Predsednik republike Slovenije
Pogovor o prihodnosti Slovenije – demokracija
19. maj 2004

Dr. Alja Brglez, Inštitut za civilizacijo in kulturo

DRŽAVA IN DRŽAVLJANI OB KONCU TRANZICIJE


Tranzicija kot obdobje prehoda iz enega sistema v drug sistem nikoli ni povsem enovita in enoznačna, predvsem pa je to le redko kratkotrajna doba. V sklep raziskovalne naloge z naslovom Posttranzicijska država vs. civilna družba, ki jo je pred nedavnim izvedel Inštitut za civilizacijo in kulturo, je bilo zato potrebno zapisati vsaj okvirno časovno opredelitev tega pojma v prostoru ali (če zapišemo kot zgodovinopisci) potrebna je bila periodizacija tranzicije na Slovenskem. Tudi če si mnenja o tem, ali se je tranzicija pri nas že končala ali ne, niso ne enotna ne blizu, je vendarle mogoče doseči precejšnje strinjanje o tem, da je čas po letu 2000 v Sloveniji vsaj doba visoke tranzicije, če ne kar izteka tranzicije oziroma posttranzicije. Ni namreč mogoče reči, da se do tega časa v Sloveniji ne bi v celoti izoblikovale vse demokratične institucije državne ureditve, v večjem delu izpeljale glavne kapitalske preureditve (privatizacija, denacionalizacija, liberalizacija) in da nista v celoti dosežena oba izhodiščna cilja nove mednarodne vpetosti Republike Slovenije z izpolnitvijo njunih kriterijev vred (vključitev v Evropsko unijo in NATO).

Ocene dejanskega delovanja institucij in dosežene stopnje prestrukturiranja ekonomije so razumljivo različne; dvoma ni o merljivih rezultatih izpolnjevanja eksterno vzpostavljenih kriterijev, ki pa se bodo na resnični preizkušnji znašli šele po dejanskem vstopu v evropske integracije. V navedeni raziskavi smo se ukvarjali s prvim: z dejanskim delovanjem demokratičnih institucij državne ureditve, ugotavljanjem njihovega odnosa in odprtosti do državljanov/državljank in njihovih pobud in s preverjanjem obstoja možnosti, ki jih ima za sooblikovanje politik takoimenovana civilna družba.

Za družbeno teorijo tranzicije, ki se šele razvija v konsistentno vedo, velja enako kot za ekonomsko politiko, da zanju analitiki še nimajo vzorcev, ki bi jih lahko direktno uporabili za označevanje prehoda. Dosedanje izkušnje v evropskih državah tranzicije so kot področja, ki jih mora nadzorovati ekonomska politika, izpostavile: institucionalni okvir, odpravo destabilizacijskih pričakovanj in restrukturiranje gospodarstva. Sleherna periodizacija tranzicije mora zato obravnavati časovno razvrščanje reformskih korakov, kjer si sledijo oblikovanje institucionalnega okvira (država kot »mati vseh institucij«); institucionalne reforme in verodostojnost politik; stabilizacija in destabilizacijska pričakovanja kot dediščina prejšnjih sistemov; usklajevanje med privatizacijo in restrukturiranjem; mednarodni vidik ekonomske politike reform in vpliv mednarodnih in regionalnih integracij na politiko države.

Če ekonomisti ugotavljajo, da je eden osnovnih problemov tranzicije bivših evropskih socialističnih gospodarstev v tržna gospodarstva evropskega tipa pomanjkljiva teoretska in empirična izkušnja za takšen prehod, je treba to ugotovitev, ko raziskujemo družbeno tranzicijo, za njimi ponoviti. In če je prav zaradi te značilnosti politična ekonomija »prehoda« postala eno najbolj dinamičnih področij razvoja ekonomske teorije, je mogoče tudi od preučevanj demokracije »v prehodu« pričakovati pomembne prispevke k razvoju družbene teorije demokracije in oblikovanja novih demokratičnih procesov.

Demokratizacija je v vseh tranzicijskih državah pomenila proces, katerega rezultat je vzpostavitev konstitucionalnih demokracij, kakršne obstajajo v zahodni Evropi. Kaže se kot proces spremembe režima od začetka do konca in vključuje koncept tranzicije in konsolidacije. Demokratična tranzicija tu najprej pomeni zrušenje avtoritarnega oziroma totalitarnega sistema, ki je pripeljalo do uveljavitve nove ustave in demokratičnih struktur, in nato prilagoditev obnašanja političnih elit novim, demokratičnim normam, uveljavitev postopkov za politično konkurenco, ukinitev avtoritarnih agencij in odstranitev zakonov, ki onemogočajo demokratično življenje. Demokratična konsolidacija je daljši proces, ki vključuje postopno odstranitev negotovosti in popolno institucionalizacijo nove demokracije, ponotranjenje njenih pravil in postopkov in splošno širjenje demokratičnih vrednot.

