UVOD

1. Razpravljam v osebnem svojstvu in ne kot pomočnik generalnega sekretarja OZN.

2. Pozdravljam ta posvet, upam, da bo razprava posvečena vprašanju, ki ga je pred leti, ob osamosvojitvi najbolje formuliral Veljko Rus, ko je poudaril, da se bo Slovenija nekoč morala vprašati o svojem poslanstvu v svetu.

3. Moj pogled seveda ta čas najbolj opredeljujejo ikušnje iz OZN, kjer se globalna problematika dobro vidi, in perpektiva New Yorka.

4. Ena bolj zanimivih izkušenj zadnjega časa je opazovanje aktivnejših med džavami, ki vstopajo v EU in NATO – tu se vidijo določeni simptomi »krize identitete«, napor ugotoviti, kje bi se lahko pojavile z lastnimi idejami in kaj jih – poleg članstva v EU in NATO - definira kot subjekte mednarodne komunikacije.

5. Tudi za Slovenijo je vprašanje zunanjepolitčne identitete pomebno, vsekakor bolj kot razna organizacijska vprašanja, gre navsezadnje za del vprašanja o tem, kako močna je volja Slovenije biti država.

6. V nadaljevanju želim razpravljati o treh vidikih tega temeljnega vprašanja.


SPOSOBNOST UČENJA IZ LASTNIH IZKUŠENJ

7. Gradivo, pripravljeno za današnji posvet je napisano nekako »od zunaj«, bolj opazovalsko kot izkustveno. To je po več kot desetih letih zaskrbljujoče – kot vsaka dejavnost je zunanja politika tem boljša, čim več se njeni nosilci naučijo iz izkušenj.

8. Naj to ilustriram s pomočjo izkušnje Slovenije v Varnostnem svetu OZN, kjer je Slovenija sodelovala dve leti (1998-99), in ki predstavlja njvecji dosežek slovenske diplomacije v njenem prvem desetletju.


a. V Varnostnem svetu smo se dve leti - vsak dan - soočali z vsemi najzahtevnejšimi mednarodnimi vprašanji (Irak, Bližnji vzhod, Balkan, Kongo) in se do njih ves čas opredeljevali v vseh podrobnostih. O teh vprašanjih smo imeli tudi lastne ideje – ne sicer vselej, vendar dovolj pogosto in dovolj kompetentno, da je bilo to tudi priznano od drugih.
b. Zanimiva izkušnja je, da pri tem nismo bili ignorirani, izkazalo se je, da velike države večkrat potrebujejo manjše - in to ne za glasovanje ampak kot partnerje v procesu eksperimentiranja, ki je nujno za iskanje izhoda iz težkih kriznih situacij. Manjše države tudi lažje eksperimentirajo kot večje, ker imajo običajno »manj v igri«, seveda pa morajo to početi kompetentno –ne manj od velikih držav.
c. Lastne ideje in sposobnost udeležbe v iskanju izhodov seveda prinaša prepoznavnost in prestiž – v multilateralnem okolju je to malim državam bolj dosegljivo kot v bilateralnih odnosih, kjer imajo velikost, bogastvo in moč večjo relativno težo. Poleg tega so multilateralne institucije odvisne od tega kako opravljajo svojo funkcijo zagotavljanja legitimnosti, ki je v največji meri odvisna od kvalitete konsenza. To pa je za male države pomembna priložnost. Pred predsedovanjem OVSE bo Slovenija morala o tem vidiku posebej skrbno razmisliti.


9. Iz izkušenj moramo biti sposobni narediti sklep o katerih temah se ni treba izjasnjevati, ne zaradi strahu pred njimi ampak, ker vemo, da izražajo »kodirano« sporočilo, ki ni namenjeno nam. Primer take teme je domnevna dilema o tem ali je bodočnost sveta v »unipolarnosti« ali v »multipolarnosti«. Poenostavitev te vrste je koristna velikim silam – pogosto sem jo slišal v Beijingu Moskvi in Parizu, kjer, razumljivo, poudarjajo multipolarnost. Ponekod drugje, spet razumljivo, je močno izraženo zaupanje v unipolarno prihodnost. Izkustveno pa se mi zdi še najbolj točna misel o ZDA kot nepogrešljivi državi (»indispensable nation«), ki pa je vselej soočena s potrebo sodelovati z drugimi. To smo imeli priložnost zadnji čas videti pri problemu Severne Koreje (vloga Kitajske) in Irana (pomen Rusije), verjetno pa bo čas to potrdil tudi v Iraku. Podporo bodisi tezi o unipolarnosti ali tezi o multipolarnosti sveta odsvetujem.


