Prof. dr. Marko Jaklič: Inovativnost in tehnološki razvoj kot glavni razvojni izziv Slovenije
(Prof. dr. Marko Jaklič, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta)

1. Stanje v EU in Sloveniji

Po kriterijih uresničevanja Lizbonske strategije na področju inovativnosti ter raziskav in razvoja (RR) prav vse evropske države zaostajajo za ZDA. ZDA dosegajo 6,08 točke od 7 možnih (po izračunu na podlagi metodologije WEF-a). Prve štiri evropske države so Finska (5,87), Švedska (5,57), Nemčija(4,90) in Danska (4,87). Slovenija je s 3.92 točke najvišje med novimi članicami in enaka Španiji ter pred Italijo (3.87), Luksemburgom (3,57), Portugalsko (3,44) in Grčijo (3,44) med starimi članicami. Nasploh iz študij izhaja, da so največji izzivi za Evropo na področju izboljšanja okolja za RR in inovacije, razvoja informacijske družbe ter podjetniškega okolja za privatno ekonomsko aktivnost.

Na osnovi rezultatov European Innovation Scorebord lahko zaključimo, da EU-25 pri sredstvih za RR zaostaja za ZDA, vendar sta Švedska in Finska daleč spredaj, potem pa sledijo Japonska in ZDA. Finska, Nizozemska in Švedska so boljše tudi pri prijavah visokotehnoloških patentov. Švedska je boljša od ZDA tudi po kriteriju Indeksa kreativnosti v družbi, ki meri relativni delež znanstvenikov, inženirjev, umetnikov, arhitektov, managerjev in ostalih, katerih službe so povezane s kreativnimi nalogami.

Slovenija se očitno težko spoprijema z izzivi prehoda med inovativne države, saj močno zaostajamo z uvajanjem modernih proizvodov visoke tehnologije. Po deležu izvoza visokotehnoloških izdelkov s približno 5% daleč zaostajamo za povprečjem (20%) EU-15 (Statistics on Science and Technology in Europe, 2004, str. 141). Še bolj zaskrbljujoč pa je podatek o povprečni letni stopnji rasti deleža izvoza visokotehnoloških izdelkov na svetovnem trgu, saj je Slovenija med leti 1996-2001 dosegla -1,2%, medtem ko so Madžarska s 54,2%, Estonija z 27,4% in Češka z 8,6% v vrhu držav EU (Key Figures 2003-2004. Towards a Europen Research Area – Science, Technology and Innovation, 2003, str. 75). Kazalnik intenzivnosti strukturnih sprememb kaže, da se je intenzivnost prestrukturiranja slovenskega gospodarstva, merjena s spremembami v strukturi dodane vrednosti in v strukturi zaposlenih, v devetdesetih letih trendno zmanjševala. Napredek družbe je odvisen od njene inovativnosti in padajoč delež inovativnih podjetij žal kaže, da smo v tranziciji ohranil preveč starih in ustvaril nove rigidnosti, ki onemogočajo pričakovano hitrejši razvoj.

Še bolj kot pri proizvodih zaostajamo pri storitvah visoke tehnologije. V EU je bilo leta 2002 zaposlenih 163 milijonov oseb, od tega 68% v storitvenih dejavnostih, med katerimi postajajo z znanjem intenzivne storitvene dejavnosti čedalje bolj pomembne, saj je delež zaposlenih v tej skupini dosegel kar 33,3% celotne zaposlenosti (Statistics on Science and Technology in Europe, 2004, str. 112). Visoko in srednje visokotehnološke dejavnosti so zaposlovale 7,4% delavcev, preostale proizvodne dejavnosti pa so obsegale 11,8% zaposlenih. Slovenija je imela med državami kandidatkami najvišji delež zaposlenih v visokotehnoloških in srednje visokotehnoloških proizvodnih dejavnosti (kar 9,6%), kar je nad povprečjem EU-15 oziroma se uvršča znotraj EU na drugo mesto takoj za Nemčijo. Švedska ima najvišji delež zaposlenih v z znanjem intenzivnih storitvah (47%), Slovenija pa je z 25,7% daleč pod povprečjem EU. Primerjave z EU pokažejo, da Slovenija zaostaja na področju z znanjem intenzivnih storitev in še posebej visokotehnoloških storitev, ki se vežejo na interakcijo med šestimi ključnimi tehnologijami (informacijska tehnologija, telekomunikacije, mikroelektronika, roboti, nanotehnologija in novi materiali ter biotehnologija). Po zgledu iz tujine tudi pri nas omenjamo ali celo že ustanavljamo tehnološke mreže podjetij in RR institucij na teh področjih, vendar je kot kaže po začetnem zagonu tudi na tem področju prišlo do krča.

