Dr. Marko Kos: Neuspeh države pri kvalitetnem razvoju (Ob obletnici prve konvencije o konkurenčnosti)

Analiza razvoja Slovenije po lanski konvenciji predsednika države o konkurenčnosti (1. marca 2004) in o znanosti (10. decembra 2003) kot elementu konkurenčnosti nas ne navdaja z optimizmom. Lepe besede in obljube v dobrem letu dni niso obrodili sadov. Nasprotno, zaustavili niso niti nazadovanja v primerjavi z novimi članicami EU. Ta čas je bil značilen po evforiji ob vstopu v EU in leporečju kot izrazom samozadovoljstva ob prenovljenih lizbonskih sklepih. Posel odgovornih intelektualcev gotovo to ni, pač pa kritika napačnih ali manjkajočih potez in razkrivanje skritih pasti, ki nas lahko potisnejo pri sedanjem zelo dinamičnem razvoju majhnih držav EU na slabša mesta.

Pred kratkim so nas neprijetno presenetili štirje dogodki: Inštitut za razvoj menedžmenta IMD je v letošnji lestvici ocene konkurenčnosti potisnil Slovenijo za 7 mest navzdol; Globalni podjetniški pregled (GEM) je pokazal, da število novih podjetij ne narašča, zlasti pa je šibko ustvarjanje novih delovnih mest; pregled inovativnosti slovenskih podjetij kaže, da se že osem let število inovativnih podjetij ne povečuje in ostaja na ravni petine vseh podjetij; in končno je nenaden osip podjetij in delovnih mest delovno intenzivnih panog razkril, da nimamo na razpolago alternativnih zaposlitev v stabilnih podjetjih. Zdaj se napovedujejo celo racionalizacije z odpuščanjem tudi v srednje visokih in visokih tehnoloških podjetjih. To pa terja hitro rast novega podjetništva za prevzem odpuščenih delavcev, da se izognemo socialni krizi.

Lanski sklepi o lizbonski strategiji so bili popolnoma neučinkoviti, kajti padli smo glede konkurenčnosti od leta 2002, ko smo prilezli na 38. mesto v lestvici 60 držav, na 52. mesto, to je za 14 mest, v enem letu za 7 mest, med vsemi državami največ. Od nas so vse pristopnice boljše: Slovaška za 12 mest, Madžarska za 15, Češka za 16, Estonija pa celo za 26 mest. Tudi po ocenah Svetovnega ekonomskega foruma WEF smo eni zadnjih. To je posledica slabega odnosa do podjetništva in zastarele in neevropske politike znanosti in raziskav.

Inovativno podjetništvo in raziskave so ozko povezani. Tehnološkega in inovativnega podjetništva kot rešitve iz brezizhodne nizko tehnološke in razvojno nezahtevne industrije in vzvoda za povečanje našega nizkega deleža visoko tehnoloških izdelkov v izvozu (4,8 odstotka proti 20 odstotkom Estonije) ne bo brez inovativnih RiR, vendar ne po slovenski praksi, ampak po evropski oz. predvsem ameriški, kjer vodi industrija raziskovalno razvojne projekte, v katerih so povezane bazične raziskave v verigo do proizvoda. To ponavljam že 25 let. Na konvenciji 2004 je dr. Danilo Zavrtanik to lepo formuliral: preboji so možni samo v velikih projektih, ki povezujejo od bazičnega raziskovalca do inženirja iz industrije. Kajti vse moderne stvari – nanotehnologija, biotehnologija, potekajo na ta način. Izrazil je dvom, da bi bilo zaradi slovenske razdrobljenosti možno takšno delo. Naloga ministrstva za raziskave je, da to doseže pri raziskovalcih s svojo finančno močjo. Česar pa ni čutiti. Zato nas ocenjuje IMD kot najslabše pri vplivu bazičnih raziskav v gospodarstvu. Pri sedanji organizaciji raziskave nimajo nobenega vpliva na konkurenčnost, na rast novih podjetij, na inovacije proizvodnje in storitev. Po vlogi znanosti so nas prehitele že vse nove članice EU.

