Doc. Irena Mlinarič-Raščan, mag. farm., dr. med. sci.:Prihodnost je v rokah narodov, ki bodo največjo pozornost namenili znanju


Povzetek

Slovenski akademski prostor stoji pred velikim izzivom, zagotoviti si mora uspešen prodor v evropski prostor in si hkrati ustvarili pogoje za implementacijo evropskih načinov potrjeno uspešnega dela v domače okolje. Nenazadnje mora poskrbeti, da se bodo raziskovalci na začetku svoje poklicne kariere in dobro izobraženi v velikih evropskih centrih vračali in zagotavljali integracijo Slovenije v evropski akademski prostor.

Trenuten položaj znanosti ne dosega evropskega kritičnega praga, pač pa uvršča Slovenijo med tranzicijske države. Pogoji financiranja, ki skušajo stabilizirati položaj favoriziranih skupin, onemogočajo prodor mlajših znanstvenikov ter vračanje slovenskih znanstvenikov iz tujine in prilagajanja novostim v znanosti. Mobilnost in interdisciplinarnost sta kritično nefavorizirani v sami akademski sferi, kar ji daje videz rigidnosti. Država je pred izzivom, da oblikuje jasno strategijo razvoja znanosti. Zavedati se moramo, da je vlaganje v izobrazbo in znanje edino, kar nas lahko ponese ob bok najrazvitejšim in omogoči preskok zaostanka. Ustvarjamo svojo prihodnost in si z vso odgovornostjo zastavljamo cilje, ki bodo našemu narodu kakor celotni evropski družbi in človeštvu prinesli dobrobit.

Slovenski akademski prostor - Evropski akademski prostor

Smo na pragu polnopravnega članstva v Evropski uniji, kar ni več samo možnost ampak realnost, ki ponuja neizmerno veliko izzivov in daje možnost za polno samouresničitev slovenskega intelektualnega potenciala na evropskih tleh. S podpisom pristopne pogodbe, 16. aprila 2003, smo postali aktivni sooblikovalci evropskih politik in s tem tudi bodočega evropskega pravnega reda. Z aktivnim delom in zavzetostjo bomo lahko dosegli implementacijo svojih vrednot in pogledov v širšem evropskem prostoru, prav tako pa poznavanje evropskih vrednot in reda za prenos v naše okolje. Evropa oblikuje enoten raziskovalni prostor z enotnim znanstveno-tehnološkim potencialom. To naj bi dosegli z ustanavljanjem centrov odličnosti in z implementacijo mobilnosti raziskovalcev znotraj evropskega raziskovalnega prostora ter hkrati izmenjave znanstveno-raziskovalnega kadra v svetovnem merilu. Slovenija mora na svoji poti v Evropo zavzeti strateške smernice za preoblikovanje v dinamično na znanju temelječo družbo, ki bo podlaga gospodarski rasti. Ena izmed prvih postavk je odpiranje slovenskega akademskega prostora. Integracija Slovenije v svetovni znanstveni prostor zahteva tudi večjo mobilnost slovenskih raziskovalcev ter interdisciplinaren pristop k reševanju sodobnih znanstvenih vprašanj, ki temelji na sodelovanju strokovnjakov različnih oddelkov, fakultet, univerz in nenazadnje dežel. Tako sodelovanje mora postati sestavni del vseh stopenj akademskega izboraževanja od diplome, do magisterija, doktorata, podoktorskega staža in do sobotnega leta.

Mobilnost in odprtost akademskega okolja

Odprtost akademskega okolja temelji na nadnacionalnem in interdisciplinarnem povezovanju raziskovalnih in razvojnih potencialov.

