Govor predsednika državnega sveta
na Pogovoru o prihodnosti Slovenije – demokracija
19. maj 2004


Spoštovani etc.,
tema, ki je predlagana za ta Pogovor o prihodnosti, tema o razvoju in stanju demokracije pri nas, bi bila lahko tudi prva med obravnavanimi temami, prav gotovo pa današnji pogovor ne sme biti njena zadnja obravnava. Pomembni in odmevni politični teoretiki, nazadnje na primer Larry Siedentop ob svojem nedavnem obisku v Ljubljani, namreč med poglavitne dileme moderne demokracije v Evropi štejejo potrebo po "subtilni ustavni reformi, pravzaprav po novem ustavnem sporazumu, na podlagi katerega bi bilo mogoče začeti premagovati dilemo moderne demokracije, ki je v tem, da državljani od javnega življenja želimo več kot smo pripravljeni vložiti vanj. Hkrati doživljamo in zahtevamo udeleženost pri oblasti in hočemo, da nas oblast pusti pri miru."

Strinjati se je mogoče, da je to občutek številnih državljanov in državljank. Vsakdo bi najraje živel samo svoje življenje, se čim manj "ukvarjal s politiko", kot radi rečemo, vsakdo pa bi hkrati tudi rad, da bi bilo življenje vseh urejeno tako, da bi ga sam lahko sooblikoval, da bi ne ostajal na robu ali celo zunaj možnosti vplivanja na to, kako to življenje poteka. Takšno razmišljanje je razumljivo in ga je potrebno tudi spoštovati – državljani niso v prvi vrsti dolžni urejati državo, ampak predvsem svoje življenje v njej, država pa je v prvi vrsti dolžna skrbeti za blaginjo in varnost državljanov.

Vsa v vabilu zastavljena vprašanja bi lahko zato prevedli v eno skrb: kako je mogoče, da je v Sloveniji toliko let po reinvenciji, po ponovnem odkritju demokracije, raven politične kulture pod ravnijo, ki je bila značilna za civilnodružbeno politično kulturo konec osemdesetih let? In naprej: zakaj je pod ravnijo, ki smo jo pričakovali pred vzpostavitvijo demokratične ureditve, kakršno imamo danes? Prevelike so razlike med normativno ureditvijo in dejanskim izvajanjem demokratičnih principov, namreč menim, če pravna država deluje, se mora spoštovati zakonodaja, njen nadzor, pri nas pa opažamo, da zaradi slabega nadzora nad zakonodajo je še veliko špekulacij. Posebni problemi pa so pri nas še vedno sodni zaostanki, denacionalizacija, nekontrolirano bogatenje. To so znaki kako demokracija ne deluje. Še vedno je velik lastnine v državni lasti, zato ima vlada preveliko dejansko moč in težko je trditi, da gre za demokratično upravljanje državne lastnine. To v zadnjem času tudi opažamo, da zavezanost demokraciji med nosilci političnih funkcij upada in se uveljavlja načelo, "če je naš, ni naredil nič narobe". Tokrat smo tudi priča, da gre za sprejemanje zakonodaje, ki jo pred volitvami nameravamo sprejemati, ne glede na posledice bodoče politične garniture. Skrajšani postopki pri obravnavi zakonov, preprečevanje diskusije, nespoštovanje političnega bontona, osebno ocenjujem, da taki nedemokratični pristopi zaradi volitev nimajo demokratičnih načel. Mnenja sem, da bomo v evropski parlamentarni demokraciji tudi izpostavljeni marsikaterim poizkusom nedemokratičnih načel, katerim se bo treba na primeren način stalno zoperstavljati.

Velik del neizpolnjenih predstav je mogoče pripisati idealnim podobam, ki smo jih morda takrat imeli, prav tako pa ni majhen tisti del, ki ga povzroča dejstvo, da smo demokratičnost vzpostavili le do neke mere, da smo tranzicijske procese zastavili, a ne do konca izpeljali, da smo institucije pravne države sicer oblikovali, a nismo dosegli, da bi tudi v celoti in popolnosti delovale, da smo na civilno družbo oziroma nevladne pobude po več kot desetletju ponovno pomislili šele zdaj, ko to od nas pričakuje Evropa.

