Marjan Svetličič: Prihodnje zunanjepolitične usmeritve Slovenije


Izhodišča

Pomen zunanje politike (ZP) kot instrumenta uresničevanja gospodarskih interesov se bo v prihodnjih 10 letih pomembno povečal vsaj iz treh razlogov:
a) članstva Slovenije v EU,
b) ker se pričakujejo počasne stopnje gospodarske rasti svetovnega gospodarstva, zlasti razvitih držav, in
c) ker bo globalizacija okrepila konkurenčni boj med vsemi državami v neusmiljeni tekmi stroškov k dnu ne le pri enostavnih delih, pač pa tudi pri storitvah in zahtevnejših delih.
V takšnem kontekstu se bo povečala vloga vladnih politik, ki podpirajo svoja podjetja pri prodiranju na svetovne trge.

Ker Alesina (2002) ugotavlja, da stroški suverenosti naraščajo z razvojem (blaginje ne moreš povečevati v avtarkiji) in da obstaja pozitivna korelacija med stopnjo liberalnosti svetovno-trgovinskega sistema in številom držav na svetu, je hkrati z liberalizacijo, ki neusmiljeno prodira, pričakovati naraščanje števila držav. S tem raste pomen mednarodnih odnosov, zunanje politike in svetovnega sistema.

S članstvom v EU in preobrazbo tradicionalno pojmovanega nacionalnega gospodarstva v leto kot dela ("regije") nove mednarodne medregionalne "nacionalne ekonomije" EU se zunanja politika v temelju spreminja, saj:
-dejansko postaja notranja "konfederalna" politika so-oblikovanja politike EU kot našem notranjem okolju, v delovanje v "naših" institucijah z "našimi" uradniki, pa tudi do nečlanic (ZP EU)
-in ostaja klasična ZP v svoji globalni razsežnosti do nečlanic EU.
Potrebna je torej nova zunanjepolitična pardigma, saj so instrumenti, institucije in načini uveljavljanja ciljev različni, za kar so potrebni tudi drugačno znanje, kadri in načini delovanja.

Svet se v temeljih in stalno preobraža, zato postaja odločilna ne le sposobnost spoznavanja novosti, pač pa, ali še bolj, tudi hitrost odzivanja nanje. Pravočasno odzivanje je pogosto pomembnejše od idealnih, toda prepoznih rešitev. Odzivni čas na zunanje spremembe mora biti vse krajši. To zahteva boljšo infrastrukturo in bolj usposobljene kadre z znanjem več svetovnih jezikov in lobističnih ter pogajalskih spretnosti.

V nasprotju s pogostim prepričanjem, da so naše možnosti omejene zaradi majhnosti, daje globalizacija dejansko malim državam niz prednosti. Majhnost ni le "prekletstvo" (večja ranljivost, šibek vpliv, visoka odvisnost), pač pa prednost, če jo znaš izkoristiti, če obvladaš "jezdenje na valovih" drugih (free riding), če se specializiraš, če si gibčen, se hitro odzivaš in če z višjo družbeno kohezijo zagotavljaš učinkovitejše sprejemanje in uveljavljanje politik (Katzenstein 1985). V spreminjajočih se determinantah konkurenčnih prednosti v svetu danes (neoprijemljivo znanje je glavna prednost) je to lažje kot v preteklosti. Predpostavka pa je znanje in sposobnosti, saj imajo male države (MD) manj "pravic" do napak, ker so napake zanje usodne.

Kot majhno gospodarstvo se ne smemo zadovoljiti samo s krepitvijo integracije v EU kot prvi stopnici na poti h globalizaciji, pač pa tudi v svetovno gospodarstvo nasploh, da bi tako:
a) rahljali ranljivost in blažili negativne zunanje vplive, pa tudi
b) izkoristili priložnosti hitreje rastočega azijskega pola gospodarskega vzpona v prihajajočem desetletju, ne nazadnje tudi v tranzicijskih državah, ki ostajajo zunaj EU (Rusija...).
Tako lahko blažimo še vedno nesinhrone konjunkturne cikluse razvoja svetovnega gospodarstva (čeprav se ti vse bolj zbližujejo).

