Prispevek za pogovor o aktualnih dilemah, perspektivah, razvojnih načrtih in razpotjih Evropske unije

dr. Jožef Kunič


Na prvem pogovoru o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike, ki je potekal pod naslovom "V svetu dejavna in prepoznavna Slovenija", sem izrazil mnenje, da bi se bilo treba nasloniti na vse potenciale, ki jih v Sloveniji premoremo, da bi bile odločitve in aktivnosti Slovenije kar najbolje domišljene (V svetu dejavna in prepoznavna Slovenija, UPR 2004, str. 154). Z veseljem ugotavljam, da se s tem pogovorom citirani predlog udejanja. Pa ne le s tem pogovorom. Slovensko društvo za mednarodne odnose, ki ga vodim, je organiziralo že dva nadaljevalna pogovora; prvi je nosil naslov "Javna diplomacija", drugi pa "Slovenija in Jugovzhodna Evropa - Evropska perspektiva Zahodnega Balkana". Oba sta bila odlično obiskana, bila sta zelo odmevna in na njih je bilo izrečenih mnogo koristnih misli, predlogov in opozoril. Pri obeh pogovorih so nam pomagali nekateri člani Urada predsednika republike, za kar se jim na tem mestu prisrčno zahvaljujem. V tem prispevku, v katerem bi želel nekaj povedati o tem, za kakšno EU se naj Slovenija zavzema in katere aktivnosti Slovenije na področju zunanje politike v razširjeni Evropi bi bile primerne, bom seveda uporabil nekaj idej, ki niso le rezultat mojega osebnega razmišljanja, ampak so bile v precejšnji meri potrjene tudi na omenjenih pogovorih.

Evropa dveh hitrosti je termin, ki ga v zadnjem času mnogokrat zasledimo. Pred tem smo bili priča že raznim drugim terminom, kot na primer Evropa koncentričnih krogov, Evropa s trdnim jedrom, itd. Vendar sama beseda ni pomembna, pomembno je, kaj se za njo skriva. Nasprotje Evropi dveh (ali večih) hitrosti naj bi bilo Evropa ene hitrosti. In kaj naj bi izraz Evropa ene hitrosti pomenil? Najverjetneje je s tem mišljena EU, v kateri bi za vse članice veljala povsod na vseh področjih, ki jih EU ureja, ista pravila. Tudi hitrost tako imenovanega poglabljanja Evrope (skupna valuta, skupna obramba, skupna zunanja politika, itd) bi bila za vse članice enaka. Če za hip odmislimo dilemo, ali je to v praksi možno doseči, ugotovimo naslednje. Ista pravila bi v zelo različnih pogojih oziroma okoljih imela zelo različne učinke. Priznati je treba, da bo EU petindvajsetih članic EU zelo različnih okolij, ki se bodo razlikovala ne le po razvitosti, ampak tudi po različnih tradicijah. Ista pravila, isti ukrepi, bodo imeli zelo različne učinke, kar se je v mnogih državnih strukturah v zgodovini že večkrat pokazalo. Evropa ene hitrosti vodi torej v Evropo velikih neenakosti. Lep primer je dosedanji razvoj članic EU. Zagotovo je doslej bila na gospodarskem področju EU Evropa ene hitrosti, pa se razlike v stopnji gospodarskega razvoja (denimo po družbenem proizvodu na prebivalca) očitno niso zmanjšale. Lep primer so razlike med na primer Irsko in Grčijo. Irska, ki ima celo nekaj "manj Evrope" (ni članica Shengenskega sporazuma) se je odločno hitreje razvijala kot Grčija, ki ima "vso Evropo". Do sedaj najmanj razviti dve članici pa je praktično dohitela celo Slovenija, ki je morala organizirati svojo državo in spremeniti družbeno ekonomski sistem, česar njima ni bilo treba. Če hočemo EU čim manjših razlik - in le takšna EU ima pred seboj obetavno bodočnost - potem si je treba prizadevati za to, da imamo takšno EU, v kateri se manj razviti po razvitosti kar najhitreje približujejo razvitim. To pa je EU različnih ukrepov, ali oziroma večih hitrosti, in le takšna nas vodi proti EU, ki bo dejansko po vsebini, in ne le deklarativno, EU ene hitrosti.

