Iztočnice za četrti Pogovor o prihodnosti Slovenije pri predsedniku Republike Slovenije dr.Drnovšku


Avtor: Matjaž Čadež

Ocena položaja Slovenije

Pri razmišljanju o prihodnosti države je bilo vedno potrebno imeti pred očmi dejstvo, da je vsaka država močno odvisna od smeri in stopnje razvoja drugih držav. To je še posebej pomembno danes v intenzivnem procesu globalizacije gospodarstva, kulture, vrednot. Majhne države, kot je Slovenija lahko te trende izkoristijo sebi v prid, če so sposobne stalno prisluškovati in se prilagajati dogajanjem v svetu, ali pa sebi v škodo, če želijo samo slediti drugim državam. Takoimenovani sledilci v gospodarstvu so se na dolgi rok vedno izkazali kot neuspešni, čeprav so lahko v kratkem časovnem obdobju celo uspešni. Verjamem, da je podobno tudi v državni politiki. Zato je razumevanje uspešnosti (ali neuspešnosti) drugih držav potrebno usmeriti v temelje vzrokov za njihovo uspešnost, ne pa v kopiranje projektov ali gospodarskih idej.
Za majhne sisteme je vzpostavitev preprostih in vsem razumljivih vrednot še bolj pomembna kot za velike. S trdnimi in brezprizivnimi vrednotami namreč postajajo ljudje v sistemih samozavestnejši, samozavest pa vzpodbuja aktivnost in kreativnost. Aktivne in kreativne skupine pa so sposobne stalno prisluškovati okolju in se hitro odzivati na spremembe. Sposobnost hitrega odzivanja na spremembe pa je lahko prednost majhnih nasproti velikim.

Ocena posledic globalizacije in dostopa do tehnoloških dosežkov vsem državam

Današnja stopnja tehnološke razvitosti sveta omogoča tudi manj razvitim državam visoko informiranost, razvoj kreativnosti in celo učinkovito proizvodnjo, kar je bilo do nedavnega še nepojmljivo. Vsi se moramo zavedati pomembnega dejstva, da je pamet in talentiranost enakomerno porazdeljena med ljudi vsega sveta in da je danes nespametno razmišljati o tem, da ljudje iz nerazvitega okolja ne morejo hitro dosegati takih proizvodov in storitev kot ljudje iz razvitega sveta. Nerazvite države s poceni delovno silo in kapitalom velikih že tako in tako povzročajo brezposelnost v tistih državah, ki si zatiskajo oči pred tem dejstvom. Ti trendi bodo v bodoče še močnejši, saj se ta prelom pojavlja celo v najbolj sofisticirani obliki proizvodnje kot je v informatika. Razvoj informatike se seli na vzhod, tkim. "white collar loan arbeit" je bistveno cenejši, pa že skoraj enako kvaliteten kot je bil do nedavna pri nas. Ogromno število SW hiš v Evropi in ZDA je po letu 2000 ali bankrotiralo ali pa je odpustilo ogromno število dobro plačanih programerjev. Nepojmljivo, saj so še koncem 80 let govorili, da bo glede na trende povpraševanja po tovrstnih kadrih ob koncu tisočletja enostavno nemogoče vzgojiti dovolj strokovnjakov, da bi zadostili potrebe prihajajočega tisočletja.
Konkurenca na področju proizvodnje in tudi storitev, ki jih je mogoče nuditi preko interneta, je torej neizprosna in prav noben kazalec ne kaže, da bi se v bodoče ta konkurenca zmanjševala. Slovenija s ceno svoje delovne sile ne more konkurirati na tem področju.

Kje smo v Sloveniji dobri?

