Lahko začnemo z vrha: unitarna Evropska unija ne bi bila demokratična, marveč nedemokratična zveza. Zveza česa? Kljub vsem razpravam zadnja leta povsem jasnega odgovora na to vprašanje še zmerom ni. In vse kaže, da ga enoznačno enostavnega tudi biti ne more, saj je naziv "unija" spotoma dobil več razsežnosti in s tem pomenov.

1.
Ne glede na to, ali se zavzemamo za zvezno državo ali za zvezo držav, ali poudarjamo njeno naddržavno ali meddržavno naravo, ali nam gre za ustavo ali za ustavno pogodbo, bo temeljni zakon Evropske unije kot demokratične politične skupnosti uzakonil, kar je navsezadnje razvidno iz njegovega osnutka, tudi individualne temeljne človekove pravice in državljanske svoboščine Evropejcev. Nas Evropejcev kot posameznikov, ne kot skupine, na primer kot evropskega demosa, ki kot tak še ne obstaja. (glej: opomba 1.)

Zato tudi evropska demokracija še ne obstaja; obstajajo le posamične demokracije posameznih evropskih držav, na podlagi katerih delujejo obstoječe demokratične evropske institucije in na podlagi katerih obstaja, kolikor obstaja tudi evropsko državljanstvo: "Konceptualno in psihološko (kaj šele pravno) je nemogoče, da je nekdo evropski državljan, ne da bi bil državljan države članice." (Weiler 2002: 453) Skratka, obstaja EU, zdaj razširjena, ne obstaja pa, vsaj za zdaj še ne, Evropa kot res publica, kot republika.

Republika Evropa strukturalno ne eksistira. Obstajajo pa elementi evropskega ljudstva, evropskega demosa in s tem evropske republike. Od ekonomskih in političnih do pravnih in kulturnih. Takšen element je evro, denarna enota EU in vse tisto, kar stoji za njo. In takšen element, element z drugega konca, je odprava smrtne kazni. To je zelo pomemben pravni element evropske skupnosti, morebitnih Združenih držav Evrope, za razliko od Združenih držav Amerike, ki še zmerom prakticirajo izrekanje in izvrševanje smrtne kazni, takoj po 11. septembru 2001 pa je ameriški pravosodni minister napovedal tudi ponovno uvedbo mučenja kot sredstva v vojni s terorizmom. Toda še pomembnejša od pravne je duhovna dimenzija ukinitve smrtne kazni, saj izraža brezpogojno spoštovanje svetosti (človekovega) življenja. Duhovna dimenzija, ki jo vsebuje odprava smrtne kazni, je eden od duhovnih temeljev, morda ključni temelj EU kot duhovne skupnosti.

Nismo sredi oblikovanja le ekonomske in politične, ampak tudi pravne in duhovne Evrope. In prav duhovna Evropa oz. Evropa duha, kot bi rekel Edmund Husserl, je najgloblji temelj, obenem pa največji porok evropejstva. Je panevropska etična podlaga nastajajoče evropske demokracije. Te specifične demokracije v globalni konstelaciji drugih demokracij in drugačnih političnih oz. družbenih ureditev. Z vidika te konstelacije in duhovne Evrope so razprave o politični Evropi in notranjem razmerju med različnimi odtenki demokracije (njene predstavniško parlamentarne posrednosti, soupravljalsko participativne neposrednosti, inkluzivnosti in konsenzualnosti) sicer potrebne, celo neogibne, a kljub temu drugotnega pomena. Poleg tega je ob njih treba paziti, da se razprava o demokratičnem deficitu ne sprevrže v razpredanje o demokraciji sami kot deficitu, se pravi, v takšno ali drugačno brezobzirno kritiziranje liberalne demokracije, ki na politični ravni lahko vodi (Arendt 2000 in 2003), četudi skozi anarhijo, le v (desni ali levi) totalitarizem. (glej: opomba 2.)