Intenzivnejše globalno sodelovanje je nujno, saj je globalizacija (če ne bo svetovne vojne ali velike krize) nepovratna, čeprav v prihodnje malo manj intenzivna (odvisno od stopnje njenega preobražanja tudi v korist tistih, ki zdaj od nje nimajo koristi). Možnosti za zemljepisno diverzifikacijo MEO kot instrumenta zmanjševanja ranljivost se zato krhajo, toda še vedno je zaradi kapilarnosti našega izvoza za Slovenijo to lahko uspešen instrument.

Krepitev neevropskega sodelovanja lahko okrepi vlogo Slovenije kot odskočne deske za sodelovanje azijskih držav z EU (vloga pristanišča Koper itd.). To je pomembno tudi zato, ker smo priče drugemu valu selitve industrij iz razvitih na cenejše lokacije. Ta obsega storitve in niz zahtevnejših, že standardiziranih dejavnosti, kar lahko ogrozi konkurenčnost slovenskih podjetij (preobrazba preseljevanja "modrih" v preseljevanje "belih ovratnikov").

Kje smo? Kaj so osnovni (svetovni) problemi?

Smo sodobniki temeljnega preobražanja sveta v ekonomskem in političnem smislu. Dogajajo se globoke in hitre, nestanovitne in nepredvidljive spremembe. Globalizacija z deregulacijo in liberalizacijo se je skoraj vsesplošno razmahnila. Spreminjajo se viri konkurenčnih prednosti in s tem premeščajo poli rasti. Na prizorišče stopajo nove velesile (Kitajska) in se "vračajo" stare (Rusija). S tem se zaostruje konkurenčni boj na vse zahtevnejših izdelkih. Razpadajoči bretton-woodski sistem se (pre)počasi polni z novo vsebino, da bi lahko zavrl neenakomeren razvoj in naraščajoči prepad med razvitim Severom in nerazvitim Jugom. Multilateralnim rešitvam (OZN, WTO …) se vse pogosteje arogantno upirajo zlasti ZDA, pa tudi nekatere druge velike (tudi evropske) države, čeprav so dolgoročno rešitve le v multilateralnem sodelovanju vseh držav, saj si vsi soodvisno delimo isto zemeljsko kroglo.

Čeprav se zdi, da so nihanja danes večja, to dejansko ni tako. Recesije so, merjeno po le-teh v ZDA, krajše (po 2. svetovni vojni so povprečno trajale 11 mesecev, med 1854 in 1945 pa 21 mesecev) in so se pojavljale vsakih 6 let. Res pa je, da so tiste, ki jih spremlja deflacija, dolgotrajnejše (Japonska danes). Nihanja so postala plitvejša (standardna deviacija četrtletnih sprememb stopenj rasti BDP je bila po vojni le polovica te v primerjavi s tistimi pred letom 1918). Tudi 16 drugih razvitih držav je izkusilo plitvejša nihanja v recesiji (razlika med vrhom in dnom je bila 4,3 % v obdobju 1981-1913 v primerjavi z 2,3 % po l. 1950 (Economist, 28. september 2002, str. 12).

Med tremi predvidenimi scenariji OECD (1999) za svetovno gospodarstvo v obdobju 2000-2025:
A) voditelj rasti
B) premeščanje rasti in
C) razvojni grozdi,
se zdi v naslednjih 10 letih še vedno najrealnejši prvi. Rast svetovnega gospodarstva je še vedno najbolj odvisna od gibanj v ZDA (3/5 rasti po l. 1955 naj bi bilo rezultat rasti gospodarstva ZDA). Ta predvideva tudi najvišjo stopnjo rasti držav OECD (3 %), medtem ko bi bila ta po premestitvenem scenariju le 1 % in scenariju razvojnih grozdov 2,5 %. Obratno pa je pri nečlanicah OECD; najvišja stopnja rasti je po scenariju premeščanja rasti , in sicer 6 %, razvojnih polih 5 % in voditelju rasti 4,5 %.

Naraščajoč gospodarski pomen nafte ob kopnenju njenih zalog krepi geopolitični pomen tistih (največ neevropskih držav) držav, ki razpolagajo z njo. To spremljajo politični pretresi, (predvidene) notranjepolitične spremembe, naraščajoča nestabilnost in nepredvidljivost. Celo vojne je moč razlagati s pomočjo tega argumenta. Nadzorovati izvore nafte pomeni imeti tudi ključ do rasti, ne nazadnje do modelov razvoja. Če nimaš nafte, moraš opustiti naftno energetsko razsipništvo, svoj model potrošniške družbe. To pa je, zdi se, za nekatere pretrd oreh, saj v ospredje potiska ne le nujno demokratizacijo, pač pa tudi vrednote, modele razvoja.

