Dr. Dimitrij Rupel - V svetu aktivna in prepoznana Slovenija


1. Kakšen razvoj mednarodnih političnih in varnostnih odnosov je mogoč in kakšnega pričakujemo?

Mednarodne politične in varnostne odnose je najprej pred več kot desetletjem določil padec Berlinskega zidu, nato pa 11. septembra 2001 teroristični napad na ZDA. Po prvih domnevah o koncu (Zahodno-Vzhodne, kapitalistično-socialistične, natovsko-varšavske) polarizacije, ki je bila značilna za čas po drugi svetovni vojni; in komaj je bila izrečena domneva o "koncu zgodovine", se je vendar začela razvijati druga polarizacija. Zanimivo je, da danes Rusi in predvsem Francozi mednarodne odnose razumejo kot multipolarne, Američani in Britanci pa kot unipolarne.

Ti pojmi še niso dokončno utrjeni in v različnih kontekstih označujejo različne pojave. Vsekakor lahko govorimo o relativni enotnosti razvitega sveta, ki sega od ZDA in Evrope do Rusije, Japonske in npr. Avstralije. Pravzaprav so vse pogostejše izjave o tem, da pripadamo istim vrednotam in da imamo enake ali vsaj podobne interese. Slovenija pripada temu svetu in si ne želi sporov znotraj njega (npr. med Ameriko in Evropo). Glede pojmovanja demokracije, človekovih pravic, tržnega gospodarstva in celo glede načel varnostne strategije (glej Solanov papir "A Secure Europe in a Better World"!) med EU in ZDA praktično ni razlik. Slovenija nima problema s komplementarnostjo obrambnih konceptov NATO in EU (EVOP). Tu Slovenija lahko zagovarja unipolarni koncept.

Zanimivo je, da se razprava o polarizaciji dogaja v zvezi z Irakom in da se je poleg nasprotja med sistemom, ki ga značilno predstavljajo ZDA, in Sadamovo diktaturo, pojavilo tudi nasprotje med delom EU in ZDA, pa tudi med "staro" in "novo" Evropo. Morebiten spor z ZDA je nesmiseln predvsem na dolgi rok..V zadnjem času mnogi opozarjajo tudi na demografske slabosti evropskih držav. Evropa se stara precej hitreje kot ZDA.

Danes se pojavljajo novi izzivi in nove grožnje. Za ustrezen odziv je potrebno definirati grožnje, njihove naslovnike in glavne nosilce. Za ta namen je GS OZN Kofi Annan na 58. zasedanju Generalne skupščine predlagal sklic posebnega "panela" uglednih osebnosti.

Pred tem smo o isti stvari začeli razpravljati v EU, pod vodstvom GS/VP Javiera Solane. Z njegovega vidika so glavne grožnje: terorizem, širjenje orožja za množično uničevanje, propadle države in organiziran kriminal.

V času novih groženj se seveda postavlja tudi "filozofsko" vprašanje o razmerju med "modernim" (demokratičnim…) in "arhaičnim" (avtoritarnim…) kulturnim modelom. Ali sta dva modela/sistema preprosto različna (kar pomeni, da se morata "trpeti" ali celo spoštovati v imenu nekakšne kulturne raznolikosti); ali sta si nasprotna, konkurenčna in se ogrožata? Ali lahko iz vidika enega modela mirno gledamo in dopuščamo sisteme, v katerih vladajo tiranija, grobo preganjanje in izjemna revščina in kjer prihaja do množičnih kršitev človekovih pravic (Miloševićeva Jugoslavija, Sadamov Irak, Severna Koreja, Iran…)? Ali je potrebno takšno ureditev obsoditi in spremeniti v smislu univerzalnih (?) modernih demokratičnih standardov?

Eno najvažnejših vprašanj je, ali je dopustno na današnje grožnje (npr. ko gre za orožja za množično uničevanje, terorizem, propadle države…) odgovoriti s "preemptivno" oz. preventivno akcijo posameznih držav ali koalicij, ali je potrebno soglasje VS OZN? Kaj je mogoče storiti, kadar za akcijo ni mogoče dobiti ustrezne večine (denimo, da večina takšne grožnje vidi zgolj kot dopustne kulturne razlike)?

