arhivska stran
teme

Dr. Anton Grizold - Teze za pogovor s predsednikom republike na temo Mednarodni položaj in vloga Slovenije


Na podlagi predloga dispozicije za pripravo izhodiščnih tez za pogovor pri predsedniku republike smo v nadaljevanju izluščili naslednja ključna vprašanja in pripravili odgovore nanje.

1. Kakšne naj bodo slovenske zunanjepolitične usmeritve: ali naj vodi samo ožjo politiko neposrednih nacionalnih interesov ali pa naj bo dejavna pri reševanju širših, tudi svetovnih vprašanj?

Temeljno vodilo slovenske zunanje politike mora biti uravnoteženo razmerje med zagovarjanjem neposrednih nacionalnih interesov države in njenim aktivnim delovanjem v širšem mednarodnem okolju. Razmerje med vidikoma, ki vsekakor nista medsebojno izključujoča, temveč se dopolnjujeta, pomeni razmerje med pravicami in dolžnostmi vsake suverene države. Slovenija ima vsekakor pravico zagovarjati lastne nacionalne interese, vendar ima kot članica mednarodne skupnosti v odnosu do drugih akterjev tudi določene dolžnosti in te vključujejo med drugim tudi reševanje širših (svetovnih) vprašanj. Ob tem se mora Slovenija po eni strani rešiti obremenjenosti z majhnostjo in občutka nemoči, ki ga je pogosto zaslediti v slovenski družbi in se kaže tudi v zunanji politiki, po drugi strani pa za delovanje v širšem mednarodnem okolju ne sme izčrpati nacionalnih virov do mere, ki bi lahko ogrozila njeno delovanje pri zaščiti nacionalnih interesov.

Zunanja politika mora temeljiti na progresivnem in ne zgolj na odzivnem pristopu; Slovenija mora v mednarodno okolje dejavno poseči, z lastnimi pobudami ter si ustvariti ugled kot dejavna in odgovorna članica mednarodne skupnosti. Zato je treba v slovenski zunanji politiki še bolj trdno vgraditi načelo solidarnosti in doseči, da se bodo tega zavedali tudi njeni državljani.

2. Ali so teroristični napadi 11. septembra 2001, vojaški poseg v Afganistanu in Iraku ter zaostrovanje krize na Bližnjem in Srednjem vzhodu ter Srednji Aziji tisti dejavniki, ki bodo dolgoročno vplivali na razvoj mednarodnopolitičnih, gospodarskih, vojaških, varnostnih in civilizacijskih razmerij v svetu?

Slovenija deluje v stalno spreminjajočem se mednarodnopolitičnem, gospodarskem in varnostnem okolju, toda vseh dejavnikov, ki bodo vplivali na ta razmerja v prihodnje, ne moremo predvideti. Krize, kot je izraelsko-palestinska ali severnokorejska, dopuščajo med svojim razvojem možnost sprotnega prilagajanja in razvoja strategije (ali strategij) za razrešitev. Glavna značilnost terorističnih napadov, kot je bil tisti 11. septembra 2001 ali napada na Baliju in v Casablanci, pa ni zgolj njihova relativna nepredvidljivost, temveč tudi asimetričen odziv držav na tovrstne napade. Odzivi posameznih akterjev (predvsem na državni ravni) so se osredotočili na odpravljanje posledic in navideznih vzrokov, ne pa dejanskih vzrokov terorističnih napadov. Pojem asimetričnosti se tu nanaša na dejstvo, da za postmodernim (globalnim) terorizmom stojita precej dovršeno razumevanje delovanja sodobne mednarodne skupnosti, njenih akterjev in načel, na katerem ta sistem temelji, ter relativna sposobnost njihove zlorabe, medtem ko je tovrstno razumevanje na strani "klasičnih" akterjev mednarodne skupnosti pomanjkljivo ali manj opazno. Njihovi mehanizmi kriznega odzivanja so prilagojeni razmerju sil iz obdobja hladne vojne in soočanja s klasičnimi terorističnimi grožnjami, katerih vzroki so bili ideološko in politično obarvani ter lokalni in ki so lokalno tudi delovali. Namesto odpravljanja posledic in navideznih vzrokov se morajo zato mednarodni akterji v kar najširšem možnem forumu (na primer v okviru OZN) osredotočiti na odpravljanje dejanskih vzrokov.

