Robert Blinc: Slovenska znanost danes in po vstopu v EU


Slovenija - pa tudi Evropa - je v obdobju velikih sprememb. Vse evropske države poskušajo vzpodbuditi gospodarsko rast in doseči visoko zaposlenost ter rastoč življenjski standard prebivalstva ob hkratnem varovanju okolja.

Eden temeljnih pogojev za gospodarsko rast je ustvarjalnost. Temelji evropske civilizacije, ki danes prevladuje v svetu, in temelji razmeroma visoke življenjske ravni v Evropi in ZDA, pa tudi pri nas, so cikli tehnoloških revolucij, ki temelje na velikih znanstvenih odkritjih. To velja tako za odkritje parnega stroja in elektromotorjev kot za odkritja kvantne mehanike, teorije relativnosti, tranzistorja, računalnika in laserja. Prva tehnološka revolucija v Evropi se je začela z združitvijo Newtonovih "Matematičnih osnov naravne filozofije" (ki so povedale, da se da zakone narave in zakone tehnike matematično formulirati) z Galilejevim spoznanjem, da je treba naravne zakone preverjati z eksperimenti. Za uspeh prve tehnološke revolucije je seveda pomembno tudi dejstvo, da je bila tedaj družbena klima v Angliji in Evropi prava in da je bil leta 1624 v Angliji sprejet prvi patentni zakon, ki je zaščitil intelektualno lastnino in dal izumitelju za 14 let izključno pravico do uporabe izuma.

Tudi danes se nakazuje nov cikel hitrega tehnološkega razvoja, predvsem na področjih nanoznanosti, biotehnologije in informacijskih ved. Tisti sistemi, ki se v to ne bodo pravočasno in ustvarjalno vključili, bodo ne le zaostali, temveč postali celo odvečni. Ob tem se sprašujemo, ali je naš raziskovalni in izobraževalni sistem tako naravnan, da optimalno vzpodbuja ustvarjalnost, ki je potrebna za uspešnost pri vstopu v EU. Odgovorili naj bi na tri vprašanja:

• Kje smo?
• Kam hočemo?
• Po kakšni poti bomo šli in kakšno ceno smo pripravljeni plačati, da pridemo do zastavljenega cilja?

Medtem ko je odgovor na vprašanje, kam hočemo, več ali manj jasen - hočemo visoko razvito gospodarstvo z veliko dodano vrednostjo proizvodov in storitev, socialno državo, visok standard in polno zaposlitev - , pa sta odgovora na prvo in tretje vprašanje precej težka.

Najprej se lotimo prvega vprašanja: Kam se danes uvršča naša znanost? Hkrati moramo odgovoriti tudi na vprašanje, ali smo dovolj ustvarjalni in kje so tiste zavore v vzgojnem in izobraževalnem sistemu, ki ne vzpodbujajo ustvarjalnosti.

Znanstveno moč dane države se po metodologiji svetovne banke in International Institute of Scientific Information (ISI) med drugim meri tudi po naslednjih dveh kazalnikih: po številu publikacij v mednarodnih znanstvenih revijah, ki jih kot take priznava ISI, in po odmevnosti znanstvenih odkritij, ki jih ISI meri s številom publikacij, ki se uvrščajo v gornji 1 % publikacij z najvišjo stopnjo citiranosti v dani vedi.

Po številu znanstvenih objav v letu 1999 je Slovenija na razmeroma častnem 15. mestu s 516 objavami na milijon prebivalcev, medtem ko je na prvem mestu Švedska s 1431 objavami. Tudi po številu patentov, podeljenih v ZDA na milijon prebivalcev v letu 1999, smo na ne tako slabem 16. mestu: Slovenija ima 7 podeljenih patentov, ZDA pa 315 na milijon prebivalcev. Razlika do najuspešnejših je seveda prevelika, vendar je vrsta držav še za nami. Tudi na področju računalništva, biotehnologije in nanotehnologije smo v svetovnih lestvicah prisotni in nismo med najslabšimi. Vse to kaže, da je znanstvenotehnološka sfera v Sloveniji razmeroma razvita in da imamo na nekaterih področjih nekaj posameznikov, ki se v svetu uspešno uveljavljajo.