Slovenija se je na področju izobraževanja vključila v evropske programe kot so Socrates, Leonardo da Vinci in Mladina že leta 1999. Prav tako je potekal niz izmenjav na področju raziskovalnega dela, in sicer preko bilateralnih pogodb s približno sedemdesetimi državami in multilateralnih programov, kot so številni evropski programi evropske unije, COPERNICUS, COST, PHARE, ACE, TEMPUS, EUREKA, NATO. Nadalje so izmenjave potekale v sodelovanju z mednarodnimi organizacijami, kot so agencije ZN (UNDP, FAO, UNIDO), CERN, EMBC, ipd. Iz naštetega je razvidno, da smo se v mednarodnem prostoru uveljavili z delom svojega intelektualnega potenciala, vendar je njegovo preživetje in umestitev v mednarodni akademski prostor bilo, in je, bolj kot od strategije odvisno od lastne iniciative.

Skupni evropski raziskovalni prostor ERA je zamišljen kot nadnacionalno in interdisciplinarno povezovanje raziskovalnih in razvojnih potencialov. Slovenija in njeni raziskovalci se bomo vanj vključili uspešno šele, ko bodo iste norme vpeljane v našem akademskem prostoru, kar pa lahko dosežemo le s konstruktivnim povezovanjem med strokami in širše med akademskim in aplikativno-ekonomskim sektorjem. V ta namen poteka tudi na univerzi v Ljubljani projekt ustanovitve Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja (LUI), ki spada v podjetniško infrastrukturo, s katero bomo pospeševali podjetniško naravnanost ciljnih skupin v akademskem okolju in omogočali uresničevanje podjetniških projektov v obliki ustanavljanja novih podjetij. Izkušnje uspešnih univerz kažejo, da so univerzitetni inkubatorji del osnovne infrastrukture, ki jo mora univerza zagotoviti ob izvajanju pedagoškega procesa.

Rezultati raziskav med mladimi raziskovalci kažejo, da pogrešajo večjo interdisciplinarost, možnost izbire mentorjev ter mobilnost. Za šolanje vrhunskih strokovnjakov si bomo v Sloveniji morali, tako kot to počne ves svet, pomagati s šolanjem na najboljših institucijah sveta, predvsem pa si bomo morali prizadevati, še bolj kot ves svet, tem strokovnjakom omogočiti njihovo vrnitev in reintegracijo v domačo strokovno in znanstveno sfero.

Nujno je doseči, da vse stopnje izobraževanja ne bi potekale na istem oddelku in pri istem profesorju, ker to nedvoumno vodi v intelektualno izroditev! Za vzpodbujanje mobilnosti je nujna tudi odprtost ustanov za sprejemanje zunanjih raziskovalcev. Mobilnost slovenskih raziskovalcev je šibka predvsem zaradi problemov povratnikov-raziskovalcev in pomanjkanja mehanizmov za njihovo reintegriracijo, to je za vključevanje v delo slovenskih znanstveno-raziskovalnih institucij pri vrnitvi domov. Pojavlja se potreba po vzpodbujanju individualne angažiranosti za študij na najboljših ustanovah in hkrati po vzpostavitvi mehanizmov za vključitev v slovenski akademski prostor, kar bomo dosegli le z odprtostjo akademske sfere, javnimi razpisi za projekte in štipendije, kakor tudi z javnimi razpisi za akademske nastavitve. Poleg nujno potrebne večje mobilnosti naših raziskovalcev je potrebno povečati interdisciplinarnost, ki je s tako imenovano matičnostjo organizacij do znanj kritično nefavorizirana v slovenski akademski sferi, kar ji daje videz rigidnosti in nesodobnosti.

Nujna je torej odprtost nacionalnih univerz in inštitutov do vseh kvalificiranih znanstvenikov, ki so najsposobnejši prenesti znanja in spoznanja študentom ter aplicirati svoje izkušnje v gospodarstvu. Spodbuditi bi bilo treba sodelovanje strokovnjakov iz prakse v izobraževalnih procesih ter sodelovanje akademskih učiteljev v stroki. Spodbujati je potrebno mobilnost slovenskih znanstvenikov s pozitivno kadrovsko politiko, ki bo omogočila vzgojiti zavest o nujnosti interdisciplinarnega dela, potrebi po hitrejšem prenosu informacij in boljši izkoriščenosti znanj.

