arhivska stran
teme

Dr. Lucija Čok: Izzivi za Slovenijo in možnosti njenega človeškega potenciala ob pristopu v EU
(Dr. Lucija Čok, rektorica, Univerza na Primorskem)

Slovenija se v mozaiku evropskih in svetovnih razvojnih trendov kaže kot izredno dinamična in odzivna, vendar pa tudi trdoživa družba. Strateški dokumenti v različnih obdobjih druge polovice dvajsetega stoletja, ki so usmerjali načrtovanje njenih politik, so bili sicer pogojeni z družbenimi, ekonomskimi in političnimi dogajanji v evropskem prostoru, vendar so zgodovinske spremembe, ob tradiciji ohranitve ustaljenega, v Sloveniji manj vplivale na notranje procese kot v drugih okoljih.

V trenutku razpada doktrin socialistične zasnove so se tudi v Sloveniji zamajali ideološko zasnovani sistemi upravljanja. Z vso ostrino so se pokazale temeljne slabosti posamezne strategije. Osamosvojitev je sama po sebi vplivala na ponovne in mnoge premisleke o posamičnih sistemih oziroma podsistemih družbe. Neodvisnost, prehod iz političnega sistema prejšnje države v predstavniško demokracijo in s tem v pluralni sistem vrednot ter vključevanje v evropske integracije so spodbude in zahteve tudi formalizirale.

Dogajanja ob koncu 20. stoletja pa niso bila pogojena samo z osamosvojitvijo države Slovenije. Vse družbe (posebno pa evropske) so bile v začetku devetdesetih let soočene z izrazitimi družbenimi, političnimi, ekonomskimi in tehnološkimi spremembami. Med te bi gotovo lahko šteli spremembe na političnem področju, padec berlinskega zidu in nastanek novih držav iz predhodnih federacij. Na ekonomskem področju gre predvsem za učinke tržnega gospodarstva v globalnem prostoru, za velike spremembe, ki jih je deležen trg delovne sile, za spremembe v pojmovanju dela, rast brezposelnosti ter spremembe, ki jih prinaša nova tehnologija.

Na področju znanstvene odličnosti so imele nove članice EU, tedaj še kandidatke, pri dohitevanju ostalih članic številen in relativno dober znanstveni potencial navkljub obubožanemu znanstvenemu aparatu in raznoliki nacionalni strategiji raziskovanja. S pomočjo analize stanja v deželah kandidatkah, ki jo je Slovenija predstavila 2001 v Bruslju ob zagonu 6. okvirnega programa, je bilo prepoznati področja, na katerih bodo bodoče kandidatke EU uspešne in konkurenčne


Vendar so bili učinki »evropskega paradoksa« v državah kandidatkah še veliko bolj očitni kot drugod. Njihovi centri raziskovalnega in razvojnega potenciala so bili predvsem univerze, raziskovalni inštituti in akademije. Kako postati konkurenčna gospodarstva, kako povezati temeljno raziskovanje z uporabnim, kako učinkovito prenašati znanje v proces vzajemnega delovanja na področju inovacij, kako oblikovati inovacijsko okolje, so bile temeljne dileme ob vstopu novih držav članic v EU. V procesih postopne integracije v Evropski raziskovalni prostor se je izkazalo, kako velik je primanjkljaj ekspertnega znanja pri kandidiranju za evropska sredstva in kako oddaljena je strategija nacionalnih programov od evropskih strategij. Slovenija je bila v tem obdobju nad povprečjem ostalih pristopnic bodisi v dosežkih v 5. okvirnem programu bodisi po deležu javnih sredstev pri vlaganju v znanje. Kljub temu je bil ta delež še vedno pod evropskim povprečjem, saj je v letu 1999 dosegalo 1,51 % BDP ob povprečju EU (1,91 % BDP držav članic).