To, kar se dogaja na tem področju pri nas, se spreminja v neodgovorno farso. Minister za gospodarstvo in minister za znanost se že pol leta borita za Tehnološko agencijo, ki je zato jalova. Uresničuje se zgodba iz Finske, ki jo je povedal pomočnik direktorja finske tehnološke agencije TEKES dr. Kotilainen, da jih je hotela »Akademija« kot tehnološko agencijo »ubiti«. A k sreči so bili pod okriljem ministrstva za trgovino, ločeni od ministrstva za znanost in znanstvene agencije. Če bi jih, ne bi bilo današnje Finske. Pri nas je ista zgodba. To že deluje, pospešeno padamo v nepomembnost. In še vedno ocenjujejo prioriteto raziskovalcev po člankih. Če bi Finci tako delali, bi bili vštric z nami, ne pa eni prvih na svetu.

Nova vlada ni prinesla doslej na tem področju nobene spremembe. Kako le, saj ga vodijo isti ljudje, ki so v letih 1995 do 2000 popolnoma zatrli tehnološki razvoj, danes pa vpijejo, da ni interesa v gospodarstvu. Kako bi le bil? Saj so s tem odnosom do tehnološkega razvoja »omogočili« propadanje raziskovalnih skupin v gospodarstvu in so sami največji krivci za tako stanje! Za dobro sodelovanje pa sta potrebna kompetentna sogovornika na obeh straneh. Teh pa je v gospodarstvu zelo malo, saj je znanstvena politika poskrbela, da so se raziskovalci zaposlovali v negospodarstvu in služili ambicijam člankopiscev.

Birokrati in znanstveniki kar naenkrat vedo vse o tehnološkem razvoju, nič pa tisti, ki so desetletja vodili podjetja. Napisal sem, da minister ne sme biti znanstvenik, ki nima pojma o podjetju, o menedžmentu, o tržni borbi. Živimo v takšnih časih, ko ni mesta umaknjenemu in mirnemu delu po lastnem interesu. Danes štejejo samo novi izdelki kot podpora tržne znamke. Prizadevanje za znanstveno odličnost nas ne bo dvignilo niti za eno mesto na lestvici konkurenčnosti. Potrebna je industrijska odličnost, ki bo prinesla nov zagon pri osvajanju trgov in dvigu BDP, naj se sliši to še tako bogoskrunsko. Niso spremenili kriterijev, ki bi dvignili v prve vrste ljudi, ki vidijo možnosti inovacij, možnosti novih delovnih mest. Še naprej kopičijo doktorje v gospodarskem življenju odtujenemu sektorju, pa smo terjali, da se mora razmerje raziskovalcev in doktorjev zaobrniti, da bomo enaki razvitim državam (v gospodarstvu jih je samo 3 odstotke (75 od vseh 2667 po SURS 2004). Ker se jim ni treba boriti za naročila v kooperaciji z gospodarstvom, uživajo raje v miru brez odgovornosti in producirajo članke (o tem je bilo na konvenciji 2004 veliko rečenega, zlasti Mrkaić), pa še plačo imajo višjo kot v podjetjih, kar je narobe svet.

Poseben problem je birokracija v vladi, ki skuša uveljaviti svoje interese proti zahtevam gospodarstva in raziskovalcev, ki gledajo dalj v prihodnost. Če ne bodo vključeni predlogi gospodarstva v nacionalni raziskovalno razvojni program NRRP zaradi prikritih interesov znanstvenega lobija in njegove birokracije, potem pozabite na lizbonski cilj dviga konkurenčnosti Slovenije med razvite! Glede tega si moramo natočiti čistega vina! Slepomišiti z znanstveno avtonomijo v tem trenutku je protiproduktivno. Mahinacije birokracije pri ocenjevanju projektov za financiranje niso transparentni, kajti predlogi iz industrije so še vedno na zadnjih mestih, ker so člankopisci na vrhu. Če so ogroženi, spremene ponderje. Inovativnost projektov je zato nična. Stara zgodba se nadaljuje. Tudi po tem smo zadnji v EU.

