Tina Vončina: Vrednote in spoštovanje človekovih pravic


Vrednostni sitem je rezultat dolgotrajnega zgodovinskega procesa in kot tak globoko vpet v tkivo vsake družbe. Ker se vrednote odzivajo na korenitejše procese, se kakršnekoli spremembe v delovanju vrednostnega sistema običajno pokažejo šele v določenem časovnem obdobju, čeprav se zdi, da so v trenutku, ko se pojavijo, le-te nenadne. V zadnjem času se pogosto govori, da naj bi spremembe, ki jih je povzročil proces politično-ekonomske tranzicije, načele tudi vrednostni sistem Slovencev. Določenih sprememb o tem, kaj Slovenci ocenjujejo kot zaželeno/dobro, vsekakor ni mogoče zanikati, a se zdi, da ni mogoče govoriti o propadu vrednostnega sistema, ki tudi izhaja iz evropske kulturne dediščine. Ustreznejša je trditev, da je znotraj sistema prišlo do premika prioritet. Družbeno-ekonomske spremembe so v ospredje potisnile predvsem ekonomsko naravnane vrednote kot so materialne dobrine, zaslužek, zaposlitev in s tem neposredno povezano izobraževanje. Na lestvici preferenc pa so izgubile vrednote, ki so bile nekoč bolj izpostavljene, kot so partnerstvo, družina, religija, duhovne vrednote… Tovrstna prerazporeditev ni samo značilnost slovenske družbe, ampak je splošen trend v vseh zahodnih družbah in se kaže predvsem kot odziv na spremembe, ki jih v zadnjem času narekuje vse bolj globalizirana ekonomska ureditev sveta. Pogojno jo je možno razumeti tudi kot odsev, da so politične in socialne potrebe ljudi v teh družbah v večji meri zadovoljene. Kljub temu da zaenkrat še ni razloga za alarm, je sledenje tovrstnim spremembam vendarle potrebno, saj je treba vrednotam prilagoditi sistem delovanja družbe. Povečanje možnosti izobraževanja in stimuliranje zaposlovanja po eni strani, po drugi pa strani pa tudi zagotavljanje primernih in učinkovitih zakonskih regulativ npr. pri delovanju trga so naloge, ki jih pred državo postavlja nov vrednostni sistem. Po drugi strani si država ne sme dopustiti, da se uveljavi status quo ali celo nadalje poslabšuje položaj vrednot v zatonu. Čeprav so takšni ukrepi na videz v nasprotju s prevladujočo miselnostjo o zagotavljanju prostega delovanja trga in spodbujanja podjetniške miselnosti, so vrednote kot so partnerstvo, družina, prijateljstvo temeljne za uspešno delovanje vsakega posameznika in s tem družbe kot celote. Obstajajo številni načini spodbujanja osebnostnih vrednot, kot so reševanje stanovanjskih problemov mladih, omogočanje ugodnejših kreditov, izboljšanje statusa mladih mamic v zasebnem sektorju, omejevanje delovnega časa in povečanje prostega časa. Slovenija si mora prizadevati, da bo skrb za okolje postala prevladujoča vrednota. Kljub temu da smo v zadnjem času priča določenemu izboljšanju, je ekološka zavest Slovencev še odločno premalo razvita. Ukrepi kot večje obdavčevanje onesnaževalcev okolja oz. lajšanje davčnih bremen tistih, ki spoštujejo načela varovanja okolja, je eden izmed načinov, kako povzdigniti ekološke vrednote na lestvici. Izredno zaskrbljujoč trend, ki mu v zadnjem času sledimo v slovenski družbi, pa je tudi izredno nizka stopnja pluralnosti, tolerantnosti in solidarnostni. Pripadniki različnih narodnosti, ras in religij v Sloveniji vse prepogosto trčijo na zaprtost slovenske družbe oziroma so predmet diskriminacije že na zakonski ravni (npr. zakon o tujcih). Ob sočasnem odpiranju mej in posledičnem pričakovanju večjih migracijskih tokov, to vsekakor ni najboljša popotnica za prihodnost. Možnosti za konflikte so številne. Ena izmed vrednot, ki jo mora država promovirati, tako na nacionalni kot na mednarodni ravni, je tudi spoštovanje in zaščita človekovih pravic. Na žalost črke ter besede deklaracij in političnih pamfletov še ne zagotavljajo njihovega vsakodnevnega uresničevanja. Pravice manjšin, enakost med spoloma, enakost pred zakonom, pravica do svobodnega izražanja mnenja, pravica do enakosti pred sodiščem, do varovanja podatkov je samo peščica tistih, ki se v vsakodnevnem življenju pogosto kršijo - celo na sicer pregovorno demokratičnem Zahodu. Slovenija
pri tem ni nobena izjema. Poročilo urada varuha človekovih pravic vsako leto ugotavlja ena in ista področja, kjer se pravice kršijo ali ne uresničujejo. Neurejen položaj romske skupnosti, dolgotrajni sodni postopki, diskriminatoren zakon o tujcih, neenakost žensk pri zaposlovanju…. Ker velja, da je "kurativa boljše kot preventiva", je namesto da se poskuša uveljavljati pravice, tako da se sankcionira njihovo kršitev, ustrezneje ljudi poučiti o njihovih temeljnih pravicah, z namenom da bodo sposobni kršitve zaznati že ob njihovi storitvi. Pomemben akter pri tem je izobraževalni sistem. V učni program se morajo vključiti vsebine, ki mlade generacije seznanjajo s temeljnimi pravicami, po drugi strani pa morajo šole otroke vzgajati v duhu vrednot kot so tolerantnost, ustvarjalnost, delavnost, vztrajnost… Poleg šolstva se vrednostni sistem in skrb za spoštovanje človekovih pravic prenašajo tudi preko medijev, katerih vsebine morajo postati bolj pluralne. Najpomembnejši akter pri prenosu vrednostnega sistema pa je nedvomno družina, ki trenutno zelo pogosto ne funkcionira več kot temeljna celica prenosa vrednostnega sistema na mlajše generacije. Tovrstna disfunkcionalnost vsekakor je alarmantna, saj dolgoročno lahko vodi v propad vrednostnega sistema. Čeprav se sama institucija urada za človekove pravice v družbi vse bolj uveljavlja in so državljani tudi bolje seznanjeni s svojimi pravicami, je treba razmisliti, kako bi zagotovili, da bi imele ugotovitve urada večje neposredne učinke na prakso. Ideja o začasnem pilotnem projektu večjega števila varuhov, ki bi bili prisotni za ožja področja, bi lahko dala konkretnejše rezultate. Potrebna pa bi bila tudi večja koordinacija med različnimi institucionaliziranimi akterji (urad za enake možnosti, urad za verske skupnosti, urad za invalide), institucijami civilne družbe (uradi za varstvo potrošnikov), ter nevladnimi organizacijami, ki so pogosteje bolj odzivni na probleme kot formalne institucije.

Tina Vončina, SEN - Slovenian European Network www.sen.easyweb.si

November 2003

No documents found