arhivska stran
teme

Dr. France Bernik: Znanost in vrednote


Pri razmišljanju o znanosti gre praviloma za dva sklopa vprašanj: Najprej za zunanji okvir, znotraj katerega se znanost razvija, za politiko znanosti, tudi za njeno povezavo z drugimi področji, npr. z gospodarstvom, za sredstva, ki jih država namenja raziskovanju, gre skratka za pogoje, ki znanost pospešujejo ali zavirajo. Mogoče pa je o znanosti razmišljati bolj neposredno. Zastaviti je mogoče vprašanja, ki zadevajo sámo znanost, položaj, v katerem je znanost ta čas, se vprašati, katere so njene razvojne težnje, ne nazadnje, kakšen je njen odnos do vrednot.

V vsej svoji novoveški zgodovini, morda z nekaj odstopanji, živi Evropa v obdobju razuma, v obdobju znanosti kot najvišje avtoritete duha. Znotraj nje imajo osrednjo vlogo matematika in naravoslovne vede, ki se jim v 19. in 20. stoletju pridružujejo tehniške znanosti, v zadnjem času še biomedicinske, s svojimi številnimi, komaj slutenimi odkritji, ki utegnejo povsem spremeniti življenje na Zemlji. Značilnost takega razvoja znanosti je v tem, da pripada humanističnim in socialnim znanostim kljub izjemnim dosežkom v preteklih stoletjih in sedanjosti drugotna vloga. Še več - te znanosti pogosto prevzemajo naravoslovno-matematično metodo mišljenja in jo uporabljajo kot merilo za vrednost svojih raziskav. Ne preseneča zato teza nemškega sociologa Maxa Webra, ki izhaja iz povedanega in ki že več kot stoletje vznemirja duhovno Evropo, teza o vrednotno nevtralni, neopredeljeni znanosti, o znanosti brez vrednot. Tako imenovana "wertfreie Wissenschaft" postaja predmet razprav širše javnosti, povezuje se celo z razmišljanjem o preživetju človeštva. Zakaj je tako, izhaja iz bojazni, da je danes mogoče vse izsledke vseh znanosti uporabiti in zlorabiti, naposled tudi zaradi močno razvejane specializacije znanosti. Velika diferenciacija zapira namreč posamičnim vedam pogled na sosednje vede, zlasti na celoto. Vsem pa se zdi lastni napredek pomembnejši od razvoja drugih ved, od univerzalnega znanja in njegovih učinkov na človeštvo.

Danes se znanost in tehnika lahko pohvalita z velikanskimi odkritji. Od globinskega, skoraj neverjetnega prodora v mikrokosmos do sanjskega razkritja makrokozmosa smo bogatejši za osupljiva nova spoznanja, pa tudi obremenjeni za nova vprašanja. Ali smemo spreminjati gensko zasnovo človeka? Smo za splošno prepoved kloniranja živih bitij, ali naj bo kloniranje v znanstvene in terapevtske namene dovoljeno? Naj miroljubno uporabo atomske energije nadaljujemo in stopnjujemo? Naj z vodo, zrakom in gozdovi razpolagamo, kot da gre za obnovljive vire našega planeta? Mar smejo bogate države proizvajati toliko hrane, da jo lahko uničujejo, medtem ko milijoni umirajo od lakote? In ne nazadnje - kam vodi uživanje mamil in multiplicirano naraščanje obolelih za aidsom? Znanost torej zadeva ob neke meje, zlasti kadar se materializira v uporabnih dosežkih in kadar njihovih učinkov ni mogoče natanko predvideti. Zato se ne sprašujemo, kam lahko še seže prastara težnja po spoznanju, po odkrivanju novega, še neznanega, kajti znanost ostaja nezadržna. Njena avtonomnost je nesporna in znanost bo taka ostala, neodvisna je in bo od vseh institucij in vseh ideologij družbenega življenja. Vprašujemo se kvečjemu lahko, če bo mogla v sedanjem obdobju zgodovine ostati neodvisna tudi od vesti in zavesti človeštva.