V drugotnostne razprave spadajo tudi koncepti, ki jih na podlagi svoje politične filozofije razvijajo Jürgen Hebermas (1998; 2003) in njegov oponent Peter Koslowski (2003) ali Jean-Marc Ferry (2004: 361- 384) in njegov oponent Alain Renaut (2004: 385-401). Habermas izhaja iz "ustavnega patriotizma" in "postnacionalne identite". Koslowski pa poudarja, da je EU sicer "nadnacionalna tvorba", nikakor pa ne postnacionalna identiteta. Kajti EU je "tvorba iz nacij, ki so še daleč od tega, da bi se spojile v eno samo nacijo". Evropska nacija, heglovsko rečeno, enotnost evropskega naroda in evropske države ne obstaja. Ker ne obstaja bazično izhodišče, namreč evropski narod; in zagotovo nikoli tudi obstajal ne bo. Ko se bo, če se bo, izoblikovalo evropsko ljudstvo (namreč v političnem, ne etničnem pomenu), bo morda nastala tudi evropska nacija, toda nacija v čisto političnem pomenu. Zato tudi kot takšna nacija EU ne bo zapostavljala ali celo odpravljala narodov, narobe, omogočila bo renesanso evropskih narodov prav kot narodov. EU je transnacionalna, ni pa postnacionalna entiteta.

Tudi po obstoječi praksi na evropsko skupnost, tj. na organe EU svoje pristojnosti suvereno prenaša ali pa jih spet odtegne lahko le nacionalna država, namreč s suverenim rahljanjem tradicionalne, brezpogojne oz. izključne suverenosti. Koslowski post-moderne evropske nacije, ki so države pripadnic in pripadnikov državotvornega naroda, obenem pa tudi lastnih državljank in državljanov drugih narodnosti, primerja s tradicionalnimi (angleškimi) klubi, ki vključujejo tako člane, ki so člani kluba že po rojstvu, kot člane, ki so se vpisali kasneje, seveda pod klubskimi pogoji in merili. Ne more se vpisati kdorkoli, ugotavlja Koslowski, kajti "dosedanji člani kluba ocenijo, ali jim pristop novega člana utegne koristiti ali škoditi". Pristop in izstop (glej: opomba 3.) sta prostovoljna, toda vpisni vstop ni zadeva predvsem vstopajočih. Kot smo videli, je bila bivša EU tista, ki je formulirala pogajalska izhodišča širitve EU in tako bo ravnala tudi zdajšnja, naša EU v odnosu do držav, ki bodo vanjo želele vstopiti v naslednjih letih.

2.
Obstajata torej dve vsebinski podlagi evropske (transnacionalne, ne pa tudi postnacionalne) demokracije kot politične forme, moralno etična in etnično nacionalna podlaga.

Zato politični filozof in direktor Centra za politično teorijo na Svobodni univerzi v Bruslju Jean-Marc Ferry v tekstu Politična integracija in evropska identiteta izhaja na eni strani iz dvojne suverenosti, se pravi, iz suverenosti ljudstva ali demokracije in suverenosti države ali nacionalne suverenosti, na drugi strani pa iz multinacionalnih ekonomij in pluralnosti nacionalnih kultur. Posebej poudari, da se ideja demokracije in ideja nacije ne izključujeta, narobe, ni demokracije onkraj nacij. Nacija in demokracija sta po Ferryju soizvorni, še več, predpostavljata druga drugo. Demokracija kot nekaj univerzalnega, vključno z vsemi človekovimi pravicami, se lahko faktično realizira le znotraj singularnih ljudstev, v okviru nacionalnih specifičnosti glede jezika, kulture in zgodovine. Demokracija je torej nacionalna demokracija, sovpadajoča z republikanskimi nacijami. Zato demokracija ni nekaj anacionalnega ali celo nekaj kontranacionalnega, narobe, je edina politična forma, ki zmore ohranjati in ohraniti nacionalno identiteto. (glej: opomba 4.).

Razliko med nacionalnimi zgradbami in evropsko zgradbo Ferry označi z razliko med vertikalno integracijo in horizontalno integracijo. Nacionalna integracija je bila in je deloma še zmerom vertikalna, s poudarkom na (obveznem) šolstvu, (naborniški) vojaščini in (predpisanih) davkih. Evropska integracija pa bi se morala še naprej razvijati horizontalno. Horizontalno integracijo, podprto s sodobno informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, sestavljajo: kooperacija, harmonizacija prava, transverzalne asociacije, svobodni pretok idej, kapitala, blaga, storitev, ljudi, itn. Ohranjajo se kategorije in metode, ki jih poznamo že iz nacionalnih držav, toda na evropski ravni naj bi postopki ne temeljili na vertikalni subordinaciji, marveč na horizontalni koordinaciji. Tako naj bi prišlo do nove sinteze med evropsko civilizacijo in kulturami evropskih narodov, ki se razvijajo po dveh principih: po principu multikulturnosti oz. multilingističnosti znotraj določene nacije in po principu interkulturnosti med nacijami oz. narodi.