Od odgovorov na ta vprašanja je odvisen nadaljnji razvoj mednarodnega prava. S tem bo povezan tudi razvoj diplomacije. Sodobni raziskovalci mednarodnih odnosov govorijo o multi-track diplomacy, torej o diplomaciji, ki združuje klasično diplomatsko dejavnost, javno diplomacijo, diplomacijo na vojaškem in gospodarskem področju in sodelovanje z NVO, vključno z verskimi skupnostmi (peace-keeping, confidence-building, varovanje okolja…).

2. Kakšen naj bo prihodnji položaj, kakšne naj bodo zunanjepolitične prioritete Slovenije?

O prihodnjih nalogah smo podrobno pisali v "Primerni zunanji politiki" (Glej Prilogo I.). V prihodnosti bo slovenska zunanja politika seveda v marsičem povezana s SZVP in z NATO.

Gotovo bo položaj Slovenije v mednarodni skupnosti v prihodnje najbolj zaznamovalo članstvo v EU, NATO in regionalnih pobudah. Subjekti izven teh organizacij in pobud pa bodo položaj Slovenije ocenjevali tudi po indikatorjih na razvojnih in drugih lestvicah, ki jih oblikujejo pomembne mednarodne ustanove (Svetovna Banka, agencije OZN, Interpol, pomembne znanstveno-raziskovalne institucije). Položaj Slovenije v mednarodni skupnosti bo torej ocenjen tudi glede na kvaliteto življenja v Sloveniji in tako pod vplivom vseh, ne samo vlade in zunanjega ministrstva (MZZ).

Druga determinanta vloge Slovenije v mednarodni skupnosti pa bo slovenska samodejavnost ali uresničevanje slovenskega nacionalnega interesa skozi načrtno politično strategijo in z angažiranjem slovenskih političnih institucij. Moč, zagnanost in procesna sposobnost slovenskega političnega in diplomatskega aparata pa je stvar splošnih družbenih (in proračunskih) razmer v Sloveniji. V preteklih letih se je izkazalo, da institucije delujejo dobro in so tudi že do neke mere pripravljene na delovanje znotraj EU. Politične prioritete so prav tako do neke mere artikulirane, opozoriti velja predvsem na dokument Primerna zunanja politika. Tisto, kar bi se še lahko naredilo, je verjetno večje vključevanje različnih interesnih skupin in še intenzivnejša podpora gospodarstvu.

Gledano po posameznih področjih ima Slovenija več ciljev, ki pa so med seboj skladni. V okviru EU ima Slovenija najprej nekaj načelnih ciljev. Zavzema se za enakost držav znotraj EU, celo za pozitivno diskriminacijo malih držav, in za ohranjanje kulturne raznolikosti držav ter v tem kontekstu za spoštovanje slovenskega jezika, kulture in identitete. V interesu Slovenije je močna EU, ki si bo na svetovnem prizorišču prizadevala za mir, razvoj, varstvo okolja in splošno človekovo varnost. Prav tako pa ji je v interesu solidarnost znotraj EU, sploh ko gre za delovanje institucij in politik skupnega pomena, npr. delovanje schengenskega prostora in nadzora državnih meja. Med konkretnimi političnimi cilji EU pa si bo Slovenija prizadevala za: aktivno sooblikovanje zakonodaje EU; sooblikovanje t.i. nove Evrope (medvladna konferenca /MVK/, Konvencija); za razvijanje t.i. Lizbonske strategije; Skupne kmetijske politike; za oblikovanje nove finančne perspektive EU tudi po meri Slovenije; aktivno se bo angažirala pri razporejanju sredstev iz strukturnih skladov; aktivno se bo angažirala tudi pri Stabilizacijskem in asociacijskem procesu v JVE ter pri splošnem oblikovanju in izvajanju Skupne zunanje in varnostne politike (SZVP).

