Dr. Tea Petrin: Vloga znanosti za konkurenčnost slovenskega gospodarstva


Slovensko gospodarstvo je pred pomembnim izzivom: kako doseči tisto diferencialno stopnjo gospodarske rasti, ki bi omogočila Sloveniji v ustreznem času (10 do 15 let) dohiteti razvojno povprečje EU, merjeno z BDP na prebivalca (po pariteti kupne moči). To pomeni, da bodo potrebne stukturne spremembe, ki bodo omogočale povečati konkurenčnost slovenskega gospodarstva na višjo raven od sedanje. Konkurečnost namreč označuje sposobnost države ali podjetja, da generira bogastvo hitreje kot konkurenti v svetovnem merilu (IMD, 1995), sposobnost povečevati produktivnost države po stopnji, ki je višja od stopnje, ki jo dosežejo njeni konkurenti pri trajnem zunanjem ravnotežju in visoki stopnji zaposlenoti (EC, 1997), oziroma sposobnost države, da poveča ekonomsko rast (WEF, 1996).

Konkurenčna sposobnost države je močno odvisna od razpoložljivosti menedžerskega, podjetniškega in tehničnega znanja, kot tistega dejavnika, ki zagotavlja stalno preoblikovanje podjetij tako z vidika kombinacije razpoložljivih virov in proizvodnih procesov kot tudi proizvodnih sistemov. Zato je razumljivo, da je učinkovitost trga pri reševanju alokacijskih problemov odvisna od sposobnosti in znanj vseh zaposlenih v podjetju. Tudi če bi trg bil sposoben posredovati ekonomskim subjektom vse potrebne informacije, je lahko še vedno vprašljiva sposobnost zaposlenih v podjetjih za oblikovanje in implementacijo pravilnih odločitev.

Uspešnost Slovenije pri doseganju cilja bo torej odvisna predvsem od vzpostavljanja pogojev za pridobivanje znanj, ki bodo usmerjena v povečanje produktivnosti.Velja, da so akademske in raziskovalne institucije pomemben generator novih proizvodnih znanj, vendar pa je tam nakopičeno oz. producirano znanje mrtvo, če ne pride do njegovega prenosa v gospodarstvo, če je produkcija znanj prvenstvno sama sebi namen in ne izboljšujejo proizvodnih sposobnosti in s tem rasti.

Za hitro generiranje takih znanj je treba zagotoviti sočasen razvoj univerzitetnega izobraževanja, raziskovalnih institutov in izobraževalnih programov na eni strani in hitro rastočih podjetniško vodenih podjetij na drugi strani. Problem je v tem, da proizvodnja tega znanja zahteva podobno infrastrukturo kot vsaka druga moderna proizvodnja. Ta povezuje kupce in dobavitelje, kajti brez stalne povezave med njimi, se proizvodni proces ne bo dovolj hitro odzival na potrebe kupcev, prav tako pa je posvetovalni odnos potreben za organizacijske inovacije in razvoj novih proizvodov. Koncept procesne integracije je torej enako uporaben v procesu nastajanja in uporabe znanja. To pa pomeni, da je treba graditi institucije, ki bodo sposobne spodbujati stalne posvetovalne odnose med kupci ter proizvajalci podjetniško relavantnih znanj, to je med podjetji in izobraževalnimi institucijami. Inovacijski proces je interaktiven in celovit. Napredki v tehnologiji niso linearno zaporedje raziskovanja v neodvisnih raziskovalnih institutih. Nasprotno, gre za dinamičen proces podjetij povezanih v odprte sisteme (mreže, grozdi), ki se začne z razvojem tehnoloških aktivnosti podjetij, te povzročijo tehnično specializacijo, tehno-diverzifikacijo, tehno-integracijo, dezintegracijo in reintegracijo ter ponovno tehno-specializacijo. Ta dinamični proces povezovanja podjetij, izobraževalnih in raziskovalnih ištitucij vsebuje medsebojen prilagoditveni proces, ki je hkrati odvisen od in vpliva nazaj na raven tehnoloških sposobnosti posameznega podjetja.