Ker tudi o rečeh, ki so sicer neštevne, rad razmišljam racionalno, jih postavim takole: tranzicijsko obdobje kot obdobje prehoda so opredelili procesi prenosa lastništva in nove institucionalizacije družbe. Četudi bomo lahko rekli, da se je obdobje prehoda v popolnosti zaključilo, ko bodo do konca izpeljani tudi tisti procesi denacionalizacije in privatizacije, ki na to še čakajo, je vendarle res tudi, da vstop Slovenije v Evropsko unijo pomeni simbolen konec tranzicije, ki ga je že mogoče razumeti kot dokončni mejnik – nekaj procesov se bo v svoje konce pač izteklo tudi še po tem. Če vstop v EU pomeni hkrati tudi začetek popolnega delovanja vseh štirih evropskih prostih pretokov (kapitala, dela, ljudi in idej), tudi tu velja, da se bo vsaj eden ostalim pridružil nekoliko kasneje. Nedokončanost obeh me utrjuje v prepričanju, da je treba z začrtanjem ločnice med enim in drugim obdobjem včasih nekoliko pohiteti in da je ta čas za Slovenijo napočil prav zdaj. Z njim pa tudi čas za oceno stanja in stopnje demokratičnosti v družbi.

V tej oceni pa ne smemo biti tako popustljivi kot pri določanju ločnice med obdobji. Znani paradoks pravi, da je demokracije lahko preveč, da je pa hkrati ni nikoli dovolj. Najboljši primer za pojasnilo tega paradoksa najdemo v novejši slovenski referendumski praksi, ko se inštitut referenduma kar naprej uporablja, pa to vodi prej stran od demokracije kot k njej.

Prav zato je treba institucije pravne države utrjevati in potrjevati vsak dan, pri tem pa jih karseda debirokratizirati. Če je mogoče razumeti, da se administrativne ovire nabirajo v posameznih upravnih postopkih in da njihovo odpravljanje zahteva določen čas, pa se nikakor ni mogoče sprijazniti s tem, da bi karkoli smelo ovirati razvoj in delovanje demokratičnih praks. Tu je veriga tako močna kot je močan njen najšibkejši člen in vsak spodrsljaj, četudi je izjema, poruši vsa pravila, ki jih je mlada demokracija vzpostavljala dolga leta.

O idealni podobi demokracije je zato težko in tudi nespametno govoriti. S svojo samostojno državo smo stopili na pot uhojenih demokratičnih ureditev, o katerih je mogoče reči, da niso idealne, so pa najboljši realni približki teh idealov. Zato je treba preprosto pogledati, v čem se naša realnost od njih odmika: najopaznejše so razlike v dolgotrajnosti postopkov (denimo, od najraznovrstnejših sodnih do denacionalizacijskih), in v nemoči uveljavljanja civilnih, včasih pa tudi opozicijskih pobud skozi predvidene kanale političnega odločanja. Temu bi lahko dodali še nezadovoljivo vključenost posameznih segmentov državljanske javnosti v to politično odločanje: če lahko na eni strani ocenimo možnosti dveh narodnostnih manjših za uveljavljanje njunih interesov kot zadostne, jim na drugi strani težko najdemo ustrezne možnosti drugih družbenih skupin, ki ostajajo brez takšnega političnega vpliva. Mediji v splošno vzdušje ne dodajajo prepričljivega občutka lastne odprtosti in uravnoteženosti v poročanju o celoti družbenega dogajanja.

