Prof. dr. Ana Krajnc: Pomen znanja ljudi v tretjem življenjskem obdobju za družbeni razvoj


Večina vlad razvitega sveta si prizadeva za to, da bi se ljudje odpovedali zgodnji upokojitvi in za to, da bi se podaljšalo obdobje poklicne in nepoklicne dejavnosti starejših. Post-industrijsko gospodarstvo ima na razpolago vse manj mladih, zato pa veliko število starejših delavcev. V času post-moderne se mora delo drugače razporediti po starostnih skupinah, drugače kot nekoč v obdobju industrije. Še več, tudi znanje, se mora enakovredno širiti na vse socialne kategorije prebivalstva. Domače raziskave kažejo, da je 48 % ljudi v kategoriji oseb srednje starosti z zaključeno srednjo šolo imelo možnost pridobiti računalniška znanja. V kategoriji starejših nad 60 let pa računalniške programe uporablja le 2%. Vse kaže, da sta znanje in prenos znanja v Sloveniji še zmeraj domena priviligiranih socialnih skupin "primerne starosti in družbenega položaja". Ljudje s premalo znanja (starejši, funkcionalno nepismeni, itd.) obremenjujejo ljudi z znanjem in tako prihaja do zastoja v razvoju. Kako v takšnih pogojih zagotoviti gospodarsko rast, socialni razvoj in nenazadnje subzidiarnost države, tj. prenos kompetenc na občine, lokalno skupnost in posameznike?

Tudi sistemi socialnega varstva se spreminjajo; služijo ne le svojim uporabnikom, marveč tudi potrebam gospodarstva. Posledično to pomeni tudi, da je potrebno na državni in lokalni ravni ustvariti mehanizme, ki omogočajo starejšim ljudem, da se znova vključijo med proizvajalce. Vsi vemo, da služb ni. Vendar pri starejših ne gre za službo, marveč za pravico in možnosti delovanja, ustvarjanja. Gre za ohranjanje njihovega družbenega položaja in vpliva na družbo. Ustanoviti in podpreti bi veljalo mrežo "borz dela starejših", ki bi pokrila vso državo. Tako bi tudi starejši lahko pridobili nova znanja in zmožnosti.

Slovenska zakonodaja tej stvarnosti ne sledi in je v marsičem diskriminatorna. Socialni kapital, ki bi omogočal pretakanje znanja in delovanja, ni dovolj dobro razvit. Razvitost socialnega kapitala (organiziranih struktur za druženje in delovanje ljudi) je tudi pogoj za širjenje znanja, tehnološke pismenosti in občutno povečuje učinke ekonomskega kapitala.

Zakaj je pomembno, da starejši delavci in tudi tisti, ki so v pokoju, nenehno pridobivajo znanje, da so tehnološko pismeni? Preprosto zato, ker zgolj družba, ki omogoča izrabo potencialov čim večjega števila prebivalcev, zdrava, če parafraziramo poved Ericha Fromma iz njegovega dela Zdrava družba. Ker je funkcionalna pismenost starejših pogoj za pismenost drugih rodov. Ker se znanje, tudi tehnološko, pretaka med vsemi rodovi in v vseh smereh.To pomeni, da če oviramo dostop starejših do znanja, obsodimo na neznanje tudi rodove mlajše od njih.

Tehnološko opismenjevanje starejših in drugih družbenih skupin je v Evropski skupnosti pomembno vprašanje. Na Univerzi v Ulmu v Centru za dopolnilno izobraževanje, kjer je tudi sedež Evropske mreže univerz za tretje življenjsko obdobje, se raziskovalno in drugače ukvarjajo s povezavo med položajem in participacijo starejših v družbi, novo tehnologijo, razvojem kompetenc starejših in proizvodnostjo družbe.

Na Nizozemskem je "Senior Web" izobrazil par sto tisoč starejših, ki so z njihovo pomočjo dosegli računalniško pismenost. Postali so "ambasadorji interneta" in znanje so po organiziranih poteh prenesli na mlade v odročnih krajih…na funkcionalno nepismene, na handikapirane, ki ne morejo zapustiti svojih domov.

V Estoniji so se telefonski operaterji in banke združili v konzorcije in izobrazili so 150 000 starejših za uporabo njihovih storitev. Primer, ki bi mu veljalo slediti.