Globalizacija in nove paradigme razvojnih strategij

V okviru bodočih evropskih scenarijev sta izobraževanje in raziskovanje nenadomestljiva družbena in razvojna komponenta. V povezavi z gospodarstvom bosta neposredno pripomogla najprej k sami fizični in demografski revitalizaciji posameznega območja, posredno pa k povezovanju in uveljavljanju celotne regije v nacionalnem in evropskem kontekstu. Globalizacijski proces temeljito spreminja življenjske navade posameznika in družbenih skupin. Spreminja se organizacija upravljanja z gospodarskimi viri ter delovna kultura. Trg znanja se sooča s tekmovalnostjo, ki je osnovana na znanju in spretnostih neposrednega prenosa znanja v uporabo. Inovacijski postopki v proizvodnji ter tekmovalnost med dosežki raziskovanja zaznamujejo znanstveno delo in izobraževalni proces, ki postajata temeljni gibali razvoja. Raziskovalne mreže na univerzah in med univerzami, med univerzami in inštituti, mreže odličnosti temeljnega in uporabnega raziskovanja postajajo vse bolj pomembni dejavniki razvoja posameznih industrijskih okolij. V letu 2000 se je začela uveljavljati skupna evropska raziskovalna politika, imenovana ''Towards a EUROPEAN RESEARCH AREA'' (ERA), z namenom, da se v državah Evropske unije doseže višja dodana vrednost s pomočjo raziskovanja, boljša učinkovitost gospodarstva ob inovativnosti in boljših pogojih dela vrhunskih raziskovalcev.
Lizbonska strategija, ki je povezala tako raziskovalne kot izobraževalne strategije s strategijami gospodarskega razvoja, predlaga posameznim okoljem predvsem strukturne spremembe v njihovem delovanju. Partnerstvo, sodelovanje v projektih in izmenljivost dosežkov, sklepanje konvencij in krovnih sporazumov za boljše učinke ter prenos novih znanj v gospodarska in družbena okolja so temeljne sestavine novih razvojnih politik. Vključevanje tretjih držav, ki so pripravljene stopiti na evropski trg znanja, prinaša novo moč razvojnim silnicam starega kontinenta. Strateška partnerstva presegajo meje držav in celin, kultura vzajemnega zaupanja je zasnovana na skupnih ciljih in izmenljivih kriterijih odličnosti raziskovanja in inoviranja tehnoloških in znanstvenih okolij.
Ob razvojnih smernicah, uprtih v prihodnost starega kontinenta ter s predlogi inovativnih strategij, članice EU poskušajo ohraniti tradicijo evropskih razvojnih trendov, ki se je vselej razlikovala od ameriške ali japonske predvsem v nekaterih izhodiščih:
  • raziskovanje in razvoj ostajata v pretežni meri javno dobro in služita ekonomskemu napredku vse družbe;
  • nacionalne razvojne strategije ohranjajo s pomočjo znanstvenega preučevanja in raziskovanja zdravo okolje, kakovost življenja in socialno varnost posameznika in družbe;
  • družba znanja nastaja na osnovi strukturnih povezav med raziskovanjem, izobraževanjem in tehnološkim razvojem.
Minulo desetletje predstavlja enega od mejnikov v zgodovini Slovencev. Osamosvojitev, konceptualni premiki v delovanju družbenega in političnega sistema, pridružitev mlade države k evropskim integracijam in težnja po primerljivosti vseh družbenih podsistemov z razvitimi v svetu so vplivali na podsistema izobraževanja in znanosti bolj, kot je bilo pričakovano. Mnoge spremembe so nastale tudi kot odbojni učinek spreminjanja sveta nasploh, predvsem na osnovi novih ideologij, razvojnih dosežkov in njim posledično nastalih novih vrednot. Evropo so močno zaznamovale nove strategije razvoja, ki so dale vseživljenjskemu izobraževanju, novim znanjem in z njim povezanim tehnologijam za pospešen družbeni in gospodarski razvoj nov zagon (Memorandum Evropske komisije o vseživljenjskem učenju, 2001, Lizbonska strategija 2000–2010, Barcelonska in Bolonjska deklaracija, različni akcijski načrti in agende).