Priče smo oblikovanju novih dinamičnih nadnacionalnih polov rasti svetovnega gospodarstva (regije iz posameznih držav, na primer: Silikonska dolina, Singapur, Shenzhen, Bangalore, Taipei …). Tako se premešča težišče proizvodnje blaga in storitev iz starih v nove centre na novih temeljih.

Čeprav dilema, kaj je prej, kokoš ali jajce, še ni rešena, je vseeno mogoče ugotoviti, da 11. september ni vzrok spreminjanja sveta, pač pa posledica svetovnih razmer, poglabljanja razlik med razvitimi in nerazvitimi, umiranja zaradi lakote, bolezni, revščine, vojn. Mnogi se "brez upa na zmago" borijo za temeljne pravice, za osnovno človeško dostojanstvo. Terorizem se hrani tudi v vseh teh tegobah, ko obupanci na zemlji ne vidijo več dostojne prihodnosti in iščejo rešitve v takšnih ali drugačnih nebesih. Tisti, ki izgubljajo ekonomsko tekmo, pravi Thurow (1996), se zatekajo v fundamentalizem, da bi namesto sedanje revne in pogosto obupne ekonomske "gotovosti" našli prihodnjo blaginjo na nebu. Kakor koli je že terorizem strašen in boj proti njemu težak, pa se zdi še vseeno lažji kot boj z vzroki, ki so privedli do njega. Odpraviti pa ga je mogoče le, če se bomo uspešno spopadli z njegovimi koreninami, te pa so zlasti revščina, kratenje človekovih pravic, prepad med razvitimi in nerazvitimi, pa tudi ideološke, verske, kulturne in še kakšne zablode. Sicer bodo vsi uspehi v boju proti njemu le začasni, površinski in kratkotrajni. Enajsti september je v bistvu le poglobil in pospešil že dosedanje težnje.

V svetovnem gospodarstvu sta možna dva ravnotežna položaja: ravnotežje med velikimi državami in visokim protekcionizmom, ki lahko izzove globalizacijski protiudarec, ter ravnotežje med naraščajočim številom MD in vse bolj svobodnimi mednarodnimi ekonomskimi odnosi.

Po propadu bretton-woodskega sistema MEO živimo v mednarodnem ne-sistemu. WTO (še) ni ITO kot po vojni predvidena vseobsežna mednarodna organizacija za reševanje vseh gospodarskih vprašanj. Ni multilateralnih pravil za najdinamičnejšo obliko MEO, tuje neposredne naložbe (TNI), ki so tudi najdejavnejši instrument krepitve produktivnosti, ker je pobuda za vzpostavitev Multilateral Agreement on Investment (MAI) propadla. Praznina po propadu bretton-woodskega sistema že predolgo traja in jo je treba čim prej zapolniti z novim mednarodnim ekonomskim sistemom. To bi se moralo zgoditi, preden bi obup prevladal nad razumom.

Lahko bi govorili o "globinstitucionalizaciji" svetovnega sistema (sočasnost procesov globalizacije od spodaj in prevladujoče reaktivne institucionalizacije od zgoraj). Države le (ex post od zgoraj) sankcionirajo, kar se dogovorijo korporacije (globalizacija od spodaj). Tako postajajo transnacionalna podjetja vse pomembnejši subjekti mednarodne politike.

Multilateralni sistem urejanja mednarodnih odnosov (MO) je prva najboljša rešitev. Čeprav se zdi, da so ZDA v zadnjih dveh letih arogantno posegale po unilateralnih rešitvah, pa je vseeno res, da so prvič poskušale poseči po multilateralni rešitvi, saj so si prizadevale dobiti soglasje Varnostnega sveta. Prej so pogosto ukrepale brez tega. Šele ko jim to ni uspelo, so šle v akcijo boj ali manj unilateralno. Zato lahko kljub vsemu govorimo o dolgoročni krepitvi multilateralizma, kar potrjujejo tudi sedanji poskusi "multilateralne" obnove Iraka.

Stabilni MO so dolgoročno odvisni od uspešnega razreševanja položaja malih in šibkih držav ter razreševanja prepada med Severom in Jugom. Teoretično so majhne in revnejše države dejavnik stabilnosti integracijskih skupin, velike, če želijo uveljavljati svoje interese za vsako ceno, nestabilnosti ter majhne in bogate ravno tako, če se jim veliki prispevki v skupni proračun ne nadomestijo z večjimi pravicami (Milanović 2001).

