Osebnostne osnove demokratične zavesti
(Pogovor pri predsedniku Republike o razvoju demokracije v Sloveniji: 19. maj 2004)
Jože Krašovec

Pričujoči prispevek se navezuje predvsem na tretji del vabila, ki vsebuje vprašanje: Kakšna je vloga civilne družbe in nevladnih organizacij na delovanje in razvoj demokratične ureditve v Sloveniji? Civilno družbo sestavljajo religiozne in nereligiozne skupine. Za večino skupin te vrste je značilno, da za svoje posege v družbeno dogajanje iščejo globljo, pogosto duhovno utemeljitev stališč, ki jo narekuje sama osebnostna struktura našega bitja. Razmislek o razvoju demokracije nujno vključuje razmislek o temeljnih etičnih dilemah našega bitja in spodbuja iskanje rešitev v okviru najbolj univerzalnih duhovnih postavk in izkušenj človeškega rodu.

Vprašanje demokracije po sami definiciji sodi na področje izvajanja oblasti oziroma moči. To spoznanje spodbuja razmislek o notranjem razmerju med oblastjo oziroma močjo, avtoriteto, pravičnostjo in sočutjem. Razmislek o vlogi moči in oblasti ne more mimo sociološkega vidika moči, toda težišče je vendarle na izkušnji našega bivanjskega teženja po dinamičnem samopotrjevanju življenja v soočanju z notranjimi in zunanjimi ovirami. Moč in oblast se uresničujeta le v odnosu do drugih nosilcev moči in oblasti v svetu, ki se spreminja. Razmerje moči je glavna tema v vsaki interpretaciji zgodovine. V celotnem obsegu moči sveta in družbe človek kot posameznik lahko uresniči ali izgubi moč svojega bivanja; takšna ali drugačna usoda je odvisna od tega, ali naše življenje določa notranja sila dinamike našega bitja ali zunanja prisila kot izraz moči brez osebnih vsebin. Od te dileme je najbolj odvisna stopnja demokracije v posameznih primerih, saj kakovost našega življenja ni odvisna toliko od celotnega družbenega reda, kot od tihih kreposti našega bitja, kot so ljubezen, sočutje in pravičnost. Tihe kreposti stojijo in padejo s pripravljenostjo ali nepripravljenostjo, da drugega poslušamo, ga obdarujemo in mu odpustimo.

Najpomembnejši vidik razmisleka o demokraciji je presoja enotnosti med močjo in oblastjo ter sprejemanjem osebnostnih vrednot. Med močjo in tihimi krepostmi nikoli ni popolne harmonije; tihe kreposti so bolj ali manj tragične žrtve prisile. Toliko bolj se čuti potreba po vzpostavitvi notranje in zunanje skladnosti. V prizadevanju za uresničevanje notranje zveze med oblastjo in vrednotami igra posebno pomembno vlogo pravičnost, ki je nedvomno sociološka, a še bolj ontološka kategorija. Osnova pravičnosti je notranja zahteva po pravičnosti v vsakem človeškem bitju. Platon v pravičnosti vidi združevalno vlogo tako v človeku kot posamezniku kot v družbenih skupinah. Nadomeščanje ontološke osnove pravičnosti s pozitivistično razlago zakona v vseh časih neizbežno vodi v tiranijo na osebnostni in družbeni ravni. Pravičnost je kategorični imperativ na ontološki in sociološki ravni, kajti pravičnost ima svoje osnove v racionalni strukturi sveta in v globinskem človekovem čutu za absolutna moralna merila.

Pravičnost je najbolj očitna manifestacija univerzalnosti naravnega zakona, ki brezpogojno zavezuje vsakega človeka. Spoštovanje pravičnosti daje moč osebnostni in družbeni biti, teptanje pravičnosti pomeni najprej uničenje lastne eksistence. Nepravičnost v razmerju do drugega vedno hkrati pomeni nepravičnost do sebe. Nadrejeni, ki s podrejenim ravna kot s predmetom, vedno prizadene svoj lastni jaz. Vzdrževanje zunanje neenakosti gre vedno vzporedno z destrukcijo kakovosti jaza tistega, ki ravna nepravično. Pravično ravnanje izhaja iz notranje moči tihih kreposti, brezdušna zunanja prisila je produkt izpraznjenih posameznikov in sistemov. Zato je boljše govoriti o načelu osebnosti, kakor o načelu pravičnosti, kajti načelo pravičnosti zahteva, da v razmerju do drugih izražamo spoštovanje do njihovega osebnega dostojanstva, njihove odgovornosti in njihovih pravic. Prvo načelo pravičnosti in torej tudi demokracije je vzajemnost med obliko in vsebino, drugo načelo je enakost med vsemi osebami. Čut za enakost izraža edino pravo, to je duhovno moč, ki deluje v celoti osebnosti in vpliva na okolje.

Čut za pravičnost se notranje povezuje s čutom za svobodo. Svoboda je bistveno načelo pravičnosti, kajti svoboda političnega in kulturnega samo-odločanja je bistvena prvina človekove eksistence. Sociološki pojem svobode pomeni notranjo superiornost osebe nad zasužnjevalnimi pogoji zunanjega sveta. Moralni pojem svobode pomeni veliko več: notranjo skladnost in gotovost, ki ostane neomajna tudi, ko je človek vklenjen v verige, in edina postavlja temelje demokracije. Polarnost med notranjim imperativom pravičnosti in svobode in zunanjimi okoliščinami nikoli ne dopušča zanesljive statistične gotovosti glede možne stopnje demokracije v globalizacijski konstelaciji sveta. Toda samo notranji imperativ omogoča dinamično in nepopustljivo iskanje najboljšega možnega družbenega reda v malem in velikem. Notranja in zunanja prisila je opravičljiva le, ko njen cilj ni uničenje objekta prisile, temveč njegova izpopolnitev. Za uveljavljane demokracije v najčistejšem pomenu besede ne zadošča pravilo praktične modrosti, da z drugimi ravnamo tako, kot bi želeli, da oni ravnajo z nami, kajti po tem pravilu je še vedno mogoče braniti pravico do nečesa, kar je v nasprotju s pravičnostjo. Demokracija nastaja in raste le z notranjo skladnostjo med individualno človeško zavestjo in izkušnjo človeštva, utelešeno v zakonih in izročilu v univerzalnih razmerjih.

No documents found