Boj za lizbonsko usmeritev NRRP traja kar naprej. Upravni odbor GZS je potrdil zahteve vloge gospodarstva v NRRP, birokrati na ministrstvu, ki nimajo pojma o industrijskih raziskavah, pa jih izrivajo, da ne bi oskrunili čiste in neodvisne znanosti, neobremenjene s tako pritlehnimi cilji, kot sta konkurenčnost in inovativnost, kaj šele vračilo na vlaganje kot pozitivna eksternalija državnih sredstev.

Moram reči, da sem skrajno razočaran, pričakoval sem z novo vlado nov veter, ki nas bo dvignil z dna, vendar se ni zgodilo nič. Za mala podjetja in tehnološki razvoj ni bilo narejenega nič. Ministri se borijo med seboj samo za prestiž. Vsi pa čakajo na spremembe, kajti samo z njimi se bo pomaknila Slovenija iz nazadovanja.

Zato se podjetništvo, ki je podpiralo spremembe, ne razvija. Zato ni novih delovnih mest. Lani jih je manj ustvarila samo še Češka (Eurostat). Zlasti v težavah so tehnološka in inovativna mala podjetja, ki naj bi bila zametek nove rasti. Nekatera imajo po 20 odstotkov doktorjev, pa jih zaradi izjemno visokih davkov in prispevkov, daleč najvišjih v svetovnem merilu komaj plačujejo, avtorske honorarje, s katerimi so lahko nagrajevali izredne dosežke, pa je nova davčna zakonodaja smešno oskubila. Zato je v Avstriji doktorja znanosti bistveno lažje plačati kot pri nas. Namesto enega doktorja bi brez davkov in prispevkov lahko plačali tri ali celo več. Zato ni čudno, da je po GEM padel interes za podjetništvo. Morda je to glavni razlog, da gospodarstvo ni zainteresirano zaposlovati doktorjev znanosti, ki bi delali v razvoju. Njihova cena je zaradi obremenitve plač enostavno nedosegljiva. Stanje je brezizhodno. Model obnašanja je ostal isti, edino mehanizmi so se spremenili. Vtis imam, da so vsi vpeti v nek klobčič posebnih interesov, iz katerega se ne morejo izviti. Hitra registracija podjetja je zadnje, kar je potrebno za izboljšanje podjetniškega okolja. Manjka predvsem interes in motivacija državljanov za tak korak. Za to pa je predvsem potrebna finančna podpora, možnost cenene lokacije, da ne omenjam predpogoja nižjih davkov in davčne abolicije v zagonskih letih. Namesto tega pa država nudi lagodne državne službe in taki uslužbenci nimajo nobenega interesa, da bi razmišljali o novih idejah, ki bi bile zanimive za podjetja ali vodile do odprtja novih podjetij. Spin-offi so iluzija.

Hud udarec za Slovenijo bi bila tudi napovedana selitev nekaterih visoko tehnoloških podjetij v nove tehnološke parke na avstrijskem Koroškem ali Štajerskem, ki jih je sosednja država v zadnjih letih zgradila tik ob meji, s pogoji dela, ki jih pri nas nimajo: dobro organizacijo v usklajeni politiki države, regije in mesta. Le zakaj? Poznajo naše nestimulativno okolje za rast inovativnih podjetij in vidijo svojo perspektivo v naših podjetjih s svetovnimi referencami kot temelju njihovih startnih ciljev. Najemnine so za več kot četrtino nižje od naših, obremenitve plač inženirjev in predvsem doktorjev znanosti pa so bistveno manjše. Kaj sploh še zadržuje slovenska podjetja od selitve? Patriotizem? V EU je to nepomembno. Donos kapitala jim je prva zahteva. Avstrijci nas bombadirajo z vabili in prospekti celo v slovenščini (Koliko pa je naših agencij, ki novačijo tuja inovativna podjetja za selitev v Slovenijo, oz. koliko je bilo do sedaj takih selitev?). Ali se bodo res najboljši morali preseliti zaradi togosti naše birokracije? K temu jih naravnost silijo tudi tuji vlagatelji rizičnega kapitala, ki dobro vedo, da je Slovenija izjemno neprijazno okolje za njihova vlaganja in se zato Slovenije v velikem loku izogibajo, kar potrjujejo vse študije.

