva. Postavlja se temeljno vprašanje, kako z isto količino energije ustvariti več? To nam narekuje čim hitrejše ukrepanje. Pri vseh rekonstrukcijah in novih investicijah je treba vgrajevati energetsko varčno tehnologijo. To velja tudi za naprave na drugih področjih in v gospodinjstvih. Pomembno je pri gradnjah upoštevati sodobne izolacijske standarde in pristope, da bi zagotovili večjo energetsko varčnost. Hitreje moramo graditi že načrtovane vodne elektrarne na spodnji Savi in si ustvariti vsaj minimalne rezerve za morebitne krizne razmere. Nuklearno elektrarno Krško bi kazalo pridobiti v celoti v slovenske roke. S tem bi se otresli stalnih nesporazumov s Hrvaško in si pridobili nujno energijo za naše potrebe. Sproti moramo obnavljati sedanje prenosno omrežje in zgraditi vse tiste nove povezave (proti Madžarski), ki nam bodo v bodoče zagotavljale zanesljivo oskrbo z električno energijo, ob naših viških pa tudi prodajo drugim. Poleg termoelektrarn, ki bodo ob ekološki sanaciji še dolgo naša energetska stalnica, moramo hitreje začeti razvijati in upravljati alternativne energetske vire. Odločiti se moramo glede gradnje elektrarne na veter, kako bolje izkoriščati biomaso, ki jo imamo dovolj, sončno energijo in drugo. Čeprav kaže na pojave dolgotrajnejših suš, so še vedno neizkoriščene možnosti pri koriščenju vode zlasti pri gradnji malih elektrarn. Plin in naftni derivati bodo še naprej uvozni energenti, zato kaže ravnati z njim kolikor je možno racionalno. Zlasti zemeljski plin je lahko koristno dopolnilo pri oblikovanju rezervnih kapacitet. Z izgradnjo nekaj elektrarn na plin ne kaže odlašati (Ljubljana, Kidričevo). Pri vseh ljudeh je treba razviti občutek odgovornosti za varčevanje z energijo. Pri tem je občutno premalo trosmernega osveščanja in izobraževanja, kot tudi državnih ukrepov in vzpodbud za gospodarstvo in občane.

10. Zdravstvena politika

Zdravje je poleg dela vrednota, ki je v Sloveniji visoko cenjena. To je razumljivo, saj je bilo področje zdravstva v preteklosti zgledno urejeno tudi v primerjavi z razvitimi državami. Žal danes ni ne na področju dela kot tudi zdravja več tako. Vse več znakov je, da postajamo preveč bolna družba. Veliko je psihično motenih oseb, več kot 20 % fantov ni sposobnih za vojsko, prednjačimo v samomorih in še bi lahko naštevali. Kljub uvajanju tržnih zakonitosti tudi na področju zdravstva bi morali ohraniti že dosežene socialne standarde, saj se zdravje ljudi bogato obrestuje na vseh drugih področjih življenja. Omogočiti je treba vsem bolnikom dostopnost tudi do najdražjih zdravstvenih storitev, če je to le mogoče doma ali v tujini. Glavna družbena pozornost pa mora biti v večji meri osredotočena na ohranjanje in krepitev zdravja. Zato je potrebno bolj skrbeti in več vlagati v preventivo. Pri financiranju zdravstvenih storitev je treba zagotoviti načelo solidarnosti. Kdor je bogatejši in več zasluži naj več prispeva v zdravstveno blagajno. Poleg obveznega kaže zadržati tudi še prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Zavarovanje mora biti čim bolj univerzalno in to tako tisti del, ki je organiziran kot obvezno zavarovanje, kot del, ki dopolnjuje socialno zdravstveno zavarovanje. Celoten zdravstveni sistem mora postati bolj učinkovit in dobro organiziran. Tudi uvajanje zasebne zdravstvene prakse je koristno, vendar le kot kvalitetno dopolnilo osnovnemu zdravstvenemu sistemu. Jasno pa je treba opredeliti, kaj je združljivo in kaj ni med zasebnim in družbenim. Proučiti je treba tudi smotrnost sedanjega izkoriščanja kapacitet in njihovo namembnost. Odpraviti je treba sedanje nerazumno dolge čakalne dobe, zaposliti nove zdravnike, tudi tujce, investicije pa usmeriti predvsem v nadomestitev zastarele opreme. Ker gre v zdravstvu za neposreden odnos med zdravnikom, osebjem in pacientom, je treba zagotoviti dosledno upoštevanje vseh etičnih norm. Pri tem ne gre le za nove naložbe, temveč za uveljavljanje osnovnih humanih načel. Stroka ne bi smela dopuščati, da zaradi posameznikov trpi ugled v družbi sicer visoko cenjena in moralno ovrednotena dejavnost. Enako velja za primere korupcije.

