Janez Peklenik: Gospodarska moč Slovenije in proizvodne znanosti


Pred več kot 200 leti je škotski znanstvenik Adam Smith objavil obsežno delo "An Inquiry into the Nature and Causes of the Wealth of Nations" (1776), v katerem je poleg drugih problemov argumentirano utemeljil ključni pomen razvoja in izdelave proizvodov za nacionalno gospodarstvo in s tem za bogastvo in gospodarsko moč naroda.

Analiza OECD danes kaže, da je med 60 in 75 % bruto nacionalnega produkta (BNP) v industrijsko razvitih državah pridobljenega v proizvodnih dejavnostih. Industrijska izdelava najrazličnejših proizvodov za lokalna in globalna tržišča predstavlja tisto pogonsko razvojno silo, ki najbolj učinkovito krepi gospodarsko moč nacije.

V preteklem stoletju so politiki in gospodarstveniki spoznali, da je za razvoj države nadvse pomembno ustvarjati dobre formalne pogoje za pospeševanje razvoja industrije, kakor tudi voditi pravilno politiko financiranja znanosti in tehnologije, s posebnim poudarkom na zahtevi, da morajo znanstvene raziskave rezultirati v novih inovativnih proizvodih in inovativnih proizvodnih tehnologijah, ki generirajo odločujoče konkurenčne prednosti na tržiščih. To pomeni, da te države usmerjajo pretežni del sredstev za znanost v natančno določene cilje, kar se odraža v kvalitetnih in konkurenčnih proizvodih za globalna tržišča. Le na ta način se povečuje BNP nacije in velikost dodane vrednosti na proizvode, kar je in mora biti cilj gospodarske politike vsake države.

In stanje pri nas?

Naša znanstvena in tehnološka politika je nastajala že v prejšnji državi. Vendar pa nismo uspeli določiti prioritetnih raziskovalnih in razvojnih smeri, ki naj bi poudarile zgodovinsko in preverjeno dejstvo Adama Smitha, da se ustvarja pretežni del bogastva in gospodarske moči nacije s proizvodnjo izdelkov, ne pa z raznimi poslovnimi storitvenimi dejavnostmi, kot razlaga Marko Jaklič z Ekonomske fakultete (Priloga Dela 20.9.2003). Naši znanstveniki in raziskovalci tako v bivši državi kot v samostojni Sloveniji so dobivali sredstva praktično za vsak program ali projekt, če so le izpolnjevali predpisane kriterije (članki v SCI publikaciji, število člankov in citatov, predpisano število doktorjev znanosti v programski skupini itd.). Kaj bodo te raziskave doprinesle k industrijskemu razvoju in konkurenčnosti Slovenije pa je bilo nepomembno. Ta kriterij pri nas praktično ne obstaja. Rezultati naših raziskav - vsaj nekaterih, so bili uporabni, prevzele so jih nekatere industrijske države. Tako smo sofinancirali razvoj različnih dejavnosti v teh državah. To seveda ni nič narobe, ker smo prispevali v svetovni fond znanja, vendar pa takšna filozofija za majhen narod ni primerna, ker nismo bili pripravljeni vlagati znanja v lastna proizvodna podjetja.

Pred tremi leti je MG (Ministrstvo za gospodrstvo) pričelo s sofinanciranjem tkzv. mreže proizvodnih organizacij ali grozdov, ki naj bi z razvojem določenih proizvodov povečali našo konkurenčnost. To potezo lahko samo pozdravimo, vendar so nosilci teh dejavnosti, npr. pri avtomobilskem grozdu, podjetje v tuji lasti. Našim razvijalcem v grozdu je dodeljena vloga nekakšnega sekundarnega reševalca določenih problemov bolj lokalnega značaja. S tem načinom sodelovanja MG in grozdov Slovenija sofinancira razvoj tujega podjetja, omogoča proizvodnjo sestavnih delov nekega večjega, kompleksnega produkta, npr. avtomobilov, v okviru naših članov grozda. To je sicer pozitivno, vendar nam tak pristop omogoča samo drugorazredne proizvodne funkcije.