Presenetljivo je, da iz mednarodnega seznama ključnih tehnologij pri nas redkeje omenjamo vede in tehnologije znanja ter zdravstvene vede in tehnologije. Presenetljivo zato, ker imata omenjeni področji zelo velike eksternalne vplive (takrat je smiselno javno financiranje), ker smo v njih že sedaj relativno dobri in imamo velik potencial tudi na komercialni ravni. Še posebej je zanimivo področje zdravja in kakovosti življenja, saj močno razvija "lokaliteto" oziroma negibljive vire (vire, ki jih na primer tuja multinacionalka ne more enostavno prenesti drugam oziroma kjer zaradi kompleksnosti, ki se veže na neko lokacijo, ni mogoče hitro poiskati alternativne ponudnike), saj povezuje na primer gerontologijo, preventivno zdravstveno nego in prehrano (od zdravilišč do organskega kmetovanja), sisteme zdravstvene oskrbe, kurativo, e-zdravje, tkivni inženiring, raziskave zdravstvenih tveganj in raziskave o zdravstvenih informacijah s turizmom, trgovino, športom in naravnimi danostmi. Na tem področju imamo po mojem mnenju velike priložnosti (že sedaj imamo primerno osnovo oziroma kritično maso raziskovalcev in podjetij, kar za večino drugih sodobnih tehnologij žal še ne moremo trditi), ki pa jih premalo izkoriščamo.

Slovenija je po osamosvojitvi 1991 kot ena redkih tranzicijskih držav uspela ohraniti javno RR strukturo, vendar bolj v smislu socialnega podpore in ne toliko v smislu odgovornosti tega sistema za gospodarski razvoj. Za to seveda niso krivi (izključno) raziskovalci, saj posebnih pobud oziroma potreb za sodelovanje zaradi gospodarske zasidranosti med "posnemovalci" tudi iz gospodarstva ni bilo. Vendarle, ob primernih spremembah oziroma vodenju sprememb je lahko takšno stanje dobra osnova za prehod v družbo znanja in inovativnosti.

Zakaj v Sloveniji ne moremo oziroma ne znamo preiti v družbo znanja in inovacij, čeprav za to obstajajo priložnosti? Najbrž smo na nek način še vedno ujetniki "zgodbe o uspehu", saj večina prebivalstva in tudi politikov v svojih denarnicah in na cesti še ne zaznava potrebe po spremembah. Te pa vedno prinašajo določeno negotovost, ki seveda ni prijetna. Žal bo ta potreba nastopila zelo na hitro in takrat bomo ugotavljali, koliko smo izgubili zaradi prepozne aktivnosti oziroma prilagajanja spremenjenim okoliščinam. Za ustrezno motiviranje in managiranje sprememb pa je odločilna vloga vlade.


2. Slovenija se nahaja pred izzivom inovativnosti in družbe znanja

Uspešen gospodarski razvoj je proces zaporednega in koevolutivnega napredovanja (skupnega učenja), v katerem so podjetja in njihovo podporno okolje sposobni vstopati v vse bolj sofisticirane oblike mednarodne konkurenčnosti.

Države lahko razdelimo na tri stopnje razvitosti. Na najnižji stopnji razvoja gospodarstva je gospodarska rast dosežena primarno z mobilizacijo primarnih faktorjev proizvodnje kot so zemlja, surovine in neizobražena delovna sila. Ko gospodarstvo prehaja v drugo stopnjo razvitosti, postane raven investicij najpomembnejši element razvoja. Neposredne tuje investicije v državo, skupna vlaganja in ostali pogodbeni odnosi s podjetji iz razvitih držav omogočajo, da gospodarstvo napreduje pri vključevanju v mednarodne proizvodne sisteme. Na tej stopnji razvoja se morajo vladne prioritete vse bolj usmerjati na razvoj fizične infrastrukture (pristanišča, ceste, telekomunikacije) in regulacije (carina, davki, zakoni o podjetjih). Na tej stopnji postane učinkovitost (proizvajanje z nizkimi stroški) v proizvodnji standardiziranih proizvodov in storitev dominanten vir mednarodne konkurenčnosti podjetij. Proizvodi in storitve torej postajajo vse bolj kompleksni, toda tehnologija in oblikovanje še vedno v največji meri prihaja iz tujine preko licenc, nakupov obratov na ključ, skupnih vlaganj oziroma tujih neposrednih investicij in posnemanja. Podjetja so sposobna ne samo prevzeti tujo tehnologijo, temveč jo do določene mere tudi nadgraditi. Če so podjetja uspešna, podjetja iz takšnega gospodarstva prevzemajo vse več in vse bolj zahtevne vloge v verigi vrednosti. Kljub temu pa še vedno največkrat proizvajajo za tuja podjetja, ki so originalno razvila tehnologijo, sedaj pa nadzorujejo predvsem oblikovanje in trženje. Čeprav se nam včasih lahko zazdi (na primer razvoj infrastrukture, nizka raven sodelovanja med lokalnimi podjetji), da smo v Sloveniji šele na začetku ali na sredini druge razvojne stopnje, pa nas visoka raven BDP na prebivalca uvršča v sam vrh držav na tej stopnji. Med države torej, ki so ravno zaradi visoke ravni BDP in s tem povezane visoke ravni plač, že težko konkurenčne ostalim državam, ki se nahajajo na tej stopnji. Slovenija mora torej preiti v tretjo razvojno stopnjo, če hoče vsaj ohraniti sedanjo gospodarsko rast.

