arhivska stran
teme

Prispevek za četrti Pogovor o prihodnosti Slovenije na temo kako zagotoviti konkurenčni preboj slovenskega gospodarstva, slovenske družbe in države?


Avtor: Matija Rojec

Produktivnost in konkurenčnost slovenskega gospodarstva se sicer postopno povečujeta, vendar je ta proces v pogojih hitro se spreminjajočega mednarodnega gospodarstva prepočasen. Najrazličnejše analize (predvsem faktorska struktura slovenskega izvoza, ki še vedno vse preveč temelji na tehnološko in po znanju manj zahtevnih proizvodih in se obenem spreminja počasneje kot v drugih državah bodočih članicah EU, pa tudi v nekaterih sedanjih članicah) pa tudi vsakdanje dogajanje v slovenskem gospodarstvu (selitev delovno intenzivnih faz proizvodnje v tujino; nedavna enourna stavka, ki kaže, da delavci z najnižjimi plačami dejansko težko preživijo, po drugi strani pa bi dvig plač ogrozil kar lepo število podjetij, ki živijo in izvažajo na robu rentabilnosti) nedoumno kažejo: (i) da je Slovenija iz obstoječe gospodarske strukture verjetno iztisnila, kar se je dalo, (ii) da je z vstopom v EU minil čas, ko takoimenovane mejne izvoznike lahko rešujemo z relativno prijazno tečajno politiko, obenem pa se zadeve v nemenjalnem sektorju ne premikajo zadosti hitro in (iii) da je potrebno pospešiti procese strukturnih sprememb. Pred nami je čas, ko bomo priča stalnemu manifestiranju dejstva, da z obstoječo strukturo ne moremo dosegati opaznejših konkurenčnih prodorov, višjih stopenj rasti in višjega življenskega stanadarda. Žal bo to tudi čas vstopanja v EU in poskusi, da se strukturni problemi pripišejo temu, bodo verjetno pogosti.

Strukturnih premikov seveda ni mogoče doseči na hitro, niti ni na razpolago nekih enostavnih in vsesplošno sprejemljivih receptov in rešitev. Več vlaganja v znanje, znanost in raziskave je seveda prava pot, vendar to ne bo prineslo takojšnjih učinkov. Recepta torej ni, je pa v okviru večjih vlaganj v znanje ter raziskave in razvoj ter seveda ob dokončanju tranzicijskih reform (v tem okviru v prvi vrsti dokončanje reform v okviru nemenjalnega sektorja) kar nekaj procesov in vprašanj, ki jih je treba pospešiti in rešiti. Sam se bom osredotočil na pet točk:

1/ Ali v okviru razvojne politike izbirati določene prioritetne dejavnosti, na katerih bi temeljil konkurenčni prodor Slovenije. Po eni strani je to precej problematično, še posebej za majhno odprto državo. Tudi izkušnje drugih s tem so precej različne. Vendar je po drugi strani dejstvo, da to v določeni meri vsi počnejo. Kar bi bilo smiselno storiti, je analizirati proizvodno in izvozno strukturo najbolj konkurenčnih držav ter najnovejše tehnološe trende. Ugotoviti, kateri so ključni dejavniki razvoja najbolj propulzivnih dejavnosti, potem pa pogledati, kakšen je naš potencial v teh dejavnikih (kvaliteta delovne sile, podporne dejavnosti itd.) ter kakšna je raven konkurenčnosti slovenskih podjetij glede na naše potencialne konkurente. Na tej osnovi bi bilo moč določiti neke prioritete in potem spodbujati razvoj dejavnikov, ki so ključni za te prioritete. Pri tem se je treba zavedati, da Nokia ni nastala, ker bi se Finska kot država odločila za to, temveč zato, ker so se pravilno odločili lastniki in management. Na koncu koncev je ključno je večje vlaganje v raziskave in razvoj ter izobraževanje, da se bo sposobnost Slovencen za osvajanje novih tehnologij povečala, iz tega se lahko potem rodijo nove ideje in proizvodi.

2/ Vprašanje selitve določenih faz proizvodnje oziroma internacionalizacije slovenskih podjetij. Tu je treba jasno povedati, da je selitev delovno intenzivnih faz proizvodenj iz Slovenije logična posledica razvoja in prestrukturiranja slovenskega gospodarstva. Internacionalizacijo podjetij v vseh oblikah je treba pospeševati. Odgovor ekonomske politiki na selitev proizvodenj, ki temeljijo na ceneni delovni sili, je lahko le spodbujanje ustvarjanje novih delovnih mest v bolj propulzivnih segmentih istih ali drugih dejavnosti.

3/ Vprašanja povezana z lastništvom. Tu imamo več odprtih vprašanj oziroma problemov:

a/ Prvo je vprašanje konsolidacije lastništva v posameznih dejavnostih (v trgovini se je na primer že zgodila, v prehrambeni industriji se zdi, da se začenja itd.). Privatizacija je bila dejansko tudi fragmentacija dejavnostt in tega do sedaj nismo nadoklandili. Ekonomije obsega seveda zahtevajo svoje, zato jer treba te procese pospeševati. Problemi, ki se dogajajo pri poteku teh procesov so: (i) če se že odvijajo, se odvijajo netransparentno in po nizkih cenah, kar celi stvari daje slab prizvok v javnosti; (ii) odprto ostaja vprašanje, kdo naj vodi te procese - nimamo pravih akaterjev, ki bi te procese vodili; glavni lastniki v velikih podjetjih so paradržavni skladi in finančne institucije, ki za to niso primerni.
b/ Drugo je vprašanje managerskega lastništva. Managersko lastništvo je načelno pozitivno, vendar rezultati kažejo, da so njegovi učinki predvsem v izboljšanju finančnih kazalcev poslovanja, precej manj, če sploh pa v izboljševanju dejavnikov produktivnosti in konkurenčnosti podjetij (takoimenovane "celotne faktorske produktivnosti"). Tudi pri procesih vzpostavljanja managerskega lastništva stvari prepogosto potekajo netransparentno in po nizkih cenah, kar spet zbuja nelagoden občutek v javnosti.
c/ Vprašanje notranjega lastništva delavcev. Ta oblika postaja v Evropi vse bolj popularna in je bila tudi v osnovi našega koncepta privatizacije, sedaj pa nimamo jasne ideje, kaj in kako bi s tem.
d/ Vprašanje preostalih lastniških deležev države v podjetjih.

Rdeča nit problemov z lastništvom v Sloveniji je pomanjkanje strateških in verjetno še bolj ključnih lastnikov (takoimenovani "core investors"), ki imajo večje ne pa večinske deleže v podjetjih. Naši ključni lastniki so KAD, SOD in finanačne institucije, ki nimajo ne prave motivacije za razvoj podejtij (zanima jih le kratkoročna finančna uspešnost podjetij, ne pa dvigovanje produktivnosti in konkurenčnosti), niti nimajo sredstev in znanja, da bi kaj več naredili. Kaj lahko v tem konktekstu naredi država? Država mora: (i) pospešeno izstopati iz svoje vloge lastnika v podjetjih, (ii) pospešiti procese konsolidacije latništva s tem da jih omogoča, v njih sodeluje, skrbi za njihovo transparentnost, ne sme pa pri tem prevzemati aktivne vloge, niti to ne smeta KAD in SOD.

4/ Okolje za delovanje podjetij oziroma podjetništvo. V zadnjem času je precej govora o tem, kako zelo se je izboljšalo poslovno kolje v Sloveniji. Res je, da je zaznati napredek; administracija je prijaznejša, ovir je manj. Dejstvo pa je tudi, da najrazličnejše mednarodne primerjave še vedno kažejo, da je čas za ustanovitev podjetja v Sloveniji med daljšimi in stroški med višjimi. Predvsem pa je v Sloveniji problem razpoložljivost prostorskih pogojev kot takih in visoke cene zemljišč. Če tega ni, je težko govoriti o novih proizvodnih zmogljivostih in greenfield tujih investicijah. V Sloveniji ni mogoče dobiti zaokroženega prostora v velikosti 40 ha, kolikor je na primer potrebno za normalno veliko avtomobilsko tovarno. Načelno velja, čim manj je prostora, tem bolj agresivno mora posegati država v odpravljanje prostorkih omejitev. Tu so pravi odgovor industrijski in tehnološki parki, saj na urejen način odpravljajo prostorski problem, pritiskajo na znižanje cen in posredno zmanjšujejo administrativne ovire. V Sloveniji od 4 tehnoloških parkov dejansko noben ne dela, v obeh glavnih univerzitetnih središčih pa nimamo nobene industrijske cone.

5/ Vloga na znanju temelječih storitev. Eden od megatrendov v svetu je povečevanje vloge storitvenega sektorja in povečevanje vsebnosti storitev v industrijskih proizvodih. Zniževanje deleža industrije v dodani vrednosti v Sloveniji in v svetu je posledica tehnološkega napredka in organizacijskih sprememb ("outsourcing of non-core activities"). Storitvena in industrijska proizvodnja sta tesno povezani, prepleteni in medsebojno odvisni. Na primer, čeprav je mobilni telefon proizvod predelovalne industrije, je v njegovi končni vrednosti samo okoli 5% vrednosti fizične proizvodnje, ostalo predstavljajo inputi storitev, ki jih opravi znotraj podjetja ali kupi na trgu.

Zato so storitve, posebej na znanju temelječe storitve (od razvoja in raziskav, testiranja, tehničnih in inžinirskih storitev, prek oblikovanja, tržnih analiz, marketinga, raznovrstnih finančnih storitev, oglaševanja, odnosov z javnostmi, vzdrževanja in servisiranja), ki predstavljajo input v industrijskih in storitvih podjetjih, ključni dejavnik za povečanje konkurenčnosti industrijskih in drugih podjetij in gospodarstva v celoti. Če podjetja na trgu nimajo na razpolago kakovostnih storitev oziroma, če ne obstaja konkurenčen trg storitev, morajo podjetja mnoge storitve razvijati sama, kar pa ni optimalno. Še zlasti je to problem za manjša podjetja. Eden od vzvodov za konkurenčni preboj Slovenije je zato pospeševanje razvoja na znanju temelječih storitev in zagotavljanje konkurenčnih trgov teh storitev. Potrebe Slovenije na tem področju so očitne, saj se uvoz teh storitev vse bolj povečuje in bo v letu 2004 znašal okrog 750 milijonov EUR. Da bi razširili domačo ponudbo teh storitev ter tudi povečali konkurenco, bi bila primerna tudi pritegnitev neposrednih tujih investicij v teh storitvah.

Matija Rojec
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede in
Urad RS za makroekonomske analize in razvoj

V Ljubljani, 1.3.2004





No documents found