Domače raziskave o razširjenosti računalniških znanj so denimo pokazale, da le 2% starejših nad 60 let uporablja računalnik in internet. Na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje pa je zanimanje za nove tehnologije, neobvladljivo. V pomoč so e-šole za katere smo se na Ministrstvu za informacijsko družbo dogovorili, da jih odprejo vsem ljudem v kraju. Največje zanimanje zanje je med starejšimi.

Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport je nedavno objavilo razpis za tehnološko opremo javnih izobraževalnih zavodov. Starejši odrasli so zvečine izključeni iz javnih izobraževalnih zavodov, v nasprotju z mnogimi drugimi evropskimi državami. Prihajajo pa na Univerzo za tretje življenjsko obdobje, ki je organizirana kot mreža društev. Opremiti bi veljalo 32 univerz za tretje življenjsko obdobje, samopomočne skupine starejših, društva upokojencev…ustvariti več javnih info-točk, kiber kavarn. Izdelati interaktivne izobraževalne programe, usposobiti animatorje za prenos znanj, ki bi nadomestili skrbnike e-šol.

Poznavanje tehnologije bi veljalo povezati z izobraževalnimi potrebami starejših: potrebe po osebnostni rasti, delovnih znanjih, znanjih za prostovoljstvo in sodelovanje v razvoju skupnosti.

Upokojencev je po podatkih SPIZ-a že danes domala pol miljona. V Sloveniji pa še zmeraj vztrajamo pri pogledih na starejše iz začetka 19.stoletja, ko se pojavijo pokojnina za onemogle starejše delavce in prve geriatrične študije. Razmišljamo torej zgolj o socialnem varstvu in o zdravstvenem varstvu starejših. Tako jim jemljemo možnost razvoja in sodelovanja v družbi. Vprašanja razvoja starejših je potrebno vključiti v vse politike (izobraževalno, raziskovalno, družinsko, kulturno, gospodarsko, urbanistično, okolsko, itd).

Združiti je potrebno obstoječa zdaj razpršena znanja o vprašanjih starejših, ustanoviti raziskovalni socialno-gerontološki inštitut, podpreti raziskave in rast dokumentacijskega centra Univerze za tretje življenjsko obdobje, na univerzah uvesti študijske programe. Ti bi študirajoče navajali na odkrivanje pomena razvojnih zmožnosti starejših ljudi in jih pripravljali za uvajanje in izvajanje primernejše politike starosti in staranja na državni in lokalni ravni. Ker so starejši domala največja družbena skupina, si država ne more privoščiti, brez škode za vse druge rodove, da odpiše človeški kapital starejših, da jih drži na družbenem robu kot vzdrževane odvisneže.

Beseda na koncu: informacijska, učeča se družba ali družba kulture in vseživljenjskega izobraževanja je odvisna od razvitosti človeškega in socialnega kapitala. Od izobraženosti in zmožnosti vseh njenih prebivalcev, tudi starejših, tudi tistih, ki so zdaj funkcionalno nepismeni, sta odvisna njena vitalnost in njen razvoj.

Ahern, Patricia (1996): A Community Approach to Basic Education, v: Alpha 96, Jean-Paul Hautecoeur (ur.): Basic Education and Work, UNESCO Institute for Education, Hamburg, str. 127-145.

Drucker, Peter F.(1995): Managing in a Time of Greta Change, Truman Talley Books, Dutton, New York.

Findeisen, Dušana (1997)Andragogic Summer School, Towards Improving Literacy and Local Development v: Alpha 97, Jean-Paul Hautecoeur (ur.): Basic Education and Institutional Environments, UNESCO Institute for Education Hamburg , str. 85-103.

Hamminck, Kees (1990): Functional Illiteracy and Adult Basic Education in the Netherlands, UNESCO Institute for Education, Hamburg.

International Notes on Third Age Learning and Social Policy Issues v: Education and Ageing, V. 15 No 3, 2000, Triangle Journals, Oxford, str.471-479.

Johns, Sydney(2000): Older People in Higher Education v: Education and Ageing, V. 15 No3, 2000, Triangle Journals, Oxford, str.339-353.

Krajnc, Ana in drugi: (1992) Kako smo snovali Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje, Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje, Ljubljana.

Rifkin, Jeremy: (1996): The End of Work, Putnam Book, New York. Titmus, Colin, Steele, Tom (1995): Adult Education for Independence, University of Leeds, Leeds.

Wilson, Gail (2001): Globalisation and Support in Old Age v: Education and Ageing, V. 16, No 2, 2001, Triangle Journals, Oxford, 111-145.

Prof. dr. Ana Krajnc: Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje

No documents found