Eden od manj raziskanih vidikov sodobne mednarodne skupnosti je t. i. gospodarska varnost oz. raziskovanje vpliva gospodarskih dejavnikov na stabilizacijo ali stopnjevanje nacionalnih in mednarodnih konfliktov ter celo oboroženih spopadov v globaliziranem svetu. Globalno delovanje korporacij omogoča njihovo proizvodnjo tam, kjer so viri najcenejši, in prodajo v državah, kjer je dobiček najvišji. Ta model ne vpliva zgolj na svetovne finančne tokove, temveč v veliki meri tudi na migracijske tokove, kar posledično spreminja družbeno strukturo v prizadetih državah in lahko privede do napetosti med različnimi skupinami prebivalstva ter celo do odprtih konfliktov. Omenjen ekonomski model se prenaša na druga področja človekovega delovanja ter s tem določa širši okvir interesov in ciljev držav ter začasnih ali trajnih koalicij na varnostnem, političnem in drugih področjih.Tudi zato se mora zunanjepolitična strategija Slovenije bolj posvečati ekonomski sestavini mednarodnih odnosov. Pri tem gre predvsem za natančnejšo opredelitev delovanja slovenskega gospodarstva v bližnjih regijah in v širšem mednarodnem okolju. Zunanja politika mora sodelovati pri odpiranju novih trgov slovenskim podjetjem in jim zagotavljati vso potrebno politično podporo ter dejavno poseči ob kršenju mednarodnih prostotrgovinskih sporazumov.

3. Kakšne bi bile lahko težnje razvoja razmer na območju zahodnega Balkana, SND, na Bližnjem vzhodu, v Srednji Aziji, na Kitajskem, Afriki, … ki bodo pomembne za mednarodne odnose v 21. stoletju?

Evropska unija in velike države, kot so ZDA, Kitajska, Rusija, mednarodne organizacije, multinacionalne korporacije ter drugi akterji mednarodne skupnosti morajo pri njenem preoblikovanju tesno sodelovati na vseh področjih, ne zgolj pri odpravljanju vzrokov terorizma. Dejavniki, ki te akterje razdvajajo, lahko ob njihovi globalni povezanosti (pre)hitro privedejo do konfliktnih odnosov. To še posebej velja za razmerja med t. i. tradicionalnimi (klasičnimi) akterji mednarodne skupnosti, kot so države, in sodobnimi akterji, kot so nevladne organizacije, multinacionalne korporacije, interesna združenja itd. Mednarodna skupnost, ki je izšla iz druge svetovne vojne, je oblikovala mehanizme urejanja razmerij med klasičnimi akterji, medtem ko v svojem razvoju ni razvila mehanizmov urejanja odnosov med vsemi akterji, ki so nastali zaradi njenega spreminjanja. Prav ti novi akterji, ki sicer ne delujejo v skladu z ustaljenimi načeli, pa močno vplivajo na delovanje klasičnih akterjev mednarodne skupnosti, vnašajo vanjo popolnoma nove koncepte in spreminjajo razmerja sil.

4. Kakšna bo pri tem vloga Združenih narodov, VS OZN, regionalnih organizacij (OVSE, Nato, …)? Kako se odzvati na nove mednarodne odzive in politike?

Prav univerzalne, mednarodne in regionalne organizacije bodo v prihodnosti tisti forum, ki bo predvsem državam v razvoju omogočil medsebojno povezovanje in reševanje vprašanj vsaj v regionalnem, če že ne v svetovnem okviru. Države v razvoju imajo praviloma večji interes za povezovanje, saj gre za gospodarsko manj razvite države, potencialno zapletene v notranje (tudi oborožene) konflikte, ki posledično nimajo političnega vpliva, enakovrednega zahodnim državam. Velike države, predvsem pet stalnih članic Varnostnega sveta oz. države G-8, imajo interes, da nobena mednarodna organizacije ne postane tako vplivna, da bi morale lastne nacionalne interese v veliki meri podrediti načelom in usmeritvam delovanja takšne institucije, četudi bi bilo to v interesu celotne mednarodne skupnosti.

5. Katere so prednostne naloge Slovenije pri članstvu v mednarodnih organizacijah? V katerih mednarodnih institucijah in na katerih strateških področjih naj Slovenija krepi in vodi svoje zunanjepolitične dejavnosti in pobude? Kakšna naj bo nova diplomacija in kako uveljavljati interese RS znotraj mednarodnih institucij (kadrovska politika, kandidature, pobude, mednarodne fundacije, medkulturne in druge pobude ipd.)?

