arhivska stran
teme

Datum: 12/19/2005

Prof. dr. Janez Juhant

Religija v slovenski postkomunistični družbeni resničnosti

Družbeni okvir
Vsako človekovo stanje in razumevanje predpostavlja zgodovinske razsežnosti. Tako je razumevanje religije in vere pogojeno z zgodovinskim razvojem. Ta za Evropejce in torej za Slovence vodi do osi Jeruzalem, Atene in Rim. Vero razumemo na podlagi judovsko-krščanskega izročila, njene umske obdelave ter rimskega in kasneje tudi germanskega prava. Ta širši družbeni okvir ima tudi narodnostni in osebni okvir razumevanja vere, s čemer smo Slovenci zaznamovani s krščanskim izročilom v določeni obliki. Avstrijska država je temeljila na katolištvu in skupaj z njim vzgajala Slovence v vdanosti in pokorščini. Prva in še posebej druga, komunistična Jugoslavija, sta to izkoristili za podrejanje Slovencev. In še vedno se nas držijo spone teh okvirov. To določa tudi okvire družbenih odnosov do religije in posebej do katoliške Cerkve. Človekov simbolni svet (Juhant 2003) določajo tudi krajevne navade in osebni razvoj, ki so sicer družbeno pogojeni, vendar velikokrat zelo osebni. Hudi življenjski pretresi, redkeje vesela presenečenja, določajo tudi načine verovanja in posredno odnos vere do družbe in do države.

Slovensko religiozno zavest in njen odnos do države iz tega ozadja bremeni še vedno zakristijska miselnost, ki so nam jo v polpreteklosti vsilili komunisti. To se pozna na vzgojno-izobraževalnem procesu, ne le v osnovni šoli, pač pa tja do univerze, kjer se še najdejo ljudje, ki indoktrinirajo in posiljujejo mladino s svojimi ideološkimi usedlinami. V zvezi s tem se mi zdi družbeno nehigiensko, da ljudje, ki so v preteklosti proučevali religijo, da bi jo izrinili iz (družbene) zavesti, še vedno veljajo za strokovnjake in posebno prek medijev ohranjajo stare vzorce. Najbrž je to povezano tudi s prastrahom pred močjo religioznega in njegovih institucionalnih okvirov. Problem je znan tudi v Evropi ob razpravi o krščanskih vrednotah v ustavi, zadnje dni pa spet ob kritiki, ki so jo izrekli Barosu, češ, da ima v etični komisiji tri teologe, čeprav so ti strokovnjaki za etična vprašanja. Včasih se zdi, da je vseeno, če si anarhist, ne smeš pa biti kristjan.

Naloge
Ovrednotenje slovenske zgodovine je ne le zaradi lastne države, pač pa tudi zaradi EU in zaradi potvarjanj iz polpreteklosti pomembna naloga države, cerkva in posameznikov. Sem spada stvarno, pošteno in čimbolj nepristransko ovrednotenje vloge krščanstva posebno obeh glavnih Cerkva (evangeličanske in katoliške) v zgodovini našega naroda od začetkov do danes. Sem spada tudi ustrezna lustracija (razsvetlitev) povezanosti članov obeh Cerkva z nacizmom oz. komunizmom do danes. Tu ne gre za obnavljanje ustaljenih floskul, pač pa za kritično presojo, kdo je stal narodu ob težkih časih ob strani in predvsem kakšno vlogo sta v določenih časih odigrali obe Cerkvi. Šele na podlagi take lustracijske analize nas bo resnica osvobodila. Morda je to vprašanje umestno tudi za člane Srbske pravoslavne Cerkve in za muslimane v zvezi z vojnami v sosedstvu. Za uspešen ekumenski medreligijski dialog in sožitje med državljani so taka razčiščenja v duhu resnice in dialoga ključnega pomena za uspešno družbo. Za to je nujna tudi kulturna rešitev problema ustreznih kultnih prostorov za muslimane pri nas. Že na Univerzi v Gradcu sem vpričo muslimanskega predstavnika izpostavil, da tako prisotnost muslimanov v naši družbi kot priprava na sprejem Turčije v EU narekujeta poglobljeno poznavanje in sodelovanje obeh strani. Sirski veliki mufti Ahmad Badar Hassoun, druga največja avtoriteta pri sunitih na svetu, v tem smislu zahteva, da se islamske države utemeljujejo na demokraciji in spoštovanju človekovih pravic.

