arhivska stran
teme

Datum: 10/06/2003

Kakšen je pričakovan ali možen razvoj mednarodnih političnih in varnostnih razmerij?

Izhajamo lahko samo iz ekstrapolacije obstoječih trendov razvoja v mednarodni skupnosti, ki jih pa nepredvidljivi faktorji lahko tudi spremenijo (doslej smo npr. občasno poznali vdore t. i. ideološkega faktorja v mednarodne odnose).

Kar se faktorjev tiče se bo svetovni ternd globalizacije nadaljeval. Vprašanje je le, s kakšno hitrostjo in kako radikalno. Načeloma se mu nobena država ne bo mogla izogniti. Bolj ko je država razvita, prej in bolj bo izpostavljena procesom globalizacije. V najtežjem položaju bodo tiste države, ki so prerevne, da bi jih kdo izkoriščal. Za te ne bo zanimanja. V najnevarnejšem položaju bodo tiste države, ki se jih bo dotaknil globalizacijski proces, pa se mu ne bodo prilagajale v zadostni meri in z zadostnim tempom. Te države bodo izpostavljene najrazličnejšim pritiskom. V relativno ugodnem položaju bodo države, ki bodo uspele slediti trendom v najrazvitejših državah. Najrazvitejše države s svojimi subnacionalnimi akteriji (multinacionalke, nevladne organizacije, paradržavne organizacije itn.) bodo gibalo in motor globalizacije.

Globalizacijski proces ima številne dimenzije (kulturno, politično, ekonomsko itn.). Znotraj tega je najpomembnejši agens gospodarstvo, ki je vzrok globalizacije. Znotraj gospodarstva je že nekaj desetletij najpomembnejša produkcijska sila znanost, ki ustvarja največje dobičke. Toda znanost je postala pomembna tudi v drugih sferah: v uparvi in v celoti družbenega življenja. Znanje je predpogoj učinkovitosti in osnova človeškega vira kot dejavnika razvoja. Na razvoj znanosti vplivajo številni dejavniki (npr. sredstva, organiziranost ipd.), vendar je ključni faktor človek oz. posameznik. Prav v zvezi s posameznikom pa ne moremo zanemariti normativnega okolja, predvsem vprašanje svobode znanstvenega ustvarjanja znotraj podorčja individualnih človekovih pravic. Pričakovati je, da se bo tudi v tej luči nadaljeval razvoj človekovih pravic.

Razvoj informacijsko-komunikacijske družbe se bo kvalitativno in kvantitativno intenziviral, kažejo pa se že trendi razvoja v genetiki in biotehnologiji. Doslej je bila ena od značilnosti znanstvenega razvoja, da na svetovni ravni razvoja znanosti ni mogoče zaustaviti. Zaustavi se ga lahko le delno (krajevno, večinoma državno omejeno) in začasno. Vendar so družbe, ki so, večinoma v imenu ideologije, omejevale znanost ali pa jo niso razvijale, postale neuspešne. Temeljni problem z znanostjo bo še v naprej upravljanje (uporaba/omejena uporaba/neuporaba) z znanstvenimi izsledki, ki poleg blaginje in dobrobiti prinašajo tudi nekatere nevarnosti.

Za države, ki niso v vrhu znanstvenega ustvarjanja, je pomembno, da vsaj sledijo sodobnim trendom. Da imajo znanost razvito do tiste mere, da lahko spremlja in prenaša v prakso spoznanja drugih in eventuelno najde kakšne niše samostojne znanstvene kreacije.

Vloga ZDA v mednarodnem sistemu bo še vedno vodstvena ali hegemonska v strateško-varnostnem, politično-ekonomskem, družbenem in kulturnem smislu. Takšna vloga je lahko sprejeta kot legitimna s strani vladajočih elit drugih držav, če vladajoče elite ZDA ne bodo poskušale agresivno izkoriščati svoje hegemonske pozicije (npr. z delovanjem izven ali proti obstoječemu mednarodnopravnemu redu). V slednjem primeru lahko ZDA računajo na to, da bodo soglasje k svojemu mednarodnopolitičnemu delovanju morale izsiliti in da se bodo srečevale z odpori, ki bodo negativno vplivali na realizacijo njihovih ciljev. Obenem bo izsiljen ali prostovoljen pristanek vladajočih elit drugih držav odvisen tudi od politične dinamike znotraj njih. V vsakem primeru se bo postavilo vprašanje legitimitete hegemonskega položaja ZDA v mednarodnem sistemu. Ta ne bo odvisna le od mednarodnega reda in stabilnosti, ampak tudi od mednarodne pravičnosti.

