Dr. Jasna Fischer: Tranzicija v slovenski znanosti končana?


Strinjam se z izjavo enega najvišjih uradnikov, ki upravlja slovensko znanost, ko pravi, da je prišel čas, "da bo treba končati obdobje znanstvene tranzicije, s tem pa je prišel tudi čas, ko bodo morali vsi naši raziskovalni inštituti razmisliti o svojem poslanstvu oziroma svoje človeške potenciale izkoristiti v skladu z družbeni potrebami". Bojim pa se, da smo z uresničevanjem ciljev znanstvene politike bolj na začetku kot na koncu tranzicije. Kot zgodovinarka naj spomnim, da so bili v naši preteklosti po drugi svetovni vojni trije valovi ustanavljanja državnih raziskovalnih inštitutov, prvi neposredno po drugi svetovni vojni, drugi na prelomu petdesetih in šestdesetih let in zadnji na začetku devetdesetih let. Ob tem pa tudi v samostojni Sloveniji nismo poskrbeli za njihovo sistemsko urejeno financiranje, vrgli smo jih na tržišče in v konkurenčni boj, ki nujno sproža konflikte in antagonizme med posameznimi nosilci znanstveno raziskovalnega dela, obenem pa popolnoma pozabili na preprosto dejstvo, da nekatera znanstvena področja in discipline trga sploh nimajo in ga po naravi svojega dela ne morejo imeti. Tako izčrpavamo energije, ki bi morale biti usmerjene v raziskovanje, ne pa v zagotavljanje preživetja, kot se to dogaja raziskovalcem na JRZ, torej t.i. državnih inštitutih. Poskus urediti ta problem z uvedbo programskega financiranja, pa kot vse kaže, ni uspel, nasprotno, še zaostril je spore. Koordinacija raziskovalnih institucij Slovenije (KORIS) je pravočasno svarila, da vsako improviziranje in eksperimentiranje pri tako občutljivem sistemu, kot je znanost, lahko škodi in nas ne bo popeljalo v Evropo in širni svet. Normativno smo intenzivno urejali organiziranost naše znanosti, pa pozabili, da znanstvena sfera preprosto ne prenese šokov. Pa smo vseeno sprejemali tudi zakone, ki so po mojem globokem prepričanju protiustavni, saj uzakonjajo neenakost pred zakonom. Še več, z njimi smo postavili visoke zidove, ki onemogočajo vsako sodelovanje znotraj posameznih delov sistema. In to si privoščimo kot eden manjših evropskih narodov, ki ima zelo omejene kadrovske potenciale.

Z vsakim novim zakonom, z vsakim novim pravilnikom, smo, nepoboljšljivi optimisti, prepričani, da bomo zares zagotovili stabilnost znanstveno raziskovalnega dela in to nežno cvetlico obvarovali pred pozebo. Obenem pa, kako paradoksalno!, ob vsej prenormiranosti ureditve slovenske znanosti ne vidimo več dreves v gozdu, čeprav sem sama prva, ki zagovarjam, da moramo imeti zaradi preprečevanja prevelike domačnosti zelo natančna pravila igre. Pozabljamo, da se hiša ne more začeti graditi pri strehi. In prav to smo storili z novim ciklusom programskega financiranja, ki smo ga razpisali v javnem natečaju pred sprejetjem temeljnega akta - Nacionalnega raziskovalno razvojnega programa. In sedaj nameravamo razdeliti finančna sredstva za naslednjih pet let, ne da bi se natančno dogovorili in podrobneje določili, kaj so naše prioritete v znanosti. Vrh ekspertnega sistema znotraj resornega ministrstva pa je ob tem še prezrl zelo ohlapno določene cilje znanstvene politike, opredeljene v Zakonu o raziskovalni in razvojni dejavnosti, med njimi utrjevanje nacionalne identitete, kjer ima slovensko zgodovinopisje eno ključnih vlog in je hudo kršil avtonomijo znanstvenih disciplin in s tem avtonomijo znanosti. Še več, avtonomija znanstvene sfere se celo zmanjšuje, odločitve se sprejemajo v preozkih krogih. To nam dokazuje tudi sestava Nacionalnega znanstveno raziskovalnega sveta. Kako si lahko drugače razlagamo odločitve, ki bodo omogočile odmrtje najbolj propulzivnih delov znanstvenih disciplin? Konkreten primer: v naslednjih petih letih bomo z radikalno zmanjšanim financiranjem preprosto onemogočili raziskave gospodarske in družbene zgodovine Slovencev v zadnjih 150 letih, ki so nas končno uspele postaviti ob bok evropskim historiografijam, kjer so te raziskave ta hip največja prioriteta. Skupino smo načrtno vzgajali dolga leta, sedaj pa bomo morali odpuščati izobražene doktorje znanosti - odlične raziskovalce, v katere smo investirali veliko finančnih sredstev. Ta skupina je edina v Sloveniji, ki takšne raziskave opravlja.

Na koncu naj opozorim še na eno hudo anomalijo. Akcija 2000 mladih raziskovalcev je bila najboljše, kar se je zgodilo slovenski znanosti v zadnjih dvajsetih letih, saj je omogočila obnovo raziskovalnega kadra. Pri tem pa smo žal pozabili sistem dograditi, saj nismo poskrbeli za njihovo organsko vključevanje, in s tem seveda tudi sistemsko financiranje, v raziskovalne, programske ali projekte skupine. Post doktorski projekti so samo dvoletno podaljševanje njihove negotove usode.

Je zato vprašanje, ali v slovenski znanosti velja rek divide et impera, preostro postavljeno?

Dr. Jasna Fischer, znanstvena svetnica, direktorica Inštituta za novejšo zgodovino

No documents found