Slovenija bo in mora dejavno sodelovati ne samo pri dvostranskih povezavah, temveč tudi pri vključevanju v mednarodne organizacije. Tu ne gre za vzpostavljanje nekakšnega fiksnega mehanizma oz. oblikovanje seznama organizacij, temveč za sposobnost izoblikovati takšno zunanjepolitično strategijo, ki bo dopuščala zadostno mero prilagajanja spremembam v mednarodnem okolju in hkrati varovala nacionalne interese države, temelječe na sposobnosti, znanju in naših finančnih zmožnostih. Pri tovrstnem povezovanju velja dvoje temeljnih načel. Načelo odprtosti za članstvo tam, kjer sama organizacija to dopušča, in izogibanje članstvu za vsako ceno oz. načelo racionalne prisotnosti. Z delovanjem v relativno širokem mednarodnem okolju si Slovenija lahko pridobi ključne izkušnje delovanja suverene države, kar ima lahko nadvse pozitivne učinke na razmere v državi sami.

Pri svojem vključevanju v organizacije in integracije naj bi se Slovenija držala dveh temeljnih načel: prvič, izpolnjevanje ključnih meril članstva in s tem vzpostavljanje enakovrednega položaja ob boku drugih držav članic in drugič, iskanje primerjalnih prednosti oz. področij, s katerimi lahko Slovenija svoje članstvo še nadgradi oz. se z njim izpostavi.

Specifičen geostrateški položaj ter dobro poznavanje razmer in zgodovine jugovzhodne Evrope lahko Sloveniji omogočita boljšo prepoznavnost, predvsem pa verodostojnost v okviru Nata in EU. Kot nova članica obeh institucij lahko izkoristi to primerjalno prednost in dejavno prispeva k boljšemu razumevanju položaja ter iskanju ustreznih rešitev za stabilizacijo razmer v regiji. Vsekakor pa se ne smemo omejiti zgolj na to področje, temveč moramo razmišljati tudi o sodelovanju pri stabilizaciji območij, ki bodo po širitvi EU ostala na njenih zunanjih mejah, ter o naši vlogi pri zagotavljanju stabilnosti, varnosti in miru na drugih ključnih svetovnih kriznih območjih.

Slovenija bo leta 2005 predsedovala OVSE, leto prej pa bo že sodelovala v okviru "trojke". Zavedati se moramo, da je to eden najzahtevnejših in največjih zunanjepolitičnih projektov Slovenije ter ga tako tudi voditi. V letu 2005 bo zato treba pritegniti velik del naših sil v zunanji politiki in temu tudi prilagoditi zunanjepolitično dejavnost.

Slovenija bi se morala pri svoji zunanjepolitični dejavnosti bolj povezati s Slovenci, ki živijo v tujini in delajo v mednarodnih organizacijah, na univerzah ter drugih institucijah, saj lahko s svojim delom in ugledom še povečajo veljavo naše države v svetu. Obenem mora Slovenija dvigniti in okrepiti raven zaščite svojih dveh avtohtonih manjšin, saj se je treba zavedati, da si je prav s tovrstno zaščito pridobila sloves države, ki ima visoke standarde na področju človekovih pravic. Ob tem je treba temeljito premisliti, kako bomo reševali problematiko novih, vse številčnejših etničnih manjšin, ki se oblikujejo v novejšem obdobju.

6. Kakšne so strategija in prednostne naloge uveljavljanja interesov RS na področju:
mednarodne varnosti, trgovine z orožjem, širjenja orožja za množično uničevanje, ogrožanja kritične infrastrukture države in mednarodne skupnosti, terorizma, organiziranega kriminala, nezakonitih migracij ter JVE, Sredozemlja, Srednje Evrope, Bližnjega vzhoda, Rusije, ZDA, Kitajske?

Strategija in prednostne naloge Slovenije na področjih, kot je preprečevanje organiziranega kriminala, trgovine z orožjem, širjenja orožja za množično uničevanje, ogrožanja kritične infrastrukture države, nezakonitih migracij itd., naj temeljijo predvsem na preventivni dejavnosti in povezovanju Slovenije na dvostranski in multilateralni ravni. Ker gre za obsežne in kompleksne vire ogrožanja, je Slovenija zaradi posebnega geostrateškega položaja še toliko bolj ogrožena in mora preprečiti že samo aktivacijo tovrstnih virov ogrožanja. Zaradi njihovega nenehnega spreminjanja moramo biti inovativni pri iskanju novih mehanizmov za njihovo obvladovanje.