Povsem drugačna pa je slika, ko gledamo število visoko citiranih objav na milijon prebivalcev. Tu je Slovenija precej slabša, s tremi visoko citiranimi objavami na milijon prebivalcev v obdobju 1997-1999, medtem ko jih ima Danska na primer 69, ZDA 50, povprečje EU pa je 31. Pri vrhunskih dosežkih, ki najbolj odražajo znanstveno moč države in merijo ustvarjanje novega znanja, Slovenija tako znatno zaostaja za razvitim svetom. Zaostanek je večji, kot bi pričakovali.

Od kod ta zaostanek?

Ko sem pred mnogimi leti diplomiral in leto za tem doktoriral na ljubljanski univerzi, sem z ameriško štipendijo takoj odšel na eno najboljših, če ne na najboljšo tehnološko in naravoslovno univerzo v ZDA, na MIT v Cambridgeu, Mass. Znanje, ki mi ga je dala ljubljanska univerza (in raziskovalne izkušnje, ki sem si jih kot študent pridobil na Kemijskem inštitutu pri prof. Hadžiju in na Institutu "Jožef Stefan" pri prof. Peterlinu), ni bilo nič slabše od znanja mojih kolegov na MIT, ki so diplomirali na najboljših ameriških univerzah. Naše naravoslovje in tehnika sta v povojnih letih doživela izreden razvoj, ki je temeljil na velikih državnih vlaganjih, tako da smo bili v primerjavi s svetom po stanju znanosti veliko boljši kot danes. Resnici na ljubo je treba povedati, da je bil ta izredni razvoj predvsem posledica dejstva, da je država želela razvijati lastno jedrsko energijo in smo zato v znanost vlagali veliko več kot druge evropske države. Pozneje se je strategija države spremenila in zdaj smo že mnogo let po vlaganjih v znanost na repu Evrope. Zaostanek v naši znanosti se je spričo eksponencilnega razvoja novega znanja v svetu tako iz leta v leto povečeval. To pa se seveda odraža predvsem pri vrhunskih dosežkih, ki brez drage opreme in kadrov, šolanih na odličnih univerzah, praviloma niso dosegljivi. Če to želimo spremeniti, bi morali poleg večjih vlaganj zagotoviti predvsem resnično uveljavljanje svetovno priznanih kriterijev znanstvene odličnosti pri ocenjevanju rezultatov raziskav in dodeljevanju sredstev, ne pa podpirati povprečnost. Za vrhunske dosežke pa je potrebno še nekaj, kar je pri nas, kjer so reforme prej pravilo kot izjema, redkost: to je mir, ko se posvetiš izključno danemu problemu in se ne ukvarjaš z administracijo.

Kako vpliva ta zaostanek na naš izobraževalni sistem?

V času, ko sem jaz doktoriral, podiplomskega študija ni bilo, sem pa poleg študija na univerzi delal na raziskovalnem inštitutu vsako popoldne od 2. letnika dalje. Danes, ko je skupna količina znanja neprimerno večja kot v tistih časih, tudi univerza čedalje težje zagotavlja hkratnost poučevanja in raziskovanja. Raziskovalno delo in raziskovalna izobrazba sta se večinoma prenesla na podiplomski študij. Ta pa je danes z nekaj izjemami praviloma ločen od gospodarstva in raziskovalnih inštitutov. Študij tudi traja predolgo in doktorandi so praviloma prestari. Medtem ko sem jaz doktoriral pri 26 letih, je danes povprečna starost doktorandov več kot 30 let.

Izjemnega pomena je tudi dovolj hiter prenos svetovnega znanja in raziskovalnih dosežkov v prakso. Kako to zagotoviti?

V Evropi velika gospodarska podjetja razvijajo svoje inovativne proizvode predvsem v lastnih razvojnih enotah in sodelujejo z univerzami, inštituti in drugimi (tudi v evropskih projektih) le v pred-konkurenčnih raziskavah. Pri nas so tako velike gospodarske družbe prej izjema kot pravilo, čeprav jih na srečo nekaj tudi imamo. Majhna in srednja podjetja, ki so praviloma nosilci gospodarskega razvoja v majhnih državah, ne morejo plačevati celotnih stroškov raziskovalnega dela potrebnega za razvoj inovativnih proizvodov. Stroški razvoja novega proizvoda so tako veliki, da je bolj ekonomično kupovati licence. Prenos povprečnega znanja ne daje pravih ekonomskih rezultatov.