11. Politika skladnega regionalnega razvoja
Za zagotavljanje učinkovitejšega in skladnega regionalnega razvoja Slovenije se moramo čim preje opredeliti, koliko in kakšne regije potrebujemo in kaj želimo doseči z uvedbo pokrajin. Najprej si moramo pojasniti pojme. Kaj je regija? Regija je bolj ali manj zaključena teritorialna enota, v kateri je smotrno in koristno usklajevati družbeni razvoj na področju gospodarstva, šolstva, zdravstva in drugo ter voditi racionalno politiko koriščenja prostora. Zato je lahko regija tudi zaokrožena planska celota. Regije ni smiselno oblikovati kot umetne tvorbe. Te so nastajale daljše obdobje in imajo za seboj že pestro zgodovino. Jedra gravitacijskega območja regije so mesta kot težiščni prostori s širšim in ožjim naravnim zaledjem. Ta jedra dajejo vsakodnevno okolju življenjski, gospodarski in kulturni utrip in ga tudi iz okolja sprejemajo. Po evropskih merilih bi Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev lahko bila ena sama makro regija. Vendar je za notranji policentrični razvoj treba oblikovati vsaj osem, če ne celo več regiji. Sedaj imamo dvanajst tako imenovanih statističnih regij. Te regije so živele svoje življenje in se bolj ali manj uspešno razvijale, ne glede na to, kakšna je bila formalna politika države do zagotavljanja skladnega razvoja celotnega območja Slovenije. V zadnjih letih so se razlike med njimi povečale. Zlasti med osrednjo ljubljansko in prekmursko regijo. O velikost in oblikovanju regij naj bi praviloma odločali ljudje na referendumu. V zadnjem času se obuja ideja o uvedbi pokrajin, kar predvideva tudi Ustava v143. členu. Pokrajine naj bi imele podobno vlogo kot so jih imeli nekoč okraji. Do leta 1963 je bilo v Sloveniji osem okrajev, potem so jih združili v štiri in jih leta 1965 ukinili. Osem okrajev je bilo za tiste čase ustrezno število. Zato bi kazalo podrobneje proučiti takratne izkušnje. Okraji so bili druga stopnja lokalne samouprave, bili so plansko zaokrožene celote in upravne enote kot vez med občinami in republiko. Po tem se je regionalni razvoj usklajeval predvsem z različnimi oblikami medobčinskega sodelovanja in z neposredno pomočjo države občinam. Kaj je pokrajina? Pokrajina naj bi bila tudi po novem druga stopnja lokalne samouprave. Bile bi tudi vmesni člen med številnimi občinami in republiko. Zato bi nanje prenesli določene pristojnosti tako z ravni republike kot tudi občine. Tu naj bi delovale tudi strokovne službe države, različni zavodi, inšpekcije in drugo. Vse to s ciljem decentralizacije in približevanja posameznih zadev ljudem. V pokrajinah naj bi delovale tudi razvojne agencije za pospeševanje regionalnega razvoja. Republika bi morala pomagati povsod tam, kjer se te službe kadrovsko šibkejše. Idealna in racionalna rešitev bi bila, če bi se območja regij pokrivala s pokrajinami in strokovnimi službami. Ni pa to nujno in tudi v praksi bo težko izvedljivo glede na različne lokalne interese in sedanjo organiziranost občin in države. Lahko je v okviru pokrajine tudi več manjših - mikro regij, ne more pa biti obratno, da bi bilo več pokrajin v okviru ene regije. Oblikovanje regij in pokrajin je pomembno, da se razlike med slovenskimi regijami ne bi več povečevale. Bodoči pogled na to problematiko ne predvideva le zagotavljanja izenačenosti, temveč kot vzvod za spodbujanje konkurenčnosti regij