Ob tem se v slovenski javnosti večkrat pojavljajo vprašanja o opravilni sposobnosti slovenske diplomacije za vodilne vloge v mednarodnih organih in organizacijah, npr. za predsedovanje OVSE ali (svetom) EU. Tudi na zadnjem posvetu slovenske diplomacije smo se pogovarjali o tem. V kolikor je nacionalni interes RS aktivno delovanje v EU, kar nenazadnje izkazujejo odločitve parlamenta, sploh pa politična volja ljudi na referendumu, obstajajo možnosti, da slovenska država po potrebi ustrezno prerazporedi svoje resurse tako, da bodo slovenske institucije in zaposleni v njih opravili naloge predsedujoče države.

Tudi v okviru NATO si bo Slovenija še naprej prizadevala za stabilizacijo svoje neposredne jugovzhodne soseščine. Ne glede na usmerjenost našega nacionalnega interesa v neposredno soseščino, pa bomo morali v NATO izkazati precejšnjo mero solidarnosti in sodelovati v skupnih operacijah na različnih območjih v svetu. Le tako bomo lahko namreč uresničevali vzajemna varnostna načela zavezništva. V okviru NATO si bo Slovenija tudi še naprej prizadevala za splošno krepitev čezatlantskih odnosov, predvsem odnosov z ZDA. S stališča Slovenije je bila zgodovinska izkušnja posegov ZDA v evropska varnostna dogajanja pretežno pozitivne narave.

Kot prihodnja članica NATO in EU Slovenija podpira prizadevanja za širjenje varnostnih paradigem znotraj obeh organizacij. V interesu RS je tudi oblikovanje učinkovite Evropske varnostne strategije (EVS), ki bo temeljila na enotnem evropskem varnostnem interesu in na povečanih zmogljivostih (capabilities). EVS pa ne sme biti vzpostavljena na račun transatlantskih odnosov ali paralelizma z NATO. Interes RS na evropskem varnostnem področju je tam, kjer lahko Slovenija praktično uporabi svoje znanje in resurse. Področje uspešnega delovanja RS se tako nahaja predvsem na področju kriznega menedžmenta, t.i.naravnih nesreč. Slovenija mora kot članica NATO poglobiti sodelovanje znotraj t. i. NATO Civil emergency planning in tako lahko predstavlja pomemben člen v verigi med NATO in SZVP na tem področju.

Za zagotavljanje varne in stabilne regije si bo Slovenija prizadevala tudi v okviru OVSE. V skladu s tem je bila znotraj MZZ že ustanovljena projektna skupina, ki naj bi do leta 2005 slovensko politiko vsebinsko in institucionalno pripravljala na načrtovano predsedovanje leta 2005. Naloge v okviru OVSE so vsebinsko skladne s prizadevanji Slovenije v okviru SZVP, EVOP in NATO, sploh pa so v skladu s slovenskimi prizadevanji v okviru številnih regionalnih pobud na območju JVE (Pakt Stabilnosti in SECI, Jadransko-jonska pobuda /JJP/ in druge).

Na regionalni ravni ima Slovenija na voljo več smeri delovanja: Za Slovenijo so najpomembnejše povezave v Sredozemlju, predvsem z Italijo; povezave s Srednjo Evropo, z JVE in s t.i. Razširjeno Evropo. V JVE imamo prednosti, ker smo najdlje pri EU in NATO, ker poznamo razmere, poleg tega nas mednarodna skupnost vidi kot strokovnjake za "balkanska" vprašanja. Gotovo je ta smer še vedno tudi tvegana. Gre za deloma nestabilno in ne-samozadostno področje, za ne-enovit prostor, za bolj ali manj sporno sožitje skupnosti, kot so Srbi in Albanci, Hrvati in Srbi, Makedonci in Muslimani itn. Poleg vsega ima Slovenija s temi državami težave, ki izhajajo iz nasledstva po SFRJ.

