mag. Andrej Kranjc
podsekretar na Ministrstvu za okolje in prostor

Podnebne spremembe so za človeštvo velika grožnja in obenem velik izziv. Med znanstveniki vlada visoka stopnja soglasja o tem, da se zaradi emisij toplogrednih plinov, ki jih povzročajo človekove dejavnosti, ozračje segreva, in da bo to segrevanje povzročalo v prihodnjih letih in desetletjih mnoge nevšečnosti, lahko tudi prave katastrofe. Pravzaprav kaže, da so se te nevšečnosti že začele pojavljati, seveda pa jih bo v prihodnje več in intenzivnejše bodo.

Jasno je torej, kaj je treba narediti, da bomo ta neugodni razvoj preprečili ali vsaj omilili: zmanjšati moramo emisije toplogrednih plinov. O tem je bila pred 15 leti mednarodna skupnost soglasna, ko je pripravljala in sprejela Okvirno konvencijo ZN o spremembi podnebja. Ker pa je, kot naslov pove, ta konvencija le okvirna in državam samo priporoča, naj zmanjšajo svoje emisije, je bilo potrebno sprejeti še pravno zavezujoč instrument, ki bi ta priporočila spremenil v obveznost. To je bilo uresničeno s Kyotskim protokolom, v katerem so določene obveznosti držav Aneksa I konvencije, ne pa tudi držav v razvoju. Vendar je bilo že pri pripravi protokola precej težav.

Nekatere države skupine OPEC so nekaj časa kakršnemu koli zmanjševanju emisij nasprotovale, češ, v sedanjih znanstvenih ugotovitvah je še precejšnja negotovost, zato raje počakajmo, da bo popolnoma jasno, da podnebne spremembe povzročajo nevšečnosti in katastrofe, in šele potem začnimo ukrepati. Kot je razvidno iz razvoja dogodkov, ta predlog ni bil sprejet.

Lep začetni namen, da bi obveznost omejitve oz. zmanjšanja emisij toplogrednih plinov porazdelili med države po nekem pravičnem ključu, ki bi upošteval različne kriterije, npr. BDP in emisije na prebivalca, se ni v celoti posrečil, saj je imela skoraj vsaka država svojo predstavo, kaj je pravično. Tako je bila na koncu sprejeta politična odločitev, nekakšen kompromis med posameznimi predlogi.

V japonskem Kyotu je decembra 1997 ob bučnem ploskanju polne dvorane takratni podpredsednik Al Gore najavil, da ZDA sprejemajo obveznost zmanjšanja emisij za 7 %. Združene države so protokol kmalu tudi podpisale. Leta 2001, po nastopu nove vlade, pa je sledil udarec: objava, da se ZDA protokolu odpovedujejo, in da ga ne bodo ratificirale. Kaj pomeni izstop te države iz protokola, ponazarja podatek, da predstavljajo ameriške emisije približno četrtino svetovnih emisij CO2.

Pred nekaj leti so se pojavili predlogi, da se raje začnimo ukvarjati s prilagajanjem na podnebne spremembe oz. njihove neugodne učinke, ki jim ne moremo ubežati, kot pa da se trudimo z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov oz. blaženjem. Sčasoma je prevladalo mišljenje, da je blaženje osnova sedanje in prihodnje politike do podnebnih sprememb, prilagajanje pa je njeno nujno dopolnilo. Odlašanje z blaženjem bi povečalo potrebo po prilagajanju ali ga celo onemogočilo, npr. v primeru hitrih, nelinearnih sprememb, kot bi bila zaustavitev ali preusmeritev zalivskega toka. Izvedljivost strategij za prilagajanje je v veliki meri odvisna od stopnje blaženja. Lahko rečemo, da je blaženje najboljše prilagajanje, seveda pa samo to ni dovolj.

Kljub zapletom in težavam je Kyotski protokol letos začel veljati in tiste države Aneksa I, ki so tudi pogodbenice protokola, zagotavljajo, da bodo svoje emisije v prvem ciljnem obdobju 2008-2012 omejile oz. zmanjšale v skladu s svojimi obveznostmi; pri tem si bodo nekatere pomagale s t.i. kyotskimi ali prožnimi mehanizmi – skupnim izvajanjem ter mehanizmom čistega razvoja, ki sta projektna mehanizma, in trgovanjem z emisijami. Kot kaže, bo kljub uporabi mehanizmov za nekatere države to zelo težka naloga.

Kyotski protokol sam po sebi, če bi ostali samo pri prvem ciljnem obdobju, sploh ne bi bil pomemben, niti za države, še manj pa za podnebje. Če bi bilo tako, mu ne bi nekateri tako nasprotovali. Ker pa je njegov smisel, da morajo prvemu ciljnemu obdobju slediti naslednja, z vse večjim zmanjšanjem emisij, je pomen protokola kot prvega koraka v pravi smeri ogromen.

Na prvem zasedanju Konference pogodbenic Kyotskega protokola, ki bo konec novembra in v začetku decembra v Montrealu, se bo začela razprava o tem, kako naprej po letu 2012, da bi dosegli končni cilj konvencije, t.j. ustalili koncentracije toplogrednih plinov v ozračju na takšni ravni, ki bo preprečila nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem. Tudi v tem segmentu pogajalskega procesa o podnebnih spremembah, kot v mnogih drugih, ima EU vodilno vlogo.