Kam želimo? Posebni cilji zunanje politike v prihodnjih 10 letih

S članstvom v EU se relativni pomen posameznih ciljev ZP spreminja. Ob standardnih ciljih, kot je razvijanje dobrih sosedskih odnosov in zagotavljanje varnosti, tako prednostno postaja:
-prispevati k reševanju gospodarskih vprašanj, na katera v veliki meri vplivajo gibanja v svetovnem gospodarstvu, in omogočiti uresničevanje dolgoročne gospodarske vizije razvoja. Morda ključno vprašanje je, ali Slovenija lahko pobegne položaju biti obrobna država v "hub in spoke" sistemu (v bistvu sistemu center - obrobje) in postane vsaj v nekih elementih središčna država;
-prispevati in uveljavljati Slovenijo kot razvitejšo članico EU (to je cilj gospodarskega razvoja) in dejavno posrednico pri reševanju razmer v svetu, posebej v Jugo-vzhodni Evropi (JVE), kar je verjetno naša največja konkurenčna zunanjepolitična prednost;
-uveljavljati svoja stališča in svoje ljudi v mednarodnih organizacijah , ki pospešeno pogojujejo uspešnost našega notranjega razvoja;
-zagotoviti hitro in učinkovito odzivanje na svetovna dogajanja;
-povečati vpliv v mednarodnih organizacijah.

Predlogi

Vzroki nestabilnosti, sistemskih tveganj, konfliktov, vojn in sprememb v svetovnem sistemu so vse bolj gospodarskega izvora. Zato mora osrednje mesto v zunanji politiki dobiti poznavanje (ekonomskih in socialnih) vzrokov sodobnih problemov, sicer politika ne more biti uspešna, saj ne meri na prave vzroke problemov. Bolezni ni mogoče pozdraviti, ne da bi predpisovali zdravil za vzroke bolezni, in bi se zatekali le k blaženju njihovih bolezenskih znakov (vročine …), z aspirinom na primer. To velja tudi za vzroke varnostne nestabilnosti in (sistemskih) groženj, ki imajo danes prevladujoče korenine v ekonomskih razlogih (od brezposelnosti do revščine in socialne negotovosti).

Pomen ekonomske diplomacije je treba povečati tudi z "regrutiranjem" veleposlanikov v nekaterih gospodarsko pomembnih državah iz vrst gospodarstvenikov. Okrepiti je treba stalne povezave med diplomacijo in gospodarstvom v obliki (na primer) vzpostavljanja poslovnega zunanjepolitičnega sveta in stalnega preverjanja "težjih" zunanjepolitičnih odločitev z gospodarstveniki. Vzpostaviti je treba stalen tok pobud, ki jih gospodarstvo daje zunanji politiki (na primer delovna kosila/zajtrki ministra z vodilnimi menedžerji), ali kaj podobnega.

Ob omejenih virih se je treba v ZP nujno specializirati na področjih naših sedanjih konkurenčnih prednosti, da bi tako dosegli večji ugled in s tem laže uveljavljali stališča tudi na nespecializiranih področjih. Specializacija je lahko prednost majhnih držav. Področja takšne specializacije so med drugim lahko: JVE, manjšine, reševanje sporov, delovanje mednarodnih organizacij, z okoljem povezana vprašanja.

V "boju" med protekcionisti in liberalisti zlasti na področju kmetijske politike, pri urejanju položaja držav v razvoju, preobrazbi svetovnega gospodarstva (ukinjanje zahajajočih dejavnosti v razvitih, tudi v EU) je treba zavračati doktrino protekcionizma razvitih, ki resno ogroža MEO in dolgoročno zavira tudi razvoj Slovenije.

Treba se je zavzemati za preobrazbo svetovnega gospodarstva, opuščanje tradicionalnih dejavnosti v razvitih ter omogočanje izdelkov in storitev vse višje stopnje predelave iz manj razvitih držav. To lahko spodbudi gospodarski razvoj Slovenije, dolgoročno tudi kot članice EU. Isto velja tudi za notranjo preobrazbo gospodarstev v EU. Kot član EU mora slovensko gospodarstvo najti nove vrste specializacije tako z odzivanjem na te globalne težnje kot tudi težnje znotraj EU.