S tem problemom se ukvarjajo vse države, ki želijo doseči visko rast, oziroma hočejo zmanjšati zaostanek za konkurenti. Slovenija nasproti EU ima isti problem kot EU nasproti ZDA. Zato vprašanje konkurenčnosti postaja centralno vprašanje ekonomske politke vsake države. Države ugotavljajo, da tradicionalna makroekonomska politika in tradicionalna politika konkurence, ki je osredotočena na zmanjševanje vloge države in protimonopolno politiko, ni zadostna za zagotavljanje hitre rasti. Osrednje vprašanje postaja, kako zagotoviti razvijanje nacionalnih sposobnosti, ki se bodo razlikovale od sposobnosoti konkurentov.

Tudi v ekonomski znanosti je prišlo do razvoja pogleda na rast. Nova teorija rasti (Romer, Lucas, Baumol) temelji na ugotovitvi, da ima ustvarjanje znanja naravo javne dobrine, zato podjetja ne morejo zadržati vseh koristi ustvarjenega znanja. Ustvarjeno znanje koristi tudi drugim, kar pomeni, da ima pozitivne zunanje učinke (eksternalije). Zato je velikost privatnih investicij v raziskave in inovacije nižja, kot bi bila družbeno optimalna. Torej gre za eno izmed oblik neučinkovitega delovanja trga, kar daje podlago za državno politiko usmerjeno v zagotavljanje višjih nivojev privatnih investicij v znanje. Ker je tehnološki napredek ključno gonilo ekonomske rasti in je hkrati močno odvisen od odločitev podjetij, potem osrednji cilj politike ni samo spodbujati generiranje podjetniško pomembnega znaja, temveč tudi oblikovanje sistemov, ki bodo olajšali in pospešili razširjanje tega znaja znotraj narodnega gospodarstva. Ta vidik daje podlago za državno politiko in programe, s katerimi vplivamo na obnašanje podjetij, tako da podjetja iščejo znanje izven podjetja in v programih raziskav in razvoja sodelujejo z univerzami, raziskovalnimi inštitucijami in drugimi podjetji. Ko govorimo o znanju in razširjanju znanja, ne govorimo samo o tehničnem znanju, temveč tudi o organizacijskem in menedžerskem znanju, ki omogoča, da se tehnično znanje spremeni v uporabno znanje, ki dvigne proizvodne sposobnosti in s tem rast.

Da se izognemo napakam pri izboru konkretnih tehnologij, panog in podjetij, ki naj bi vodili v inovativnosti in rasti, država ne sme sama izbirati zmagovalcev (picking the winners), temveč se mora usmeriti v oblikovanje inovacijskih sistemov, ki omogočajo, da se zmagovalci sami prebijejo v ospredje. Ekonomska zgodovina nas uči, da je skoraj nemogoče napovedati, kdo bo zmagovalec, v katerih sektorjih in v katerih tehnologijah.

Do sedaj preizkušeni instrumenti te politike so:

1. inštitucije inovativnega okolja: tehnološke mreže, poslovni grozdi, univerzitetni inkubatorji, tehnološki parki, centri odličnosti, centri znanj;
2. prilagajanje učnih programov potrebam gospodarstva: specifični programi za potrebe inštitucij inovativnega okolja in za genriranje popolnoma novega znanja;
3. finančni instrumenti: podjetja za tvegani kapital, davčna politika, ki stimulira investicije v tehnološke spremembe (znaje in oprema), in ki nagrajuje podjetništvo (stimulativna stopnja davka na kapitalski dobiček), spodbujanje zaposlovanja vrhunskih strokovnjakov v podjetjih (zmanjšanje davčnih obremenitev, olajšanje zaposlovanja tujih deficitarnih strokovnjakov), sofinaciranje vlaganja podjetij v laboratorijsko in raziskovalno opremo univerz in inštitutov, sofinaciranje pretoka mladih raziskovalcev iz inštitutov v podjetja, sofinaciranje novih tehnologij in produktov podjetij v povezavi z domačimi in tujimi institucijami znanja, sofinaciranje povezvanja domačih strokovnjakov skupaj s podjetji v mednarodne programe za razvoj novih tehnologij in novih produktov;
4. sofinaciranje prenosa in razvoja sodobnih menedžerskih pristopov v podjetjih za uveljavljanje strategije stalnih izboljšav;
5. sofinaciranje razvoja znanj za spodbujanje konkurenčnosti (tehnološka agencija);
6. razvoj pravnega okolja za zaščito intelektualne lastnine;
7. razširitev kriterijev napredovanja univerzitetnih delavcev z upoštevnajem njihovega razvojnega dela v podjetjih;
8. povezava učenja in študija s kreativnim delom v podjetjih, zviševanje ravni funkcionalne pismenosti in doživljensko izobraževanje, povečevanje vpisa na naravoslovje in tehniko;
9. povečanje deleža proračuna za podporo tem ukrepom.

