arhivska stran
teme

Akad. prof. dr. Jože Krašovec

Moderne demokratične evropske družbe in vrednote

Danes je celotna Evropa sekularizirana in pozna bolj ali manj striktno delitev med svetno družbo in religijo. Isto velja za druge kontinente in države, ki izhajajo iz judovsko-krščanskega kulturnega in religioznega izročila. Posledica tega stanja je večji poudarek na individualni zavesti in osebni svobodi. Toliko bolj smo vznemirjeni, ko družbe nekaterih drugih kulturnih izročil kršijo osnovne človekove pravice. Islamske države, na primer, ne poznajo delitve med svetno in religiozno sfero, zato celotna družba izvaja razne vrste vpliva in pritiska na posameznike. Znotraj »kolektivističnih« družb je zelo težko uveljaviti vrednote judovsko-krščanskih družb in sodobnih zahodnih demokracij: vztrajanje na individualni svobodi in enakosti, poudarek na pravičnosti v razmerju do vseh, sprejemanje različnosti in pluralizma, zavzemanje za mirno reševanje konfliktov. Sprejemanje različnosti in pluralizma je v islamskih deželah komaj možno, čeprav je teološko razumevanje človeka pred Bogom zelo podobno v judovstvu, krščanstvu in islamu. Religije starega Bližnjega vzhoda in Daljnega vzhoda so kolektivistične predvsem zaradi dokaj nejasnega razumevanja Boga in kolektivističnega pojma pravičnosti kot vseobsegajočega kozmičnega reda.

Za razliko od vseh vzhodnih civilizacij je zahodna judovsko-krščanska civilizacija šla skozi različne valove renesanse, razsvetljenstva, romantike in modernizma. Iz vseh teh gibanj je izšel sodobni pojem demokracije. Danes je veliko posameznikov, organizacij in vlad na svetu, ki občudujejo in posnemajo zahodni model demokracije. Večina razprav o človeškem razvoju se opira na statistično preverljive podatke o splošnem stanju v družbah po kontinentih, deželah in kulturni zgodovini. Dejstvo vzponov in padcev znotraj vseh civilizacij pa nas sili, da vse bolj upoštevamo notranjo motivacijo človeškega razvoja, kar pomeni predvsem vprašanje vrednot. Najbolj bistveno je vprašanje, s kakšnimi merili vrednotimo človeški razvoj, so ta zgolj imanentna ali tudi presežna.

Globalen prerez človeške zgodovine kaže, da skladen razvoj omogoča le medsebojno delovanje pojavnih in presežnih dejavnikov, navdiha posameznih oseb in ustaljenega reda družbe, inovativnosti in konservativnosti v odnosu do preverjenega izročila. Potrebno je torej skladno medsebojno delovanje naravnega in kulturnega konteksta našega bitja v luči zgodovinske izkušnje. Temeljno načelo Svetega pisma je prepričanje, da sta človekov razvoj ali propad odvisna od pokorščine ali nepokorščine absolutni Božji avtoriteti, kajti edino spoštovanje in pokorščina Bogu, ki je začetek in konec našega življenja, lahko človeka motivirata za delovanje z dobrimi nameni v zavzemanju za človeške vrednote. Pokorščina presežni avtoriteti ga hkrati obvaruje pred usodnimi strastmi in čustvi njegove nepopolne, padle narave. Zato je spodbuda za celostni razvoj na temelju vrednot pravičnosti in sočutja vedno notranje povezana s svarilom pred možnim propadom zaradi krivičnosti in sebičnosti. V tej antitezi je temeljna vsebina individualne zavesti, ki je v ospredju v celotnem Svetem pismu.

Razvite družbe judovsko-krščanskega izvora in vrednot na vseh področjih kažejo, da so te rezultat nenehnega medsebojnega delovanja naravnega in kulturnega konteksta posameznih oseb in celotne družbe. V ozadju je Sveto pismo, ki je polno spodbud, hrepenenj in iskanj najvišjega dobrega, hkrati pa nenehno svarilo pred varljivo avtonomijo posameznika in družbe. V tej neločljivi dvojni vlogi je Sveto pismo najbolj učinkovita spodbuda za resničen človeški razvoj. Samoumevno je, da je Sveto pismo močno vplivalo na človeški razvoj v deželah, v katerih je bilo zgodaj tiskano v domačem jeziku in je bilo vključeno v vse stopnje izobraževanja. Ljudje dobre volje sprejemajo Sveto pismo nagonsko, ker Božji glas prodira v globine njihovih src. Po nerazložljivi skrivnosti naravnega in kulturnega konteksta človeškega življenja pa se pojavljajo tudi posamezniki in skupine, ki nekompromisno zavračajo najsvetejšo zapuščino naše kulture in delujejo kot preroki uničenja sredi raja.