Danes, ko še ni natanko jasno, kakšno EU bomo imeli, saj razprave o vsebini Ustavne pogodbe še niso končane, se je treba zavzemati za to, da smo v skupini največje hitrosti, torej v skupini, ki ima, če se sme temu tako reči, kar "največ Evrope". To sicer ne jamči absolutno nujno najhitrejšega ekonomskega razvoja, zagotovo pa pomeni najhitrejše približevanje splošnim normam, ki so doslej veljale kot "zapadnoevropske" in so v mnogočem različne od samoupravno-socialističnih ali pa celo balkanskih. Vendar pa moramo biti pri tem fleksibilini in se prilagajati realnosti, ki bo zagotovo še zelo zanimiva. Ni namreč nujno, da bomo avtomatično sprejeti med članice prve hitrosti. Najbrž se bo treba za to še ustrezno potruditi.0

Kaj Lahko Slovenija doprinese Evropski uniji na področju zunanje politike? Zagotovo Slovenija s svojo kratkotrajno diplomatsko tradicijo, z sorazmerno majhnim številom veleposlaništev ter ne mnogo številčnemu kadrovskemu potencialu ne more na vseh področjih dajati koristnega prispevka. A spomniti s velja prvega pogovora, na katerem je bilo poudarjeno, da "Lastne ideje in sposobnost udeležbe pri iskanju izhodov seveda prinašajo prepoznavnost in ugled. ... To pa je za majhne države pomembna priložnost" (V svetu dejavna in prepoznavna Slovenija, UPR 2004, str. 71).

Danes se v svetu postavlja pred vso svetovno javnost vprašanje, kakšna bo svetovna ureditev čez, denimo, deset, dvajset ali petdeset let. Na prvi pogled je to dokaj oddaljeno obdobje, a že danes obračamo to "veliko in slabo okretno ladjo" v smer, ki bo občutno zaznamovala bodoče obdobje.

Ali bo svetu dominiralo in med seboj tekmovalo več polov, kot na primer ZDA, Evropa, Kitajska in morda še kakšen pol, ali pa bo to svet večjega sodelovanja, prevlade ideje Združenih narodov in stabilnega medsebojnega sodelovanja. Seveda sta to skrajnosti, in najverjetneje bo svet nekje vmes, bistveno pa je vprašanje, ali se bo bolj nagibal k večpolnosti ali pa k nekakšnemu "Svetovnemu Koncertu narodov", nekakšni "Globalni aliansi".

Zelo veliko je odvisno od temeljne ureditve EU. Če EU ne bo sposobna sprejeti Ustavne pogodbe se ne bo politično krepila in njena svetovna vloga se bo marginalizirala. Danes je EU v trojni krizi: krizi evropskih vrednot, krizi vodenja in krizi medsebojnega zaupanja (L.Kühnhardt, SDMO predavanje, Ljubljana, 26.1.2004). Ta kriza se je v zelo vidni obliki pokazala ob neuspešni zaključni razpravi o Ustavni pogodbi konec lanskega leta. Vendar ima to tudi svojo pozitivno plat. Vse članice so spoznale, da ne morejo trmasto vztrajati na nekaterih za sebe dobrih stališčih in da brez Ustavne pogodbe preprosto ne bo šlo. Opcija, da nebi bila sprejeta, se mi zdi tako rekoč neverjetna. Prepričan sem namreč, da so za sprejem Ustavne pogodbe zainteresirane prav vse sedanje in vstopajoče članice, tudi Slovenija oziroma njeni državljani, saj upravičeno pričakujejo od EU, da bo močnejša, varnejša in naprednejša ter da bo igrala v svetu vidno vlogo. Predpostavljam torej, da bo Ustavna pogodba sprejeta.

Ustavna pogodba pa bo opredelila temeljno ureditev EU. Če se bo EU razvijala v smer močnega pola, političnega, gospodarskega, vojaškega, z ambicijo dominacije nad svojo bližnjo in daljno okolico, tedaj se bodo kmalu v to tekmo zagotovo vključili tudi drugi deli sveta in nastali bodo novi poli. Organizirali se bodo na način, ki bo v kar največji meri omogočal konkurenco in svet bo v tem primeru prišel v obliko, ki bo seveda povsem nova, a spominjala bo na stare blokovske sheme.