Kje pa smo Slovenci drugačni, lahko rečemo tudi boljši? Kje lahko držimo korak s konkurenco?
V kulturi, v tradiciji, v majhnosti (torej fleksibilnosti), v raznolikosti, v pestrosti narave in pestrosti nature ljudi, ki živimo tukaj. V avtohtonosti: čeprav so se prek Slovenije izmenjevali močni vetrovi germanskega, romanskega, slovanskega, madžarskega vpliva smo še vedno ostali Slovenci. Od vsakogar smo sprejeli nekaj, vse pomešali v slovenski lonec in danes predstavljamo nekaj unikatnega v svetu. Visoko razvit kulturen narod s svojo identiteto, svojo trmo, s svojo samobitnostjo brez pretirano izrojene in debele elite, vendar z relativno visokim in relativno enakomerno porazdeljenim standardom. To vse nas dela enkratne in nam daje prednost, ki je drugi narodi nimajo. V tej svoji edinstvenosti moramo iskati našo konkurenčno prednost, ne v ponavljanju idej narodov, ki so unikatni v drugačnih pogledih.
Ena od značilnih slovenskih lastnosti je tudi individualizem. Prepričan sem, da nas je prav ta individualizem v kombinaciji z našimi sicer maloštevilnimi, zato pa sposobnimi in svetovljanskimi voditelji obvaroval kot narod pred vplivom močnejših. V Sloveniji posameznik ni številka, je osebnost in trendi v postavljanju pravic človeka do dostojne obravnave so v svetu vse večji.
Individualizem posameznikov neke družbe ima lahko tudi veliko prednosti za celotno družbo. V Sloveniji nihče načrtno ne zbira podatkov o posameznikih, ki so se na tem ali onem področju izoblikovali doma in v tujini v izjemne stvaritelje, izdelovalce, strokovnjake, interprete. Skratka prav okolje, kjer se individualizem smatra kot nekaj, kar ni slabo, omogoča, da se posameznik hitreje prične ubadati z aktivnostjo, ki je unikatna, za katero je potrebno veliko truda in navdušenja, da uspeš. Ob lastnosti individualizma imamo Slovenci še eno izjemno lastnost; vztrajnost in trmo. Malo narodov na svetu se v tolikšnem številu in tako pogosto ubada z aktivnostmi, ki so povezane s fizičnim naporom in včasih tudi tveganjem kot so npr. hoja v hribe, kolesarjenje, individualni in ekstremni športi.
Slovenija s svojo kulturno tradicijo (zavedati se moramo, da smo dolgo živeli v za tiste čase daleč najbolje urejeni in razviti državi na svetu Avstro-Ogrski), s svojo pestrostjo navad in delovno tradicijo ljudi, s svojim načinom življenja, s svojo čudovito kombinacijo čustev Balkana in razumom zahoda, s svojimi upornimi, žilavimi in znanja željnimi prebivalci in nazadnje s svojimi neponovljivimi lepotami narave, predstavlja bogastvo, ki ga je mogoče z relativno majhnimi, a pomembnimi spremembami v družbeni percepciji usmeriti v doseganje najvišjih ciljev tudi v visoko razviti civilizaciji. Današnji čas globalizacije, ko so moč znanja, moč sodelovanja in sposobnost prilagajanja presegla pomen moči države, je idealen za prodor neagresivnega, pa vendar ambicioznega naroda, ki gradi na kulturi, razumevanju partnerjev, znanju in ki se zaveda potrebe po individualizaciji vsakega izdelka in vsake storitve.

Kje smo v Sloveniji slabi?