Do sem je znanost razumljena kot sciences, kot pojem, s katerim označujejo v anglosaksonskem svetu naravoslovne, tehniške in biomedicinske vede. Ostane nam, da poskušamo kratko opredeliti še odnos duhovnih in socialnih znanosti, tako imenovane humanities, do vrednot. V ta namen se zdijo najprimernejše znanosti, ki preučujejo umetnosti, tembolj, ker je paradigma teh znanosti večidel značilna za vse humanitične vede, za njihov pristop do tematike, do predmeta raziskovanj.

Najbolj opazna značilnost duhovnih ved v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih v Evropi je prevladujoča težnja po scientifikaciji (nemško Verwissenschaftlichung). To pomeni, da so duhovne vede prevzele raziskovalne metode naravoslovnih ved in tistih družboslovnih disciplin, ki so se prav tako oblikovale pod vplivom matematično-naravoslovnega načina mišljenja. Znanstvenost duhovnih ved se že nekaj desetletij meri po teoretskih modelih in tipologijah, po uspešnem uveljavljanju komunikacijskih, strukturalističnih, semiotičnih in empiričnih metod. Posledica take, nedvomno enostranske metodološke usmerjenosti je premoč teorije, izrazita odtujenost od predmeta raziskovanja - v znanostih o umetnostih odtujenost od umetnosti - izključitev subjekta iz razumevanja predmeta, skratka popredmetenje realnosti, do katere individualna estetska izkušnja, če gre za umetnost, nima dostopa. Označuje se za poljubno, samovoljno, neznanstveno. Tematsko kažejo sodobne duhovne in socialne vede veliko naklonjenost do negativne resničnosti. Pod vplivom filozofije zgodovine, politike in medijske psihologije skoraj praviloma obravnavajo pojave deziluzionizma in pesimistična razpoloženja, človeka brez pozitivnih možnosti, poraženega v družbenih procesih. Značilna je zastrtost predmeta raziskovanja, njegova oddaljenost in izguba celovitosti, kar je poudarka vredno zato, ker je specifičnost duhovnih znanosti ravno v posebnosti predmeta in posebni udeležbi raziskovalca pri preučevanju. Protitendenca, ki se pojavlja v zadnjem času, v zadnjih letih, poskuša ponovno uveljaviti prav to: zavezanost predmetu, spodbujanje in osvoboditev njegove sporočilnosti, predvsem pa sprostitev estetske občutljivosti raziskovalca, če gre za preučevanje umetnosti, in preobrazbo estetske izkušnje v celostno razumevanje predmeta. V odgovornosti do integritete predmeta kot tudi do uporabnikov raziskovalnih dosežkov bi mogli videti etično vrednoto znanosti, pa tudi zametke socialne komunikacije znanosti. Zavest odgovornosti, ki se pojavlja v duhovnih vedah, je toliko večja, kolikor večja je individualna udeležba raziskovalca. Praksa zadnjih desetletij je dajala prednost neosebnim modelom, klasifikacijskim shemam in konstruktom, zato ni bilo mogoče govoriti o odgovornosti ne do tematike raziskav, ne do uporabnikov znanstvenih dosežkov. Seveda odgovornost naravoslovca, čigar izsledke bi mogli zlorabiti v škodo človeštva, ni enaka sublimnim posledicam, ki bi nastale v duhovni naravnanosti človeka.

Kljub nekaterim razlikam odkrivamo v sodobni znanosti vseh vrst in usmeritev globlje stične točke. Uveljavlja se spoznanje, da se nobena veda danes ne more razvijati samo iz sebe. Samozadostnost postaja presežena, v ospredje stopa celota in njena vse večja soodvisnost. Oglaša se odgovornost in zavest o pogubnih posledicah, ki bi jih sprožilo fizično ogrožanje človeka ali ogrožanje njegovega dostojanstva. V številnih pomislekih, zadržkih in predvidevanjih se v zarodkih nakazujejo vrednote, tako moralne kot socialne, estetske, religiozne in filozofske. Ne danes, najbrž nikoli ne bomo mogli ponoviti z Leibnizem, da je resnični svet najboljši možni svet. Več znamenj pa kaže, da se v sodobni znanosti premika. Znanost počasi, vendar vztrajno spreminja svojo identiteto, s tem pa oblikuje tudi novo vlogo in pomen v naši civilizaciji.

Dr. Franec Bernik, častni član SAZU
December 2003





No documents found