Slovenija se bo (v oviru SZVP) predvidoma ukvarjala s problematiko Zahodnega Balkana, s Sredozemljem in t.i. Razširjeno Evropo (Wider Europe). Članice EU od nas pričakujejo vlogo posrednika in tolmača razvoja dogodkov v JVE. Z ožjega slovenskega vidika pa bi Slovenija morala še bolj okrepiti gospodarsko sodelovanje v tem prostoru. Sredozemlje je za nas pomembno iz političnih, kulturnih in gospodarskih razlogov, npr. zaradi bogatih energetskih zalog. Čim prej želimo aktivno sodelovati v t.i. Barcelonskem procesu in okrepiti svojo prisotnost na morju. Sredozemsko zunanjepolitično komponento (in identiteto) poudarjamo glede na položaj Slovenije kot pomorske države, pomembna pa je zaradi tudi zaradi spremljanja bližnjevzhodnega mirovnega procesa.

Srednja Evropa (Avstrija, Višegrajske države) je vsekakor zanimiva glede na skupno kulturno dediščino, glede na transportne povezave (Luka Koper), tudi politično. Tu Slovenija nekoliko zamuja in ohranja nekatere stereotipne predstave, ki so neupravičene in škodljive. Na neki način je Sloveniji med vsemi državami SE najbližja Avstrija, bližja kot Višegrajci. Posebna tema je delovanje na trasi "Koridorja V." skupaj z Italijo, Madžarsko, Ukrajino.

Razširjena Evropa oz. neposredno evropsko sosedstvo na vzhodu sta za Slovenijo pomembna iz več razlogov - predvsem gospodarskih, kulturnih in varnostnih. Najprej zaradi razvijanja gospodarskih povezav, nato pa še iz varnostnih razlogov. Toliko bolj, če si želimo leta 2005 predsedovati OVSE.

V JVE se bodo dogajale važne spremembe. Najvažnejše vprašanje je, na kakšen način lahko Slovenija podpre čimprejšnjo vključitev Hrvaške v evroatlantske povezave, in kako hitro bo Hrvaška sprejemala standarde EU oz. NATO. Poleg tega je potrebno upoštevati objektivne povezave in razlike med Hrvaško, Bosno in Hercegovino in Srbijo in Črno goro. Vse te države imajo svoje probleme, vendar tudi pomembne potenciale. Slovenija bi morala te in druge države (npr. Makedonijo) obravnavati enakopravno, tj. glede na posamezne dosežke. Slovenija je zainteresirana za čimprejšnji prenos odgovornosti za zunanjo mejo EU na Hrvaško - kar pa bo težko uresničljivo pred koncem desetletja.

Če Slovenija želi igrati opazno vlogo na Balkanu, mora imeti zanesljive informacije, analize in ocene glede prihodnjega razvoja Kosovega. Ob hotenjih kosovskih Albancev po suverenosti oz. samostojnosti je treba predvsem upoštevati gospodarske zmogljivosti (self-sustainability) Kosovega, v nobenem primeru pa ni mogoče popuščati glede jamstev za manjšinsko prebivalstvo. Mnogi ocenjujejo, da bo brez ureditve statusa težko urejati ključna politična in gospodarska vprašanja.

Regionalne varnosti pa ne moremo doseči brez upoštevanja nekaterih globalnih sil izven območja Evrope - ZDA, Rusije in Kitajske. ZDA so še vedno daleč najmočnejši subjekt v mednarodni skupnosti, zato velja ustrezno negovati naše odnose z njimi. Prav tako je potrebno sodelovanje Ruske federacije pri reševanju najpomembnejših evropskih regionalnih vprašanj pa tudi vprašanj globalne varnosti. Sodelovanje z Rusijo je za Slovenijo pomembno tudi zaradi gospodarskih priložnosti. Prav tako mora Slovenija ostati odprta za različne oblike sodelovanja s Kitajsko in z Indijo. Po mnenju nekaterih analitikov naj bi v prihodnosti predvsem Kitajska imela močan vpliv na svetovno dogajanje.