Število prijavljenih visokotehnoloških patentov pri Evropskem patentnem uradu EPO (8,6 na milijon prebivalcev v letu 2001) Slovenijo uvršča daleč pod povprečje EU 15 (31,6) ali ZDA (56), kar je slaba podlaga za preboj na tretjo razvojno stopnico. Izkušnje mnogih držav kažejo, da je prehod iz druge v tretjo razvojno stopnjo, kjer inovativnost postane najpomembnejši element konkurenčnosti, izjemno težaven. Za prehod v tretjo stopnjo oziroma stopnjo razvitosti je v državi potreben prehod iz statusa uvoznika znanja in tehnologije v status inovatorja oziroma generatorja znanja v vsaj nekaterih sektorjih oziroma globalnih nišah. Konkurenčnost držav na tej stopnji je odvisna predvsem od sposobnosti nenehnega učenja družbe in sposobnosti komercialne izrabe najnovejših tehnologij. Ta prehod zahteva neposredno vlogo vlade pri spodbujanju inovativnosti preko javnih in privatnih investicij v raziskave in razvoj, preko ustreznega razvoja visokega šolstva, ki mora dobiti prioriteto v šolskem sistemu, preko razvoja finančnega sistema, ki mora omogočati večje stopnje tveganja v sistemu (na primer, potrebni so tako državni kot privatni skladi tveganega kapitala, pogosto je smiselno tudi delovanje državne razvojne banke) in preko regulatornih mehanizmov, ki spodbujajo nastanek visokotehnoloških podjetij (na primer zmanjševanje administrativnih ovir za ustanovitev podjetja, liberalnejša stečajna zakonodaja za takšna podjetja, zaščita intelektualne lastnine, spodbujanje zahtevnega povpraševanja). Veliko vlogo igra tudi razvitost pravnega sistema in odsotnost korupcije v državi. Potrebno je imeti visoke standarde varstva okolja, saj najnovejše raziskave kažejo, da tiste države, ki imajo striktnejšo zakonodajo in njeno izvrševanje na področju varstva okolja, kot bi lahko pričakovali glede na njihovo razvitost, dosegajo višje stopnje rasti. Podjetja na tej inovacijski stopnji postanejo manj hierarhična, z več delegiranja avtoritete posameznim strateškim enotam v podjetju. Tudi management z vključevanjem večjega števila ljudi v odločitve in odgovornosti postaja manj hierarhičen. Podjetja veliko investirajo v nenehno izobraževanje svojih zaposlenih. Kupci in dobavitelji so pogosto povezani v fleksibilna omrežja, kar dodatno olajšuje inovativnost in hitre spremembe v delitvi dela med poslovnimi partnerji. Podjetja vse pogosteje hkrati doživljajo intenzivno konkurenco in sodelovanje v okviru grozdov. Podjetja mednarodno konkurirajo in pogosto dominirajo v globalnih nišah na osnovi edinstvenih strategij in znanja.

Potrebne so velike institucionalne spremembe. Univerze, šole, poklicni izobraževalni sistem, profitne in neprofitne organizacije, ki zagotavljajo infrastrukturo gospodarskega delovanja, skupine in organizacije, ki zahtevajo in postavljajo standarde, ter še mnogo drugih institucij predstavljajo kamenčke v mozaiku uspešnega gospodarskega razvoja. Med institucije uvrščamo tudi takšne elemente kot so stopnja zaupanja v družbi (za razvita gospodarstva je značilna visoka stopnja zaupanja), odnos do tveganja (sistem mora v racionalnih okvirih omogočati oziroma podpirati tvegane projekte, saj brez njih ni napredka), sistem avtoritete in pomen posameznika ter njegov odnos oziroma pripadnost skupini, prilagodljivost in mobilnost na trgu dela. Potrebna je drugačna organiziranost in delovanje vlade, trgov in podjetij. Izkaže se, da stare strategije oziroma prednosti postanejo nove slabosti. Na primer, za drugo stopnjo zelo pravilen pristop učinkovitega servisiranja tujih podjetij, katera obvladujejo oblikovanje in trženje, v veliki meri onemogoča za tretjo stopnjo nujen razvoj naprednih proizvodnih, razvojnih in trženjskih procesov oziroma resničnih poslovnih inovacij, ki bi izboljšale položaj podjetja v mednarodni delitvi poslovnih aktivnosti.

Slovenija se očitno težko spoprijema z izzivi tretje stopnice, saj močno zaostajamo z uvajanjem modernih proizvodov visoke tehnologije. Po deležu izvoza visokotehnoloških izdelkov s približno 5% daleč zaostajamo za povprečjem (20%) EU-15 (Statistics on Science and Technology in Europe, 2004, str. 141). Še bolj zaskrbljujoč pa je podatek o povprečni letni stopnji rasti deleža izvoza visokotehnoloških izdelkov na svetovnem trgu, saj je Slovenija med leti 1996-2001 dosegla -1,2%, medtem ko so Madžarska s 54,2%, Estonija z 27,4% in Češka z 8,6% v vrhu držav EU (Key Figures 2003-2004. Towars a Europen Research Area – Science, Technology and Innovation, 2003, str. 75). Kazalnik intenzivnosti strukturnih sprememb kaže, da se je intenzivnost prestrukturiranja gospodarstva, merjena s spremembami v strukturi dodane vrednosti in v strukturi zaposlenih, v devetdesetih letih trendno zmanjševala. Napredek družbe je odvisen od njene inovativnosti in padajoč delež inovativnih podjetij žal kaže, da smo v tranziciji ohranil preveč starih in ustvaril nove rigidnosti, ki onemogočajo pričakovano hitrejši razvoj.