Slovenija je v bivši državi vodila razvojno politiko industrializacije naše republike. Zgradili smo vrsto industrij, ki so pomembno povečale BNP. Čeprav naši proizvodi niso imeli lahke poti na zahtevna zapadna tržišča, so se uveljavljali zaradi cene in primerne kvalitete. Inovativnosti v konstrukcijah in tehnologijah pa niso izkazovali in znanost na ta razvoj ni imela skoraj nobenega vpliva, saj je šlo več ali manj za kopije tujih izdelkov.

Vodilna struktura v industriji, največkrat brez pravih kompetenc, je bila izbrana skoraj izključno po političnih kriterijih. Po osamosvojitvi se profil naših vodilnih struktur in delovanje proizvodnih industrijj nista bistveno spremenila. Dobili smo tkzv. menedžment s transformacijo istih funkcionarjev, ki so delovali v prejšnjem režimu, ali pa mlade vodilne kadre, ki ne obvladajo menedžmenta inovacij, modernih proizvodnih tehnologij, sodobne organizacije proizvodnje, ne upoštevajo pomena znanosti in znanja v razvoju novih produktov itd.

Ta majhna skupina gospodarske elite obvladuje finančne mehanizme, z njimi pogosto manipulira v svojo korist, razprodaja dobra industrijska podjetja tujcem, upira se ji dajati sredstva za nujno potrebne znanstvene in tehnološke raziskave, pri tem pa ima podporo naših politikov. Tako bo Slovenija počasi izgubila potrebno samostojnost nad svojo gospodarsko dejavnostjo.

In kako je do takšne situacije prišlo? Vodilne položaje v novi državi so zasedli predvsem pravniki, sociologi in ekonomisti. Iz odločujočih položajev so bili odstranjeni, morda povsem po naklučju, vodilni inženirski kadri in znanstveniki s tehniških področij.

Zato ni čudno, da prof. Jaklič predlaga, da naj se naše gospodarstvo usmeri v "Cilj - 100-odstotna storitvena družba", kjer imajo glavno vlogo storitve transporta, trgovine, poslovnega svetovanja, pravne storitve, finančno posredništvo, poslovanje z nepremičninami ter storitve za ugodje in udobje, kot so turizem, zabave, igralništvo in še kaj. Ta predlog utemeljuje s podatkom, da "v najbolj razvitih državah (npr. v ZDA in Veliki Britaniji) storitve predstavljajo že 80 odstotkov BDP." Tretja industrijska revolucija naj bi torej uveljavljala poslovne storitve za povečevanje BDP. Kakšen nesmisel!

Takšni predlogi dokazujejo, da naša gospodarska elita ne verjame v dejstva, potrjena v industrijskih državah, da so proizvodne industrije ključni generatorji BNP in povečevanja dodanih vrednosti. To seveda zahteva drugačen tip menedžerja kot ga imamo danes.

Vprašanje, ki ga bomo morali tudi rešiti v tej zvezi, je mobilnost raziskovalcev in razvijalcev z inštitutov in univerz v industrijo. Znano dejstvo je, da te ustanove v veliki meri s trajnimi pogodbami zaposlujejo sodelavce z doktorati tudi in predvsem zato, ker Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport financira samo tiste programe, pri katerih je v skupini najmanj šest doktorjev. To ima usodno posledico kopičenja velikega števila najboljših strokovnjakov na teh ustanovah, strokovnjakov ki bi s svojim delom in znanjem lahko bistveno spremenili naše proizvodne industrije in izboljšali državno administracijo. Seveda je veliko bolj prijetno delati brez posebnih pretresov in zato ti ljudje raje ostajajo na zavarovanih delovnih mestih institutov in deloma tudi univerz.