Če se bo Evropa razvijala v smer konciliarne, sodelujoče združbe držav oziroma njenih državljanov, pri čemer ne bo prevladoval koncept velike, tako rekoč ekskluzivne moči velikih nad malimi, pri čemer ne bo prevladoval koncept želje po dominaciji velikih nad drugimi, neevropskimi območji, predvsem nad nekdanjimi kolonijami pomembnih evropskih držav, potem takšna Evropa ne bo vzpodbujala nastajanja drugih, močnih in izoliranih polov in ne bo delovala v smeri krepitve medpolovske konkurence. Če bo takšna Evropa spodbujala in po svojih močeh utrjevala sistem Združenih narodov in konstruktivno, a ne tekmovalno, sodelovala z ZDA ter krepila transatlantsko sodelovanje, bo s tem bistveno prispevala k temu, da bo ta "velika in slabo okretna svetovna ladja" zavzela kurz proti med seboj sodelujočemu in k skupnemu napredku usmerjenemu svetu.

EU je na razpotju med vsaj dvema opcijama. Kam bo krenila, je pomembno ne le za članice Evropske unije oziroma za celotno Evropo, ampak za celotno bodočo svetovno ureditev, za bodoča svetovna mednarodna razmerja. Seveda bodo velike članice najverjetneje zastopale stališča, ki so njim v prid, pa tudi če temu na bo tako, bo prevladovalo takšno mnenje.

Nastopil je pravi trenutek za jasno izraženo stališče tistih držav, ki ne zastopajo egoističnih interesov kake velike države ter imajo ugled, poleg tega pa tudi hrabrost, da velikim povejo, kam naj ta Evropa krene. Prepričan sem, da je Slovenija takšna država in to svojo vlogo lahko po mojem mnenju dobro opravi.

V EU velja nepisano pravilo, da ima močan vpliv na zunanjo politiko EU napram državam, s katerimi je imela neka članica močne zgodovinske vezi, prav ta članica. Združeno kraljestvo zagotovo daje vodilni ton politiki do držav Commonwealtha, Francija do bivših frankofonskih kolonij, Španija napram Latinski Ameriki, Portugalska napram Braziliji.

Slovenija da lahko svoj bistven prispevek k zunanji politiki EU tako, da aktivno sooblikuje strategijo EU do Zahodnega Balkana. To ne pomeni, da zgolj poslušno izvaja in z izjavami potrjuje tisto, do česar se je mednarodna skupnost ali pa EU že opredelila. V enem od prispevkov s prvega pogovora (V svetu dejavna in prepoznavna Slovenija, UPR 2004, str. 114), avtor pravi: "Kaj pa Balkan?..Ali naj bi se naša zunanja politika torej osredotočila na gradnjo regionalne stabilnosti in reševanje odprtih vprašanj, kot je končni status Kosova? Prav gotovo ne. Prvič, ne slovimo kot pošten posrednik, in drugič, nimamo sredstev, s katerimi bi lahko ohranjali stabilnost na Balkanu. Namesto tega bi se morali osredotočiti na to, da bi druge pripravili do tega, da rešijo balkanski problem...". Ne strinjam se s citiranim mnenjem. Tudi razprava na drugem nadaljevalnem pogovoru se je zavzela za ravno nasprotno stališče. Preden se EU opredeli, preden zavzame stališča, lahko Slovenija s svojimi izkušnjami, predvsem pa ugledom, ki ga nekaj pa le še ima na tem območju, v veliki meri sooblikuje politiko EU do tega območja. Slovenija bi morala imeti vnaprej pripravljena stališča do nekaterih pomembnih vprašanj. Ob zadnjih tragičnih dogodkih na Kosovem, ko se je izkazalo, da dosedanje rešitve niso dale pričakovanih rezultatov, bi Slovenija takoj morala ponuditi že vnaprej dobro premišljene, argumentirane in izvedljive rešitve. Tudi pri reševanju problemov na Zahodnem Balkanu lahko damo lastne ideje in smo udeleženi pri iskanju izhodov, kar nam bi po mnenju, izrečenem na prvem pogovoru, prineslo prepoznavnost in ugled (V svetu dejavna in prepoznavna Slovenija, UPR 2004, str.71).

Slovenija ne bo edina, ki se bo tega posla lotila. Druge države, članice EU, ki mejijo na to območje, so že aktivne v tem smislu. A Slovenija ima prednosti in mora jih izkoristiti.

