Dr. France Bučar: Ustavna pogodba

Trenutni neuspeh ustavne pogodbe EU ni samo neuspeh. Vsekakor je neuspeh v njej trenutno odraženega koncepta o organizaciji Evrope. S tega vidika pa ga lahko presojamo tudi kot pomembno opozorilo, da pogledi o organizaciji Evrope nikakor še niso poenoteni do tiste točke, da bi na njej zgradili za življenje sposobno politično zgradbo, ki bi moč svojega obstoja črpala iz izrazito večinske podpore vseh državljanov vseh vanjo vključenih držav. Samo taka podpora pa ji lahko zagotovi sposobnost preživetja. Te podpore danes nima. Pokazalo se je, da zamisel o vse bolj poenoteni zvezi (ever closer union) v nasprotju z vse bolj demokratično unijo (predvsem angleški koncept) izraža v bistvu temeljno razliko v samem pojmovanju narave Evrope. Zato so bili tudi odzivi takšni, da se je zdelo, kot da se je zamajalo celo prepričanje o smiselnosti in ne samo možnosti enotne Evrope (ideje o notranjem jedru EU, o direktoriju vodilnih, o EU dveh hitrosti, izrazito diskriminatorni ukrepi do novih članic, dejansko obnašanje največjih držav do sprejetih obveznosti, izrazito upadanje javnomnenjske podpore širitvi Unije itd. ). Posebnost Evrope je njena mnogonacionalnost, ki ne prenese tradicionalnih oblik državnosti kot svoje nadstrukture. Vse mnogonacionalne države kot enotni organizacijski okvir za skupnost več narodov so v novoveški Evropi propadle, tako da so se kot prisilna skupnost pod vodstvom najmočnejše nacije spremenile v unitarne države (vse velike zahodnoevropske države) ali pa so razpadle v svoje narodne sestavine (zgodba Srednje in Vzhodne Evrope). Poučna je naša lastna narodna zgodba. Federativni ustroj nekdanje Jugoslavije (tudi če odmislimo partijski centralizem) ni mogel zadovoljiti naših narodnih zahtev in pričakovanj. Ob končni krizi njenega obstoja bi bili pripravljeni pristati kvečjemu na neke vrste neopredeljivo meddržavno povezanost.

Razlike med sestavinami federacije so bile prevelike, da bi jih lahko naselili v neki skupni tradicionalni državni tvorbi. Prav to pa je tudi problem Evrope. Združevanje po načelu "vsi enaki, vsi različni", ki je dejansko največji izziv Evropi, ne bo zagledalo svoje uresničitve v nobeni tradicionalni državni strukturi, ker je to nemogoče. Evropa kot skupni dom vseh njenih različnih narodov potrebuje organizacijsko rešitev sui generis, ki jo bo treba šele dognati. Do tega pa bo verjetno mogoče priti samo postopoma prek skromnih začetkov povezanosti na posameznih področjih, podobno kot je za zdaj struktura skupnega trga. Poleg tega pa tudi prek zelo različnih in mnogostranskih notranjih povezav, za katere ni nujno, da zajemajo prav vse članice EU. Ponujene rešitve v ustavni pogodbi pa so kljub izjemni zamotanosti po drugi strani preveč enostavne, da bi se lahko soočili z izjemno kompleksnostjo, ki jo pomeni različnost Evrope. Kar danes nastopa kot EU, je šele cilj, v glavnem je to še vedno le EGS. V predlogu ustavne pogodbe je prevzet v svojem bistvu model nekdanje jugoslovanske federacije in je zato nujno tudi vsa njena notranja sestava izjemno podobna rešitvam iz jugoslovanske ustave iz leta 1974 (tudi če njeni sestavljavci verjetno nikoli niso niti slišali zanjo). Tudi problemi, ki so se takoj pokazali, so povsem podobni: privilegiran položaj posameznih narodov kot sestavin federacije, vprašanje glasovalnih pravic in moč odločanja, vprašanja enakosti in dejanske enakopravnosti, vprašanje različnih hitrosti razvoja itd. Taka EU nima prihodnosti, na kar že dolgo in stalno opozarjajo zlasti angleški konservativci. Zato ne bo nič rešeno, tudi če bi z diplomatskimi prizadevanji rešili sedanji projekt. Za konstrukcijo trdne EU bo potrebno bistveno več miselnega napora kot samo redakcija dosedanjih konvencij v enoten dokument.

Vsak narod dojema EU, povsem razumljivo, kot sredstvo za uveljavljanje svojih lastnih interesov. Ob neuspehu ustavne konvencije se je zelo ostro pokazalo, da je EU lahko sredstvo samo za uresničevanje ciljev, ki so vsem skupni. Tu pa so razlike še vedno prevelike.

No documents found