Vlada RS se je v Strategiji gospodarskega razvoja Slovenije opredelila za podpiranje razvoja, ki bo temeljilo na znanju kot glavnemu dejavniku za pridobivanje mednarodne konkurenčne prednosti. Ministrstvo za gospodarstvo je leta 1999 začrtalo tako politiko. Cilj te politike je, da s svojimi ukrepi spodbuja procese prestrukturiranja, in sicer s spodbujanjem razvoja tistih dejavnikov kvalitetne gospodrske rasti, ki v največji meri zagotavljajo hitre strukturne spremembe za hitro odzivnost na stalno preminjajoče se pogoje gospodarjenja v globalnem merilu. Od leta 2000 naprej pa se je povečeval tudi delež proračunskih sredstev v podporo tem ukrepom.

Rezultat te politke je ustanovitev in delovanje:

-17 poslovnih grozdov, v katerih je skupno 350 podjetij s skupaj 55.000 zaposlenimi, ki sodelujejo s 40 podpornimi inštitucijami (inštituti, fakultete, svetovalne organizacije, ...);
-4 tehnoloških mrež, v katerih je povezanih 43 podjetij s skupaj 30.000 zaposlenimi, ki sodelujejo s 15 podpornimi inštitucijami (fakultete, raziskokvalni inštituti);
-29 tehnoloških parkov, v katerih deluje 240 podjetij;
-2-h univerzitetnih inkubatorjev;
-53 podjetij, ki uvajajo sistem za doseganje stalnih izboljšav v produkciji, procesih in tehnologiji, s skupaj 23.000 zaposlenimi.

Od leta 2000 pa do danes je bilo v te programe investiranih cca 15 mia sit, ki so generirali dodatnih 340 mia sit investicij v tehnološke, organizacijske in medžerske izboljšave ter v raziskave in razvoj, hkrati pa so ustvarili 4.000 novih kvalitetnih delovnih mest.

Prvi pozitivni učinki predvsem na ravni podjetij vključenih v te programe so že vidni, iluzorno pa bi bilo pričakovati občuten vpliv na makroekonomski ravni iz treh razlogov:

1. programi so usmerjeni na spreminjanje kulture podjetij, proizvodnih sistemov in industrijske organizacije, tovrstne spremembe pa dokumentirano pripeljejo do vidnih rezultatov v roku štirih do petih let;
2. v te programe je vključenih le 2.4 % družb in manj kot 17 % zaposlenih v tržnem sektorju;
3. brez vsklajenega delovanja drugih politik, ki s svojimi ukrepi bistveno vplivajo na podjetniško okolje, kot so izboraževalna, IT, zaposlovalna, fiskalna, okoljska, ... so rezultati slabši kot bi lahko bili.

Kljub temu smo lahko z dosedaj doseženimi razultati zadovoljni, saj nam dajejo dobra izhodišča za razvoj v prihodnje. Ob tem pa velja, da je za vse nas izziv obdobje, ki prihaja. Pred nami je obdobje še hitrejših sprememb in zahtevnejših nalog, ki bodo od majhnih gospodarstev kot je naše, zahtevali še večje napore.

Majhnost pa je lahko tudi prednost. Lahko smo okretnejši, hitrejši, bolj prilagodljivi.., vendar samo, če bomo delali skupaj, če bomo združili moči za uresničitev ciljev, ki smo jih začrtali v viziji razvoja Slovenije.

Dr. Tea Petrin, Ministrica za gospodarstvo
December 2003

No documents found