Državni zbor je predstavniški ideal parlamentarnih demokracij, poslanci kot izvoljeni predstavniki so posredniki volje državljanov in državljank. V raziskavi smo zato preučevali ureditve in delovanja tega krovnega predstavniškega telesa. Pregledali smo poslovniška določila, ki urejajo njegovo delovanje in pri tem zlasti tiste ureditve, ki zadevajo možnosti za državljansko intervencijo v nastajanje in oblikovanje zakonodaje kot najpomembnejšega elementa za demokratično urejanje življenja družbe; preučili smo, katere možnosti imajo državljani/državljanke za izražanje svojih pobud in koliko jim jih poslanci/poslanke pomagajo uporabljati (poslanska vprašanja in pobude, referendumske zahteve, druge oblike interakcij med državljani in poslanci), ugotavljali smo, na kakšen način so državljani/državljanke informirani o oblikovanju politik, koliko se za zagotavljanje informacij v državnem zboru že uporabljajo nove oblike elektronskega komuniciranja in koliko lahko te prispevajo k večji prepustnosti državljanskih pobud in njihovi bolj neposredni prodornosti.

Če vzamemo, da so poslanska vprašanja in pobude (nenazadnje zaradi neposrednih televizijskih prenosov in nasploh razmeroma velikega zanimanja medijev) ena najbolj vidnih in odmevnih prvin udejstvovanja poslancev in poslank, je presenetljivo, da nekateri med njimi to možnost uporabljajo zelo malo ali sploh ne. Zlasti to velja za poslance strank vladajoče koalicije, kjer kar dvajseterica izmed poslancev LDS v proučevanem obdobju ni zastavila niti enega poslanskega vprašanja ali podala pobude. Enako velja za poslanca italijanske narodne skupnosti od začetkov državnega zbora naprej, medtem, ko je za poslance opozicije mogoče ugotoviti, da so v zadnjem mandatu prav vsi uporabili navedeni instrument. Poslanci opozicije so znatno pogosteje naslavljali vprašanja in pobude na predsednika vlade in vlado (kar je razumljivo tudi zato, ker se z vprašanji predsedniku vlade prične vsakokratna seja državnega zbora in ima ta institut v delovanju parlamenta prav poseben, tudi simbolni pomen), poslanci pozicije pa skoraj nikoli ali zelo redko (kar razlagamo s predvidevanjem, da 'svojega' predsednika ne želijo izpostavljati vprašanjem, ki praviloma odpirajo določene probleme in so torej neprijetna, a hkrati zelo medijsko odmevna). Prav tako ugotavljamo, da poslanci redkeje naslavljajo vprašanja 'lastnim' ministrom, kar pomeni, da so za morebitne državljanske pobude, če so namenjene tem naslovnikom, ti poslanci slabše prepustni. Prav to nas je v preučitvi najbolj zanimalo: koliko izmed zastavljenih vprašanj in podanih pobud je takšnih, da je o njih mogoče soditi, da so jih poslanci postavili 'v imenu državljanov', da so jim jih, potemtakem, sporočili oziroma jih nanje naslovili predstavniki nevladnih organizacij, civilnih združenj ali posamezni državljani in državljanke. V ugotovitvah pojasnjujemo, kako negotovo je ugotavljanje izvora posameznega vprašanja ali pobude, saj jih v državnem zboru ne klasificirajo glede na ta kriterij (torej ne beležijo načinov, kako pobuda za oblikovanje poznejšega poslanskega vprašanja oziroma pobude pride do poslanskih skupin in posameznih poslancev). Pričakovali smo, da bomo nazornejše ugotovitve oblikovali na podlagi vprašalnikov, na katere so odgovarjali poslanci in poslanske skupine, vendarle je potrebno tudi v sklepni ugotovitvi ohraniti nekoliko previdnosti – rečemo pa lahko: parlamentarne stranke so v splošnem slab prevodnik za mnenja, predloge, vprašanja in pripombe državljanov in državljank, kolikor jim jih ti sploh posredujejo. Opozicijske stranke uporabljajo institut poslanskih vprašanj in pobud predvsem kot orodje institucionalizirane opozicije in manj kot način za zagotavljanje participacije civilne družbe v političnih odločitvah. Še bolj slednje velja za pozicijske stranke, ki postavljajo relativno malo poslanskih vprašanj, zlasti še glede na število sedežev, ki jih imajo v parlamentu.