Verni vseh religij smo dolžni skrbeti za dialog. Ob 40-letnici konca Drugega vatikanskega cerkvenega zbora je to sporočilo znova izpostavil kongres teologov iz vsega sveta v Tü bingenu. Globalizacija lahko sproži tako trk civilizacij kot dialog, odvisno je od nas. Konkreten primer takega dogovora med evangeličani in katoličani, ki sem ga predlagal že na sinodi, je praznovanje velikega petka kot skupnega verskega in nacionalnega praznika. S tem bi prestavili težišče iz preteklih družbeno-političnih ujetosti na bolj duhovne podlage. Gandhi je dejal, da se ni treba spreobračati iz ene vero v drugo, pač pa naj vsak poglobi svojo – na duhovnih temeljih se bomo lahko srečevali vsi. Azijski koordinator Evangeličanskega združenja Robnison Butarbutar dodaja, da je križ znamenje solidarnosti Boga s trpečim človeštvom, kar vključuje tudi teologijo okolja, med-religijski dialog in medsebojno religiozno učenje rer enakopravno partnerstvo različnih. Tako postajamo verni v zaostrenih tržnih napetostih solidarni z majhnimi, zatiranimi in izrinjenimi iz pretežno ekonomsko naravnanih globalizacijskih tokov. V tem smislu pravi Wolfgang Schäuble, podpredsednik CDU, da mora biti vera kritika zgolj divje kapitalistične miselnosti in prakse. Verni se morajo zoperstaviti nekontroliranemu tržnemu tekmovanju. Etičnost v družbi je zadeva osveščenega posameznika pravi Zygmund Bauman in kdo bo to, če ne veren človek, ki prek vsakdanjosti postavlja svoje življenje na globlje temelje.

Vzgoja za vrednote
V zborniku Pomen in vrednost religij (Juhant ur. 1998) označujem religijo kot zbiralko smisla. Alasdair MacIntyre (1981) poudarja pomen pristnega zgodovinskega izročila, ki vzdržuje smiselnost človeškega življenja in daje posameznikom oporo za preživetje. Družba, ki hoče ohranjati kulturni nivo in vzdrževati vrednote, mora prevzeti odgovornost za vzpostavljanje pogojev etičnosti posameznika in tako tudi celote kot poudarja Bauman (1993) s tem bo omogočala tudi krepitev zdravih osebnosti, ki bodo sposobne ustvarjati družbeno blaginjo. Tudi dolgoročnega ekonomskega uspeha ni brez trdnih in osveščenih osebnosti. Zaradi polpreteklosti je potrebno zato v naših razmerah težiti k normalizaciji razpravljanja, organiziranja in ustreznega družbenega reševanja teh vprašanj. Dobro izhodišče je ta posvet, treba bo še širiti duha odkritega in poglobljenega razpravljanja na vseh nivojih, posebno tudi na medijskem.

Ob tej priliki imam tudi konkreten predlog, ki sem ga izrazil že v Nacionalnem kurikularnem svetu za prenovo šolstva. Nujna je uvedba splošnega, stvarnega in zavzetega pouka o religijah, ki bi ga seveda morali izvajati svobodni, razgledani in odprti ljudje. Italijanski intelektualci, med njimi Umberto Eco in Gianni Vattimo, so na javnost naslovili zahtevo za več pouka o Svetem pismu v šoli in sploh večjo skrb za religiozno kulturo. Ali ni to potrebno tudi pri nas? Zakaj recimo pri nas nasprotovanje, da bi duhovniki sodelovali v policiji. Gre preprosto za pomoč v vedno bolj zahtevnih razmerah in konfliktih interesov v katerih se nahajajo ljudje v represivni službah. Huntington (2005) v Spopadu civilizacij – zdaj tudi v slovenščini - ugotavlja upad vpliva civilne religije in s tem socialnega kapitala. Kako bomo to nadomestili? Zato je potrebna zavzetost in vzgoja in sodelovanje.