Nekonkurenčna miselnost ljudi je v Sloveniji vedno bolj prisotna. To daje marsikomu priložnost, da brez prave konkurence hitro pride blizu vzvodov politične ali gospodarske moči. Naravno nadaljevanje takih procesov so razmišljanja, kako prevzeti vso oblast, da bi lahko v okviru tako pridobljenega monopola (nad politično ali gospodarsko oblastjo) obvladovali celotno situacijo, postavljali svoje ljudi na pomembne položaje, določali cene, pogoje, planirali in izvajali strategijo, ki je v prid samo izbrancem.
V Sloveniji se tudi mnogo elit ustvarja z izločanjem, ne pa s konkurenco. Bistvo konkurentnega razmišljanja je, da poskušamo biti boljši, izdelati boljše, se učiti od svojih tekmecev, hkrati pa z njimi seveda tudi sodelovati, kjer je to za oba konkurenta koristno. Bistvo izločevalnega razmišljanja pa je, da poskušamo iz igre izločiti konkurenco, ostati sami na tržišču, torej obvladovati tržišče, določati cene, pogoje, kvaliteto; skratka po sistemu izločanja postati monopolist. Elite, ki nastanejo iz procesov izločanja, imajo moč, za samo družbo pa predstavljajo večjo škodo kot korist. Elite, ki bi nastale iz procesov prave konkurence, bi predstavljale najboljše, kar imamo, torej te elite bi lahko uspešno tekmovale tudi s tujci.
Elitni krogi, ki nastajajo z izločanjem, pridobijo položaje, na katerih najprej odločajo o razporeditvi družbenega denarja, hkrati pa so tudi porabniki tega istega denarja. To ne gre in proces je nereverzibilen. Elitisti postajajo vse močnejši pri vplivu in pri pridobivanju sredstev, rezultati so vse manj konkurenčni v primerjavi z razvitim svetom (nizek price performance, saj ni resnične konkurence), družbeno razmišljanje se razvija v smeri vstopanja v krog vplivnih ne s svojimi rezultati in delom (takih se je treba bati!), temveč z lobiranjem in seveda s korupcijo.
V taki družbi se potem prične vzpostavljati cel niz formalnih procedur, ki naj bi onemogočale korupcijo, pristranskost. Dejansko se dogaja ravno nasprotno. Z uveljavljanjem formalnih procedur se zmanjšuje odgovornost za dejanja posameznika, saj se vsi skrivajo za postopki (samo poglejte delovanje današnjega pravnega sistema v Sloveniji ali pa javni razpisi v državnih organih). Vplivni krogi pa te postopke tako ali tako zlorabljajo v svoj lastni prid (vse afere z javnimi razpisi in potrošenimi izjemno visokimi sredstvi, to jasno dokazujejo). Ljudje ne cenijo več kvalitete, doprinosa družbi, poštenosti, če hočete, temveč le "kako se kdo znajde".
V Sloveniji si podjetja konkurirajo ali s tako nizkimi cenami (da potem vsa zaradi premajhnega ostanka propadejo) ali pa s politično močjo, lobiji. Lobiji se smatrajo kot nekaj pozitivnega, kar v tako majhnem in stisnjenem prostoru kot je Slovenija, prav gotovo ni prav, saj pri nas lobiji pomenijo samo prevlado politično močnega nad politično šibkim, nikakor pa ne selekcije boljše ideje nasproti slabši. S takim načinom ostajajo samo določena podjetja "konkurenčna", vendar samo na našem malem tržišču, Slovenija kot celota pa je prav zaradi onemogočanja, da preživi zdrava konkurenca, postala vedno manj konkurenčna v razvitem svetu.

Kaj nas čaka v EU?

