Razprava o bodočnosti Slovenije


Avtor: Marko Kranjec

Ne čutim se dovolj usposobljen, da bi se drznil razpravljati o bodočnosti Slovenije. Delim mnenje tistih, ki menijo, da je bodočnost mogoče najbolj zanesljivo napovedovati za nazaj. Lahko bi sicer sestavil seznam trenutno aktualnih ali modernih področij in problemov, ki se meni zde pomembni ter jih proglasil kot kritične za bodočnost Slovenije. Vprašanje pa je ali bi s tem prispeval k pravilnejši usmeritvi v bodočnost.

Kljub predhodno povedanemu menim, da je o tem kaj se bo, ali bi se lahko zgodilo smiselno razmišljati, zato bom navedel nekaj vidikov, ki jih kaže upoštevati v najširši usmeritvi na probleme bodočnosti.

V vabilu na ta posvet je bilo postavljeno več pomembnih vprašanj, od katerih naj omenim samo dve: i) ali bi morala država izdelati "vizijo" s katero bo predvidela, katere bodo naše konkurenčne dejavnosti in ii) kakšno ekonomsko politiko bi potrebovali, da bi spodbudili podjetništvo, iniciativo, prestrukturiranje in rast.

Glede prvega vprašanja sem mnenja, da je izdelava "vizije", ki bi vnaprej opredelila konkrenčne dejavnosti in "nosilce" razvoja, bolj ali manj jalovo početje, čeprav so številni dobronamerni strokovnjaki drugačnega mnenja. Mogoče je sicer izdelati študije, v katerih bodo eksperti različnih profilov vsak na svojem področju "napovedovali" bodočnost tako, da bodo ekstrapolirali sedanje znanje in pretekle izkušnje v bodočnost. Vprašanje pa je, kakšna je uporabna vrednost teh študij. Spomnimo se samo napovedi Rimskega kluba, v katerih so inženirji mehanično ekstrapolirali pretekla dogajanja in napovedovali pomanjkanja vseh vrst. Nič večje vrednosti kot ekstrapolacija katastrof nimajo ekstrapolacije optimističnih pričakovanj in slikanje Slovenije kot ene od najuspešnejših članic EU, kljub dobrim namenom napovedovalcev. Največ koristi od vizij imajo ponavadi tisti, ki jih izdelujejo.

Glede drugega vprašanja menim, da ga je potrebno razširiti. Ne gre samo za ekonomsko politiko, temveč za celotni odnos družbe in politike do mobilizacije pobud v tržnem gospodarstvu. Ta mobilizacija je po mojem mnenju najbolj pomembna za bodočnost, predvsem gospodarsko bodočnost Slovenije.

Osnovna in najbolj pomemba naloga je zavedanje državljanov in gospodarstva, da je bodočnost najbolj odvisna od njih samih in njihovih dejanj. Prenehati je treba z razmišljanjem, kaj država lahko ali celo mora storiti za državljane in podjetja oz. državljani za državo in pričeti razmišljati, kaj lahko državljani store sami zase. Država mora državljanom omogočiti samo enakost v priložnostih, ne enakosti v rezultatih. Ker smo ljudje obdarjeni z zelo različnimi kvalitetami in sposobnostmi, ki so vse vredne spoštovanja, pomeni enakost v priložnostih možnost razvijati te različne kvalitete in s tem največ prispevati k skupnemu napredku. Enakost v priložnostih ne pomeni, da morajo vsi učenci končati enake šole ali vsi študenti diplomirati, ne glede na trajanje študija, da morajo imeti vsi zaposleni enake plače, da morajo vsi imeti neomejeno zdravstveno varstvo, zagotovljeno zaposlitev, itd. temveč, da je treba vsakemu od nas dati možnost, da svoje različne sposobnosti razvije v največji meri predvsem s svojim lastnim naporom in z zavedanjem, da so njegovi rezultati danes in v bodočnosti odvisni v prvi vrsti od njega samega. Prizadevanje za enakost v rezultatih, kar je žal politika sodobnih intervencionističnih držav, vodi samo v birokratizacijo in slabitev individualnih prizadevanj.
Predhodno povedano seveda zelo jasno pomeni, da predpostavljam bistveno zmanjšanje vloge države, ki ne more odločati v imenu državljanov in gospodarstva. Državna birokracija pomeni zanesljivo pot, če že ne v totalitarni sistem, pa vsaj v sistem letargije, v katerem državljani in podjetja pričakujejo, da bo vse njihove probleme reševala država. Država mora državljanom nuditi samo najširši okvir za enakost priložnosti, nikakor pa ne sme izenačevati njihovih rezultatov. Objektivnih kriterijev za enakost rezultatov ni mogoče določiti. Država bo najbolj koristna, če bo v tem duhu vzgojila vrednote in državljanom omogočila, da na podlagi lastne iniciative sami odločajo o svoji bodočnosti. Jasno je treba tudi povedati, da bo veliko posameznih odločitev napačnih, nekatere bodo tudi takšne, da bo družba morala priskočiti na pomoč, vendar bodo te napake v celoti bistveno manjše, kot če bi bodočnost podrobno načrtovala država. Državno birokratsko načrtovanje pomeni prerazporejanje sredstev po predstavah birokratov, onemogočanje individualnih načrtov in iniciativ ter spodbujanje družbenega parazitizma in korupcije.