Večina slovenskih raziskovalcev, ki so se do nedavnega izpopolnjevali v tujini, je imela doma rezervirano mesto in se tako ni srečevala s problemom povratnikov, ki ga tukaj načenjam. Vse več pa je novih doktorjev znanosti, ki se po končanem doktoratu odpravijo po svojih vizijah izbrano podoktorsko izpopolnjevanje. Prav gotovo je rezervacija delovnega mesta zelo pozitivna stran z vidika socialnega statusa raziskovalca. Negativna pa je v smislu preprečevanja tistega, čemur je namenjena, povečanju konkurenčnosti in končno doseganju boljše kvalitete v znanosti. To je pravzaprav glavni smisel sheme mobilnosti.

Svetovni slovenski kongres je do sedaj organiziral 7. posvetovanj zdravnikov, raziskovalcev in poslovnežev iz domovine in tujine. Ko beremo zbornike iz teh posvetovanj, vidimo, da se večina znanstvenikov in raziskovalcev slovenskega rodu, ki živi v tujini, želi na nek način aktivno vključiti v razvoj znanosti v Sloveniji. Pomagati želijo s šolanjem slovenskih študentov na vseh stopnjah na svojih ustanovah, pripravljeni so priti predavat in začasno ali tudi stalno delat na slovenske univerze in znanstvene institucije. Večina slovenskih znanstvenikov, ki v tujini dela znanost (in ne predava t.i. zgodovine znanosti, kot jo kdaj radi zamenjujemo s pravo znanostjo), ugotavlja, da ima zelo omejene možnosti sodelovanja s slovenskimi znanstvenimi in izobraževalnimi institucijami.

Gradimo ustvarjalno, konstruktivno in uspešno družbo

Koordinacijo razvoja vodijo vsaj trije akterji; akademska sfera, država in trg. Vloga akademske sfere je poleg zagotavljanja intelektualnega potenciala in kreiranja pogojev za inovativno delo tudi v propagiranju in osveščanju javnosti. Država svoj doprinos k koordinaciji zagotovi z zagotavljanjem financiranja in oblikovanjem temeljne nacionalne raziskovalne politike. Trg ima potrebe po specifičnih prilagajanjih izobrževalnih programov, logično bi torej bilo, da bi se potrebe trga odražale v oblikovanju novih in sodobnih predmetov in programov, kar pa ni lastnost pragmatičnega izobraževalnega sistema. Trg prav tako narekuje oblikovajne raziskovalne in razvojne politike in predstavlja tekmovalnost med raziskovalnimi skupinami, kakor tudi konkreten interes uporabnikov akademskih storitev.

Odločitev, da želimo slovensko družbo graditi na znanju, vliva mnogo optimizma za našo prihodnost ob zavesti, da kratkoročno to ni najlažja pot.

Znanje je nacionalna dobrina, ki jo sooblikujeta v sožitju posameznik in družba. Navkljub dilemam, s katerimi se srečujemo v našem izobraževalnem sistemu, se zavedamo, da potrebujemo ustvarjalnega, odgovornega in samozavestnega izobraženca. Naloga države je, da ustvari pogoje, ki bodo to omogočali, z ukrepi, kot so vzpostavitev enakih možnosti za šolanje ne glede na socialni položaj posameznika, izobraževanje in vzgoja k temeljnih vrednotam.

Univerze se v tem trenutku pripravljajo na prenovo programov po Bolognjski deklaraciji, kar jim daje enkratno priložnost, da po vzoru uspešnih univerz razvijajo tripartitno ustanovo, kjer se prepleta izobraževanje, raziskovanje in razvojno-podjetniška miselnost. Zavedamo se, da bodo le univerze evropskih standardov in visokih ambicij sposobne prtitegniti študente in učitelje iz različnih koncev Evrope in sveta in si na ta način zagotoviti svojo prepoznavnost in umestitev v evropski akademski prostor, kar pa bo seveda tudi najvišje priznanje avtonomnosti univerze.