v državi in v evropskem okviru. V ta namen je ustanovljen tudi Evropski sklad za regionalni razvoj. Ta pospešuje razvoj inovacijskega okolja, spodbujanje razvoja turističnih destinacij in razvoj poslovnih con. Na nas je, da s čim boljšimi projekti pridobimo čim več sredstev v Slovenijo. Prav tako moramo čim bolje izkoristiti sredstva kmetijskega in jamstvenega ter socialnega sklada. Regije in pokrajine naj bi bile v bodoče temeljna usmeritev in strategija enakomernejšega in hitrejšega razvoja celotne Slovenije.

12. Gospodarjenje s prostorom
Na tem področju močno zamujamo, kar ima za naš nadaljnji razvoj že vidne negativne posledice zlasti na področju stanovanjske gradnje in priprave novih stanovanjskih con. Večina prostorskih planov je že zastarelih pa tudi rok njihove veljavnosti je v večini primerov že potekel. Občine in na žalost tudi mesto Ljubljana se še vedno sklicujejo nanje, ker do danes še niso sprejele novih. Podobno je tudi s pripravo regionalnih zasnov prostorskega razvoja in regionalnih razvojnih programov. Prav tako čim preje potrebujemo novo strategijo prostorskega razvoja Slovenije, saj je dosedanji že potekel rok veljavnosti. Vsi ti dokumenti so po svoji vsebini in času veljavnosti dolgoročnega značaja. Razvojni prostorski dokumenti morajo biti med seboj usklajeni od občin do republike, ki pa se morajo v procesu razvoja kontinuirano spremljati in dopolnjevati. Prostorsko planiranje je tudi pomemben element trajnostnega razvoja in pogoj za smotrno koriščenje prostora. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo je pripravilo osnutek strategije prostorskega razvoja Slovenije in ga dalo v javno razpravo. To bo ob potrebnih dopolnitvah na osnovi pripomb iz strokovne javne razprave in predvidene prostorske konference lahko dobra osnova za pripravo regionalnih občinskih prostorskih dokumentov, kot tudi za oblikovanje celovite razvojne strategije Slovenije. Prostorsko načrtovanje se tudi ne more ustaviti na državnih mejah, če želimo ohraniti okolje prihodnjim generacijam. To zahteva aktivno meddržavno sodelovanje na področju voda, prometa in drugem. Slovenija je ozemeljsko majhna, biotsko in tudi sicer raznolika in v vseh pogledih pestra. Zato bodo morale zlasti prostorske zasnove regij in občin upoštevati vse to naravno bogastvo in ga opredeliti kot specifične pogoje razvojnih možnosti. S prostorskim načrtovanjem in sprejetimi pravili se moramo upreti prisotnemu divjemu poseganju v prostor, ki upošteva le interese kapitala po zagotavljanju čim hitrejših dobičkov zlasti pri stanovanjski gradnji. Zaostanek, ki je nastal z odsotnostjo planiranja v zadnjih desetih letih, moramo čim preje nadoknaditi. V prostoru so nastali v tem času novi procesi, ki jih moramo usmerjati in reševati z razvojnimi dokumenti. Stara mestna jedra se praznijo zaradi selitve trgovin v trgovske centre na periferijah. Zato je treba dati mestnim jedrom novo vsebino ob pomoči občin in mest. Izpraznile so se tudi stare industrijske cone ob propadlih podjetjih. Tudi tem je treba poiskati novo vsebino in jih prilagoditi potrebam novih podjetnikov. Avtoceste so vnesle v prostor nove posege, ob njih je možno zlasti v Ljubljani smotrno izkoristiti prazne površine. Mesta in naselja se morajo zaokrožiti okrog svojih jeder. Krajino moramo varovati z večjim občutkom za naravne danosti. Lahko bi še naštevali.