7. Kaj ogroža varnost Slovenije?

Za 21. stoletje so značilne hitre spremembe, ki prinašajo nova in raznovrstna varnostna tveganja, izzive, grožnje, po drugi strani pa tudi nove priložnosti. S koncem hladne vojne so tradicionalne grožnje varnosti dotedanjega dvopolnega sveta nadomestila nova varnostna tveganja in asimetrične varnostne grožnje, ki porajajo različne vidike občutljivosti in ranljivosti držav ter zmanjšujejo njihovo varnost. Te vrste groženj varnosti imajo skupni imenovalec, to je, da jih povzročajo nedržavni, tako imenovani razpršeni dejavniki, ki jih podpirajo nekatere države iz tako imenovane svetovne periferije, usmerjene pa so predvsem na državne institucije, komunikacije, infrastrukturo, ozemlje in prebivalstvo posameznih držav. Poleg tega pa ima večina sodobnih groženj varnosti nadnacionalno naravo, zato bo pri odzivanju nanje zelo pomembno sodelovanje med državami v okviru sistemov kolektivne varnosti in kolektivne obrambe.
Verjetnost grožnje ali celo izvedba konvencionalnega napada na našo državo sta kratkoročno in srednjeročno sicer zelo majhna, dolgoročno pa možnosti agresije na nacionalno ali zavezniško ozemlje vendarle ne smemo zanemariti. Razen tradicionalnim grožnjam varnosti, kot so organiziran kriminal, nezakonita trgovina z orožjem, nezakonite migracije, naravne in druge nesreče in podobno, je treba veliko pozornost namenjati tudi terorističnim grožnjam, zlasti mednarodnemu terorizmu, povezanemu z visokimi tehnologijami, ki lahko postane pomemben dejavnik nestabilnosti in lahko vpliva tudi na varnost RS.

Zaradi globalizacije komunikacij in mednarodne trgovine, ki državnim in nedržavnim subjektom omogoča dostop do sodobnih tehnologij in občutljivih materialov, povzročata obstoj in širjenje orožij za množično uničevanje za vse države veliko negotovost glede možnosti uporabe tovrstnih orožij.

Pomemben dejavnik tveganja, ki mu moramo v Republiki Sloveniji glede na zgodovinske izkušnje in sedanji mednarodni politično-varnostni položaj naše države posvečati stalno pozornost, so tudi regionalne nestabilnosti, ki temeljijo na verski ali etnično-kulturni podlagi, ter morebitna ozemeljska širitev spopadov, ki jih te nestabilnosti lahko povzročijo. Nasploh bodo nestabilnosti in napetosti na obrobju Evrope kljub povezovanju evropskih držav v mednarodne gospodarske in obrambno-varnostne povezave še naprej prinašale nove varnostne izzive in bodo možni vir ogrožanja varnosti članic EU in Nata.

8. Kakšna so načela in interesi slovenske varnostne politike?

Najpomembnejši cilj nacionalnovarnostne politike je zagotavljanje varnosti Republike Slovenije in sodelovanje pri krepitvi miru, varnosti in stabilnosti na regionalni in globalni ravni. Za dosego omenjenega cilja Slovenija politično dejavno sodeluje v regionalnih in globalnih varnostnih institucijah, kot so ZN, Nato, EU in OVSE.

Nacionalnovarnostna politika je uravnotežena celota dejavnosti in programov, ki jo sestavljajo zlasti zunanja, obrambna, ekonomska, ekološka, socialna in kulturna politika. Dejstvo je, da danes varnosti ne moremo zagotoviti samo z vojaško silo, preventivna varnostna politika je namreč prvenstveno odvisna od političnih in diplomatskih prizadevanj ter delovanja na vseh področjih družbenega življenja.

Spremenjeno varnostno okolje in nepredvidljivost groženj zahtevata od nacionalnovarnostne politike vzpostavitev učinkovitih instrumentov za prepoznavanje in preprečevanje virov ogrožanja. Zaradi njihove nadnacionalne narave je treba na mednarodni ravni zagotoviti učinkovito sodelovanje čim večjega števila nacionalnih, večnacionalnih in nadnacionalnih varnostno-obrambnih struktur.


Glede na omenjena dejstva je strateški cilj slovenske varnostne in obrambne politike:
- članstvo v Natu in EU, ki pomeni temelj zagotavljanja nacionalne varnosti Republike Slovenije,
- sodelovanje v skupni evropski varnostni in obrambni politiki,
- sodelovanje v OVSE in še posebej v ZN, ki poleg zagotavljanja nacionalne varnosti pomembno posega še na področje varovanja človekovih pravic, spoštovanja mednarodnega prava, zagotavljanja mednarodnega ekonomskega in socialnega razvoja, varovanja naravnih virov in zmanjševanja razslojevanja v družbi.
Strateško varnostno interesno območje Republike Slovenije je jugovzhodna Evropa, območja, ki bodo po širitvi EU ostala na njenih zunanjih mejah. Varnost in stabilnost tega območja sta ključnega pomena za zagotavljanje političnih, vojaških in gospodarskih odnosov z državami na tem območju, za ohranjanje komunikacijskih in oskrbovalnih povezav ter preprečevanje ogrožanja temeljnih nacionalnih interesov Republike Slovenije. Poleg tega mora Republika Slovenija po svojih zmožnostih prispevati tudi k zagotavljanju miru, varnosti in stabilnosti v ožjem Sredozemlju in na drugih ključnih svetovnih kriznih območjih.