Kaj konkretno pomeni osveščanje državljanov in zmanjševanje vloge države je v kratkem nemogoče zadovoljivo razdelati. Države, ki jih danes ocenjujemo kot razvite so to razvitost dosegle ne zaradi načrtovalne vloge države, ampak predvsem zaradi splošne družbene usmeritve v gospodarski liberalizem, individualno iniciativo in tveganje. To v enaki meri velja tudi za države, ki jih danes modno razglašamo za zgodbe o uspehu in jih želimo posnemati, kot so, denimo, Irska in Finska. Uspehi teh držav so uspehi podjetij, ne uspehi državne birokracije. Interventna in socialna država je sorazmerno nov izum, ki ne traja še niti 100 let, popolnoma jasno pa so se že pokazale škodljive posledice državnega vodenja gospodarstva in socialne politike. Intervencionizem in neomejena socialna politika, četudi sta motivirana z najbolj plemenitimi nagibi, praviloma pomenita oblikovanje vizij o pravičnosti in bodočnosti po predstavah birokratov, večanje davčnih obremenitev, administrativno arbitriranje kaj je dobro za druge, in politiko, ki je v prvi vrsti v korist tistih, ki jo izvajajo in ne tistih, katerim je namenjena. Ali je v podkrepitev te trditve sploh potrebno navajati enormno povečevanje zaposlenosti v javnem sektorju, škandale v ravnanju z javnim denarjem in birokratizacijo življenja v praktično vseh državah? Nikoli ne smemo pozabiti, da je mnenje, ki pravi, da politika, ki primarno zasleduje cilj "družbene pravičnosti" neizogibno vodi v totalitarizem (F. Hayek), potencialno stalno uresničljivo.

Nekaj osnovnih usmeritev za osveščanje državljanov in zmanjšanje vloge države bi moralo biti:

1. Izboljšanje kvalitete izobraževanja in šolanja. Izobraževalni sistem mora postati filter za usmerjanje ljudi po njihovi sposobnosti in ne tovarna za izdajanje spričeval in diplom. Ne glede na vrsto in stopnjo končane šole se morajo državljani zavedati, da je njihova bodočnost odvisna on njih samih. Vsi poklici in znanja so enako vredni. Šolanje na visokih šolah mora v precejšnjem delu postati plačljivo, vendar dostopno tudi socialno šibkejšim s sistemom štipendij ali posojil, saj so koristi visokega šolanja ne samo družbene temveč predvsem individualne. To bo zmanjšalo trajanje študija in dvignilo njegovo kvaliteto. Izobraževanje mora postati življenjski proces. Jasno je treba pojasniti, da nizka izobrazba in popolna odsotnost kasnejšega izobraževanja ne zagotavljata zanesljive zaposlitve.
2. Znižanje deleža javnega sektorja v BDP na, denimo, 35 %. To bi avtomatično pomenilo tudi znižanje davčnih obremenitev; o uporabi tako povečanih dohodkov pa bi odločali državljani in gospodarstvo samo in ne državni birokrati. To bi tudi pomenilo, da bi se marsikatera dejavnost, ki se sedaj opravlja v javnem sektorju, čeprav vanjo ne sodi, prenesla na trg in bi o njenem obsegu odločali državljani, ob polnem zavedanju posledic svojih odločitev.
3. Radikalna odprava birokratskih omejitev in ovir, ki državljane ovirajo pri njihovih odločitvah. Po zgledu najrazvitejših držav je potrebno skrajšati in poenostaviti postopke pridobivanja najrazličnejših soglasij, dovoljenj, mnenj, ipd. Najdaljši dopustni čas odločanja kateregakoli upravnega organa je potrebno skrajšati na 30 dni. Izhajati je potrebno iz presumpcije, da je dovoljeno vse kar ni eksplicitno prepovedano. Zmanjšanje deleža javnega sektorja na 35 % bi že samo po sebi bistveno skrajšalo in zmanjšalo ovire.
4. Prepustiti popolnoma svobodno iniciativo vsakemu, da tvega svoj kapital za projekte, pri katerih pričakuje maksimalno korist (v okviru legalnosti seveda).
5. Preganjanje monopolov in kartelnih dogovorov, ki onemogočajo svobodno konkurenco in umetno dvigujejo cene.

Največ kar je torej mogoče narediti za bodočnost ni intervencionizem države, temveč njen umik iz gospodarstva in v večjem delu tudi iz sociale. Ne potrebujemo številnih inštitutov za napovedovanje bodočnosti, potrebujemo samostojno gospodarstvo in strokovnjake ter razgledano prebivalstvo, ki bodo z lastno iniciativo ugotavljali kaj se splača delati. Še manj potrebujemo državne vizije, za katere je več kot zanesljivo, da se ne bodo uresničile. Če že ne moremo brez vizij, bi kazalo razmisliti o vzpostavitvi nekakšne strateške enote (pri vladi?), ki bi bila sestavljena deloma iz prosvetljenih politikov in deloma iz zunanjih sodelavcev (gospodarstvo, znanost, kultura, ipd.), katerih naloga bi bila fleksibilno in permanento spremljanje dogajanj v svetu in izdelava analiz, ki bi služile kot osnova za odločitve politiki, bodisi za kratkoročne usmeritve na nekem področju ali za pripravljanje na nepredvidene dogodke (npr. epidemije, klimatske vplive, gospodarske spremembe, ipd.). Za vse drugo pa je bolje, da predvidevanja prepustimo posameznikom in gospodarstvu. Oni bodo poskrbeli za iniciativo, podjetništvo, prestrukturiranje in rast.

No documents found