13. Izvajanje sprejetih politik
V gornjem prikazu je na kratko opisanih dvanajst pomembnejših razvojnih področij. To ne pomeni, da so s tem zajeta vsa vprašanja, do katerih se moramo v planskem dokumentu opredeliti. Na področju gospodarstva bi morali na primer proučiti možnosti razvoja posameznih panog: črne metalurgije, lesne, tekstilne, obutvene industrije, turizma, kmetijstva itd. Enako velja za področje socialnega razvoja: otroško varstvo, varstvo starostnikov itd. Prav tako pričujoča razvrstitev ne odraža teže in pomena posamezne politike za hitrejši in skladnejši razvoj. Do navedenih in do drugih vprašanj moramo poenotiti strokovne poglede, zapisati smeri delovanje in ukrepanja ter na kraju opredeliti in pripraviti tudi ustrezne projekte za izvajanje ter politik in celotne strategije. Ne glede na pomanjkanje časa lahko vlada oblikuje posamezne elemente razvojne strategije. Nedavni posvet o znanstveno raziskovalnem delu (17.6.2003) je bil že eden od dobrodošlih kamenčkov v celotnem razvojnem mozaiku. Za izvajanje sprejetih strategij in politik bo treba marsikje dopolniti že veljavno zakonodajo in sprejeti tudi novo. Na področju ekonomskega sistema in ekonomske politike čakata vlado in državni zbor še veliko dela. Na novo bo treba opredeliti davčno politiko ob pravičnejši porazdelitvi družbenih bremen; politiko plač in dohodkovno politiko, pri čemer je treba uveljaviti sprejemljive razlike, ob upoštevanju dejanskih rezultatov dela itd. Sprejeti je treba ukrepe za pospeševanje inovativne dejavnosti, vzpodbujanje vlaganja v raziskovalno dejavnost, v kulturo itd. Na področju makroekonomske politike nas čaka velik zalogaj. Zmanjšati moramo notranji proračunski primanjkljaj in zunanjo zadolžitev. Povečati devizne rezerve Banke Slovenije, zmanjšati inflacijo, povečati izvoz, povečati zaposlenost itd. Nalog ni malo in tudi lahke niso, zato jih lahko uspešno rešujemo le na daljši rok ob natančno odmerjenih ukrepih. Zavedam se, da to ne bo lahko in neboleče: Posamezni cilji so si tudi v nasprotju z drugimi (npr.: visoka inflacija omogoča večje razvrednotenje tolarja povečuje izvoz itd.). Zato moramo med njimi najti optimalna razmerja. Vendar nam bo mnogo lažje, če bomo vedeli, kaj hočemo in kam želimo, če bomo vsi delovali v začrtani smeri, zlasti pa tisti, ki so za posamezna vprašanja poklicani in tudi najbolj odgovorni. Zmagali bomo, kot smo že mnogokrat doslej. Vendar bo treba na eni strani sprostiti in podpreti številne pobude posameznikov, na drugi strani pa se povezovati v skupne domače in tuje projekte. Čim preje moramo popraviti tudi svojo moralno podobo in uspešneje odpraviti številne deformacije, zlasti pri razpolaganju z družbeno lastnino. Bistvo planiranja je tudi v uskladitvi potreb z možnostmi. Zato potrebujemo kvalitetne narodnogospodarske bilance, opredeljeno proračunsko politiko in pravilno odmerjene finančne ukrepe. V splošnem pa velja, da se bomo morali v bodoče obnašati skrajno racionalno in varčevati povsod tam, kjer je mogoče in da ne bi s tem povzročali morebitne škode. Prav tako je potrebno opredeliti kriterije izbire, na osnovi katerih se bomo odločali. In ali ne bi kazalo najprej zaključiti en projekt in se potem lotiti drugega. Na primer: Ali potrebujemo prej novo univerzitetno knjižnico ali novo letalo; ali potrebujemo več zdravnikov ali vojakov; ali potrebujemo več novih državnih uradnikov ali novih raziskovalcev itd.? Te izbire določajo tudi dinamiko uresničevanja posameznih projektov. Ena odločitev drugo omejuje, vendar je v pogojih omejenih sredstev treba dati prednost tistim odločitvam, ki nas bodo popeljale hitreje najprej in na kraju zagotavljale vsem večji kos kruha.