Nekonkurenčna miselnost ljudi je v Sloveniji vedno bolj prisotna. To daje marsikomu priložnost, da brez prave konkurence hitro pride blizu vzvodov politične ali gospodarske moči. Naravno nadaljevanje takih procesov so razmišljanja, kako prevzeti vso oblast, da bi lahko v okviru tako pridobljenega monopola (nad politično ali gospodarsko oblastjo) obvladovali celotno situacijo, postavljali svoje ljudi na pomembne položaje, določali cene, pogoje, planirali in izvajali strategijo, ki je v prid samo izbrancem.
V Sloveniji se tudi mnogo elit ustvarja z izločanjem, ne pa s konkurenco. Bistvo konkurentnega razmišljanja je, da poskušamo biti boljši, izdelati boljše, se učiti od svojih tekmecev, hkrati pa z njimi seveda tudi sodelovati, kjer je to za oba konkurenta koristno. Bistvo izločevalnega razmišljanja pa je, da poskušamo iz igre izločiti konkurenco, ostati sami na tržišču, torej obvladovati tržišče, določati cene, pogoje, kvaliteto; skratka po sistemu izločanja postati monopolist. Elite, ki nastanejo iz procesov izločanja, imajo moč, za samo družbo pa predstavljajo večjo škodo kot korist. Elite, ki bi nastale iz procesov prave konkurence, bi predstavljale najboljše, kar imamo, torej te elite bi lahko uspešno tekmovale tudi s tujci.
Elitni krogi, ki nastajajo z izločanjem, pridobijo položaje, na katerih najprej odločajo o razporeditvi družbenega denarja, hkrati pa so tudi porabniki tega istega denarja. To ne gre in proces je nereverzibilen. Elitisti postajajo vse močnejši pri vplivu in pri pridobivanju sredstev, rezultati so vse manj konkurenčni v primerjavi z razvitim svetom (nizek price performance, saj ni resnične konkurence), družbeno razmišljanje se razvija v smeri vstopanja v krog vplivnih ne s svojimi rezultati in delom (takih se je treba bati!), temveč z lobiranjem in seveda s korupcijo.
V taki družbi se potem prične vzpostavljati cel niz formalnih procedur, ki naj bi onemogočale korupcijo, pristranskost. Dejansko se dogaja ravno nasprotno. Z uveljavljanjem formalnih procedur se zmanjšuje odgovornost za dejanja posameznika, saj se vsi skrivajo za postopki (samo poglejte delovanje današnjega pravnega sistema v Sloveniji ali pa javni razpisi v državnih organih). Vplivni krogi pa te postopke tako ali tako zlorabljajo v svoj lastni prid (vse afere z javnimi razpisi in potrošenimi izjemno visokimi sredstvi, to jasno dokazujejo). Ljudje ne cenijo več kvalitete, doprinosa družbi, poštenosti, če hočete, temveč le "kako se kdo znajde".
V Sloveniji si podjetja konkurirajo ali s tako nizkimi cenami (da potem vsa zaradi premajhnega ostanka propadejo) ali pa s politično močjo, lobiji. Lobiji se smatrajo kot nekaj pozitivnega, kar v tako majhnem in stisnjenem prostoru kot je Slovenija, prav gotovo ni prav, saj pri nas lobiji pomenijo samo prevlado politično močnega nad politično šibkim, nikakor pa ne selekcije boljše ideje nasproti slabši. S takim načinom ostajajo samo določena podjetja "konkurenčna", vendar samo na našem malem tržišču, Slovenija kot celota pa je prav zaradi onemogočanja, da preživi zdrava konkurenca, postala vedno manj konkurenčna v razvitem svetu.

Kaj nas čaka v EU?

