mag. Marko Starman
državni sekretar
Ministrstvo za okolje in prostor

Spoštovani predsednik države, spoštovani drugi gostje; spoštovani kolegi!

Varstvo okolja je dobrina, ki smo jo kot država sposobni zagotavljati le pod pogojem, da jo vključimo v vse aktivnosti javnih oblasti. Tako, kot je varstvo ljudi, ki niso organizirani v močne interesne skupine mogoče le, če država deluje transparentno, in demokratična ureditev v celoti zagotavlja nadzor nad partikularnimi interesi. Isto velja za okolje. Sodobna tržna ekonomija zahteva odgovorno in intenzivno državno intervencijo, saj tržišče, ki naj deluje v dobrobit celotne skupnosti, zahteva regulacijo. Okoljski problemi, ki jih vidimo in občutimo, so pokazatelj kvalitete državne ureditve in nacionalne vitalnosti. Občutek nemoči in nezaupanja je še intenzivnejši, ker vsi vemo, da je učinkovito varstvo okolja mogoče le brez meja.

Čas za ta pogovor je bil zelo dobro izbran, saj se bo čez 10 dni v Montrealu začelo 1. zasedanje Konference pogodbenic Kyotskega protokola, ki je postal veljaven 16. februarja letos. To bo prelomen dogodek, saj je od sprejetja protokola v Kyotu preteklo že 8 let in dolgo časa sploh ni bilo gotovo, če ga bo ratificiralo dovolj držav, da bo kdaj začel veljati. Na zasedanju, ki bo potekalo skupaj z 11. zasedanjem Konference pogodbenic klimatske konvencije, bo na dnevnem redu vrsta tem, med njimi: izvajanje projektov mehanizma čistega razvoja, pri katerih razvite države investirajo v države v razvoju za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; priprave na izvajanje projektov mehanizma skupnega izvajanja, kjer z enakim namenom sodelujejo države Aneksa I, torej industrializirane države; razvoj in prenos okolju in podnebju prijaznih tehnologij, predvsem iz razvitih držav v države v razvoju; izgradnja zmogljivosti v državah v razvoju in tistih v tranziciji za izvajanje klimatske konvencije in Kyotskega protokola;

Tudi mi pričakujemo, da bo naše gospodarstvo sodelovalo v tovrstnih projektih. Tako pridobljene enote zmanjšanja emisij jim bodo služile kot pomoč pri izpolnjevanju njihovih lastnih obveznosti, lahko pa jih bodo tudi prodali na svetovnem trgu ali v okviru trgovalske sheme EU. Obenem je to tudi ena od vzpodbud za prodor naših podjetij in njihovih tehnologij na tuje trge.

Razvoj in prenos okolju in podnebju prijaznih tehnologij temelji na globalnem razvojnem konceptu, saj naj bi to omogočilo državam v razvoju, da bi dosegale svoj razvoj na trajnostni način, brez prevelikega naraščanja emisij toplogrednih plinov. Ta proces se je pričel že vrsto let, vendar je napredek izredno počasen, ker so nove tehnologije drage, ščitijo jih pravice o intelektualni lastnini, poleg tega pa mnogi lastniki tehnologij želijo najprej amortizirati stare tehnologije, preden začnejo prodajati nove.

9. odstavek 3. člena Kyotskega protokola določa, da mora Konferenca pogodbenic protokola začeti obravnavati obveznosti za naslednja obdobja (torej po letu 2012) za pogodbenice iz Aneksa I "najmanj sedem leto pred koncem prvega ciljnega obdobja", to pa je letos. Razprava o tem, kakšna naj bo ta obravnava in kakšne vrste dokument oz. pravni instrument naj bo njen rezultat, se je začela že na 10. zasedanju lansko leto, vendar kaže, da je do soglasja še precej daleč.

Dejstvo je, da Kyotski mehanizmi niso globalno sprejeti. Še vedno se jih dojema, kot eksperiment. ZDA se z mehanizmi, predvsem pa s Kyotskimi omejitvami v Montrealu ne bodo zavezale, pravtako se v krog držav z obveznostjo omejevanja in zmanjševanja emisij ne nameravajo vključiti največje države v razvoju, npr. Kitajska, Indija, Brazilija, Indonezija, Južna Afrika. V teh razmerah z edino logičnim argumentom, vi razviti ste imeli priložnost gospodarskega razvoja, na račun toplogrednih plinov, pokažite napredek najprej vi.

Neglede na to ima "Kyoto" širši, simbolni pomen. Sama konkretnost njegovih ukrepov in določnost zavez izrecno artikulira splošno odgovornost za stanje. Pravtako je Kyotski proces poenotil stroko, v tem, da so podnebne spremembe neizbežne.

Netransaprentni partikularni interesi, ki v odsotnosti državne intervencije na nacionalni ravni, povzročajo škodljive okoljske spremembe so na globalni ravni še toliko bolj uničujoči, ker se konkretna odgovornost razgubi. Prav na področju varstva okolja se da očitno videti, da je problem svetovne ekonomije , da je premalo in ne preveč globalizirana. To preprosto pomeni, da je globalizacije samo toliko, kolikor je to v interesu močnejših in običajno na račun najšibkejših členov, med katere sodi tudi okolje.

Vloga katerekoli država, tudi Slovenije, je seveda odločilna v nacionalnem kontekstu. Tudi sami povzročamo okoljske spremembe. Kar se dogaja na naših tleh in zraku še zdaleč ni le rezultat globalnih akterjev. Opažamo očitno pomanjkljivo poplavno varnost. Zaznavamo resne podnebne spremembe zaradi napačno projektiranih avtocestnih odsekov itd. Tudi globalno je vloga Slovenije, kot članice EU, lahko bistveno večja.

Kot vemo, je za uspešen boj proti podnebnim spremembam potrebno informiranje, ozaveščanje, vzgoja. Spoznati moramo, kaj nam grozi in kako se temu lahko upremo. To seveda ne pomeni, da moramo slikati nerealistično, rožnato prihodnost, če nam grozijo katastrofe, ampak da moramo pokazati, kako lahko te katastrofe omilimo ali celo preprečimo, pri tem pa imamo lahko od nekaterih ukrepov še dodatne koristi, npr. za naše neposredno okolje, za manjši račun za bencin in elektriko ipd..

Pri mnogih ljudeh prevladuje občutek, da se podnebne spremembe dogajajo nekje drugje, da je to stvar, ki se bo zgodila v neki daljni prihodnosti in nima z nami zdaj nič opraviti, da je to svetovni problem, proti kateremu posamezniki in majhne države ne morejo.

Reformna politika, ki ima za cilj transparentno javno oblast in izgradnjo evropskih normalnih razmer na trgu, ima neizogibno za cilj tudi varstvo okolja. Ob tem pa je inovativnost, znanje, prizadevnost vsakogar, ki želi pri tem sodelovati, ne samo dobrodošla, nujna. Naša sposobnost sodelovanja in vplivanja tudi na globalne spremembe je odvisna od nacionalne samozavesti, ki temelji na vzgledu. Prav s tem želimo nastopati kot precedujoča država EU leta 2008.

Spremembe so mogoče le z aktivno udeležbo in s srčnim prepričanjem vsakogar, ki se počuti soodgovornega za prihodnost. Prav samoiniciativnost in pripravljenost sodelovati v javnih zadevah, in še več, nekaj storiti tudi sam, je pot, ki nam bo omogočila, da skupaj dosežemo več.

No documents found