Naslednji pomemben sklop, kjer Slovenija lahko krepi svojo prepoznavnost v svetu, je ohranjanje narodne identitete pri Slovencih v zamejstvu in po svetu. S članstvom Slovenije v EU in NATO se bo ugled Slovenije nedvomno okrepil in tako pozitivno vplival tudi na privlačnost slovenske identitete, jezika ter morda celo državljanstva v globalnem merilu. Nekoč so ocenjevali, da zunaj Slovenije živi kar četrtina etničnih Slovencev. Glede na čas njihove izselitve bi lahko sklepali, da je sedaj le malo takšnih, ki živijo v etnično homogenih slovenskih družinah in tako primarno ohranjajo slovensko identiteto. Privlačnost slovenske identitete prihaja torej ob pravem času, ko se potomci slovenskih izseljencev morda odločajo, kam se bodo nagibali v prihodnje. Slednje mora Slovenija izkoristiti.

Sicer pa Slovenija glede narodnostnih manjšin vztraja na pojmovanju pozitivne vloge narodnih manjšin, kot jo sama izkazuje italijanski in madžarski manjšini. Zato isto pričakuje tudi od sosednjih držav. Položaj slovenske manjšine v določeni državi mora tudi v prihodnje ostati stalnica bilateralnih pogovorov, seveda vselej v dogovoru s predstavniki manjšine. Pri drugih Slovencih po svetu, t.i. izseljencih ali zdomcih, pa bo potrebno dati več poudarka kulturnim povezavam z njimi, krepitvi jezika ter sodelovanju na celi vrsti področij. V prihodnjih letih je potrebno več pozornosti posvetiti tudi gospodarskemu sodelovanju in skupnim znanstvenim projektom. Želeli bi vzpostaviti povezavo slovenskih znanstvenikov, kulturnih ustvarjalcev, gospodarstvenikov po svetu s Slovenijo. Z osamosvojitvijo Slovenije so zunaj domovine ostali tudi Slovenci, ki so takrat živeli v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Prisotnost Slovencev v državah, kamor se v zadnjih letih vedno bolj usmerjajo tudi naši gospodarski interesi, je zelo pomembna, zato bo sodelovanje z njimi potrebno okrepiti.

Pomembno vlogo pri izvajanju zunanje politike igrata kultura in mednarodno kulturno sodelovanje. Osnovni kriterij pri presoji podpore posameznih umetniških programov in projektov v zunanji kulturni politiki mora biti vselej kriterij odličnosti, ki je kombiniran s strateškim preudarkom v skladu s širšimi zunanjepolitičnimi cilji. Uspešno kulturno sodelovanje poteka s sosednimi državami in z državami JVE. Poleg tega se je potrebno osredotočiti tudi na države predsedujoče EU (v letu 2004 Irska in Nizozemska, v letu 2005 Luksemburg in Velika Britanija) in sicer z ambicioznejšimi projekti. V Srednji Evropi je že utečeno sodelovanje v okviru Regionalnega partnerstva (Avstrija, Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška, Slovenija).

Med državami zunaj EU, ki so politično in gospodarsko pomembne za Slovenijo, posebej poudarjamo Rusko federacijo, s katero imamo skupen interes pri intenziviranju kulturnega sodelovanja v okviru t.i. Foruma slovanskih kultur. Pri nadaljnjem izboru geografskih prioritet pa velja posebna pozornost državam z večjimi slovenskimi skupnostmi ter državam, kjer potekajo ali bodo tekli razvojni projekti v skladu s prioritetami slovenske razvojne pomoči, s katero nameravamo doseči sinergične učinke glede slovenske prisotnosti.

Posebna pozornost velja ZDA. Ne le zaradi njihove politične in gospodarske teže, temveč tudi dejstva, da gre za najpomembnejši svetovni kulturni trg, ki ga Slovenija ne more podcenjevati. V ZDA živi tudi veliko slovenskih izseljencev.