Z vstopom v EU Slovenija prihaja v odprto, visoko razvito in konkurenčno družbo za razliko od naših izkušenj prej, ko smo živeli v nekonkurenčnem okolju in v katerem smo lahko s pridom izkoriščali našo visoko razvitost glede na ostale člane skupne države. V letih od osamosvojitve naprej opažamo v Sloveniji trend razvoja monopolnih vplivov in elitističnih skupin, ki so bolj same sebi namen kot pa vzpodbuda hitrejšemu razvijanju celote.
Če v Sloveniji ne bomo dovolj zgodaj začutili potrebe po odprtosti družbe in iskrenem vzpodbujanju konkurence na domačem tržišču, potem bomo težko kos tujemu odprtemu tržišču, ki naše zaprtosti pač ne bo upošteval. Če vemo, da gre približno polovica letnega vlaganja v vse projekte na državni ravni iz državnega proračuna, potem je jasno, da so najbolj občutljivi projekti, ki kličejo po konkurenčnosti in odprtosti prav državni projekti.
Zgledovati se moramo po razvitih in nam primerljivih državah EU predvsem pri tem, kako so organizirani, kako vzpodbujajo konkurenco na eni strani in sodelovanje na drugi strani; s kakšnimi metodami uspevajo biti dosledni v izvajanju dogovorjene politike in dogovorjenih pravil; kako vzpodbujati osebno odgovornost nasproti sprejemanju neprimernih in škodljivih odločitev, ki pa so formalno in proceduralno korektne; kako onemogočati primere, ko državne institucije konkurirajo gospodarstvu.
Ko me je v maju 2003 minister Gantar povabil v delegacijo obiska na Švedskem z namenom ogleda razvoja grozdov rasti, sem bil nemalo presenečen. Za vodenje vsakega od grozdov, ki so mu letno dodeljena znatna državna sredstva za vzpodbujanje, je dodeljen nekdo iz gospodarstva ali univerze, ki je sam odgovoren za razporejanje teh sredstev. Na moje vprašanje, ali pri tako širokih in neproceduralnih pooblastilih ne prihaja do koruptivnosti, protežiranja posameznih subjektov, sem dobil preprost odgovor. Švedska že zelo dolgo uporablja in razvija sistem, v katerem je poraba vseh proračunskih sredstev do zadnje podrobnosti javna. Na ta način lahko vsak državljan, ki posumi o nepravilnosti pri razdelitvi določenih državnih sredstev takoj preveri in v primeru suma sproži postopek za razčiščevanja suma.
Enaka odprtost in preglednost nad državnim proračunom bi tudi v Sloveniji lahko bistveno zmanjšala škodljive posledice napačnih odločitev, hkrati bi tudi zmanjšala potrebna državna sredstva tam, kjer bi bilo v interesu gospodarstva samega ponuditi tržišču storitve, ki jih danes zaradi interesov posameznih skupin ne da država iz rok. Stanje, ko država ponuja storitve namesto gospodarstva, seveda duši konkurenco, saj je rezultat konkurenčnega boja med državo in gospodarstvom že v naprej jasen.

Tipični slovenski vedenjski vzorec glede na vedenjski vzorec v uspešnih državah

Razliko med Slovenijo in razvitim svetom sem osebno posebej občutil, ko sem delal na Švedskem. Na sestankih na Švedskem je značilno, da za novo idejo, ki jo nekdo iz skupine predstavi, večina najprej poskuša poiskati vse dobre strani in koristne posledice te ideje, za razliko od Slovenije, kjer je cilj večine prisotnih, da novo idejo čimprej v kali zadušijo.
Sam ocenjujem, da je uspešnost Irskega in Finskega gospodarstva v zadnjem času posledica prav tega pozitivnega vedenjskega vzorca. Z medsebojnim vzpodbujanjem in spoštovanjem posameznikov in skupin se namreč družbeni naboj hitro povečuje, saj v tem procesu sodelujejo vsi, ne samo izbrani, ne samo elita, ne samo tisti, ki so si pridobili monopolni položaj v družbi.
Zakaj npr. Portugalska ni doživela tako uspešnega preporoda kot sta ga doživeli Irska in Finska? Verjetno prav zaradi pomanjkanja sposobnosti vključitve vseh v družbeni razvoj, torej pomanjkanja sposobnosti doseganja družbenega konsenza.

Kako doseči najbolj razvite države: z zunanjim kapitalom ali z aktiviranjem notranje energije, z vrhunskimi dosežki maloštevilnih ali s primerljivimi dosežki mnogoštevilnih?