IAS (Inženirska Akademija Slovenije) je pred kratkim pisala predsedniku vlade A. Ropu, da naj se vendar spremeni sistem financiranja znanstvenih in tehnoloških raziskav, ki ohranja za naš gospodarski razvoj nesprejemljiva razmerja delitve raziskovalnega tolarja. V tej zvezi je potrebno poudariti, da je ustanavljanje dveh agencij za znanost in za tehnologijo in razvoj nepotrebno. To bo le še bolj zameglilo razdeljevanje finančnih sredstev za raziskovalne dejavnosti in povečalo administrativne stroške.

Na kratko se bom dotaknil še nekaj posebnosti v našem visokošolskem sistemu in strukturi študija. Na vseh treh univerzah se množijo fakultete in visoke šole. Že to, da imamo npr. na ljubljanski univerzi 26 fakultet, akademij in visokih strokovnih šol, človeka preseneča. Samo 7 fakultet je brez visokih strokovnih šol. Trinajst fakultet nudi možnost univerzitetnega ali visoko strokovnega študija. V univerzitetnem sklopu so še tri umetniške akademije in tri samostojne visoke strokovne šole. Organizacija dveh vrst študija na isti ustanovi je v nasprotju z logiko. V pretežni meri predavajo na obeh vrstah šol isti učitelji, kar je spet zgrešeno Nekaj takega Evropa ne pozna! Veliko število študentov pri nas se šola na visokih strokovnih šolah, ki so po konceptu in vsebini namenjene reprodukciji, ne pa inovativnemu strokovnemu delovanju diplomantov na visokem nivoju. Pospešuje se klasični študij prava, ekonomije, menedžmenta in sociologije, namesto da bi politika s primernimi ukrepi usmerjala izobraževanje v tistih smereh, ki so pomembne za naš industrijski razvoj. Za kvalitetno univerzo je nujno potrebno izločiti iz nje obstoječe visoke strokovne šole, ki ne spadajo v univerzitetno organizacijo. Potrebno pa bo pridobiti učno osebje, ki mora imeti v prvi vrsti odlične praktične izkušnje z odgovarjajočih področij študija. Lep zgled za takšno izobraževalno politiko so npr. Nemčija, Avstrija, Švica, Francija itd.

Izbira in ocenjevanje profesorjev in drugih univerzitetnih sodelavcev se vrši s preštevanjem predpisanih točk, ki jih morajo kandidati doseči. Ta sistem temelji na zbiru podatkov pred kakimi dvajsetimi leti ustanovljenega Inštituta IZUM. Ta zbira in shranjuje tako originalna kot manj originalna celi celo prepisana dela. Vsa ta dela so opremljena s točkami in tako si kandidati lahko naberejo zahtevano število le-teh in s tem zaželeni položaj. Ali gre za resnično originalna dela ne vpraša in ne preverja nihče. Takšna je kadrovska politika naše univerze.

Na osnovi teh dejstev predlagam sledeče korake:
-Za razvojna področja naše industrije naj se določi proizvodne znanosti in jih prioritetno financira. Določijo naj se raziskovalna področja, ki jih je za razvoj naše industrije potrebno prioritetno financirati.
-V sestavo sveta ali agencije, ki odloča o financiranju, naj se obvezno vključi znanstvenike s tehničnih, biotehničnih, naravoslovnih področij, ki so za slovensko industrijo pomembna. Za odločitve o financiranju znanstvenih in tehnoloških raziskav je ena agencija povsem dovolj.
-Vodstvene položaje v proizvodnih industrijah naj zasedejo kompetentni inženirski strokovnjaki, ki bodo sposobni inovirati proizvodnjo.
-Vlada RS naj ustrezno ukrepa, da se bo preveliko število doktorjev znanosti z inštitutov in univerz, in ki jih mora financirati, preselilo v industrijo.
-Vlada RS naj tudi izloči z univerz visoke strokovne šole, obenem pa izboljša njihovo kadrovsko strukturo.
-Vlada RS naj ukine predimenzionirani IZUM s COBISS-om, ki jo stane letno preko pol milijarde tolarjev, od univerz pa naj zahteva spremembo načina ocenjevanja univerzitetnih učiteljev in sodelavcev.

No documents found