Za takšno stanje seveda ne moremo izključno kriviti managerjev velikih oziroma starih podjetij kot tudi ne podjetnike in managerje v novih malih podjetjih. Razvojni izziv, pred katerim smo, zahteva usklajeno delovanje mnogih elementov sistema. Predvsem razvojniki v naših najboljših podjetjih, med katerimi jih kar nekaj že dominira v svetovnih nišah, priznavajo, da za preskok v niše, ki jim mednarodni trg oziroma delitev poslovnih aktivnosti priznava višje dodane vrednosti, sami nimajo zadosti potenciala in da potrebujejo ustrezno podporno okolje za razvoj novih tehnologij, proizvodov in storitev. Za dosego tretje stopnje razvoja ni več dovolj počasen napredek v učinkovitosti proizvodnje in kvaliteti proizvodov in storitev. Podjetja morajo biti v vrhu inovacijskih dogajanj v posameznih svetovnih segmentih, razvijati morajo edinstveno oblikovanje proizvodov, imeti morajo prevladujoč položaj v posameznih globalnih nišah, imeti morajo decentralizirane, fleksibilne in inovativne organizacijske strukture. Podjetja potrebujejo močno oporo v univerzah in raziskovalnih inštitutih, ki morajo na posameznih področjih priti v kakovostni vrh sorodnih institucij v svetu. Pri tem se ne moremo zanašati na "pomoč" od zunaj. Pokazati bomo morali lastne inovacijske sposobnosti pri razvoju in komercializaciji tehnologij, proizvodov, storitev in managerskega znanja.

Na prehodu v tretjo stopnjo razvoja je v največji meri pomembna prava aktivnost vlade. Intervencija države je v primeru izobraževanja ter RR smiselna zaradi eksternalij, saj imajo takšne investicije običajno večje prednosti (vrednosti) za družbo, kot pa si lahko "prilasti" posameznik ali podjetje. Brez intervencije države bi to pomenilo zadrževanje (privatnih) investicij v znanje in RR na podoptimalni ravni. Prav tako velja, da lahko primerna politika države na tem področju izziva oziroma zmanjšuje rigidnosti, ki nastajajo kot obramba pred "novim". Empirične študije na primeru OECD in EU držav kažejo, da imajo sofinanciranje s strani države in davčne olajšave pomemben in pozitiven vpliv na sredstva, ki jih za raziskave in razvoj namenjajo podjetja. Vendar pa podatki kažejo, da je največji vpliv na povečanje sredstev za RR mogoče pripisati spremembi gospodarske strukture v bolj RR intenzivne dejavnosti. Študije tudi kažejo, da ima javni raziskovalni sektor pomembno vlogo pri inoviranju v podjetjih. Največji učinki so doseženi, ko sta hkrati prisotna sodelovanje med podjetji, med podjetji in javnimi institucijami znanja ter javno (so)financiranje RR.


3. Predlagane aktivnosti za prehod v inovativno družbo

1. Aktivnosti vlade za spodbujanje inovativnosti morajo temeljiti na dogovarjanju, pogajanjih, skupnemu učenju in razgaljanju parcialnih interesov (samokontroli)

Spodbujanje inovativnosti se mora preusmeriti iz sedanje osredotočenosti na politiko (policy-focused pristop) na konkretne akterje. Potrebno je izhajati iz učinkovitosti procesov (povezati vse ukrepe oziroma politike v smiselno celoto) pri pripravi in izvedbi ukrepov, ki imajo svojo izhodiščno točko v potrebah (potencialnega) podjetja.

V proces oblikovanja ukrepov bi bilo potrebno uvesti "pogajanja", kar bi omogočilo, da različne projektne skupine predstavijo projekte in se nato transparentno pogajajo tako o vsebini razpisov, kot tudi o kriterijih za dodelitev sredstev (pa tudi o višini državnih sredstev, ki jih bo projekt prejel). Pogajanja so pogosto uporabljena metoda izbire konkretnih projektov v mnogih razvitih državah. Pogajanja presežejo birokratsko "vzemi ali pusti" in omogočijo kakovostnejši izbor manjšega števila projektov (preprečitev drobljenja sredstev). V komisijo za izbor je potrebno poleg domačih vključiti tudi mednarodne (tuje) neodvisne strokovnjake ter seveda predstavnike ministrstev, javnih in pol-javnih ter privatnih institucij, ki naj bi bile vse bolj vključene v izvajanje politike spodbujanja tehnološkega razvoja, in seveda predstavnike podjetij. Na ta način bi zmanjšali možnosti moralnega hazarda udeleženih akterjev in prispevali k večji verjetnosti pozitivnih učinkov uporabe javnega denarja.