Potrebno je tudi poudariti, da proces evropske unifikacije vsekakor ni brez posledic za tradicionalne nacionalne kulture. Ukinitev notranjih meja vodi k vedno večjemu kulturnemu pretoku znotraj evropskega prostora. Vzpostavitev evropskih kulturnih mrež in programov kot so: Kultura 2000, Media, Caleidoscope, Ariane in neposreden vpliv zakonodaje EU na nacionalni kulturni sektor povečujejo vlogo multilateralne dimenzije kot instrumenta zunanje kulturne politike. Pri tem pa seveda ne gre pozabiti vloge bilateralnih sporazumov na področju kulture, izobraževanja in znanosti in na njih temelječih izvedbenih bilateralnih programov, ki ostajajo pomemben instrument slovenske zunanje kulturne politike. Vezano tudi na bližnji vstop Slovenije v EU pa še vedno ostaja nerešeno vprašanje sistemske ureditve promocije nacionalnega jezika. V situaciji, ko Slovenija kot ena izmed redkih evropskih držav nima svojih kulturnih centrov v tujini - z izjemo Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju in AA galerije v Benetkah, je toliko bolj pomembno delo diplomatsko konzularnih predstavništev na tem področju.

V zadnjem desetletju je Slovenija dosegla veliko; ima za sabo precej dosežkov, vendar so bili ti predvsem "introvertirani", samoobrambni: Slovenija se je bojevala zase, za svoje koristi; najprej za preživetje, nato za dostojen položaj v mednarodnih odnosih. Mnogi ne poznajo Slovenije. Nekateri jo poznajo po negativni zgodovini, nekateri (predvsem tisti, ki so jo fizično obiskali) so jo v zadnjem času spoznali in jim je celo všeč. Vendar države in narodi ne postanejo znani in upoštevani samo zaradi fizične privlačnosti, ki je lahko celo drugotnega pomena. Nemčije, Japonske, Združenih držav ali Finske ne (pre)poznamo zaradi lepe narave, ampak zaradi kulturnih, znanstvenih, gospodarskih dosežkov. (Glej Prilogo II. - Rupel, "Slavna prihodnost Slovenije".)

Resen problem Slovenije je pomanjkanje državne izkušnje in državotvornosti. V zvezi s tem je nerazumljiv odpor nekaterih političnih krogov do "državljanske vzgoje". K pomanjkanju državotvornosti v Sloveniji prispeva tudi relativno šibka in nedemokratična medijska scena.

Vsekakor je pri odgovorih na ta vprašanja potrebno upoštevati, da Slovenija spada med napredne, vendar "male države"; da je majhen sistem z omejenimi viri. Majhnost je najresnejša omejitev Slovenije, ki je botrovala poznemu nastanku države in ki botruje mnogim današnjim pomanjkljivostim. O tem razpravlja npr. Charles Bukowski v članku "Ten Years of Slovenian Foreign Policy: A Small State Encounters the World", Slovene Studies, Vol. 22, Numbers 1-2, 2000.

Kaj lahko Slovenija stori navzven? Predvsem se mora povezovati s podobno mislečimi (enako usmerjenimi) državami. Danes je povezana s skupinama EU in NATO. Kot majhna država mora ohranjati dobre odnose z vsemi članicami v tem okviru. Sama lahko stori malo oz. se mora omejiti pri svojih načrtih. Po drugi strani Slovenci niso vajeni igrati aktivne vloge v mednarodnih odnosih oz. zanjo še niso pripravljeni veliko žrtvovati. Slovenija se je doslej uspešno izogibala sporom med zavezniki oz. je uspela najti srednjo pot.

3. Kako povezati in čim bolje uporabiti slovenske potenciale in možnosti?

Vprašanje boljše izrabe slovenskih zunanjepolitičnih potencialov in možnosti, ki se nam ponujajo z našo umestitvijo na mednarodno prizorišče v novem političnem stoletju, je najtesneje povezano s pripravljenostjo odločujočih dejavnikov slovenskega političnega prostora, da zunanjo politiko depolitizirajo in ji tako v slovenskem okolju dodelijo ustrezno mesto in vlogo. Taka odločitev pa od vseh sodelujočih tudi zahteva, da slovensko politično prizorišče sprejme paradigmo, da je slovenska zunanja politika naš konsenzualno dogovorjeni odnos do izzivov mednarodnega okolja, s katerim skušamo v čim največji možni meri zavarovati slovenske nacionalne in državne interese. Soglasje o omenjeni odločitvi je za državo, kot je Slovenija, toliko bolj potrebno, saj v Sloveniji zaradi omejenih strokovnih potencialov, drugačnega razumevanja medsebojnih odnosov na zunanjepolitičnem področju ter preohlapno opredeljenega načina skupnega iskanja in sprejemanja ustreznih zunanjepolitičnih potez v realnem času pogosto primanjkuje zunanjepolitičnih idej in ljudi, ki bi jih znali oblikovati.