Teroristični napad 11. 09. 2001 je nedvomno zaznamoval prekretnico v mednarodnih odnosih v smislu tega, da so ZDA nedvoumno povdarile, da bodo zadeve v svetu reševale enostransko, kadar in če to ne bo mogoče mnogostransko (multilateralno). Reakcija ZDA je logična in razumljiva zaradi notranjepolitičnih (materialnih in nematerialnih) možnosti, vendar tudi zaradi okoljskih priložnosti (razpad bipolarnega sistema). Kljub temu v mednarodni skupnosti še ne bo nastala nekakšna unipolarna ureditev, prej nekakšna quasi-unipolarna. ZDA namreč niso zadosti močne (vojaško, ekonomsko, finančno in notranjepolitično), da bi v celoti obvladovale in uravnavale svet. Še vedno bodo morale iskati zaveznike, ki bodo posel opravljale z njimi in/ali namesto njih. To pomeni, da bodo iskale »prijateljske koalicije« po posameznih projektih predvsem takrat, ko ne bodo mogle realizirati svojih interesov v mnogostranskih okvirjih. Oblikovanje »prijateljskih koalicij« ne bo nadomestilo za aktivno multilateralno reševanje mednarodnih problemov, ker dolgoročno ne deluje integrativno (namenjeno je lahko tudi legitimiziranju izvensitemskega delovanja hegemona). V takem okolju bodo večjo vlogo v mednarodnih odnosih objektivno dobile regionalne sile (Kitajska, Indija, Rusija, EU ipd.). Kakšno dejansko vlogo pa bodo odigrale je predvsem odvisno od njihovih subjektivnih interesov.

Tovrstna ureditev je za male države manj ugodna od čistega multilateralizma, vendar ne predstavlja radikalno novega položaja za njih, saj čistega multilateralizam v zgodovini tako nismo poznali. Male države bodo morale predvsem vztrajati na multilateralizmu, kolikor se to da, se priključevati »prijateljskim koalicijam«, kadar to ni neposredno v nasprotju z njihovimi interesi in se izogibati tesnejšim dvostranskim povezavam z velikimi državami, kolikor se le da.

Temeljni izziv človeštvu v bodočnosti bodo odnosi med svetovnim Severom in Jugom. Disparitete med revnimi (z redkimi izjemami) in bogatimi državami se ves čas poglabljajo. To je sicer tudi civilizacijski problem, toda prvenstveno je varnostni. Pridelava in trgovina z drogo, belim blagom, ilegalne ekonomske migracije in nenazadnje terorizem so v tesni vzročno-posledični zvezi z lakoto, revščino, ponižanjem, razžaljenostjo, besom in nasiljem. Noranjim in mednarodnim konfliktom še ni videti konca. Predvsem terorizem lahko radikalizira skrajneže na eni in drugi strani, kar bi se lahko negativno izrazilo na razvoj človekovih pravic, po drugi strani pa bi lahko ponovno prišlo do vdora ideološkega faktorja v mednarodne odnose, predvsem zaradi odnosa med krščanstvom in islamom. Tako črnega scenarija ni za pričakovati, toda predpostavka je pozitiven razvoj človekovih pravic, strpnosti in gospodarskega razvoja. Konflikt na Bližnjem vzhodu je le manifestna oblika takega dogajanja. Tako pri boju proti terorizmu, kot pri boju proti ostalemu kriminalu bo pomembno, kako se bodo spoštovale človekove pravice. Mednarodne norme na področju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin bi morale biti vključene v dokumente in prakso preprečevanja mednarodnega terorizma in ostalih oblik kriminala. Predvsem praksa bi morala potekati skladno tako z mednarodnimi normami vsaj o temeljnih človekovih pravicah kot tudi z mednarodnim humanitarnim pravom. Derogacije glede nekaterih osnovnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (npr. prepoved mučenja) ne bi smele biti dopustne niti v okviru mednarodnega boja proti terorizmu. Vendar se je potrebno zavedati, da so mnogi prepričani, da za učinkovit(ejši) boj proti terorizmu ni nujno, da poteka skladno s spoštovanjem človekovih pravic. To kratkoročno morda res prinaša učinke, dolgoročno pa se bo izkazalo kot kontraproduktivno. Kako poguben je ekonomski nerazvoj lahko opazujemo na različnih kriznih žariščih, nenazadnje v jugovzhodni Evropi. Nekaj časa lahko mir vzdržujejo vojaške sile, toda nerazvoj bo pričel ogrožati tudi sosednje države. Tako je npr. še posebej nevaren položaj v Makedoniji, ki ji grozi, da se bodo tuje vojaške sile povlekle in kjer bi krizne razmere v prihodnosti lahko vpletle v konflikt sosednje države in pokrajine.

Za reševanje razkoraka razvitosti med svetovnim Severom in Jugom zgolj humanitarna pomoč v obliki hrane in morda zdravil, ne bo zadostovala. Celo spremembe v svetovni trgovini, ki bi iz držav v razvoju naredile poljedelski bazen, je le začasna rešitev. Žal se še tej rešitvi države Severa upirajo zaradi notranjepolitičnih in varnostno-strateških razlogov.