Mednarodni javnosti je že pred časom predstavila svoj predlog za reševanje problema podnebnih sprememb. Osnova predloga je, da ne smemo dopustiti, da bi se povprečna globalna temperatura zvišala za več kot 2 °C; kot je razvidno iz strokovne literature, bi se na ta način s precejšnjo verjetnostjo izognili večjim katastrofam, ne pa, seveda, raznim nevšečnostim relativno manjših dimenzij. Slovenija je aktivno sodelovala pri formuliranju strategije za dosego tega cilja. V načelu je filozofija tega sledeča: da bi preprečili dvig globalne temperature za več kot 2 °C, ne smemo dopustiti, da bi koncentracija CO2 v ozračju presegla 450 ppmv (delcev na milijon po volumnu), vsota koncentracij vseh toplogrednih plinov pa približno 550 ppmv, izraženo v ekvivalentih CO2; da bi to dosegli, moramo omejiti in čez čas dovolj zmanjšati svetovne emisije toplogrednih plinov, za kar obstaja več možnih poti; nadalje, da bi to dosegli, je treba obveznost omejitve in zmanjšanja emisij ustrezno porazdeliti med razvite države in države v razvoju, pri čemer pa se moramo zavedati, da so za nastalo neugodno situacijo v pretežni meri odgovorne razvite države, ki imajo še zdaj mnogo večje emisije na prebivalca kot države v razvoju. Seveda pa brez omejitve emisij predvsem največjih držav v razvoju problema nikakor ne bo mogoče rešiti, zato jim je treba pomagati, da bodo svoj razvoj gradile na trajnosten, okolju in podnebju prijazen način. Znanstvene ocene kažejo, da bi se moralo za uresničitev opisanega scenarija naraščanje svetovnih emisij končati v približno dveh desetletjih, nato pa bi se morale te do leta 2050 zmanjšati za vsaj 15, mogoče pa celo za 50 % glede na leto 1990. EU predlaga, naj bi v okviru tega scenarija razvite države svoje emisije do leta 2020 zmanjšale za 15-30 %.

Ko govorimo o tem, kaj bo potrebno storiti v prihodnjih desetletjih, pa se lahko vprašamo: kaj smo že naredili? Kar zadeva informiranost, je bil v zadnjih 10 letih v Sloveniji dosežen velik napredek. Pred dobrimi 10 leti, ko sem se začel ukvarjati s to problematiko kot predstavnik Slovenije v pogajalskem procesu, je bilo v Sloveniji verjetno manj ljudi, ki so vedeli, kaj je globalno segrevanje, kot je prstov na eni roki. Potem smo nekateri od teh začeli objavljati strokovno-poljudne članke v časopisih, sledila so vabila na sodelovanje v informativnih oddajah večjih in manjših radijskih postaj ter televizije in javnost je slišala za problem antropogenega spreminjanja podnebja. Problematika je dobila domovinsko pravico tudi na ravni politike, kar, med drugim, dokazuje današnji pogovor. Zaradi aktivnega dela na področju podnebnih sprememb je imela Slovenija svojega predstavnika v raznih telesih konvencije, tudi najvišjih, svojo predstavnico, prof. Lučko Kajfež Bogataj, pa ima naša država v biroju Medvladnega foruma za podnebne spremembe – IPCC.

Tudi za zmanjšanje emisij je bilo v Sloveniji že nekaj narejenega, čeprav nas mnogo več dela še čaka. Izdelan je bil Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, okoli sto naših podjetij je vključenih v shemo trgovanja z emisijami znotraj EU, pri pripravi nekaterih razvojnih strategij je že upoštevan vidik podnebnih sprememb, domača podjetja informiramo o možnostih sodelovanja v kyotskih projektnih mehanizmih, emisije so se v letu 2003 nekoliko znižale. Za izpolnitev obveznosti iz Kyotskega protokola pa se bomo morali še precej potruditi. Iskati moramo načine, da bomo imeli od ukrepov za zmanjšanje emisij poleg stroškov tudi čim več koristi, tako posamezniki, npr. z manjšo prometno gnečo in čistejšim okoljem, kot tudi gospodarstvo. Zastaviti si moramo primerno ambiciozne cilje. Pri tem si lahko postavimo za vzor uspešne države, čeprav se zaradi različnih razmer z njimi ne moremo neposredno primerjati.

Dva taka primera sta Velika Britanija in Francija. Prva je objavila svoj program, po katerem naj bi do leta 2050 zmanjšala svoje emisije CO2 za 60 %, seveda, če bodo tudi druge razvite države izvajale podobne ukrepe. Druga je objavila, da bo v istem času, predvsem s povečevanjem energetske učinkovitosti, zmanjšala svoje emisije za faktor 4. Tretji, časovno bližji primer je Švedska, ki sme po Kyotskem protokolu v okviru EU v prvem ciljnem obdobju svoje emisije toplogrednih plinov povečati za 4 %; nekaj let po sprejetju dogovora o interni delitvi bremena znotraj EU je Švedska objavila svojo odločitev, da bo emisije v tem obdobju zmanjšala za 4 %, in to brez uporabe kyotskih mehanizmov, torej samo z domačimi ukrepi. To pomeni razliko 8 %! In kot kažejo podatki, je na dobri poti, da to tudi uresniči. Seveda niso vse države Švedska, vendar njen primer dokazuje, da se da tudi v tem konkurenčnem, globaliziranem svetu kaj narediti samostojno, če je politična volja in nacionalno soglasje; za oboje pa sta potrebni predvsem dobra obveščenost in ozaveščenost .

Andrej Kranjc

V Ljubljani, 17.11.2005

No documents found