14. Od kje denar?
Vsi vemo, da se zgodbe največkrat začnejo pa tudi končajo z denarjem. Res je! Vendar danes velja še ena resnica. Če imaš dober donosen ali sicer koristen program, lahko potrkaš na več vrat, kjer je mogoče dobiti potrebna manjkajoča sredstva. Najprej moramo vedeti, da je veliko denarja pri prebivalstvu, ki ga hrani doma in v tujini. Prav je, da ljudje čim bolj varčujejo, prav pa je tudi, da te prihranke pravilno vlagajo v svoj lasten in skupen razvoj in ne v neracionalno potrošnjo. Denar je v podjetjih. Res je, da je ta zelo neenakomerno razporejen, ena podjetja so visoko dobičkonosna, druga v izgubah. Prva bi morala še naprej vlagati v razvoj povsod tam, kjer so tržne možnosti, druga pa čimprej usposobiti za normalno življenje, pri čemer lahko veliko storijo tudi sami, pomagajo pa jim lahko poslovni partnerji in država. Veliko denarja je v bankah in zavarovalnicah. V Sloveniji moramo čimprej izoblikovati vsaj dva močna bančna in zavarovalniška stebra, ki bosta dovolj trdna za pomoč gospodarstvu tudi v morda bolj nestabilnih ekonomskih pogojih. Sredstva so tudi pri morebitnih strateških partnerjih, pri tujih bankah, pri evropskih skladih, kar smo že omenili, itd. Za vse pa moramo biti bolj odprti in strokovno usposobljeni. V tem trenutku je za Slovenijo najpomembnejše, da oblikujemo najširšo razvojno koalicijo, dogovor o tem, kako čim hitreje naprej. Pospeševati in ustvarjati moramo ugodno delovno in inovativno klimo. Vsakdo lahko naredi nekaj več. Nagrajevati moramo resnične dosežke in družbeno ovrednotiti vse, kar je naprednega. Čim prej se moramo izvleči iz sivega povprečja, ki se odraža na vseh področjih. Le redki dosegajo res vrhunske rezultate in poslovno odličnost. Po njih bi se morali zgledovati ostali. Žal je današnja družbena klima bolj naklonjena k zdraham in k lažjim temam, saj je vsak napredek težak in pogojen le s trdim delom. In ne na zadnje, zakaj sploh o vsem tem razmišljati in se dogovarjati na nacionalni ravni. Slišim že pripombe nekaterih liberalnih politikov, češ, zakaj naj ne bi o lastnem strateškem razvoju razmišljala kar podjetja sama ali posamezne dejavnosti, zakaj se je treba skoraj o toliko stvareh pogovarjati in dogovarjati? Nasprotno, nihče ne obvezuje nikogar za skrb za lasten razvoj in če ne bo o tem razmišljal, bo sam prej ali slej propadel. Le veliko lažje bo nam vsem, ko bodo o odločilnih in pomembnih vprašanjih razvoja odgovorno razmišljali skupaj vsi, ki so neločljivo povezani v procesu družbene reprodukcije proizvodnje in ustvarjanja (znanje - znanost - proizvodnja)! Vsakdo lahko naredi nekaj več zase, za svojo družino in za nam edino domovino - Slovenijo.

No documents found