Eno temeljnih vprašanj v mednarodni skupnosti je varnost. V preteklosti je državocentrizem pri tem prevladoval, danes pa se poskuša z razvojem koncepta »človekova varnost« (human security). Sicer je osnova še vedno varnost posameznika in nedotakljivost življenja, vendar se poskuša tudi poseči v domnevne vzroke nevarnosti za posameznika in se posveča pozornost delu, zdravstvu, izobraževanju itn. V pogojih krepitve multilateralizma se bo trend nedvomno nadaljeval, v pogojih slablenja multilateralizma pa se bodo države lahko pričele ponovno zapirati in bo razvoj šel nazaj v državocentristično varnost.

Vprašanje varnosti se veže tudi na vprašanje energije. Trenutno najpomembnejšo in najcenejšo energijo človeštvo pridobiva iz nafte. Ocene se rahlo razlikujejo, toda zdi se, da je zalog te energije za še dobrih 120 let. Tudi če se bodo še odkrila nova nahajališča in se bo zmanjšala poraba energije na enoto proizvoda je velika verjetnost, da se bo v bodoče poraba energije povečala v absolutnih številkah zaradi razvoja razvitih in razvoja manj razvitih ter neprestanega povečevanja človeške vrste. Do predvidenega konca obstoječih poznanih zalog nafte so samo še štiri generacije človeštva, toda kriza se bo pričela prej. Izhajajoč iz današnjih civilizacijskih trendov ni za pričakovati oboroženih spopadov za dostop do te energije, svoje bodo že opravile ekonomske zakonitosti. Bogatejše države bodo imele dlje dostop do tega vira energije, prav tako pa tiste, na katerih ozemlju se te zaloge nahajajo. Možno je, da bo znanost prinesla nove rešitve, ni pa nujno. Vprašanje je, koliko bodo nove rešitve na podrčju energije tudi uporabne za obstoječo tehnologijo? Za zdaj malo kaže, da bodo alternativni viri energije nadomestili pričakovan izpad tradicionalnih virov, eventuelni novi viri pa bodo vsaj v začetku neekonomični. Tako npr. ZDA, ki imajo še precej neizkoriščenih virov pridobivanja nafte, tudi že revitalizirajo svoje programe miroljubnega izkoriščanja atomske energije. Temu bodo lahko sledile druge države, vendar se zdi, da bo najvarnejša mirnodobna jedrska tehnologija uporabna tudi v vojaške namene. Klub držav z jedrskim orožjem se bo zagotovo povečal, kar pa bo sprožilo nove nevarnosti.

Vprašanje varnosti zajema tudi problematiko varovanja okolja. V doktrini često govorimo o medsebojni odvisnosti v svetu, katere en element je ogrožanje za življenje primernega okolja. To se ne zdi sporno vsaj pri elementih, ki povezujejo države in kjer države same ne morejo rešiti problema (ozonska luknja, čist zrak, skupne vode itn.). Zavest o nujnosti varovanja okolja se bo povečevala, temu pa bodo nesorazmerno sledili ukrepi za sanacijo obstoječega stanja in proti nadaljnemu poslabšanju razmer. Razlogi za to so številni. Po eni strani znanost nima še vseh odgovorov na vsa vprašanja, po drugi strani pa so lahko rešitve drage (in morda celo neučinkovite). Varovanje okolja zaenkrat še ne more spodkopati imperativ ekonomske učinkovitosti, konkurenčnosti in produktivnosti. Ne glede na to bo okoljski menedžment ena od v bodoče hitro razvijajočih se panog. Zdi se, da države in njihovi prebivalci (človeška civilizacija) še ni ogrožena v tisti meri, ki bi zahtevala takojšnje in celovito ukrepanje. Tudi tu je za pričakovati, da bodo razvite države še naprej kazale svoj Janusov obraz. V nerazvite države bodo še naprej prenašale umazano industrijo in obenem od dežel v razvoju zahtevale vlaganja v varovanje okolja. Prepričevale bodo dežele v razvoju naj omejijo sekanje gozdov (ne pa tudi izkoriščanje profitabilnih rudnih bogastev), same pa ne bodo storile nič za pogozdovanje. Vendar se bodo vse države, ne glede na bogastvo, obnašale podobno. Pod krinko zaščite morja bodo npr. širile svoje jurisdikcije, kar jim bo služilo predvsem za ekskluzivno izkoriščanje morskega bogastva. Razprava bo šla v smer, kdo lahko izkorišča in pod kakšnimi pogoji morsko dno. Zdi pa se, da se države vendarle zavedajo, da so okoljska vprašanja tista, ki jih same ne morejo reševati. Z degradacijo okolja države in njihovi državljani niso ogrožene le neposredno, kažejo se tudi številni posredni učinki (npr. migracija prebivalstva). Na tem področju bo torej moral delovati multilateralizem, kako uspešen pa bo, bo odvisno predvsem od razmer v realnosti (večja/manjša stopnja ogroženosti) in od rastoče okoljske zavesti v posameznih državah na kar so vlade senzibilne.

Prof.dr. Bojko Bučar, asistentka dr. Petra Roter, mag. Milan Brglez – Fakulteta za družbene vede, katedra za mednarodne zadeve

Ljubljana, oktober 2003





No documents found