arhivska stran
teme

Dr. Matej Makarovič
Od kvazi-konsenza h kompetitivnosti?

14 let predstavniške demokracije v Sloveniji je pokazalo na nekatere posebnosti, ki zahtevajo temeljit kritičen razmislek. Ena od njih je močna tendenca po konsociativizmu, tj. "preseganju" delitev v političnem prostoru z oblikovanjem t.i. velikih koalicij, pri katerih je največja stranka kot partnerja v vlado vključila najmočnejšo stranko nasprotnega političnega bloka, ali pa vsaj s kooptacijo nekaterih šibkejših elementov in nasprotnega političnega bloka. Prva možnost je bila značilna v letih od 1992-2000, druga pa v zadnjih štirih letih. Tendenco k takšnemu kvazi-konsenzualnemu vladanju je mogoče razumeti v kontekstu prevladujoče slovenske politične kulture, ki jo je najprej zaznamovala predvojna katoliška nato pa komunistična (samoupravna) korporativistična tradicija. Obema je bilo v določeni meri skupno negativno dojemanje političnih konfliktov, celo kadar so takšni konflikti institucionalizirani z jasno opredeljenimi pravili igre, kot to velja za parlamentarno demokracijo. Posledica takšne vrste korporativizma je bila v slovenski zgodovini politika, v kateri se soglasje namesto z demokratičnim dialogom bolj poskuša dosegati s hegemonijo ene politične opcije v imenu potrebe po "enotnosti".

Toda konsociativni modeli so v praksi evropskih demokracij velika redkost, primerna za zelo specifična okolja. Zato tudi ni nenavadno, da so bili učinki tega modela v slovenskem prostoru vprašljivi oziroma so lahko celo prispevali k demokratičnemu deficitu v naslednjih elementih:

1. zdi se, da je imela delitev na interesne domene ("fevde") koalicijskih partnerjev praviloma prednost pred medsebojnim nadzorom;

2. lepo vedenje v koaliciji naj bi vključevalo reševanje problemov znotraj koalicije, kar zmanjšuje javno transparentnost, zamegljuje odgovornost in slabi vlogo parlamentarnega dialoga; občasno odstopanje manjših koalicijskih partnerjev od teh pravil lepega vedenja je bilo praviloma zavrnjeno kot grdo, "predvolilno" obnašanje;

3. vse velike koalicije so bile asimetrične z dominacijo iste stranke, ki je ostajala na oblasti, medtem ko so se menjavali le njeni partnerji;

4. velike koalicije že po definiciji slabijo opozicijo, saj izhajajo iz implicitne predpostavke, da je vlada že tako "široka", univerzalistična in s svojimi tehnokratskimi vrlinami že skoraj nadstrankarska, da je opozicija le še disfunkcionalen ostanek.

V zadnjem času se sicer zdi, da se praksa konsociativizma izteka. Od leta 2000 Slovenija nima več klasične velike koalicije, po uspešni vključitvi v evro-atlantske integracije pa se je zmanjšala tudi potreba po iskanju zelo širokega konsenza. Če ne gre samo za predvolilni cikel temveč za bolj dolgoročen premik k bolj kompetitivno-konfliktnemu modelu politike, ki se ne konstituira s prizadevanjem po enotnosti temveč predvsem s specifično diferenco oblast-opozicija, ocenjujem, da je tak premik lahko spodbuden.

Toda zdrava kompetitivnost zahteva še vsaj dvoje. Prvo je konsenz o pravilih igre, drugo je enakost možnosti. Pri razumevanju vprašanja enakosti možnosti si lahko pomagamo s primerjavo s področja družbene mobilnosti: Če so otroci bogatih vedno bogati in otroci revnih vedno revni, pomislimo na dve možnosti: so eni po naravi tako izjemno sposobni in drugi tako izjemno nesposobni ali pa je nekaj narobe z enakostjo možnosti? Če 86% časa, odkar imamo demokracijo, vodi vlado ista politična stranka, cirkulacija elit pa je med najnižjimi v širšem evropskem prostoru, sta prav tako dve možnosti: ali so eni sami po sebi toliko superiorni ali pa imamo problem z enakostjo možnosti.

V vsakem primeru pa je situacija specifična. Tudi če so zato "krive" samo fantastične vrline te stranke in brezupna nesposobnost njenih nasprotnikov, taka situacija potrebuje določene korektive, ki preprečujejo potencialne nevarnosti, do katerih lahko ta situacija pripelje: npr. oblastniška aroganca, korupcija, klientelizem, morda celo določeni avtokratski elementi. Korektivi morajo biti namenjeni predvsem večji transparentnosti in nadzoru s strani javnosti, opozicije in institucij posameznih vej oblasti.

V slovenski javnosti je bilo na to temo že izrečenih več pobud, sam bi želel omeniti le dva elementa: parlament kot element predstavniške demokracije in referendum kot element neposredne demokracije.

Slovenska ustavna ureditev pripisuje državnemu zboru izrazito osrednjo vlogo, drugo vprašanje pa je, kako je ta vloga dojeta v praksi. Predvsem problematično je dojemanje, ki ga je mogoče do neke mere zaznati v okvirih izvršilne oblasti in javnosti, da naj bi bil dober parlament predvsem servis, v kateri se v čimbolj kratkem času čimbolj gladko sprejme čimvečje število zakonov, ki jih ponudijo kompetentni državni birokrati. Takšna pojmovanja parlamenta je bilo v času pridruževanja EU deloma v resnici možno legitimizirati z nujnostjo hitrega usklajevanja s evropskim pravnim redom, zdaj pa postajajo izrazito problematična.

Merilo učinkovitosti demokratičnega parlamenta ne more biti preprosto število sprejetih zakonov. Njegovo vsaj toliko pomembno poslanstvo je namreč tako zagotavljanje institucionaliziranega dialoga in soočenja nasprotnih pozicij kot tudi nadzorovanje oblasti. V tem kontekstu so še posebno problematične ideje o tem, kako naj določene teme – navadno predvsem tiste, ki zadevajo ob interese nosilcev moči – ne bi bile primerne za parlamentarno razpravo.

Zgovorno je, da se razmišljanja o tem, kaj naj bi bilo "neprimerno" za parlamentarno razpravo, vsaj deloma ujemajo z težnjami po oženju možnosti za referendumsko odločanje ali s poskusi razvrednotenja in diskreditacije same institucije referenduma. Podobno kot aktiven in samostojen parlament sodi tudi referendum v slovenskem kontekstu med bistvene demokratične korektive. Ne enega ne drugega ne smemo omejevati, če naj bi bilo naš cilj dejansko premik od tega, kar je R. Dahl, označil kot inkluzivno hegemonijo, k idealom poliarhične demokracije.

Dr. Matej Makarovič






No documents found