V Sarajevu smo pred leti imeli posvet na temo pouka religij in presenetil me je musliman- psiholog, ki je dejal, da bi morali predstavniki ver sami presojati, kaj drugi predstavniki pišejo o njihovi religiji. Tako dobrohotno naklonjenost bi človek pričakoval od vseh humanistov, potem lahko računamo, da bo tudi država bolje delovala ne samo na tem ampak tudi na drugih področjih.

Spričo pojavov včasih zelo razdiralnih in nasilnih fundamentalizmov gibanj in sekt je potrebno temeljno znanje, kaj je vera in tudi pričevanje vere. Tako bo mogoče vsaj delno zapolniti »etično praznino«, o kateri govorita MacIntyre (1986) in Jonas (1984) in reševati brezciljnost posebno mladega človeka. Tu gre preprosto za nalogo časa, ki terja ekumenski pristop vseh, ki jim je do globljega smisla življenja in ki se zavedajo, da človek ne živi samo od proizvodnje oz. da tudi proizvajal ne bo dolgo, če ne bo postavil globljih temeljev. Tako v Kolegiju za humanistiko kakor na posvetovanjih, tudi na zadnjem v Tübingenu, vedno prihajamo do tega, da humana družba temelji na globljih vrednotah, ki pa jih mora družba zagotavljati kot bi dejal nemški ustavni sodnik Böckenförde. Kopernikanski preobrat na koncilu pomeni za Cerkev izjava o svobodi veroizpovedi. Po moje je ključni problem tranzicijskih držav ravno osvoboditev – osveščanje in uveljavljanje svobode. Mogoče pa se je strinjati z nemškim sociologom Beckom (2000), ki pravi, da je Cerkev najboljša globalna ustanova z ustrezno infrastrukturo, vendar se mora tudi sama spremeniti, če bo hotela doseči človeka tega časa. To velja tudi za druge krščanske skupnosti in tudi za islam, kajti tudi njega bo preplavila globalizacija. Dialog ne more biti le površno srečanje ampak soočenje z riziki sodobne družbe in kako bomo pogledali v obličje drugega človeka kot bi dejal Levinas, če nam je vseeno, kako živi oz. ali bo lahko sploh preživel. Religije bi se morale manj ukvarjati s samim seboj in bolj iskati rešitve na ta vprašanja sodobne družbe, potem bo dialog tudi bolj človeški. Spodbudno je, da statistike beležijo od 11. septembra dalje veliko srečanj med muslimani in kristjani. Spremeniti pa se bo morala tudi država in soustvarjati pogoje sodelovanja, sicer nas bodo problemi globalizacije preplavili. Krščanstvo nas je z učlovečenjem naučilo bližine in odprtosti konkretnemu človeku in skrbi za njegov zemeljski in večni blagor. To duhovno sporočilo dobiva danes kulturne razsežnosti. Ali se bo stvar posrečila in bo človek preživel pa je odvisno od odgovornosti vseh. Zato vprašanja religije niso stvar posameznikov in skupin pač pa stvar preživetja celote in zato smo nujno vezani na dialog in sodelovanje, skratka na skupno iskanje rešitev.
  • Bauman, Zygmund, 1993 Postmodern Ethics, Blackwell Publishers
  • Beck U., Freiheit oder Kapitalismus, Frankfurt 2000:Suhrkamp.
  • Huntington, Samuel Paul 2005, Spopad civilizacij, Ljubljana:MK.
  • Jonas, Hans 1984, Das Prinzip der Verantwortung, Frankfurt:Suhrkamp
  • Juhant, Janez (ur.) 1998, Pomen in vrednost religij, Ljubljana: ZI TEOF/Družina.
  • Juhant, Janez 2003, Človek v iskanju samega sebe. Filozofska antropologija. Ljubljana: Claritas
  • Juhant, Janez, 2005 Globalisierung, Kirche und postmoderner Mensch. Münster:LIT.
  • MacIntyre, Alasdair 1986, After Vitrue. A Study in Moral Theory. Notre Dame: UPress






No documents found