arhivska stran
teme
Spoštovani,

dovolite mi, da na začetku izrazim svojo zaskrbljenost, da bo glede na delež gospodarstvenikov med danšnjimi povabljenci, današnji dogodek ponovno izzvenel v smislu teoretičnih razprav in analiz, ki jih že desetletje poslušam na podobnih pogovorih ter okroglih mizah.

Z vsem spoštovanjem gospe in gospodje, globoko sem prepričan, da je minil čas akademskih analiz o tem kaj je v Sloveniji narobe s konkurenčnostjo gospodarstva. Podjetniki vemo kaj je narobe in na to že dolgo zaman opozarjamo. Nekateri že tako dolgo, da selijo svoja podjetja in kapital v tujino, ki agresivno vabi naše najboljše.

Da boste moje izvajanje lažje razumeli v kontekstu današnjega pogovora, bom izhajal iz praktičnih izkušenj svojega podjetja, ki pooseblja to, o čemer naj bi danes tekla beseda, to kar Lizbonska deklaracija pričakuje od Slovenije in njenega gospodarstva.
Podjetje, ki ga vodim je nastalo je izključno z lastnim kapitalom in čeprav majhno, je z lastnim znanjem ter razvojem razvilo tehnološko najzahtevnejši slovenski izvozni artikel: letala.

60% izvoz izven Evropske unije, lastna prodajna mreža v tridesetih državah na vseh kontinentih, dodana vrednost na zaposlenega v podjetju desetkrat večja od Evropske ter nadpovprečne plače zaposlenih, so podatki, ki bi jih vsi tu prisotni radi videli v večini slovenskih podjetij.

2000 zaposlenih v gigantih matične občine Ajdovščina kot so Fructal, Lipa, Tekstina itd. ne dosega skupaj dobička 25 članskega kolektiva v lanskem letu. Naši izdelki ustrezajo najzahtevnejšim evropskim proizvodnim normam varovanja okolja. Konstruktorska zmaga na Svetovnem prvenstvu je našemu letalu tudi uradno dodelila naziv najboljšega na svetu.

Pred kratkim je bil objavljen podatek, da Evropa v tehnološkem razvoju zaostaja za ZDA 20 let, Slovenija pa naj bi Evropo dohitela v 30 letih.

V ameriških strokovnih revijah je bilo tudi objvljeno, da izdelki našega podjetja pomenijo v ZDA tehnološki pojem v takem pomenu, da na področju kvalitete postavljajo standarde za njihov trg. Če združimo ta dva podatka, lahko predpostavljamo, da je tudi v Sloveniji mogoče ne glede na neprijazno in nekonkurenčno okolje razviti ter uspešno tržiti visoko tehnološki izdelek, ki prehiteva Slovenijo za 50 let! Vzorec podjetja torej imamo. Takih podjetij, ki bi lahko ekspandirala v globalne gigante imamo v Sloveniji več kot 50.

Predviden čas današnjega izvajanja je prekratek, da bi naštel, kaj vse moramo narediti za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva ter katere ovire moramo odstraniti, da bo takih podjetij v Sloveniji jutri več oziroma, da jih ne bomo odgnali. V konkurenčnejše okolje so že odšli: Gantar, Bia Sepatations, Čeplakova, itd. Odhaja Akrapovič, Seaway, … Vabijo tudi naše podjetje. Kaj moramo torej nujno storiti, da bomo ostali doma? Osredotočil se bom le na tri področja ter konkretiziral nekaj primerov.

1.) REPRESIVNO TER DESTRUKTIVNO DAVČNO PRAKSO ZAMENJATI Z RAZUMLJIVIM, STIMULATIVNIM, UČINKOVITIM TER PREDVSEM TRAJNIM DAVČNIM SISTEMOM

Sedanja davčna zakonodaja je nerazumljiva celo davčnemu organu, zagrožene kazni pa tako astronomske, da že knjigovodska napaka lahko privede podjetje v stečaj. Zato so podjetniki v bojazni pred obiskom inšpektorja prisiljena vlagati sredstva v davčno izobraževanje, svetovanje ter širjenje računovodenja namesto v razvoj ter tehnologije.

Postavljanje normativov inšpektorjem ustvarja spodbude, da zavestno inšpicirajo le likvidna podjetja, kjer je možnost izterjave morebitne kazni realna. Zaradi normativov inšpektorji zavestno ugotavljajo fiktivne nepravilnosti, ki jih zavezanci plačajo, država pa mora po nekaj letih, ko zavezanec sodno dokaže zmoto organa, poleg vračila kazenskega zneska plačevati visoke zamudne obresti. Te obveznosti predstavljajo ogromen potencialni dolg države.