Razpisna dokumentacija za ukrepe mora biti kratka, jasna in pregledna. Metrika učinkov mora biti razvita vnaprej, ob sodelovanju udeležencev in podvržena sprotnemu preverjanju. Potrebno je vzpostaviti čim več mehanizmov samokontrole in čim manj administrativnega vpletanja. Odličen primer za kaj takega so "tehnološki klubi", ki so jih predlagali v podjetju Kolektor iz Idrije. Takšnih idej je v gospodarstvu še veliko.

Na ta način bomo tudi najprimernejše prihajali do oblikovanja raziskovalno-razvojnih in investicijskih prioritet (ne sektorskih), ki so v Sloveniji nujne, in ki ne smejo nastajati ex-ante v nekih ozkih političnih, birokratskih ali akademskih sferah, temveč kot ex-post rezultat horizontalnih ukrepov oziroma zgoraj opisanega procesa.

Predlagani konkretni ukrepi:
• Vlada naj čim prej pristopi k spremembi procesov priprave in izvajanja ukrepov spodbujanja inovativnosti in podjetništva v družbi. Zgledi iz tujine (Nizozemska, Finska, Danska) obstajajo. Prilagoditi jih je potrebno slovenskim razmeram. "Izvedbena" raven na vladi naj se usposobi za kakovostnejši management zgoraj navedenih procesov. Vlada naj zagotovi transparentnost (tudi preko spletnih strani) priprave in izvedbe mikroekonomskih politik. Inovativnost naj ne bo domena enega ministrstva, temveč vladna strategija.
• GZS naj združi "zainteresirane", ki naj skupaj oblikujejo konkretne strategije za tehnološke platforme, ki jih ponudijo v presojo vladi.
• Na zgoraj opisan način naj da vlada konkretnejše spodbude že začetim procesom tehnološkega predvidevanja in investicijskih prioritet v Sloveniji.

2. Javna sredstva na področju znanstvene in tehnološke politike morajo biti usmerjena k spodbujanju INTEGRIRANIH INOVACIJSKIH PROJEKTOV oziroma k spodbujanje inovacij v gospodarstvu in sodelovanju med javnimi RR institucijami ter podjetji, kjer imajo vodilno vlogo (potencialna) podjetja

Javna sredstva za RR (tisti del, ki gre v tehnične in naravoslovne znanosti) morajo biti usmerjena predvsem v spodbujanje gospodarstva, da za RR nameni 2% BDP. Ostala (deli medicine in družboslovja, humanistika) naj tudi ima izraženega konkretnega uporabnika (četudi so to ministrstva, ki uresničujejo nek širši družbeni interes).,

V raziskovalni sferi je potrebno odpraviti sistem "dot" oziroma več kot 20 let staro raziskovalno strukturo, ki za podjetja neposredno ni koristna. Sedanji način programskega pasovnega financiranja je potrebno ukiniti. Potrebno pa je ohraniti stabilnost (dolgoročnost) financiranja skupin, vendar v okviru integriranih inovacijskih projektov, ki vsebujejo usmerjene bazične raziskave, aplikativne raziskave in razvoj pod vodstvom konkretnih podjetij oziroma uporabnikov. V teh skupinah sodelujejo večje skupine podjetij, RR institucije (interdisciplinarna vključenost!) ter institucije podpore. Oblik povezovanje in članstva ne bi smeli predpisati vnaprej, temveč prepustiti procesu oblikovanja ukrepov.

Osnovno načelo financiranja naj bi bilo razmerje 2 (podjetja) proti 1 (javna sredstva). Od tega načela bi bilo moč odstopati v primerih, ko bi nove tehnologije ter proizvodi in storitve nastajali v okviru univerzitetnih ali raziskovalnih tehnoloških parkov oziroma projektov. Vendar bi bilo potrebno tudi v teh primerih večino financiranja prenesti na rizične vire financiranja (privatni skladi tveganega kapitala). V primerih pomanjkanja privatnega interesa (zaradi prevelikih stopenj tveganja oziroma še nezadostne komercialne zanimivosti) naj sodeluje tudi država (javni skladi tveganega kapitala).

Predlagani konkretni ukrepi:
• Pristojna ministrstva in javne institucije (Znanstvena in Tehnološka agencija) naj začnejo čim prej pripravljati nov sistem javnega financiranja znanosti in tehnološkega razvoja na način, kot je predstavljen v prvi točki ter ga izvedejo v prvem možnem roku.

3. Potrebno je vzpostaviti mobilnost na trgu raziskovalcev in spodbuditi njihovo podjetništvo

Zagotoviti je potrebno prehajanje raziskovalcev v obe smeri (iz akademske v podjetniško in obratno). Z ustreznimi mehanizmi bi morali po finskem vzoru omogočiti, da se raziskovalci po želji brez večjih problemov vrnejo v javno raziskovalno oziroma akademsko sfero.

Mladim raziskovalcev v podjetjih in tistim na raziskovalnih inštitucijah je potrebno zagotoviti vsaj enakovredno plačilo. V povprečju je sedaj materialno ugodneje delovati v okviru javnih RR institucij.