Razprava na drugem nadaljevalnem pogovoru, organiziranem v okviru Slovenskega društva za mednarodne odnose, se je temeljito posvetila vlogi slovenske zunanje politike do Zahodnega Balkana. Ugotovitve in priporočila so objavljene na ustreznih spletnih straneh, a kljub temu velja povzeti nekaj poudarkov iz razprave.

Da bi v okviru EU lahko dala Slovenija ustrezen prispevek h kreiranju EU politike do Zahodnega Balkana, mora čimprej izdelati celovito državno strategijo do Zahodnega Balkana, ki bo zajemala številna področja, npr. politično, gospodarsko, znanstveno, vojaško, varnostno, kulturno itd. Ministrstvo za zunanje zadeve mora biti koordinator teh aktivnosti in njihov vsebinski usklajevalec. V tem smislu je še posebej pomembno predlagati nove pristope in konkretne projekte, ki bodo čimbolj povezovali slovenski prispevek in ga umeščali v ustrezne programe mednarodne skupnosti. V ta namen mora pripraviti celovit pregled odnosov med Republiko Slovenijo in državami zahodnega Balkana ter definirati interese Slovenije v regiji in načine njihovega uresničevanja (vključno z definiranjem nacionalnih in mednarodnih finančnih virov).
Najpomembnejša je krepitev zaupanja. Zaupanje v slovenska podjetja in v Slovence nasploh je po mnenju razpravljavcev na območju Zahodnega Balkana, še posebej na Hrvaškem, zelo nizko, po mnenju nekaterih nižje, kot je bilo ob osamosvojitvi.
Okrepiti je potrebno prisotnost v celotni regiji Zahodnega Balkana, tudi v Albaniji.
Neobhodno nujno je vzdrževati mir. V ta namen je NATO opravil veliko in dobro delo, sedaj ga počasi prevzema EU. Vsaki novi spopadi bi ponovno odpirali še nezaceljene rane. Prebivalci Zahodnega Balkana se morajo počutiti varne, kar je predpogoj, da začnejo zaupati v svojo državo.
EU bi morala stalno poudarjati, da so vrata za vstop vanjo odprta. Upanje prebivalstvu, da bo nekoč vstopilo v to združbo bo po eni strani vzpodbudilo izvajanje ustreznih reform, hkrati pa bo krepilo občutek, da dežele tega območja niso na nek način izobčene iz mednarodne skupnosti.
Veliko več naporov je treba usmeriti v ekonomsko krepitev položaja na tem območju. Slabo materialno stanje kvečjemu krepi ilegalne aktivnosti, med katerimi so posebej izrazite trgovina z belim blagom, z drogo in kraje osebnih vozil. V takšnih razmerah bi se kaj lahko pojavil mednarodni terorizem.
Pri svojih aktivnostih na tem območju se mora v veliko večji meri na Slovence, živeče v regiji Zahodnega Balkana.

Mislim, da v razmišljanju o pozicioniranju Slovenije v razširjeni EU ne moremo zaobiti odnosa do problematike zamejskih Slovencev. Čeprav bodo meje brez težav prehodne, pa ne bodo izbrisane, niti na zemljevidih, niti v glavah prebivalcev. Zamejski Slovenci, pa naj se sliši še tako neprijetno, bodo ostali zamejski. Zagotovo bo Slovenija, tako kot večina drugih držav, imela tudi v okviru EU najintenzivnejše stike s sosedi članicami. Pomemben most z njimi pa predstavljajo zamejski Slovenci. V zadnjem času smo priča nekaterim dogodkom, ki tega mostu zagotovo ne krepijo. Izidi koroških deželnih volitev, postavljanje spomenika fojbam, spomenika trpljenju optantov, uvedba novega praznika v sosednji državi, vse to narekuje, da bi morali zamejski problematiki posvetiti zelo veliko pozornosti, najbrž mnogo več kot doslej.

Evropski uniji bi Slovenija morala nakazati, da bo ob vstopanju sosede v EU ravnala podobno, kot sta z nami ravnali sosedi, ki sta bili že članici. Zahtevali sta, da se medsebojna nesoglasja ne prinesejo v EU, ampak da se rešijo pred vstopom. Takšne zahteve so legitimne in povsem državniške. Prepričevanje EU v takšne naše, povsem upravičene zahteve, najbrž ne bo lahek kratkotrajen proces. Začeti ga je treba takoj po našem vstopu v EU.

No documents found