V čedalje bolj kompleksnem okolju mednarodnih odnosov je namreč iskanje odgovorov le v formalnem odzivanju na dogajanje na mednarodnem prizorišču iz stališča lastnih interesov ne le neprimerno, ampak je tako početje zanje celo škodljivo in kazi ugled vsake suverene države, ki želi tvorno sodelovati pri oblikovanju mednarodnega okolja. Prav zato bi bilo tudi iluzorno pričakovati, da lahko samo dnevna politika uspeva sprejemati tiste potrebne poteze, s katerimi se bo lahko država uspešno soočala z zapletenimi vprašanji novega političnega stoletja, saj se pri takem pristopu po nepotrebnem zanemarjajo razpoložljivi potenciali in pridobljeno znanje, ki ga posedujejo različni in ne tako maloštevilni domači strokovnjaki. To pomeni, da je treba pri iskanju primernih odgovorov in najboljših stališč, ki pa morajo ob tem izpolnjevati tudi zahtevo, da nastajajo ob pravem času, vselej stremeti k skupni identifikaciji čim večjega števila strateških opcij, primernih slovenskim interesom in njeni vlogi ter mestu na mednarodnem prizorišču. Zato mora postati v našem okolju princip inkluzivnosti in ne ekskluzivnosti tisto vodilo, s katerim se bo omogočalo različnim skupinam, pa naj gre za politično parlamentarno opozicijo ali pa za nevladne organizacije, ki so združene v različnih skupinah in organizacijah, dostop do odprtega dialoga z vladnimi in državnimi predstavniki.

V čedalje bolj kompleksnem mednarodnem okolju so v razvitih parlamentarnih demokracijah že davno spoznali, da so znanje in izkušnje domačih posameznikov, skupin in nevladnih organizacij neprecenljivi. Podobno moramo ravnati tudi pri nas, saj se prav vsi, od Urada za zagotovitev sodelovanja in podpore Slovencem v tujini, Slovenske izseljenske matice, Slovenije v svetu, Svetovnega slovenskega kongresa, Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Arhiva R Slovenije, različnih gospodarskih združenj, Centra nevladnih organizacij, Slovenske škofovske konference in še bi lahko naštevali, srečujejo s svojimi tujimi sogovorniki in na svojem področju delovanja predstavljajo segment slovenskega političnega prostora vis a vis tujini. Zato so zaradi svojih bogatih mednarodnih izkušenj tudi v domačem okolju primeren sogovornik, ki lahko s svojim inputom pomaga slovenskim vladnim in državnim predstavnikom pri oblikovanju strateških opcij za dejavno slovensko zunanjepolitično nastopanje na mednarodnem prizorišču.

Ko govorimo o oblikah in načinih vzpodbujanja notranjega dialoga na področju zunanje politike, moramo zapisati tudi misel, da v slovenskem primeru iskanja dolgoročnih strateških ciljev in interesov v novih mednarodnih razmerah ter notranjega ravnotežja na področju zunanjepolitičnih odnosov ne gre zgolj za vprašanje javne diplomacije, saj se s tem pojavom v veliko večji meri soočajo tiste države, ki se lahko pohvalijo z dolgoletno tradicijo državnosti, z drugačnimi strateškimi cilji in interesi ter z dolgotrajno diplomatsko tradicijo. Njihove vlade so zaradi svojih odločitev, ko v posameznih primerih njihove strateške poteze presegajo razumevanje domače javnosti, prisiljene s posebnimi nagovori in dialogom pojasnjevati svoje poteze, saj bi drugače bile preveč izpostavljene pritiskom javnosti in javnemu negodovanju. Politične stranke so v okolju tradicionalnih predstavniških demokracij pod ostrim nadzorom javnosti, ki neprestano preverja, ali uresničujejo njihova pričakovanja ali ne. Pa še nekaj je pomembno: v teh državah je tudi predhodni dialog z različnimi interesnimi skupinami in politično opozicijo sestavni del njihove politične kulture in ga zato v vseh fazah oblikovanja različnih strateških opcij ne primanjkuje.V Sloveniji je takih primerov, ki bi zahtevali javno diplomacijo, manj, zato pa je pri nas v večji meri prisotno pomanjkljivo vključevanje opozicijskega in nevladnega dela slovenskega političnega prizorišča v iskanje najboljših opcij za slovenske strateške odločitve. Iz teh razlogov bi si bilo potrebno prizadevati, da se na slovenskem političnem prizorišču strukturira več različnih načinov za spodbujanje dialoga med zainteresiranimi partnerji.