Znanstveni članki so za raziskovalce potrebni za znanstveno napredovanje, vendar je dejstvo, da težavnost sedanjih meril ne ovira sodelovanja raziskovalcev na konkretnih integriranih (večletnih) projektih s podjetji.

Predlagani konkretni ukrepi:
• Univerze in druge visokošolske institucije ter RR institucije naj preverijo finski model uspešne mobilnosti raziskovalcev v obe smeri. Vlada naj pri tem pomaga z ustrezno spodbudo in spremenjeno regulativo. Podjetja naj čim prej pričnejo z ustanavljanjem inovativnih "podjetniških" stebrov (razloženo v nadaljevanju), s čimer bodo dali večjo možnost mobilnosti.
• Tehnološka agencija naj financira mlade raziskovalce v času pridobivanja doktorata v gospodarstvu. V primeru, da se ti raziskovalci po pridobitvi doktorata zaposlijo (ostanejo zaposleni) v gospodarstvu vsaj za dobo 5 let, so prejemali nepovratna sredstva, v nasprotnem primeru je šlo za posojilo in morajo sredstva (sami in/ali podjetje) vrniti.
• Tehnološka agencija naj financira delo raziskovalcev v "tehnoloških klubih", ki izvajajo s strani podjetij usmerjene raziskave. Sestava tehnoloških klubov naj bo mešana. V njej naj bodo raziskovalci iz podjetij, iz fakultet in/ali inštitutov ter mladi raziskovalci neposredno po dodiplomskem študiju.
• Za prehode raziskovalcev v gospodarstvo bi bilo potrebno razmišljati o dodatnih finančnih stimulacijah tako s strani države kot podjetij.
• Na visokošolskih ustanovah je potrebno spremeniti habilitacijske kriterije tako, da prehodi iz akademske v gospodarsko sfero in obratno ne bodo hendikepirali razvoja profesionalne/raziskovalne kariere posameznika in da bo nujen pogoj za znanstveno napredovanje tudi nekaj uspešno izvedenih projektov s podjetji oziroma z drugimi uporabniki.
• Na visokošolskih ustanovah in RR institucijah naj pripravijo sistemske možnosti za zaposlovanje strokovnjakov iz prakse (tudi takih, ki ne izpolnjujejo pogojev za akademske nazive). Habilitacijski sistem je potrebno prilagoditi tako da ne bo deloval na škodo tistim, ki se odločijo (začasno) preiti v gospodarstvo (npr. možnost zamrznitve habilitacije za obdobje ko raziskovalec deluje v gospodarstvu).
• Vlada naj pripravi ustrezne pogoje za večjo mobilnost na trgu dela, ki je v Sloveniji kritično nizka. Pri tem naj še posebej upošteva strah pred spremembami. Tveganja lahko uspešno zmanjšuje država (primer Danske).
• Sedanji program Mladih raziskovalcev naj preide pod Tehnološko agencijo in mora biti v vsaj 75% namenjenih tistim, ki so zaposleni v gospodarstvu.
• Zaposlovanje tujih raziskovalcev mora biti administrativno izenačeno z zaposlovanjem domačih.

4. Potrebno je odpraviti rigidnost izobraževalnih organizacij nasploh in še posebej visokošolskih organizacij in RR inštitutov, ki morajo postati glavni spodbujevalec podjetništva in inovativnosti v družbi

Inovativno podjetništvo naj postane vrednota. Tudi s pomočjo raziskav v družboslovju in humanistiki je potrebno doseči, da podjetništvo, inovativnost, tveganje, vseživljenjsko učenje in širša odgovornost kot vrednote v družbi zamenjajo rentništvo (spanje na starih "zaslugah"), "ziheraštvo", povprečništvo in nepoštenost.

Potrebno je spodbuditi naravoslovni in tehnični kader, da svoja stanovska združenja dvignejo na višjo "lobistično" raven v družbi. Zanimanje za znanost, še posebej tehnično in naravoslovno, je potrebno sistematično spodbujati že v osnovni šoli.

Po deležu diplomantov naravoslovno-tehniških ved, deležu odraslega prebivalstva s terciarno izobrazbo ter deležu prebivalstva, ki se vseživljenjsko izobražuje, Slovenija zaostaja za razvitejšimi evropskimi gospodarstvi (opomba 3: Na Finskem in Irskem je delež študentov na naravoslovnih in računalniških smereh približno 20%, v Sloveniji pa je ta delež le približno 5%.). Potrebno je povečati vpis študentov na tehnične in naravoslovne fakultete ter predvsem prehodnost študentov. Če država zaradi pomanjkanja prostora oziroma investicijskih omejitev ne more zagotoviti dejanskega vpisa vsem zainteresiranim (zmožnim) za vpis na želeno fakulteto, naj jim preko vaučerskega sistema omogoči vpis na tuje izobraževalne inštitucije.