Ideja o "evropski državi" kot unitarni, četudi "multikulturni evropski republiki", kakršno zagovarja Renaut, je za Ferryja zato iluzorna fikcija. Nacionalnih držav ne gre podrediti republikanski koncepciji nacije. Ni nobene "čiste", tj. pogodbeno voluntaristične države. Na ustavni pogodbi lahko temelji le zveza držav, v našem primeru (kon)federativna (glej: opomba 5.) Pogosto prihaja do nesporazumov zaradi razločkov v terminologiji; tako v nemškem kulturnem prostoru federativnost pomeni pravzaprav konfederativnost, saj Kant npr. federacijo opredeljuje kot zvezo držav, ne kot zvezno državo. Evropska unija, izhodiščni temelj prihodnjih Združenih držav Evrope. Namreč združenih evropskih nacionalnih držav, ne pa ameriško republikanskih anacionalnih oz. habermasovskih ali renautovskih postnacionalnih držav. Kolikor pa nas pojma federativnosti in konfederativnosti vežeta na stare modele, bo treba za nastajajočo novo Evrope, za EU "enotnosti v različnosti" (Komel 2004: 279), poiskati "popolnoma nov model" (Bučar 2004: 10). Odkriti bo treba model, ki ne bo le mešanica federativnosti in konfederativnosti, marveč kombinacija eminentnosti EU, samoomejevalne suverenosti nacionalnih držav, ki jih je v Evropi več kot trideset in nezavrte avtonomnosti narodov, ki jih je v Evropi okoli petdeset.

3.
Kako pa je z demokracijo v Sloveniji, s slovensko demokracijo? Načeloma tako kot v drugih, recimo, demokratično razvitih evropskih družbah. Ob tem pa gre razločevati med demokratičnimi družbami in demokracijo kot politično formo, lastno vsem demokratičnim državam. Namreč nacionalnim državam, tem enotam naroda/narodov in države oz. države in družbe.

Kot forma funkcionira demokracija sama po sebi, toda substanca, nosilna podlaga demokracije ne more biti spet demokracija. Formalna demokracija, kar moderna demokracija je, drugače rečeno, demokracija, ki je forma, se ne more vzpostaviti, v kar sicer verjamejo ultraliberalci, kot svoja lastna vsebina. Vendar to ne pomeni, da vsebina v demokracijo priteka - kot v nekakšno posodo - od zunaj. V tridelni demokratični strukturi, ki jo sestavljajo legitimna oblast, pravna država in civilna družba, vsebina vznika iz civilne družbe. Legitimna oblast je garant prostega vznikanja te vsebine, namreč v okvir pravne države. Pravna država s svojo trojno (zakonodajno, izvršno in sodno) oblastjo pa bi morala skrbeti ne samo za neoviran dotok, ampak tudi za učinkovit pretok te vsebine.

In na tej ravni, na ravni pravne države smo v Republiki Sloveniji najšibkejši, najbolj zavrti in najmanj učinkoviti. Komunikacija med delnimi sistemi (ekonomijo, politiko, socialo in kulturo) družbe, kolikor je ta v rokah države, zelo šepa že na ravni ministrstev, ki so zadolžena za posamezna področja, kaj šele na ravni razmerja med ministrstvi in nevladnimi ustanovami (npr. uradom varuha človekovih pravic), da o odnosu do večine državljanov kot posameznikov sploh ne govorim. V območju teh komunikacij je demokratični primanjkljaj v Sloveniji največji.