Največji kapital vsake družbe so ljudje, njihova kultura, njihove delovne navade, njihovo znanje, njihova pripravljenost vleči skupni voz. Že desetletja dokazana teorija pravi, da gre pri aktiviranju potenciala delavcev za dve vrsti faktorjev: motivacijske in higienske faktorje, ki so si med seboj komplementarni. Če v družbi higienske faktorje povečujemo nadstandardno, se produktivnost ljudi ne povečuje, če ga zmanjšamo pod normalnim standardom, začne produktivnost ljudi hitro upadati. Obratno je pri motivacijskih faktorjih: če so urejeni podstandardno, se produktivnost ne zmanjšuje, če pa je okolje vzpodbujevalno, se začne potencial posameznikov hitro povečevati, poleg tega pa se pojavi kot dodaten vir še sinergija skupin.
Denar, kot plačilo za opravljeno delo, spada pretežno v higienske faktorje, vzpodbude, kot so pozitivna atmosfera na delovnem mestu in v družbi, pohvale, možnost osebnega napredovanja itd. pa v motivacijske faktorje. Ko so higienski faktorji zadovoljeni, je motivacijske faktorje mogoče graditi predvsem z znanjem, voljo in sodelovanjem, denar je pri tem bistveno manj pomemben.
Družba motiviranih ljudi in skupin ustvarja bistveno več in boljše kot družba nemotiviranih in prepirljivih ljudi in skupin. Ob motivirani masi se jasno še pogosteje pojavljajo motivirani talentirani posamezniki, saj v taki družbi lahko hitro uspejo s svojimi izvirnimi idejami.
Iz česar sledi, da je dolgoročno potrebno graditi na motiviranosti vseh posameznikov v družbi in ne samo na motiviranosti najboljših.

Kaj narediti

Iz vsega navedenega je jasno, da hitrih in enostavnih korakov za dosego željenih ciljev ni, saj mora vsak uspešen ukrep posredno ali neposredno doseči vsakogar v družbi. Naloga je gotovo težka, vendar izvedljiva, če obstaja dovolj volje za doseganje ciljev in rezultatov, ki so primerljivi z uspešnimi državami.
Nemudoma je potrebno v izobraževalnem procesu pričeti z uvajanjem vsebin, ki ne bi dodatno obremenjevale učencev s faktografskim znanjem, temveč vzpodbujale zavedanje o koristnosti sodelovanja, dvigovale sposobnost ustvarjalnega razmišljanja in človekove samozavesti. Če se zavedamo, da sposobnost kreativnosti in sodelovanja dejansko dela večino ljudi bolj srečnih, potem je verjetnost v uspeh takega delovanja zelo visoka.
Ne dolgo tega smo se čudili, kako hitro se lahko razvijajo države kot so Singapur in Južna Koreja, danes se čudimo Irski in Finski, zna se zgoditi, da se bomo jutri čudili baltiškim državam ali katerim drugim državam, ki so danes še za Slovenijo. Nobena od teh držav nima posebnih naravnih bogastev, niti bližine tržišča, na katerega bi lahko stavila. Nobena država na začetku ni imela kakšne posebne prednosti, kar se tiče proizvodnega znanja ali proizvodnih zmogljivosti. Vse pa imajo visoko sposobnost sodelovanja, doseganja skupnih interesov, doslednosti v odnosu država-gospodarstvo, odprto konkurenco in pa seveda kulturen narod.

Vzgoja kreativnosti

Dejstvo današnjega sveta je stalno tekmovanje, ki se vse bolj osredotoča na to, kdo bo ustvaril hitrejšo, boljšo in bolj izvirno rešitev od dosedanje. Pritisk na inovativnost je v svetovni areni vedno večji. Seveda pa sama inovativnost ni dovolj; izvirno idejo je potrebno udejaniti v čim krajšem času in jo prodati na čim večjem tržišču.
Kako ustvariti pogoje za povečevanje kreativnosti in inovativnosti v družbi? Gre za dva osnovna pogoja: prvi je pozitivna naravnanost družbe za nove ideje, za sodelovanje, za zdravo tekmovanje, ne pa za izločanje. Drugi pogoj pa je izobraževanje ljudi v smeri ustvarjalnega razmišljanja. Dr.Edward de Bono, najbolj poznan po svoji tezi "Lateral thinking" 1 , je namreč dokazal, da ni res, da so ustvarjalni samo tisti, ki se rodijo s talentom. Inovativnosti, izvirnosti in kreativnosti se je mogoče tudi učiti in naučiti. Tako kot je mogoče trenirati telo za športne dosežke, je mogoče trenirati tudi možgane za sposobnost iskanja izvirnih rešitev. Velika prednost de Bonovih metod je v njihovi enostavnosti in razumljivosti, ki jih na enako učinkovit način lahko uporabljamo pri izobraževanju najmlajših kot tudi pri najbolj zahtevnih in izkušenih ljudeh.