Sedanji način dela davčne uprave ne zagotavlja enotne obravnave enake davčne situacije na celotnem ozemlju države. Rezultat tega je tudi vse večji trend selitve sedežev podjetij iz periferije, kjer je zaradi suficita inšpektorjev pogostost pregledov nekajkrat večja, v Ljubljano, kjer je deficitarnost inšpektorja tolikšna, da so pregledi posameznih pravnih oseb le na 10-15 let.

Zato je nujno takoj pristopiti k radikalni davčni reformi z enotno davčno stopnjo, ukinitvijo davka na plače, povečano kredibilnostjo davčnih zavezancev, ob prehodu na nov davčni sistem pa začeti popolnoma novo davčno obdobje, tako da se zavezancem ponudi amnestijo davčnih pregledov za minulo obdobje ter medsebojni pobot terjatev z državo.

2.) MOTIVIRATI EKSPANZIJO PODJETIJ V RAZVOJNO NARAVNANE INVESTICIJE

Investicije so pogoj za širjenje dejavnosti ter dodatno zaposlovanje, a v sedanjem sistemu podjetja niso motivirana zanje.

V smislu izpolnjevanja ciljev Lizbonske strategije je nujno uvesti investicijske davčne olajšave, ki bi vzpodbijala podjetja k doseganju navedenih ciljev.

Olajšave morajo biti zelo selektivne ter pogojene z izpolnjevanjem najmanj dveh od navedenih kriterijev:

  • preseganjem evropske dodane vrednosti na zaposlenega,
  • prodajo izven Slovenije oz. Evrope
  • nadpovprečno bruto plačo.
Ta ukrep je nujen do prehoda na nižjo stopnjo splošno obdavčitve, ki naj bi jo prinesla enotna davčna stopnja.

3.) VISOKO STROKOVNI KADER

Dandanes so visokošolski programi slovenskih univerz tako zastareli, da si visokotehnološka podjetja z njimi ne moremo pomagati. Kvalitetnega proizvodnega managerja ne izoblikuje oziroma vzgoji nobena univerza pa četudi produciramo na tisoče ekonomistov letno. V petnajstih letih je letalska smer strojne fakultete proizvedla 2 (dva) inženirja z uporabnim proizvodnim znanjem ter niti enega doktorja znanosti.

Laboratorij marsikaterega slovenskega obrtnika presega nivo laboratorijev naših univerz, tako po opremi kot rezultatih.

V tujini, ki naj bi jo Slovenija tehnološko dohitela v 30 letih ima že vsaka multinacionalka svojo univerzo, pri nas se pa prepiramo, ali je tretja, četrta ali morda peta univerza potrebna in se zgražamo, če se nedržavna fakulteta poteguje za status univerze ali če se malo večje mesto poteguje za fakulteto.

Obstoječe stanje lahko spremeni le povečan pretok znanja med visokošolskimi ustanovami ter gospodarstvom, ki ga moramo motivirati z ustanavljanjem enakomerno regionalno porazdeljenih univerzitetnih kampusov ter laboratorijev v podjetjih. Visokošolske programe bo treba čimprej reformirati v sodelovanju z gospodarstvom ter jih narediti uporabne, profesorje motivirati za delo na konkretnih projektih ter poenostaviti zaposlovanje mladih raziskovalcev v podjetjih. Vsaj kot izbirni predmet bi bilo potrebno podjetništvo uvesti v osnovne ter srednje šole, obvezno pa na tehnične fakultete.

Zaključil bi lahko nekako takole:
Motorji slovenskega gospodarstva se še vrtijo s polnimi obrati, le preveč faktorjev sočasno in neuskljeno pritiska na zavore.

Zakaj torej še vztrajam s takim podjetjem v Sloveniji kljub izredno agresivnim ponudbam od zunaj?

Zato, ker sem v prvi vrsti Slovenec, kjub italijanskim koreninam in ker svoj ego zadovoljujem z uspehi ne z denarjem. Rad pa bi pomagal soustvarjati pogoje, da bodo tudi meni podobni imeli v Sloveniji možnost delati na način, ki jim bo omogočal konkurenčnost v globalnem merilu in bodo njihovi otroci tudi doma lahko implementirali svoje znanje in bili za to pošteno plačani.

Vztrajam tudi zaradi tega, ker upam da bomo vsi skupaj zmogli dovolj politične volje in spremenili stvari na bolje, tako da Jorg Haider, ne bo imel več vzroka vabiti me v čisti slovenščini iz tehnološko srednjeveško naravnane Slovenije v celovški ter druge avstrijske tehnološke parke.


Ajdovščina, 24. 05. 2005

Ivo Boscarol,
direktor in lastnik podjetja Pipistrel d.o.o. Ajdovščina
ter član Strateškega sveta za gospodarski razvoj vlade RS





No documents found