OPOMBE:

opomba 1.
Zgodovinske postaje na poti do evropskega demosa kot ljudstva v političnem pomenu so naslednje: 1. ko se »naravna« ljudstva zavedo svojih jezikovnih in drugih specifičnosti, postanejo narodi, narodi s svojo avtonomno, kulturno zavestjo; 2. ko si narodi pridobijo, najpogosteje priborijo svojo lastno državo, postanejo nacije s svojo suvereno, nacionalno samozavestjo; 3. ko prebivalstvo unije nacionalnih držav začuti svojo pripadnost k tej uniji kot republikansko pripadnost, se začenja oblikovati v politično ljudstvo te unije, recimo, v demos EU. Prvi korak do tretje postaje so »evropske« parlamentarne volitve, ob čemer narekovaja kažeta na to, da bodo evropski volivci na volitvah 2004 svoje poslance še zmerom čutili prav kot svoje poslance, tako rekoč kot svoje nacionalne odposlance, kot delegate, ne pa kot evro(re)prezentante.

opomba 2.
Tako Derridajeva (2004: razmišljanja o »prihajajoči demokraciji« oz. »demokraciji prihodnosti« kot Žižkove (2004: 5) zamisli o »koraku ven«, s katerim naj bi »sledili trendu samoorganiziranih kolektivov na področju zunaj zakona«, imajo prej eksistencialno kot pa politološko razsežnost. Zato omogočajo distančno refleksijo obstoječega, ne pa tudi programsko zasnovo novega življenjskega sveta. Sam (Hribar 1988: 276-295) sem skušal zasnovati (post)demokracijo 21. stoletja na temeljih »postmoderne civilne družbe«, namreč na pravičnosti, ki zagotavlja priviligiranje depriviligiranih (družbeno ali kako drugače šibkejših).

opomba 3.
Prav možnost izstopa posameznih nacionalnih držav iz EU je tisto, kar najrazločneje označuje njeno konfederativno zaznamovanost, če že ne naravo.

opomba 4.
Analogno velja za vzvratno razmerje med nacijo in demokracijo: Nacija ni že kot taka antidemokratična. »Nacija po bistvu ni niti demokratična niti antidemokratična.« (Canivez 2004: 80) Prav zato v faktičnem življenju obstajajo tako demokratične kot nedemokratične nacije.

opomba 5.
Pogosto prihaja do nesporazumov zaradi razločkov v terminologiji; tako v nemškem kulturnem prostoru federativnost pomeni pravzaprav konfederativnost, saj Kant npr. federacijo opredeljuje kot zvezo držav, ne kot zvezno državo.


LITERATURA

• Arendt, Hannah 2ooo: Macht und Gewalt, Piper, München 2003: Izvori totalitarizma, Študentska založba, Ljubljana
• Bučar, France 2004: Dajte no, v politiki ni upokojitev, Delo – Sobotna priloga (24. april), Ljubljana
• Canivez, Patrice 2004: Qu'est-ce que la nation, Vrin, Paris
• Derrida & Habermas 2003: Povojni preporod Evrope, Nova revija 22(2003)259-260, str. 247-253, 2004: Le "concept" du 11 septembre, Galilée, Paris
• Ferry, Jean-Marc 2004: Intégration politique et identité européenne; v La Republique ou l'Europe (ur. P. Savidan), LGF, Paris
• Hribar, Tine 1989a: Slovenska državnost, Nova revija (dodatna številka 1), Ljubljana 1989b: Geslo "en človek – en glas" ni nič drugega kot sredstvo tistih, ki hočejo Jugoslavijo spremeniti v Srboslavijo, Demokracija (21. jun.), Ljubljana 1991: Slovenci in evropska transnacionalnost, Nova revija, št.113, Lj. 1995: Slovenci kot nacija, Delavska enotnost, Ljubljana 2004: Evropski demos, Ampak 5, str. 4-5
• Joerges & Vos 1999: EU Committees – Social Regulation, Law and Politics, Hart Publishing, Oxford
• Komel, Dean 2003: Evropa proti Evropi, Nova revija 22(2003)259-260, str. 276-281
• Koslowski, Peter 2003: Wilkomen im Club (Die Europäische Union ist ohne historiesches Beispiel), Die Zeit (1. okt.), Hamburg
• Renaut, Alain 2004: Une République multiculturelle; v La Republique ou l'Europe (ur. P. Savidan), LGF, Paris
• Weiler, J.H.H. 2002: Ustava Evrope, Pravna fakulteta, Ljubljana
• Žižek, Slavoj 2004: Canis a non canendo, Problemi 1-2, str.5-32
  
  

No documents found