Študijski programi na večini fakultet so preveč teoretično obarvani. Na tehničnih fakultetah manjka tudi interdisciplinarnih znanj kot so management, organizacija dela, kadrovanje, komerciala, ekonomija, kar vse mora poznati član interdisciplinarne razvojne ekipe, zato da lahko celovito rešuje tehnične probleme. Podobno velja potreba po uvajanju interdisciplinarnosti tudi na družboslovnih in humanističnih šolah. Uvajanje novih Bolonjskih programov naj se izvede tako, da bo vsaj 20% predmetov študent ene fakultete lahko vpisal na drugih visokošolskih organizacijah doma ali v tujini.

RR sfera naj bi postala proizvajalec visokopotencialnih, inovativnih, tehnoloških podjetij. Razvoj takšnih podjetij je pomemben zato, ker je iluzorno pričakovati, da bodo "stara" podjetja čez noč menjala svojo strateško usmeritev oziroma osrednje sposobnosti.

Visokošolske organizacije in RR inštituti bi morala resno pristopiti k novim organizacijskim in managerskim modelom, ki temeljijo na posebnostih vodenja organizacij znanja. RR inštitute je potrebno spodbuditi, da se lastninsko preoblikujejo oziroma "privatizirajo". V Sloveniji poznamo že kar nekaj uspešnih primerov (Inštitut za turbinske stroje, Inštitut za varjenje,…). Lastniki (poleg raziskovalcev predvsem podjetja, združenja) bodo zainteresirani za uspeh "svoji" inštitutov in jih bodo zato vključevali v svoje razvojne projekte.

Predlagani konkretni ukrepi:
• Pristojni ministrstvi naj pregledata programe v osnovnih šolah, srednjih in visokih šolah z vidika vsebine programov in predvsem z vidika izvajanja programov spodbudita izobraževalne institucije, da pripravijo in izvajajo programe, ki bodo mladino navduševali za inovativnost, znanost in spremembe.
• Pristojno ministrstvo naj po sistemu javnega in zasebnega partnerstva pripravi vse potrebno za ustanovitev sklada za štipendiranje tehničnih in naravoslovnih kadrov. Cilj naj bi bil do leta 2010 za 100% povečati vpis na naravoslovno-tehnične fakultete oziroma univerze. Pri tem je potrebno zagotoviti ustrezne prostorske in kadrovske pogoje za kakovostno delovanje teh institucij.
• Vlada mora organizacijsko (regulatorno) in tudi finančno podpreti tiste raziskovalce ("špice znanja") oziroma projekte, ki so poleg ustanavljanja domačih podjetij sposobni pritegniti globalne "igralce" (na primer Google) za ustanavljanje raziskovalnih centrov v Sloveniji.
• Potrebno je spodbuditi nastanek (na novo ali s preobrazbo "starih" fakultet) nekaj visoko kakovostnih tehničnih univerz, ki bodo izvajale programe za visokotehnološko podjetništvo. V okviru njih je potrebno zagotoviti delovanje univerzitetnih inkubatorjev. V bližini je potrebno zagotoviti zemljišča za tehnološke parke in tehnološka podjetja.
• Pristojno ministrstvo naj prične s strokovno (javno) razpravo o vlogi in predvsem vodenju visokošolskih in RR inštitucij. Cilj: vzpostavitev novih "poslovnih modelov" teh inštitucij.
  
5. Podporno okolje naj končno pokaže svojo učinkovitost

Nemudoma je potrebno pričeti z učinkovitim izvajanjem Zakona o podpornem okolju za podjetništvo (tehnološki centri, grozdi, mreže, tehnološki parki, inkubatorji). Vse formalne podporne institucije morajo biti povržene rednemu zunanjemu preverjanju kakovosti njihovega dela (zunanje evalvacije).

Predlagani konkretni ukrepi:
• Tehnološko agencijo (opomba 4: Predlagamo, da se poimenuje v Tehnološko in inovacijsko agencijo.). je potrebno čim prej (kadrovsko in finančno) opolnomočiti za sistematično in ciljno usmerjeno izvajanje programov in ukrepov na področju tehnološkega razvoja in inovativnosti. Zagotovljena mora biti tesna povezanost agencije z gospodarstvom. Način dela mora biti posvetovalen in podjetniški. V njem in okoli njega morajo delovati sposobni in verodostojni strokovnjaki. Po zgledu Finske, Danske, Irske in Švedske ter ob upoštevanju slovenskih značilnosti, ki se bodo izkazale ob posvetovalnem načinu dela z drugimi akterji, mora do leta 2006 oblikovati osnovne mehanizme podpore. Tehnološka agencija mora delovati tudi kot povezovalec vseh ministrstev ter drugih institucij podpornega okolja.


6. Potrebno je regulatorno okolje, ki bo spodbujalo nastanek visokotehnoloških podjetij in njihovo delovanje

Sedanja zakonodaja je destimulativna do domačih in tujih vlaganj v tehnološke in inovacijsko zahtevne projekte. Potrebno je zagotoviti bistveno izboljšanje delovanja pravne države in zagotoviti ustrezno pravno varnost.