9. Katere so glavne značilnosti slovenske obrambne politike?

Evropsko in širše varnostno okolje se zaradi številnih medsebojno prepletenih in soodvisnih procesov globalizacije nenehno spreminja, tako da je Republika Slovenija soočena s stalno spreminjajočimi se varnostnimi tveganji in grožnjami. Zato potrebujemo visoko odziven nacionalni obrambni sistem Republike Slovenije, ki se bo sposoben pravočasno in ustrezno prilagajati spremembam v njegovem strateškem okolju. To zahteva vzpostavitev sistema, v katerem so vojaškoobrambne sile funkcionalno povezane s silami za zaščito in reševanje ob naravnih in drugih nesrečah, opremljanje teh sil pa temelji na načelih povezljivosti in večnamenskosti.

Obrambna politika Republike Slovenije je v okviru krepitve nacionalne varnosti države in zmanjšanja izpostavljenosti novim varnostnim tveganjem in grožnjam usmerjena v dejavno in konstruktivno vlogo predvsem v OZN, Natu, EU in OVSE. Po naši oceni bodo navedene mednarodne organizacije tudi v prihodnje igrale ključno vlogo pri stabilizaciji evroatlantskega varnostnega okolja.

Upati je, da bo Varnostnemu svetu OZN tudi v 21. stoletju uspelo ohraniti glavno vlogo in odgovornost pri ohranjanju mednarodnega miru in varnosti, ki izhaja iz določil Ustanovne listine OZN. Tvorno sodelovanje Republike Slovenije v telesih OZN in v mirovnih operacijah pod okriljem te organizacije krepi njeno vlogo in položaj v mednarodni skupnosti.

Na začetku 21. stoletja je Nato še vedno glavno jamstvo za stabilnost in varnost v Evropi ter širše. Sprejemanje odgovornosti in obveznosti iz članstva bo še dodatno vplivalo na preoblikovanje in pripravo slovenskega obrambnega sistema in še posebej Slovenske vojske za izvajanje kolektivne obrambe in sodelovanje z zavezniki.

Tudi EU pomeni jedro stabilnosti v Evropi, ki mora zaradi politične verodostojnosti in učinkovitosti zagotoviti možnost delovanja na različnih področjih. Tako SEVOP pomeni odločilen korak k večji integraciji in učinkovitosti delovanja držav članic na obrambnem področju. In Republika Slovenija, ki je v sklepni fazi priprav na članstvo v EU, dejavno sodeluje pri razvoju SEVOP.

Z vključevanjem v Nato in EU tudi varnost in obramba Republike Slovenije nimata več samo nacionalne narave. Slovenska varnost postaja s tem sestavni del evropske in mednarodne varnosti, z nacionalnih meja pa se pomika naprej v mednarodni prostor. Dejavna prisotnost z vojaškimi zmogljivostmi v mednarodnih operacijah v podporo miru postaja pomemben dejavnik naše zunanje politike. Sodelovanje Republike Slovenije na Balkanu pod okriljem Nata (in pozneje verjetno EU) pomeni uresničevanje enega od temeljnih strateških interesov na področju nacionalne varnosti naše države.

Republika Slovenija bo tudi v prihodnje vzdrževala sposobnosti za obrambo svoje suverenosti in zaščito prebivalstva pred tradicionalnimi in novimi varnostnimi tveganji in grožnjami. Slovenska vojska se že pospešeno preoblikuje v majhno, učinkovito in fleksibilno organizacijo, temelječo na kakovostnih poklicnih kadrih in prostovoljni rezervi. Ob ohranjanju svoje nacionalne identitete krepi sposobnost za izvajanje nalog skupaj z vojskami držav članic EU in Nata tudi v mednarodnem okolju. Zato je za Republiko Slovenijo zelo pomembno, da ima strateško vizijo razvoja nacionalnega obrambnega sistema, ki temelji na prihodnjih grožnjah in nas tesno povezuje z zavezniki v EU in Natu. To vizijo imamo, imamo pa tudi načrt, kako na podlagi vizije razviti realne in učinkovite vojaške zmogljivosti, ter politično podporo doma in med zavezniki pri udejanjanju tega načrta.

Dr. Anton Grizold, minister za obrambo Republike Slovenije




Ljubljana, december 2003





No documents found