Z večjo odprtostjo družb pa se v Evropi soočamo z novimi dimenzijami življenja: s spoznavanjem različnosti in hkrati z nujnostjo, da se ob sodelovanju v procesih dela in bivanja razvijajo oblike strpnega sobivanja in ustvarjanja skupnih evropskih in svetovnih vrednost. Večkulturnost in večjezičnost sta neizogibni dimenziji sodobne družbe. V procesih uveljavljanja Slovenije v evropskih okoljih bodo ravni znanj, sposobnosti in spretnosti strokovnjakov opredeljevale način oblikovanja razmerij v besedni in nebesedni komunikaciji; usposobljenost za prenos vsebin in zmožnost vključevanja v enakopravno partnerstvo na področju delovanja posameznika in skupin bosta torej sredstvo družbenega in poklicnega uspeha. Usposobljenost bodočih strokovnjakov, ki se bodo v kulturnem in jezikovnem stiku ter sporočanjskem obnašanju enakovredno vključevali v proces dela, bo ključnega pomena pri uveljavitvi širšega kroga ljudi v integracijske procese odločanja in delovanja. Poleg medkulturne komunikacije pa je potrebno utrjevati in razvijati zavest državljanstva na ravni lastne države in širše evropske skupnosti. Prav zaradi medkulturne narave sodobne svetovne družbe si njenega delovanja ne moremo predstavljati brez etnične ozaveščenosti. Različne etnične skupnosti se namreč lahko le na osnovi medsebojnega poznavanja vživijo v lastnosti druge skupnosti in lahko brez predsodkov vstopajo v medsebojno interakcijo.

Nov koncept razvoja vzgoje in izobraževanja v Sloveniji je nastal kot plod številnih strokovnih razprav in študij ter je bil objavljen v t.i. Beli knjigi(1996)
    (opomba 2: White paper on education in the Republic of Slovenija. Janez Krek (ed.), Ministry of Education and sport, Ljubljana (1996).)
Zakoni, sprejeti od 1996 do 2003, so uzakonili rešitve sistemske prenove. Ta v Sloveniji še traja. Tudi v drugih evropskih državah se po večjih reformah v devetdesetih vse bolj soočajo s spoznanjem, da šolskega sistema ni mogoče urejati z občasnimi reformami, temveč da je v sam sistem treba vgraditi mehanizme za stalno spremljanje in spreminjanje. Od tod tudi rek, da je v sodobni družbi in njenih podsistemih edina stalnica – sprememba.

Vlogo evropskih univerz v uresničevanju Lizbonske strategije poudarjajo tako dokumenti Evropske komisije kot dokumenti Združenja evropskih univerz (EUA), predvsem pa poudarjajo nujnost povezovanja njihovega dvojnega poslanstva: raziskovalnega in izobraževalnega. Slovensko visoko šolstvo je pred velikimi razvojnimi izzivi. Z novo zakonodajo, ki vključuje visoko šolstvo v bolonjske smernice, in strateškimi dokumenti države za raziskovalno-razvojne dejavnosti se univerzi ponujajo nove možnosti povezovanja z gospodarstvom. Visokošolski prostor je v stalnem soočanju s tujim znanjem, zato mora s svojim delovanjem usposabljati nove generacije, ki se bodo znale uveljaviti v inovativnem okolju. Izkušnje držav in pokrajin, ki so razvile takšno okolje, kažejo, da je prav to odločilni dejavnik prenosa znanja, pridobljenega na univerzah in raziskovalnih institutih, v gospodarstvo. To pa pomeni, da morajo slovenske univerze izkoristiti raziskovalne potenciale in jih vključevati v nova razvojna jedra v velikih podjetjih in v podjetniških mrežah. Zato mora univerza s študijskimi in raziskovalnimi programi pritegniti gospodarstvo in lokalne skupnosti k sodelovanju, z nastajanjem novega znanja in njegovim prenosom v uporabo pa prevzeti soodgovornost za gospodarski razvoj regije in države.