Ker bo vesolje pospešeno postalo proizvodni dejavnik, saj se razmišlja o njegovi uporabi za transmisijo energije, nadzorovanje (terorizem …) in napovedovanje (potresi, poplave..), kar lahko poveča neenakost v svetu zaradi omejenih virov manj razvitih in majhnih držav pri njegovem izkoriščanju, se je treba zavzemati za multilateralne rešitve in izkoriščanje vesolja kot javne dobrine.

Povečati je treba vlaganja v raziskave in izobraževanje, posvečeno mednarodnim odnosom (več mladih raziskovalcev, oblikovati stalne ciljne raziskovalne programe, interdisciplinarno izobraževanje diplomatov v okviru univerze, podpreti publicistiko s področja MO ). Skratka, treba je okrepiti in razširiti obstoječe zmogljivosti, ne pa jih drobiti, ustanavljati nove ustanove (kot na primer Diplomatsko akademijo brez ustreznih lastnih kadrov in infrastrukturnih pogojev; knjižnica, raziskovalna podpora) in tako nižati kakovost. Končni cilj bi bil za vsako pomembno področje mednarodnih odnosov imeti vsaj enega strokovnjaka. V razmerah, ko je svet tako nepredvidljiv, je nemogoče enkrat za vselej opredeliti prednostne zunanjepolitične naloge, pač pa jih je treba sproti oblikovati z za to visoko usposobljenimi kadri ob zagotovljeni infrastrukturi podlagi (literatura, stalne mednarodne raziskovalne in pedagoške povezave ...).

Pomen znanja o MO in diplomatskih veščin raste tudi zato, ker je vse več odločitev v EU v obliki direktiv in predpisov, kar dviga pomen diplomatskih in pogajalskih spretnosti pri njihovem oblikovanju. To je posledica tudi vse močnejše harmonizacije in (neobveznega) usklajevanja politik ne le med državami, pač pa tudi z nevladnimi subjekti, transnacionalnimi podjetji (TNP) itd. Ključno zato postaja poznavanje TNP, tujih neposrednih naložb in nevladnih organizacij.

Ker so TNI najbolj dinamično področje MEO, je treba diplomate posebej izobraziti na tem področju in jih tako usposobiti za pridobivanje želenih TNI (pozitivno spodbujanje), saj je sicer na tem področju domet nacionalne regulative zelo omejen. Zaradi predvidene davčne harmonizacije v EU TNP že premeščajo svoje centrale iz EU (razen Irske) v Švico oz. države z nižjimi korporacijskimi in drugimi davčnimi stopnjami (stroški dela). Zato je treba ugotoviti, ali je na tem področju še možno zadržati ugodnejšo korporacijsko davčno stopnjo še po članstvu v EU in tako spodbujati lokacijo central TNP v Sloveniji. Ker na področju TNI in TNP še vedno vladajo mnoge zablode, bi se kazalo posebej ukvarjati s tem vprašanjem, da se ugotovi, kakšna je nacionalna izbira (trade off) med prispevkom TNI gospodarskemu razvoju in (političnimi, kulturnimi) stroški (prevelike) naslonitve na TNI in pričakovano invazijo tujih prevzemov po vstopu v EU. To ni nič novega, nopvo pa je, da mnogi danes to s presenečenje odkrivajo, čeprav je že dolgo napovedovano ( Svetličič, 1991).

Zavzemati se je treba za multilateralno regulativo TNI in TNP, ki bi ob splošno veljavnih načelih omogočila manj razvitim dovolj dolga prehodna obdobja, da bi se lahko vsaj približali razvoju razvitih. Omogočiti jim je treba to, kar so sedanje razvite države uživale, ko so se pospešeno razvijale. Sprejetje MAI s strani manj razvitih se lahko pogojuje z opuščanje protekcionizma razvitih, ki bi ga lahko enačili z oprijemanjem žitnih zakonov v Angliji ob začetku njene industrializacije.

Bistveno vprašanje nove "notranje" kot članice EU je, kako s pomočjo članstva udejanjiti svoje nacionalne interese. To ne bo le naloga ZP, pač pa vseh različnih subjektov (od podjetij do nevladnih organizacij in posameznikov). Prostor in instrumenti ter subjekti ZP se tako bistveno širijo.