1 la'ter al think'ing, a way of thinking which seeks the solution to intractable problems through unorthodox methods, or elements which would normally be ignored by logical thinking. Dr Edward de Bono divides thinking into two methods. One he terms 'vertical thinking' - that is, using the processes of logic, the historic and traditional method. The other type he calls 'lateral thinking' which involves disrupting an apparent sequence and arriving at the solution from another angle. Lateral thinking leads to those simple ideas that are obvious only after they have been thought of. - Oxford English Dictionary

Vzgoja sodelovanja

Ena od slovenskih poznanih slabosti je zavist. Zavist je zavirajoč faktor pri izgradnji motivirane družbe. Zato je potrebno temu problemu v izobraževalnem sistemu posvečati veliko pozornosti. Naloga ni lahka, je pa dolgoročno izvedljiva. Dobro teoretično podlago za premagovanje zavisti in ustvarjanje okolja za sodelovanje opisuje Axel Rode v svoji znameniti knjigi The Evolution of Cooperation. Axel Rode v knjigi dokazuje, da je družba posameznikov, ki med seboj sodelujejo, bistveno bolj stabilna od družbe tistih, ki ne sodelujejo. Celo več, v družbi sodelujočih ima vsak posameznik veliko koristi od sodelovanja vseh, v družbi nesodelujočih pa nekateri posamezniki za kratek čas sicer lahko uspejo na račun drugih, na daljši rok pa imajo tudi taki posamezniki več škode kot katerikoli posameznik sodelujoče družbe. In najbolj vesela novica, da gre naravni trend družbe, v kateri so stiki med posamezniki vedno bolj pogosti (npr. globalizacija), v smer sodelovanja in ne v smer medsebojnega uničevanja.

Zaključek

Glavna značilnost tistih držav, ki so se bile sposobne v kratkem času prebiti iz nerazvitosti v visoko razvito gospodarstvo, ni v izdelavi nekakšne "vizije" pri opredelitvi konkurenčnih prednosti, temveč v doseganju družbenega konsenza ali drugače rečeno v vzpostavitvi kulture sodelovanja vseh v družbi.
V Sloveniji se moramo najprej na vrhu tega skupnega imenovalca vseh razvitih držav zavedati in nemudoma pričeti z uvajanjem ukrepov, ki bodo pospešili razumevanje potrebe po sodelovanju vseh in vsakogar v družbi.
Z relativno enostavnimi ukrepi lahko že na kratek rok dosegamo prve učinke:

- država v popolnosti odpre informacije o porabi in načinu porabe svojih proračunskih sredstev javnosti; pri tem upoštevamo izkušnje tistih držav, ki so na tem področju največ dosegle,
- vzpostavi se urad (podobno Računskemu sodišču), ki bedi nad tem, da država s svojimi razpisi ne konkurira interesom gospodarstva. Učinek na daljši rok: v izobraževalnem sistemu je potrebno zmanjšati obremenjenost s faktografskimi predmeti in namesto njih vpeljati predmete z vsebinami, ki dvigujejo zavedanje o koristnosti sodelovanja, ki dvigujejo sposobnost ustvarjalnega razmišljanja in ki dvigujejo človekovo samozavest.
Hkrati je potrebno spremeniti družbeno klimo glede sodelovanja začenši pri politiki, ki ima moč in vzvode za spremembe in daje zgled celotnemu prebivalstvu.

No documents found