V povezavi s sosednimi državami, državami nekdanje Jugoslavije ter državami, ki še niso kandidatke za članstvo v EU, Slovenija odpira nacionalne sisteme. Koordinacija nacionalnih (ali regionalnih) raziskovalnih programov bo ob novih inštrumentih 6. okvirnega programa (mreže odličnosti, integrirani projekti) s sodelovanjem JV Evrope in Balkana omogočila dovolj raziskovalnega potenciala, povezanega v učinkovito infrastrukturno mrežo. Poleg uspešnega vključevanja v evropske integracijske procese pa je enako pomembno utrjevanje narodne identitete ter ohranjanje bogastva naravne in kulturne dediščine. To pa tudi pomeni, da rabimo zadostno širino in vrhunsko raven temeljnih raziskav, ki posledično odpirajo dostop do tujega vrhunskega znanja in tehnologije.

Bega možganov v tujino v Sloveniji skoraj ne poznamo. Raziskovalno sodelovanje s tujino ter štipendije za mlade doktorje znanosti za podoktorsko usposabljanje v tujini omogočajo pretok raziskovalnega dela, njegovo uspešnost pa zagotavljata primerljiv intelektualni kapital in dober standard raziskovalne strukture. Podatki nam kažejo, da manj kot tri odstotke raziskovalcev, ki zaključijo podiplomsko izobraževanje kot mladi raziskovalci, nadaljuje svojo poklicno znanstveno kariero v tujini, praviloma v Združenih državah Amerike. Obstaja tudi priliv možganov v Slovenijo in po nekaterih ocenah dosega odliv strokovnjakov iz Slovenije. Vse skupaj torej razumemo kot normalen prehod slovenskih raziskovalcev in študentov v druge države in obratno. Slovenija je za preprečitev bega možganov, s kakršnim so se v devetdesetih letih srečevale ostale postsocialistične države, naredila veliko že pred devetdesetimi. V mislih imam relativno odprtost slovenskega raziskovalnega prostora že v prejšnjih časih in zlasti akcijo uvajanja 2000 mladih raziskovalcev v drugi polovici osemdesetih let, ki traja še danes. Doslej se je v ta program vključilo več kot 4.500 mladih raziskovalcev.

Geostrateški položaj obmejnih prostorov Slovenije v procesu uveljavljanja evropskih politik demokratičnega sobivanja in delovanja

Geografski prostori sveta, kjer se srečujejo narodi, kulture in jeziki, tradicije družbenih in gospodarskih politik, so laboratoriji novih vzorcev življenjske stvarnosti, ki bodo povezali svet v uresničljiv in prijazen življenjski prostor ali pa bodo mesto konfliktov in nemirov. Na stari celini bodo ti prostori tudi preizkus uresničljivosti vizije evropeizma, nove demokracije in prijazne globalizacije. V času, ko velik del problemov postaja usodno prepletenih in soodvisnih, se tudi na področju izobraževanja in znanosti vse bolj uveljavlja zavest o nujnosti povezovanja in primerljivosti, o pomenu skupnega in strpnega iskanja rešitev, ki naj presegajo ozke lokalne ali celo nacionalne okvire in naj bodo naravnani k vsakemu posamezniku ter njegovi neponovljivi in enkratni samobitnosti.