Naj zaživi ves intelektualni potencial

Ustvarjalno, kontstruktivno in uspešno družbo skupaj soustvarjajo ženske in moški. Prvi pogoj na poti k družbi temelječi na znanju je, da dopustimo celotnemu intelektualnemu potencialu, da zaživi. Naloga družbe je, da zagotovi enake poklicne možnosti in ustvarjanje socialnih pogojev za enakomeren profesionalni razvoj obeh spolov. Nadalje je ključnega pomena vključitev vseh slovenskih intelektualcev, vrhunskih strokovnjakov za različna področja, ki so se že uveljavili v Evropi in po svetu. V znanstvenem prostoru je potrebno uveljaviti sistem, ki bo spodbujal delo in uspehe. Mladim znanstvenikom je potrebno omogočiti, da se prebijejo do statusa samostojnega raziskovalca, nosilca projektov in jim dati pogoje, kjer bo njihov uspeh odvisen od njihovih sposobnosti, dela in njih samih.

Financiranje znanosti

Slovenski akademski prostor je podhranjen, v Sloveniji manjka resnične zavesti o nujnosti razvoja za splošni napredek, manjka vizija in strategija razvoja. Slovenska država za izvajanje nacionalnega raziskovalnega programa, ki zajema osnovne in uporabne raziskave, financira 4 raziskovalce na 10.000 prebivalcev, medtem ko predstavlja evropski kriterij kritično gostoto okrog 6 raziskovalcev na 10.000 prebivalcev. Evropski komisar za znanost in raziskave g. Philipp Busquin je na predstavitveni konferenci 6. okvirnega programa v Ljubljani ˙(GZS, 22. aprila 2002) ocenil, da v Sloveniji vlagamo v znanost 0.5% BDP, kar je mnogo manj ugodno, kot so naše lastne ocene in zelo kritično s strani EU, ki strmi k povečanju izdatkov za znanost do 3% BDP. Trenuten način financiranja znanstvene dejavnosti onemogoča vključevanje novih posameznikov, saj so programske skupine kadrovsko in številčno definirane. V smislu mobilnosti znanstvenikov programska ureditev znanstvenega prostora ni prilagodljiva.

Zaključek

Slovenska znanost potrebuje jasno strategijo razvoja, ki mora s posebno tankočutnostjo vključevati celoten slovenski intelektulani kapital, žensk in moških, tistih ki živijo tostran ali onkraj realnih ali navideznih meja.

Strategija razvoja mora vključevati razvoj močnih infrastrukturnih centrov in centrov odličnosti, vzpodbuja povezovanje sorodnih strok znotraj tehnoloških mrež ter razvoj visokotehnoloških podjetij.

Pozitiven ukrep za povečanje mobilnosti akademske sfere bi prav tako pomenila ustanovitev sklada, ki bi omogočal vključevanje gostujočih profesorjev in znanstvenikov, tudi v tujini živeče Slovence, za delo na slovenskih univerzah.

Vzpodbujati je potrebno mobilnost, poskrbeti za reintegracijo. Omogočiti interdisciplinarnost in razvijati tripartitni model visokega šolstva: izobraževalnega, raziskovalnega in razvojno-podjemnega. Slovenija naj bo družba znanja in svobodnih gospodarskih pobud.

Vsaka še tako dolga pot je sestavljena iz korakov in ni pomembno kako veliki ali drobni so, pač pa kako pogumno in vztrajno stopajo proti svojemu cilju. Jasno začrtan cilj in zavest, da lahko dosežemo le toliko, kot si želimo, sta gonilo, ki ne dopusti premajhnih ambicij, niti zanesenjaštva in niti tegobe ob nujnih odrekanjih majhnim stvarem.

Doc. Irena Mlinarič-Raščan, mag. farm., dr. med. sci, Fakulteta za farmacijo, Aškerčeva 7, Ljubljana.
Predstavnica Svetovnega slovenskega kongresa

No documents found