Mi podjetja te vrste zatiramo. Vsak birokrat se spotakne nad njimi, če se mu zahoče. Taka podjetja pa bi k nam lahko pripeljala denar direktno iz Bruslja, milijone evrov, ne iz strukturnih skladov in brez sofinanciranja iz proračuna. To uspe samo najboljšim, tistim, ki uporabljajo znanje in izkoriščajo znanost in ne samo govore o njej. Če bi imeli 50 takšnih podjetij, bi lahko potegnili iz Bruslja pol slovenskega proračuna za RiR brez udeležbe države! Sosedi znajo s podjetji, pa se ne učimo od njih. Zato so imeli lani petkrat večjo rast delovnih mest od nas. Čaka nas pa še kaj hujšega.

Kdo pri nas se meni za inovativna podjetja in start-upe? Ko je moj znanec v podjetju v Avstriji dobil EU projekt, so ga takoj obiskali ljudje iz avstrijske tehnološke agencije (FFF) in ga povprašali, kako mu lahko tudi oni pomagajo, da bo čim hitreje uspel, ker žele tudi sami postati del te zgodbe. Pri nas bi kvečjemu dobil davčno inšpekcijo. Naši birokrati sede v pisarni in se obnašajo kot mali bogovi. Zato bodo šli regionalni centri za IT, nanotehnologije, biotehnologije,... na avstrijsko Koroško. Center za biotehnologijo v Celovcu je odprl naš dr. Potočnik, čeprav sami nimajo na Koroškem niti enega biotehnološkega podjetja. Računajo na priseljena podjetja iz drugih držav, zlasti iz Slovenije. Odprli bodo tudi odgovarjajoče univerze, morebiti bodo na njih predavali tudi naši profesorji. Tako gre to. Zakaj nismo vse to izpeljali v Sloveniji sami? Kdo je kriv, kdo to zavira? Kdo nas potiska v čedalje slabše ocene? Če boste to pojasnili, bo to že prvi korak k preobratu. Podjetniki in razvijalci v industriji so siti tega podcenjevanja, čeprav prav oni držijo to državo v rasti in socialni stabilnosti. To se vleče že vse od socializma. Želijo si sprememb. Glasovali so za njih!

To je posledica naše slepe in provincialne znanstvene politike. Z njo razvoja Slovenije ne bomo dvignili med visoko razvite. Ni videti novih začrtanih poti, ki bi pomenile prelom s prakso, ki nas je pripeljala tako nizko. Denar za raziskave se deli po istih merilih, ki niso dala doslej inovacij. Naivno je pričakovati, da jih kar naenkrat bodo. Tudi novih delovnih mest ne bomo dobili ob takšni politiki. Ustaljena hierarhija se ne sme podreti. Potrebno je učinkovito izvajanje pravih ukrepov, ne pa leporečje, študije in razprave. To pa so sposobni delati le ljudje s podjetniško inovacijsko prakso, ne člankopisoči znanstveniki.

Leto po konvenciji predsednika države nam je prineslo sama razočaranja. Od velikih obetov na lanski konvenciji in v predvolilni kampanji ni ostalo nič. Sprememb ni videti. Niti enega obetajočega premika ni opaziti. Ni več doktorjev v industriji, ni več inženirjev, vpis na tehniko se ni radikalno povečal, inovacij ni, novih podjetij in novih zahtevnih delovnih mest tudi ne. Slovenija se pogreza v povprečnost, ni pa zadovoljna.

No documents found