Razloge za razmah in preboj Slovenije v mednarodno sodelovanje utemeljujejo notranje in zunanje okoliščine. Dve – lahko ju poimenujemo notranji – sta tesno povezani: gre za nastanek samostojne države Slovenije in za konceptualne in zakonodajne premike v izobraževanju in znanosti, do katerih je prišlo v zadnjih nekaj letih. Tretja okoliščina – lahko jo poimenujemo zunanja – je povezana z novo geopolitično sliko Evrope ter nekaterimi procesi, ki se odvijajo v Evropi že skoraj celo povojno obdobje, v zadnjih desetih letih pa so se še stopnjevali. Prav v teh procesih lahko iščemo enega od vzvodov za nekatere strateške premike v filozofiji mednarodnega sodelovanja ter poglobljenega sodelovanja v Evropi.

Skupni evropski prostor pa nam danes postavlja poleg zahteve po primerljivosti sistemov tudi konkurenčni okvir. V prostoru Alpe-Jadran, na primer, je 7 univerz. Z ustanovitvijo Univerze na Primorskem je država Slovenija v njej prepoznala potencialne možnosti za razvoj strateškega prostora, v katerem se v eno zlijeta gospodarski prostor in človeški kapital
    (opomba 4: Čok, Lucija. Zakaj univerza na Primorskem. V: BOHINC, Rado (ur.), ČERNETIČ, Metod (ur.). Civilna družba v Sloveniji in Evropi : stanje in perspektive : zbornik razprav, SAZU, 23. marec 1999. Ljubljana: Društvo Občanski forum: FDV, 1999, str. 193-197.)
Mednarodno povezovanje sodelujočih v evropskih programih, na primer v 7. okvirnem programu EU, daje namreč prednost sodelovanju s sosednjimi državami na področjih, ki so pomembna in specifična tako za posamezno članico kot za širšo regijo. V povezavi s sosednimi državami, državami nekdanje Jugoslavije ter državami, ki še niso kandidatke za članstvo v EU na Balkanu, je povezovanje raziskovalnega potenciala v infrastrukturno mrežo način sodelovanja, ki omogoča uspeh in učinkovito delovanje. To pa tudi pomeni, da mora univerzitetni okvir ponuditi širino in raven temeljnih raziskav, ki posledično odpirajo dostop do tujega vrhunskega znanja in tehnologije.

Prepričanje, da je znanje med najboljšimi sredstvi za vzpostavitev človeku prijazne družbe in da so centri znanja med najbolj učinkovitimi oblikami enakovrednega vstopanja v skupni evropski prostor, je vendarle spremenilo presojo mnogih, ki so še pred nekaj leti trdili, da Slovenija novih univerz ne potrebuje. Celo več. Vse bolj dozoreva prepričanje, da je temeljnega pomena za vstop Slovenije v evropske integracije poleg trdnega gospodarstva predvsem kakovostno visoko šolstvo, ki pa si mora zagotoviti pogoje za nadaljnji razvoj tako na treh državnih univerzah kot v samostojnih visokošolskih zavodih. Ne gre torej za stihijsko širjenje univerzitetne mreže pod političnimi pritiski, gre predvsem za oblikovanje slovenskega visokošolskega prostora, ki bo po svoji vsebini in obsegu, povezanem delovanju in kvalitetni ponudbi ustrezno opremljen za vstop v skupni evropski visokošolski prostor. Strokovno šolstvo znotraj univerze se krči, premika se v regijska središča, kjer naj v sodelovanju z regijsko upravo, gospodarstvom in s pomočjo države pripravlja tisti strokovni potencial, ki ga gospodarstvo posledično vključuje v trg dela. Zgolj izobražene ekonomsko-tehnične elite pa ne bodo mogle zagotoviti hitrejšega gospodarskega razvoja države. Če potrebujemo vrhunsko usposobljene tehnike in managerje, brez dobro izobraženih strokovnjakov s področja družbenih in humanističnih ved, ki bodo sposobni voditi zahtevne procese dela, obenem pa znali oblikovati interaktivno kulturo sodelovanja in izmenjav ob njem in v njem, ne bo uspeha. V procesih političnega in ekonomskega odločanja in upravljanja v okviru EU se bo Slovenija uveljavila kot enakopravna partnerica le, če se bo lahko opirala na kakovostni in kompetitivni sistem tako tehniških kot humanističnih in družboslovnih disciplin, če bo izobraževala osveščene posameznike, ki se bodo zavedali pasti postmoderne družbe.