Dialog med vsakokratnimi državnimi in vladnimi predstavniki ter delom političnega prizorišča, ki nima neposrednega vpliva na proces odločanja, je treba povezati na različnih ravneh možnega sodelovanja. Nujno bi bilo, da se v Sloveniji začne izdajati tudi strokovna revija za zunanjepolitične odnose, ki bi bila dostopna vsem zainteresiranim slovenskim strokovnjakom s področja zunanjih odnosov, vključno z vladnimi uslužbenci, ki delajo v Ministrstvu za zunanje zadeve. Prav tako bi kazalo več materialne podpore nuditi tistim zunanjepolitičnim izvedencem, ki so pripravljeni o določeni problematiki objaviti knjigo, ali svoje mnenje soočiti v kateri od tujih zunanjepolitičnih revij. Potrebno bi bilo ustanoviti ustrezno središče za strateške raziskave na področju mednarodnih odnosov, zunanje in varnostne politike. Tu ne gre prezreti naporov Ministrstva za zunanje zadeve, kjer v okviru reorganizacije poteka spreminjanje Centra za raziskave v Sektor za načrtovanje politik in razvoj, čeprav gre za primer, ki ima omejen doseg, saj zagotavlja strateške podlage za delovanje vladne zunanje politike. Nujno bi bilo izboljšati izobraževanje diplomatov. Dobrodošla bi bila ustanovitev diplomatske akademije.

Spodbuditi bi bilo treba elektronske in druge medije, da primeren del svojega programa posvetijo zunanjepolitični problematiki. Več pozornosti bi lahko namenili soočanju mnenj o različnih, za slovenske nacionalne in državne interese zanimivih problemih mednarodne sedanjosti. Če posredujejo svoja sporočila brez pristranskosti, lahko elektronski in tiskani mediji veliko storijo za animiranje najširšega kroga državljanov za zunanjepolitične teme.

Drugačen dialog pa naj bi potekal na različnih okroglih mizah, problemskih konferencah ali mednarodnih srečanjih, na katerih bi sodelovali predstavniki širokega spektra vladnih, državnih, opozicijskih, nevladnih in tujih strokovnjakov ter predstavnikov Slovencev iz našega zamejstva ter iz slovenske diaspore. Namen teh srečanj bi bil v kar največji možni meri povezan z zbiranjem idej, opcij ter možnih strateških usmeritev v primeru slovenskega nastopanja ter ravnanja v določenih okoljih in situacijah.

Vključitev Slovenije v EU in NATO v letu 2004 bo pozitivno učinkovala na večjo slovensko prepoznavnost in na postopno povečevanje zanimanja mednarodne skupnosti za Slovenijo. V vsakem primeru mednarodna skupnost spoštuje predvsem zanimive, aktivne in uspešne države. Slovenija bo dosegla večjo prepoznavnost z večjo odprtostjo, z razločnimi stališči in z aktivno udeležbo pri reševanju problemov mednarodne skupnosti.

Prilogi:
1. "Primerna zunanja politika", gradivo MZZ
2. Dimitrij Rupel, "Slavna prihodnost"

Dr. Dimitrij Rupel - Minister za zunanje zadeve Republike Slovenije
Ljubljana, oktober 2003

No documents found