V okviru EU je treba dati prednost uveljavljanju slovenskih interesov pri uporabi javnih dobrin EU (železnica, ceste, okolje, ribištvo, elektrika), ker so tu učinki integracij največji, ter se obenem upirati birokratizaciji in enakim rešitvam (one fit all), rešitvam, ki niso primerne za različne primere (na primer nesmiselno je posnemati vse institucionalne rešitve EU v malih državah, če se lahko izvajajo na drugačen, gospodarnejši način).

Treba je zagotoviti financiranje izobraževanja dodiplomskih študentov v francoskem in ruskem jeziku, ker je poznavanje teh dveh jezikov na zelo nizki stopnji.

Treba je ustvarjati infrastrukture pogoje za intenzivnejšo internacionalizacijo dejavnosti naših podjetij s pospešenim sklepanjem sporazumov o zaščiti naložb in izogibanju dvojnega obdavčevanja.

Na najmanjšo možno mero je treba zmanjšati privlačno nevarnost "balkanizacije" obnašanja Slovenije v EU, to je skušati izigravati "Bruselj" in zavirati uveljavljanje skupnih pravil obnašanja, kot so to delale v preteklosti nekatere države in tudi zato zaostale v razvoju znotraj EU. Realnost te nevarnosti se že kaže v upočasnjevanju ritma privatizacije (banke, zavarovalnice, Telekom …), kot da smo začeli spati na lovorikah sprejema v EU. Tudi politika zaobhajanja pravil EU s pomočjo "old boys networks" je kljub kratkoročni koristnosti dolgoročno nevarna, ker ohranja stanje in zavira potrebne spremembe, kar je pogosto bolj negativno kot pa deklarirani pozitivni "domoljubni" učinki tega.

Pospeševati je treba zaposlovanje naših strokovnjakov v mednarodnih organizacijah na vseh ravneh, sprva, če ne gre drugače, tudi tako, da jih sami financiramo kot obliko pomoči, ki bi jo Slovenija tako in tako morala prispevati.

Sklep

V turbulentnih mednarodnih odnosih zunanja politika stoji in pade na sposobnih kadrih, njihovem strokovnem, pogajalskem (komunikacijskem), lobističnem znanju in znanju o delovanju mednarodnih organizacij (postopki ...).

Male države so bolj prepuščene plimam in osekam gibanj v svetovnem gospodarstvu. Zato je zanje edino varovalo uveljavljanje pravnega sistema na mednarodni ravni. Svoje interese lahko uveljavljajo le na temelju mednarodnih odnosov, slonečih na pravilih ter trdnih in preglednih načelih, medtem ko je velikim bolj v prid diplomatsko reševanje vprašanj, pri katerem pride do izraza njihova moč. Zato se mora Slovenija v mednarodnih odnosih zavzemati za pregledna pravila in postopke, za močnejše uveljavljanje mednarodno-pravnih rešitev, ki dajejo majhnim praviloma enako moč kot velikim, vsaj potem, ko so sprejete. Tudi režimi prostovoljnega urejanja posameznih vprašanj enako mislečih držav, različni kodeksi in smernice se zdijo boljši kot pa čakanje na oddaljene idealne vsesplošno veljavne rešitve.

Ker postaja EU naš "notranjepravni politični sistem", je treba na vseh ravneh izobraževanja pospešiti uvajanje ustreznih predmetov, ki bodo prihodnje generacije seznanili s tem novim "sistemom" in jih usposobili za delovanje v njem.

Dr. Marjan Svetličič: Center za mednarodne odnose, FDV, Univerza v Ljubljani
Oktober 2003


Literatura

Alesina A. 2002. Economic Integration and Political Disintegration. The American Economic Review, Vol. 90, no. 5 str 1267-1296.

Katzenstein, P.J., 1985, Small States in World Markets; Industrial Policy in Europe, Ithaca and London, Cornell University Press.

Milanović B., 2001. Nations, Conglomerates and Empires; Trade off between Income and Sovereignity. V Salvatore D.,, Svetličič M., Damijan J.P. Small Countries in a global Economy, Palgrave, Houndsmills and New York.

OECD, 1999. The Future of the global Economy; Towards a Long Boom? OECD Publications, Paris.

Svetličič M., Evropa 1992 in (transnacionalna) podjetja. Teorija in praksa, let.XXVIII, št. 12 str. 1376-1385.

Thurow L., 1996, The Future of Capitalism; How Today,s Economic Forces Shape Tomorow World. William Morrow And Company, Inc., New York.

No documents found