Po približno letu dni rabe novega poslovnika je bilo že mogoče oblikovati prve ugotovitve o tem, kaj spremembe pomenijo za možnosti državljanskega vključevanja v procese oblikovanja politik v državnem zboru. Splošna ocena, s katero so se strinjali tudi nekateri poslanci, je, da bi bilo teh možnosti lahko več, in da bi bilo prav, ko bi bili državljani vključeni v proces že v pripravi zakonodajnih predlogov in ne šele v fazah, ko se razpravlja o posameznih konkretnih rešitvah, ne pa o celoviti zakonski ureditvi.

Posebno mesto je bilo v raziskavi namenjeno analizi referenduma kot najbolj neposrednega izraza volje volivcev. Skrb vzbujajoče je nezaupanje državljanov in državljank v ta instrument, saj v različnih javnomnenjskih povpraševanjih, ki jih navajamo v raziskavi, pravijo, da ne verjamejo, da lahko s svojim glasom kaj spremenijo, da gre pri referendumih za nekoristno zapravljanje denarja, priznavajo, da velikokrat ne vedo, o čem se odloča, in podobno. Takšne odgovore nekoliko relativizirajo razmeroma visoke udeležbe na vseh referendumih, kjer so se sprejemale »državotvorne« odločitve o prihodnosti države (plebiscit, EU, NATO), na drugi strani pa je res, da so bile udeležbe na vseh drugih referendumih znatno nižje od udeležb na volitvah. (Razmisleki o referendumskem »pragu«, kot tudi o uvedbi posebnih vnaprej določenih dnevov znotraj koledarskega leta, ko bi izvedli več referendumov hkrati, so zato razumljivi, a govore bolj o logistični kot o vsebinski ureditvi.)

Ker referendume razumemo kot polje aktivnejše participacije državljanov, smo v raziskavi analizirali tudi njihovo medijsko prezentacijo - pregledali smo poročanje medijev o vseh referendumih, izvedenih v času od leta 2000 naprej (z izjemo obeh integracijskih, torej referendumov o vključitvi v EU in NATO). Ugotavljali smo, koliko se v medijsko razpravo vključuje civilna družba in kakšni načini so ji za to na voljo. Če soočamo možnosti neartikulirane, neorganizirane civilne družbe in državljanske pobude z možnostmi, ki jih mediji namenjajo državnemu, vladnemu in strankarskemu sporočanju, moramo v primeru izvedenih referendumov ugotoviti naslednje:

• mnenja neorganizirane civilne družbe so večidel predstavljena v priložnostnih anketah in izjavah posameznikov, vsebovana so v predstavitvah raziskav javnega mnenja, sicer pa jih lahko najdemo le še v pismih bralcev;
• mnenja bolj izoblikovane civilne pobude je mogoče najti v stališčih posameznih interesnih skupin, združenj, tudi v komentarjih posameznih mnenjskih voditeljev, ki jih objavljajo mediji in, kar postaja vse pogostejša praksa, v oglasih, naročenih objavah in plačanih sporočilih, ki jih zagotovijo nosilci posameznih pobud;

Nesporna ugotovitev dosedanjih referendumskih odločanj pri nas je, da pobude nimajo možnosti za uspeh, če za njimi ne stoji razmeroma številčna in dobro organizirana (politična) sila. V kolikor namreč ni šlo za vladno politiko (EU, NATO), je bila že za sam razpis referenduma, pozneje pa tudi za njegov izid vedno potrebna vsaj močna sindikalna podpora, če ne bolj ali manj uradna politična in strankarska podpora (odpiralni čas trgovin, lastninjenje Slovenskih železnic, OBMP, ti. izbrisani).