Če želimo optimizirati raziskovalni, izobraževalni in inovativni proces, je treba na podiplomskem nivoju združiti poučevanje, raziskovanje in razvoj. V ta namen bi kazalo vrhunske raziskave združiti s podiplomskim izobraževanjem strokovnjakov in to tako na novo diplomirah študentov kot še zlasti strokovnjakov iz gospodarstva. Študij naj bi bil individualno naravnan in projektno usmerjen, tako da bi predstavljal tudi most med gospodarstvom in inštituti ter visokošolskim izobraževanjem. Prvi, ki je začel s tako usmeritvijo, je bil Weizmannov inštitut v Izraelu, ki je ustanovil "Feinberg Graduate School" kot svoj akademski podaljšek. V zadnjem času so Max-Planckovi inštituti v Nemčiji ustanovili vrsto takih podiplomskih šol, podobno pot pa je izbrala tudi Finska.

Osnovno vprašanje pri ustanavljanju novih šol in univerz pa je kvaliteta. Štejejo le elitno izobraženi strokovnjaki, ki so mednarodno konvertibilni.

Če želimo doseči cilje, zastavljene v odgovoru na drugo vprašanje, moramo napraviti vrsto stvari.

• Skrbno moramo gojiti in povečati trdo raziskovalno jedro slovenske znanosti in skrbeti z dosledno uveljavitvijo mednarodno priznanih kriterijev znanstvene odličnosti, da je mednarodno konvertibilno. Potrebujemo inštitute, ki so odlični v evropskem in svetovnem merilu, saj le taki lahko s hitrim prenosom tehnoloških in znanstvenih spoznanj pripomorejo k konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.
• Treba je povezati raziskovalno delo z visokošolskim izobraževanjem in razvojnim delom, saj bomo tako najhitreje dosegli prenos svetovnih in domačih dosežkov znanosti v gospodarsko in družbeno prakso. Zato moramo bolj pogumno iti v mreže in to tako raziskovalne kot tudi visokošolske in razvojne in se ne bati ustanovitve novih podiplomskih šol, če zadoščajo kriteriju odličnosti.
• Povečati je treba sredstva, ki jih vlagamo v raziskave in razvoj, in podpreti vlaganja privatnega sektorja v znanost z davčnimi olajšavami.
• Kar se tiče raziskovalnih prioritet, ne morejo biti bistveno drugačne od tistih v razvitih državah EU - nanotehnologija, biotehnologija, računalništvo in novi elektronski mediji, materiali, "life-sciences", ne smemo pa pozabiti tudi na druge klasične discipline znanosti, saj so dosežki znanosti praviloma težko predvidljivi.
• Posebnega pomena so seveda tudi nacionalne vede, ki pripomorejo k obstoju Slovencev kot naroda. Tudi tu je treba uveljavljati kriterije odličnosti, ki pa so definirani v nacionalnem smislu.
• Morda najpomembneje pa je to, da se moramo zavedati naše realne velikosti. Večina novega znanja bo nastala izven nas, od naše prilagodljivosti in naše znanstvene moči pa je odvisno, ali bomo lahko to znanje izkoristili tudi mi. Država mora poskrbeti za dobro infrastrukturo in vzpodbujati znanstveno odličnost, skrbeti za racionalen izobraževalni sistem ter hiter prenos dosežkov v gospodarstvu. Znanstvene pa tudi ekonomske prioritete bo določal razvoj v svetu, ki se mu bomo morali prilagajati. To seveda ne pomeni, da ne bi izkoristili in posebej podprli tistih točk, kjer smo močni in kjer lahko izkoristimo "tržne niše", tako v gospodarstvu kot v znanosti.

Prof. Robert Blinc, Institut Jožef Štefan
Decmeber 2003

No documents found