V skupnem prostoru zgornjega Jadrana in Istre, tako kot v večini slovenskih okolij, se prenašajo iz roda v rod civilizacijske vrednote, tradicije humanizma in občečloveške norme sožitja in sobivanja jezikov, kultur in narodov. Prepoznavati in razbirati jih moramo predvsem z namenom zaščite doseženega v preteklosti, kulturne izkušnje Evrope kot celote. Vseevropska zakladnica kulture in identitet je bogatejša, kot se nam kaže v posameznem/partikularnem, ki pogosto ponuja osiromašen vzorec plemenitejših vsebin. Dialog med kulturo in znanostjo, sodelovanje med umetnikom in raziskovalcem je sredstvo, ki ga premalo uporabljamo. Izmenjave kulturnih dobrin so v zgodovini narodov in civilizacij predstavljale bogatenje na ravni življenjskih izkušenj; simbolična vrednost misleca je vselej prekosila politika ali oblastnika. Spomin, zgodovinski spomin, torej zavedanje preteklosti, je nenadomestljivi uporabni material in obenem orodje izgrajevanja prihodnosti: namenjen je življenju in ne muzejem.

V ta proces se ob novih izzivih sveta vrivajo tudi znane, vendar vselej drugačne nevarnosti. Nasilje, kot je nasilje različnih oblik globalizacije, je Evropa doživela v obliki ideologij, ki so se v minulem stoletju polastile književnosti, umetnosti, znanosti, izobraževanja. Ideologizacijo politične moči lahko danes zamenja ideologizacija tehnologij. Inovativnost in znanstveno-tehnološki razvoj se nam v svojem razmahu torej ponujata kot možnost in priložnost, pa tudi kot past za razvoj družbe in življenje posameznika. Odločanje o prednostih razvojnih politik regije, države, kontinenta postaja težje in odgovornejše. V luči decentralizacije političnega upravljanja je različnost in množičnost kultur, norm in tradicij Evrope regij lahko izziv in problem obenem. Odločanje nacionalnih in evropskih strategov razvoja vsekakor terja veliko mero poznavanja tako »težkih« kot »lahkih« znanosti. V tej stični točki ne prve ne druge ne smejo prevladati. Nove tehnologije ponujajo rešitve, ki neposredno vplivajo na življenje vsakega posameznika, kar pa je pogosto vsebina živih in nasprotujočih si obravnav. Vloga in pomen, ki ju dajemo novim tehnološkim izboljšavam in znanstvenim odkritjem, sta izziv za demokratičnost in odgovornost odločanja tudi v Sloveniji. V tehnološki ali z drugim imenom tudi informacijski dobi pa je prav za zagotavljanje demokracije in preprečevanje zlorabe moči pomembno poznavanje in spoštovanje evropske tradicije humanizma in socialne pravičnosti.

Pripadnost vrednotam, ki so oblikovale življenjski slog starega kontinenta, je čar stare in izziv nove Evrope. Razlike med upravljanjem skupnega evropskega prostora in upravljanjem drugih svetovnih prostorov so v družbeni in humanistični podlagi evropskega zgodovinskega časa in geopolitičnega prostora. V njem so se oblikovali državnost in državljanstva, meddržavne povezave, razvojne prioritete, verovanja in zaupanja v vrednote. Danes se vračamo k oblikovanjem političnih mrež, gospodarskih integracij, informacijskih povezav, ki na področju kulture načenjajo najprej in predvsem mreže identitet ter oblikujejo medkulturni, plurietnični in večjezikovni zemljevid nove Evrope.

V Kopru, 15. maja 2005





No documents found