Medije smo uporabili za preučitev še ene študije primera: zanimalo nas je, kako se v medijih kot javni sferi za izmenjavo mnenj znajde razmeroma močno ideološko zaznamovano vprašanje - izbrali smo medijsko obravnavanje takoimenovanega vatikanskega sporazuma. Ugotovili smo, da se v medijih razmeroma hitro zgodi dvoje: prostor razprave se zoži na strokovno obravnavo, ko bralci/bralke tudi sami ocenjujejo, da jih razprava ne zanima in da jo spremljajo le občasno in obrobno ali pa sploh ne; in drugič, na medijski površini ostanejo le posamezna, običajno največ tri (iztrgana, fragmentarna) vprašanja. Podobno kot v primerih, ko so se mediji vključevali v predreferendumska dogajanja, tudi tu velja, da se državljan v medijskem prostoru znajde le, če se vanj vključi sam (pisma bralcev, odmevi, kontaktne radijske oddaje), če naključno sodeluje v (praviloma) anonimni anketi, ali pa kot brezimni odstotek v raziskavah javnega mnenja, ki jih mediji vse pogosteje naročajo in komentirajo. Izjemo predstavljajo televizije, kjer razprava ves čas ohranja splošno raven, je manj strokovna, a (tudi zato) nosi preštevilne atribute manipulativnosti in posledično vzbuja dvome v verodostojnost in objektivnost poročanja. Za medijske obravnave izpostavljenih, 'perečih' tem je mogoče reči še, da se v njih razmeroma hitro oblikuje zelo nizko število argumentov in kontra-argumentov (v resnici pa gre včasih zgolj za izjave in proti-izjave), ki se nato v razpravi ponavljajo in jemljejo prostor nadaljnjim, morda tehtnejšim argumentacijam. V primeru ti. Vatikanskega sporazuma se je, na primer razprava naglo zožila na vprašanje razmerja med kanonskim pravom in pravnim redom republike Slovenije in na vprašanje verouka v cerkvi, četudi je besedilo urejalo še številna druga področja. Podobno je bilo tudi pri drugih 'velikih medijskih' temah, na primer v obravnavanju vključevanja RS v NATO, pa pri takoimenovanih kulturnem sporazumu, avnojskih sklepih, nacionalnem interesu, nazadnje pri gradnji mošeje in ti. izbrisanih idr.

Posebno mesto v raziskavi zasedajo razmisleki o razvoju svetovnega spleta kot enem možnih odgovorov na prihodnje poti razvoja demokracije. Temu poglavju smo namenili razmeroma veliko pozornost, saj ocenjujemo, da področje razen rednih kvantifikacijskih analiz še ni doživelo podrobnejšega pregleda. Razen tega gre za razvoj, ki v Sloveniji poteka povsem sočasno z razvojem v drugih, razvitejših demokracijah, zato je smiselno, da se mu tudi v nadaljevanju posveti ustrezno teoretsko in raziskovalno zanimanje, kar bi pomenilo, da se lahko vanj (v razvoj in, nenazadnje, v njegovo teoretsko raziskovanje) in v njegovo sooblikovanje Slovenija vključi tako rekoč v realnem času. Predvidevamo, da bi bilo mogoče posamezne rešitve izvajanja ti. neposredne e-demokracije v Sloveniji modelno, praktično preizkusiti prej kot bodo to lahko storili v večjih državah.

Ali je treba za konec reči, da je diskurz o civilni družbi v času tranzicije zamrl? Se je treba strinjati s tistimi, ki menijo, da se je bogata dediščina osemdesetih let prejšnjega stoletja izgubila v definiranju in vzpostavitvi demokratične države? Morda res, četudi je hkrati že mogoče videti, da se razprava o civilni družbi oživlja, tokrat uporablja terminologijo nevladni sektor, nevladne organizacije, nevladna sfera, še najbliže pa nekdanji konceptualizaciji civilne družbe pride tedaj, ko govori preprosto o državljanu in državljanki. Ta pojem sega širše od načina organiziranosti. Kot drugod, je tudi tu mogoče reči, da se besednjak in akcijski načrti vzpostavljajo na podlagi evropskih pričakovanj, da torej slovenska država lastno demokratičnost vzpostavlja zato, da v EU ne bo odstopala od že doseženih stopenj. Razlog zanesljivo ni pravi in tudi pot ne najboljša, a če ni druge, mora biti razvoj demokracije zadovoljen tudi s to.

Civilna družba je kompleksen splet: posameznikov, vrednostnih sistemov, razmerij. Ni nemogoče razumeti, da so civilnodružbeni potenciali v obdobju tranzicije nekatera opravila prepustili državni in strankarski politiki, niti ni danes za nazaj treba ugotavljati, da je bilo to narobe. Stanje civilne družbe danes in aktualno razmerje državljanov do države je treba oceniti na novo in upoštevati nove možnosti za njuno tesnejše in boljše sobivanje, kakršnega predvideva razvoj sodobnih demokratičnih družb tudi na drugih področjih in kakršnega po svoje spodbujajo tudi načini novih komunikacij in informacij. Najpomembnejše pri tem je zavedanje, da demokracija ne more trajati dolgo, če njeni državljani in državljanke ne soustvarjajo in ne sooblikujejo politične kulture, ki podpira demokratične ideale in njihovo udejanjanje v življenju; demokratična kultura poudarja vrednost osebne svobode in na ta način zagotavlja preživetje tudi drugim pravicam in svoboščinam. Dvom v demokratičnost je najhuje, kar se lahko primeri demokratični ureditvi in pomeni toliko kot njen konec.

No documents found