Pregled pogledov na svet kaže, da je polarna napetost med občutkom absolutne odvisnosti na eni strani in relativne odvisnosti in relativne svobode na drugi strani ključni problem v vseh časih, ta problem pa določa polarno napetost med delovanjem človeške osebne istovetnosti in človeške skupinske ali družbene zavesti, konec koncev med neposredno zavestjo osebne odgovornosti in domneve o kolektivni odgovornosti. Stopnja neposredne zavesti osebne istovetnosti in odgovornosti v nasprotju s teorijo o kolektivnih dejavnikih v družbi in izročilih mnogo bolj vpliva na prizadevanje za masovno pismenost, večjo svobodo misli in izražanja in spoštovanja do dostojanstva posameznika, kakor na splošno domnevajo. Predstavitev filozofskih in teoloških temeljev antičnih kultur in religij, ki so imele ključni vpliv na poznejši človeški razvoj v Evropi, morda lahko ponazorijo to polarnost v širši in globlji perspektivi.

Prirojeni čut za dobro in lepo drži tok čustev in razuma na poti vidnih in nevidnih resničnosti in ne dopušča neprekinjene odtujitve od glavnih tokov naše eksistence; od časa do časa izbruhnejo spontani navdihi, sprosti se notranji proces sintetične obdelave zaznanih resničnosti, nevidna energija občutkov in spoznanje pa se zlije v izraz preprostih in umetniških stvaritev. Sveto pismo je najboljši možni vir religioznega in kulturnega življenja, ker je najčistejši sad notranjega božansko-človeškega navdiha, celostne sinteze univerzalnih izkušenj in naravnega sistema simbolov. Beseda, simbol, zgodba in visoka poezija dopolnjujejo ena drugo pod pritiskom notranjega življenja, ki teži po končni dopolnitvi tu in onkraj sedanjih resničnosti. Medsebojno delovanje sistemov univerzalnih ali mednarodnih jezikov in domačega jezika držijo pisce, govorce in poslušalce v napetosti, ko v procesu prevajanja iščejo ustrezne pristne izraze.

Možnost prevajanja našega notranjega življenja znotraj ustvarjalne dediščine naših jezikov dokazuje, da je človeški duh univerzalen in ima obljubo nesmrtnosti. Kolikor bolj se odlomki ali celotno Sveto pismo uporabljajo v bogoslužju, petju, oznanjevanju in poučevanju, toliko bolj dinamičen, vseobsegajoč in pozitiven je človeški razvoj. Zavest odvisnosti od Začetka in Konca vsega bivajočega je najbolj učinkovita pot do zmage dobrega nad zlom, lepega nad kaosom, pravičnosti nad krivico, ljubezni nad sovraštvom, skrb za dobro vseh nad interesi posameznikov. To razloži, zakaj dežele, v katerih je bilo Sveto pismo delno ali v celoti zgodaj prevedeno v domači jezik in je bilo v rabi na občestvenem in zasebnem območju, dokazujejo višjo stopnjo človeškega razvoja, kakor dežele, v katerih je Sveto pismo pozneje postalo temeljni vir zasebne in narodne samobitnosti, dostopen v narodnem jeziku.

Vsaka poglobljena študija o človeškem bitju kot osebi in o zgodovini človeštva kaže, da človeški razvoj ni toliko odvisen od razuma kot od stanja čustev in morale. Svojsko področje vseh naših najvišjih čustev je naše srečanje s soljudmi. Naših najglobljih čutenj ne razsvetljuje samo simpatija za mirno odpoved in potrpežljivo nesebičnost, ali poznavanje okoliščin in posledic človeškega ravnanja; usmerjajo jih tudi najtemnejše sile samovolje, samoprevare, neumnosti, namerne zlobe in zavestne sebičnosti. Zato v vsaki družbi vedno traja intenziven boj med dobrimi in slabimi akterji. Soočeni s tem dejstvom smo prisiljeni, da oživljamo čut za rodovitno izročilo, kontinuiteto v kulturi, pravo razmerje med kontinuiteto in spremembami.





No documents found