Referendume sem omenil kot posebej šibko točko, saj jih ljudje razumejo kot alibi in ker se z njimi vzbuja videz demokratičnosti, zgodi pa se, da kot razvrednoten demokratični instrument navsezadnje spodkopavajo moč državnega zbora (in torej participativne demokracije) in prenašajo odgovornost na volivce. Na tiste torej, za katere sem v začetku dejal, da se morda s čim drugim raje in bolje ukvarjajo kot s politiko in da je tako prav. Zato je najbolj na mestu ugotovitev, da se ni realno truditi okoli idealno zamišljenega modela demokratične ureditve, ampak je potrebno uresničiti elemente ustavne demokracije, ki jih poznamo: s parlamentarno demokracijo, s strankami, v Državnem zboru in Državnem svetu, vsekakor pa z večjim vključevanjem civilne pobude, organiziranih in neorganiziranih nevladnih skupin in posameznikov, ki jim moramo ponuditi bolj odprte in manj ovirane poti soodločanja in soustvarjanja politik, kjer to želijo in morejo.

Nevladne organizacije so pomemben del civilne družbe, česar se kot predsednik državnega sveta, ki je prav tako veja zakonodajne oblasti, dobro zavedam. Pravica do združevanja in zbiranja je opredeljena v ustavah večine držav, slovenska ustava pa jo uvršča v poglavje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V Sloveniji med nevladnimi organizacijami prevladujejo društva, registriranih je že okrog 17.000 društev, 350 verskih skupnosti, 60 ustanov, 120 zadrug ter 160 zasebnih zavodov. Glede na to, da po nekaterih ocenah približno tretjina društev obstaja samo formalno in je polovica vseh društev namenjenih samo članstvu, je moč nevladnih organizacij relativno šibka. To dejstvo je jasno zlasti ob upoštevanju, da je delež zaposlenih v društvih (glede na vse zaposlene v Sloveniji) konec leta 1990 znašal približno 0.3%, kar je bistveno manj kot v državah Evropske unije. Na tem področju bi morali doseči kar precej napredka, če želimo v korak z evropsko ureditvijo. Znano je tudi, da se je v preteklih dveh desetletjih partnerstvo med Evropsko komisijo in nevladnimi organizacijami okrepilo na vseh ravneh. Intenziviranje odnosov se kaže v vrsti zadev, od dialoga o politikah in njihovega izvajanja do upravljanja projektov in programov, in sicer v Evropski uniji in v partnerskih državah. Po nekaterih ocenah Komisija neposredno namenja več kakor eno milijardo evrov na leto za projekte nevladnih organizacij, večinoma na področju človekovih pravic, programov za razvijanje demokracije in še zlasti za humanitarno pomoč, socialo, izobraževanje in varstvo okolja.

Dobro sodelovanje s civilno družbo je tradicija med Državnim svetom, Društvom občanski forum in drugimi društvi, ki jih vključujemo v demokratično odločanje. Na tak način je Državni svet resnično prostor za uveljavljanje interesov civilne družbe in vseh njenih sestavnih delov. Na tem mestu želim dodati, da smo na eni od sej državnega sveta sprejeli dopolnitev Poslovnika z novim poglavjem, ki navaja, da lahko državni svet ali njegova komisija opravi posvete, predavanja ali javne predstavitve mnenj, na katere povabi strokovnjake in druge osebe, ki bi lahko prispevale koristna mnenja. Tako smo doslej neformalni obliki dodali tudi pravno podlago, ki bo civilni družbi zagotavljala ustrezno mesto.

Spoštovani,
čedalje bolj jasno je, da so nevladne organizacije pomemben sestavni del civilne družbe in zagotavljajo dragoceno podporo demokratičnemu sistemu vladanja. Vlade in mednarodne organizacije jih zdaj bolj upoštevajo in jih vključujejo v oblikovanje politik odločanja. Državni svet je s svojimi odločitvami na sejah delovnih teles in na sejah državnega sveta sprejel marsikatero pomembno odločitev, ki bi lahko pripomogla k splošnemu izboljšanju ali razrešitvi nekaterih družbenih tem in dilem. Žal moram omeniti, da njegove odločitve pogosto ne dobijo ustreznega mesta, niti jim ustrezni politični nivoji ne prisluhnejo. Morda bo sedaj, ko smo vstopili v prostor Evropske unije, več posluha za naše predloge in pobude. Prepričan sem, da bi bilo to v splošno korist državljanov in države.

Hvala lepa.


Larry Siedentop, Demokracija v Evropi, Študentska založba, zbirka Claritas, Ljubljana 2003.

No documents found