Regulatorno okolje mora biti podjetniško naravnano in spodbujati nastanek trgov za nove tehnologije. Slovenijo je potrebno promovirati kot okolje za razvoj in testiranje novih tehnologij, saj je za kaj takega v mnogih primerih zaradi svoje velikosti zelo primerna. Država naj kot kupec in naročnik domačih tehnoloških rešitev dodatno spodbuja visokotehnološko podjetništvo.

Mala in srednja podjetja so veliko bolj obremenjena s stroški regulatornega in administrativnega okolja (za EU velja, da ti stroški v povprečju znašajo 2,6% od prodaje za MSP in le 0,02% za večja podjetja). Več bi morali narediti na področju e-države, kjer Slovenija žal zaostaja, ima pa zaradi svoje majhnosti vse pogoje, da bi bila med prvimi in najbolj učinkovitimi.

Predlagani konkretni ukrepi:
• Pristojna ministrstva naj opravijo celovito revizijo zakonodaje, ki je destimulativna za inovativnost ter domača in tuja visokotehnološka podjetja ter čim prej poskrbijo za ustrezne spremembe.
• Vlada naj pospeši uvajanje e-države.


7. Potrebne so sistemske rešitve za zmanjševanje tveganja

Predvsem mala in srednje velika podjetja štejejo finančne vire za ključno razvojno omejitev (Vidrih, 2002, str. 59). Eden najpomembnejših problemov pri ustanavljanju visokotehnoloških podjetij je tvegani kapital. Po podatkih raziskave GEM (Global Entrepreneurship Monitor) za leto 2004 se je Slovenija z 9 promili naložb tveganega kapitala, izraženimi kot delež BDP, uvrstila na zadnje mesto med 26 državami. V zadnjem času se je pri nas pojavilo kar nekaj skladov tveganega kapitala, ki pa se pri svojem (potencialnem) delovanju srečujejo z velikimi problemi. Največkrat navajajo absurdno, zasebnim vlagateljem izrazito nenaklonjeno davčno zakonodajo in neustrezno pravno zaščito naložb.

Potrebno je spodbuditi podjetniška združevanja virov (skladi) za zmanjševanje tveganja in možnost črpanja evropskih kohezijskih in strukturnih ter drugih mednarodnih javnih skladov. Potrebno je tudi na primeren način spodbujati podjetja v mrežne povezave (formalne in neformalne grozde, tehnološke mreže), kar bo omogočilo zmanjševanje tveganja za podjetja.

Predlagani konkretni ukrepi:
• Potreben je zagotoviti učinkovito delovanje Slovenskega podjetniškega sklada in tveganega sklada za spodbujanje nastanka novih tehnološko zahtevnih podjetij.
• Vlada naj izvaja ustrezno mikroekonomsko politiko, ki bo spodbujala mreženje med podjetji ter med podpornimi in RR institucijami.


8. Uveljavljena slovenska podjetja morajo aktivno iskati nove poslovne modele za komercializacijo inovacij

Podjetja so oziroma morajo biti "zvezde" v vsakem nacionalnem inovacijskem sistemu.

Guru inovativnosti Christensen (Christensen, Kaj nas čaka, Založba GV, 2005) na primer predlaga uveljavljenim podjetjem, da za večjo inovativnost ustanavljajo nova podjetja z drugačno kulturo in organizacijskim modelom. Izgradnja drugačnega poslovnega modela je še posebej ključna, če podjetje ni med prvimi v rušilnih inovacijah oziroma ko gre za rušilne inovacije na manj zahtevnih ali pa nišnih trgih.

Tudi "stara" podjetja so torej primorana v tehnološko (nove tehnologije imajo tudi pri njih velik vpliv) in organizacijsko prenovo ter v bolj poglobljen vstop na raziskovalni trg.

Predlagani konkretni ukrepi:
• Podjetja naj temeljiteje pristopijo k procesom strateškega razmišljanja oziroma strateške prenove podjetij, ki bodo začrtali poslovne modele naklonjene inovacijam..
• Uveljavljena slovenska podjetja je potrebno z ukrepi mikroekonomske politike spodbujati k ustanavljanju novih tehnoloških stebrov ali spin-off podjetij.

Nekaj uporabljenih virov:

• Benchmarking Enterprise Policy: Results from the 2004 Scoreboard, Commission Staff Working Document, 2004
• Delovna verzija Nacionalnega raziskovalno razvojnega programa, Vlada RS Slovenije, 2004
• Europe in the Creative Age, Alfred P. Sloan Foundation, February 2004
• European Competitiveness Report 2004, Commission Staff Working Document, 2004
• Podjetništvo na prehodu, Global Entrepreneurship Monitor, Slovenija 2004
• Sodelovanje znanosti in gospodarstva, GZS in GfK Gral-Iteo, 2004
• The Lisbon Review, An Assessment of Policies and Reforms in Europe, WEF, 2005
• The Lisbon Strategy for Growth and Employment, the report from the high level gropu chaired by Wim Kok, 2004
• Zaključno poročilo: Evalvacija ukrepov za spodbujanje razvoja grozdov v Sloveniji v obdobju 2001-2003, MG (izvedba Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta)
• Zaključno poročilo: Evalvacija razpisov področja za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti v letih 2001-2003, MG (izvedba Deloitte in Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta)
  
  

No documents found