OPREDELJEVANJE PO KRITERIJU POLITIČNEGA PRIJATELJSTVA ALI PO NAČELIH?


10. V zunanjepolitičnem odločanju so izbire in niansiranja vedno zahtevna. Seveda so v zunanji politiki, tako kot v vsaki politiki politična prijateljstva zelo pomembna. Politično prijateljstvo je, kot bi dejal Karl Schmitt, »bistvo vsega političnega.« Dodati pa je treba, da bi bila huda napaka politično prijateljstvo razumeti kot edino vsebino politike – to utegne biti nadležno celo prijateljem.

11. Slovenija mora okrepiti svoje sposobnosti (a) lastne meritorne presoje mednarodnih vprašanj in (b) inteligentne uporabe splošno veljavnih načel. V mednarodni politiki namreč ta načela ne učinkujejo samodejno, ampak v procesu, kjer se je treba narediti sposobnega biti partner.


12. Kdor poudarja načela ni nujno zanesenjak ali obseden s pravom. Država samo pridobi, če je sposobna razumeti velike vrednote, ki so izražene v načelih in na tej podlagi razvije takšne nadaljnje sposobnosti kot so: kompetentno opredeljevanje do problemov, prepričljivost argumentov in zanimivost predlogov. To sčasoma ustvari prepoznavnost in prestiž.

13. V medijih pogosto opažam kritiko o »servilnosti« slovenske zunanje politike. Ko sem razmišljal o teh kritikah se mi je vselej zdelo, da se gibljejo le na površini. Pod to površino vidim, da gre za neizdelano politiko, ki še nima jasne definicije lastnih načel in metod aplikacije.


14. Gre pa tudi za vprašanje presoje kaj koristi interesom države definiranih v kategorijah, ki jih uporablja današnji posvet in gradivo zanj - prepoznavnost in spoštovanje. Gledano iz te perspektive se mi je npr. slovenski pristop k Vilniuški izjavi vselej zdel neprimeren in nepotreben.


ZGOVINSKA NEVARNOST SLOVENSKEGA PROVINCIALIZMA SE LAHKO OBNOVI

15. V pripravah na današnji posvet sem ponovno prebral razpravo, ki jo je ob 10 obletnici osamosvojitve v »Novi reviji« objavil dr. France Bučar. Ponovno me je impresioniralo njegovo opozorilo da je bila Slovenija v preteklosti večkrat žrtev lastne provincialnosti ali pomajkanja formata. Seveda je ustanovitev lastne suverene države ustvarila pomebno zaščito zoper ponavljanje zgodovine. Provincialnost, ki je bila značilna za Slovence v začetku 20. stoletja se gotovo ne bo ponovila. Ne smemo pa podcenjevati nevarnosti, da postanemo provinca v kontekstu EU. To se nam bo zgodilo če ne bomo imeli vizije, in če ne bomo znali naših interesov in konkretnih predlogov artikulirati pravočasno.

16. Seveda bov EU šlo za številna vprašanja in ne le za zunajo politiko. Strateško bo še posebej pomembno kako bomo definirali naš izobraževalni sistem in kakšna bo skupna kakovost usposobljenosti Slovencev za prihodnje izzive. O tem bodo najbrž potekale razprave na kakšnih kasnejših posvetih.

17. V tem širšem kontekstu pa je treba pomen zunanje politike razumeti pravilno in dati pravo in ne premajhno težo vprašanjem kakršnih sem se dotaknil v teh tezah.

Ljubljana, 13. oktobra 2003

No documents found