arhivska stran
teme

Dr. Lucija Čok: Izhodišča za razpravo "Prihodnost Slovenije" - področje znanosti


Spomladi letos je Evropska komisija na virtualni način odprla diskusijo o vlogi univerz v Evropi znanja (The role of the universities in the Europe of knowledge, ISSN 0254-1475) in s tem v nekoliko drugačni dimenziji obravnave vloge in položaja visokošolskega izobraževanja od te, ki jo postavlja Bolonjski proces, podprla vizijo univerze v 21. stoletju, ki s prenosom znanja in raziskovalnih dosežkov v uporabo prevzema soodgovornost za gospodarski razvoj regije, v kateri deluje. V pismu ministrom, pristojnim za visoko šolstvo, je komisar Philipe Busquin zapisal: "Universities are the heart of the Europe of knowledge. Through their unique position, both as sources and diffusers of knowledge, universities face major challenges in Europe. They are best placed to support European world competitiveness, excellence in research, socio-economic regional development and innovation" .

V čem se univerze v Sloveniji prepoznavamo v tej trditvi? V tradiciji znanstvene in akademske avtonomije (torej v akademski kulturi odličnosti) ali v novih usmeritvah uporabnega in učinkovitega visokošolskega poslanstva?

Zaznati je sicer sodelovanje med raziskovalno sfero, univerzo in gospodarstvom, splošno deklarativno v dokumentih, podrobneje zaznavno v aplikativnih in industrijskih raziskavah, vendar je v obeh primerih to sodelovanje omejeno predvsem na ciljne skupine, ki so nepovezane, torej niso načrtno usmerjene v nove strategije. Nova zakonodaja na področju znanosti ni bistveno premaknila težnje tradicionalnega raziskovanja od utečenega, med temeljnim in uporabnim, k manj pogostim industrijskim raziskavam. Posamezni segmenti zakona o razvojno-raziskovalni dejavnosti pa le na ozko odpirajo vrata industrijskemu raziskovanju ali vsaj dobrim raziskovalcem v gospodarstvu. Ob upornem zavračanju, da bi v Sloveniji postavili prioritete posameznim raziskovalnim področjem z izgovorom, da je v prostoru, ki nima dovolj znanstvenega potenciala pač potrebno raziskovati vse, si še bolj zapiramo oči pred tem, da razdrobljeno raziskovanje ne more postaviti razvojno usmerjene strategije znanosti. Med univerzami in javnimi raziskovalnimi zavodi, ki si delijo pogačo proračunskih sredstev, nastaja celo nezdrav antagonizem, ki želi izločiti tistega, ki je sredstev za preživetje manj potreben. Običajno so v očeh raziskovalcev v raziskovalnih zavodih to raziskovalci na univerzi, ki si s pedagoškim delom že zagotavljajo obstoj, v očeh univerzitetnih učiteljev pa je raziskovalec na inštitutih privilegiran predvsem zato, ker je raziskovanje privilegij znotraj delovnega časa, ki je na univerzi namenjen predvsem delu s študenti, torej pedagoškim obveznostim.

Država oziroma državna regulativa pa kljub pisanju dokumentov o novih strategijah, ki so v glavnem prenesene ali predelane po evropskih vzorcih, v resnici ostaja pri starem. Dokaz temu je letošnje vrednotenje na razpis prijavljenih raziskovalnih programov, ki se po petih letih pričakovanj ni prav nič posodobilo, ali pa zasnova "neodvisne" razvojnoraziskovalne agencije, ki se obeta kot dislociran urad za znanost resornega ministrstva. Dejanski premiki v utečenih strukturnih postopkih bi lahko državi prinesli nelagodje ali celo odpor enega dela raziskovalne sfere. Nastajanje sprememb terja napor in vztrajnost, uvajanje sprememb pa odpor tistih, ki zaradi novih okoliščin izgubljajo svoje položaje ali pa se morajo delu privilegijev odreči.

Evropa predlaga transverzalne strategije (ERA in EHEA), ki so sicer privlačne in zanimive, vendar se v njih prav dobro ne znajdemo. Posamezniki in posamezne skupine se vključujejo v evropske programe, mnogi celo izstopajo po uspešnosti, pohvale našim raziskovalnim dosežkom so pogoste. Spomnimo se le uspešnosti slovenskih raziskovalcev v 5. okvirnem programu! Kar se naučimo v raziskovalni izkušnji na tujem pa je doma težko uporabiti.

Če se povrnem k univerzi. Raziskovalna univerza ni tekmec raziskovalnim inštitutom, tudi ni konstrukt za načrtno pridobivanje sredstev iz državnega proračuna. Raziskovalna univerza je povezovanje znanstvenega z akademskim poslanstvom v vzajemnem delovanju in dopolnjevanju. Če dosežemo v okviru novih posegov v zakonodajo, ki ureja delovanje univerz, da se bodo raziskovalci enakovredno vključevali v izobraževalni proces in univerzitetni učitelji vračali k raziskovalnemu delu, bo med univerzo in javnimi raziskovalnimi zavodi prišlo do izmenjav (mobilnosti), ki so temeljni pogoj za nastajanje inovativnega okolja na univerzah in hevrističnega ter uporabnega videnja raziskovalnega dela. To poskušamo v skromnih okvirih narediti na Univerzi na Primorskem. Težave so v zapletih, ki bi se jih lahko imenovalo banalno-proceduralne komplikacije, kot na primer: kako oblikovati pri sestavljenemu delovnemu razmerju pogodbo o zaposlitvi, kam naj sestavljeno dejavnost uvrstimo na plačni lestvici in kaj storiti, ko učitelj-raziskovalec nima pravice do plačane malice? Da je javni raziskovalni zavod lahko članica univerze smo sicer dosegli, uspeli smo celo vključiti odstavek o financiranju take članice v predlog Uredbe o financiranju visokega šolstva.

Eppur si muove!

Dr. Lucija Čok, Univerza na Primorskem
December 2003





No documents found