KO NE BO VEČ MEJA
POGOVORI O PRIHODNOSTI SLOVENIJE, O PERSPEKTIVAH EU IN VLOGI SLOVENIJE V RAZŠIRJENI EVROPI PRI PREDSEDNIKU RS
Ljubljana, 18. marec 2004
Prihodnost Slovenije v Evropski uniji se sicer neposredno ne povezuje s Slovenci, ki živijo zunaj meja Slovenije. Prav tako se zdi, da v temah, kot so finančne perspektive Evropske komisije, ustavna pogodba EU, Evropa dveh hitrosti, Slovenija v razširjeni Evropi, ni tesnejšega povezovanje med Slovenci, ki živijo v slovenski državi in zunaj nje. Vendar je to le navidezno in površno razmišljanje.
Svetovni slovenski kongres je do zdaj že dvakrat organiziral posvet Ko ne bo več meja, in sicer junija leta 2002 v Gorici in novembra 2003 v Rožu na Koroškem, da bi poskusili ugotoviti spremembe v stikih matice z zamejstvom po 1. maju 2004, ko v Evropski zvezi ne bo več meja. Tretje srečanje Ko ne bo več meja bi radi organizirali v Monoštru. Vesel sem, da lahko kot podpredsednik SSK za zamejstvo in predsednik Slovenske konference SSK predstavim nekatera mnenja in sklepe z naših posvetovanj.
Sedanje državne meje Slovenije ne kažejo celotnega slovenskega prostora. Pri tem pa moramo upoštevati slovenski skupnosti v Italiji in Avstriji, ki sta neprekinjeno naseljeni ob sedanji meji s Slovenijo, in tudi slovenski skupnosti na Madžarskem in Hrvaškem. Te skupnosti še vedno pomenijo izrazito kontinuiteto z matico tako v prostoru kot času. Ob vstopu Slovenije v EZ in po odpravi meja bo ta prostor postal ozemeljsko enoten prostor. Zato se bo morala vladajoča koalicija v Sloveniji politično odločiti, ali želi ohraniti dele narodovega telesa v sedanjih upravnih mejah ali jih želi utrditi na celotnem prostoru Slovencev. Za spodbudo in opozorilo na to pereče vprašanje se je Svetovni slovenski kongres v soorganizaciji Konference SSK za Italijo in Slovenske konference SSK odločil, da pripravi simpozij na temo KO NE BO VEČ MEJA. Kot predavatelje smo povabili strokovnjake različnih strok iz Slovenije in zamejstva. Povabili smo tudi predstavnike vladnih in državnih institucij Slovenije, pa se žal vabilu niso odzvali.
Namen posveta je bil, da bi sprejeli določene sklepe in z njimi seznanili slovensko uradno politiko kot zahtevo po oblikovanju strategije in ciljev ter ukrepov za utrjevanje slovenske narodne identitete v združeni Evropi. Ustanovitev univerze, srednjih in poklicnih šol, ki bi s svojimi programi pritegnile mlade z obeh strani meje, je v južnem in severnem delu Primorske več kot nuja, če želimo vsaj delno zajeziti beg slovenskih možganov in obrniti gibanje v obratno smer. Šolske ustanove morajo postati strokovne in prijazne tudi drugim.
Pri tem se ne sme zanemarjati slovenski jezik. Umik slovenskega jezika z univerz ali srednjih šol bi pomenil ukinitev samega sebe. S temi programi že zamujamo. Upoštevati moramo, da Italijani in Avstrijci pri tem ne spijo na lovorikah večkulturnosti, kot se to dogaja pri slovenskih političnih načrtovalcih nacionalnega izobraževalnega programa. Družina je temelj za ohranjanje jezikovne in kulturne identitete. Pri tem je treba graditi prijaznejšo družbo, upoštevajoč socialni vidik staršev, ki so osredotočeni na preživetje in družinskega življenja sploh ne poznajo. Če tega ni, je zaman pričakovati domovinsko vzgojo že v družini. Šolstvo pa je steber utrjevanja jezikovnih in kulturnih vrednot slovenstva in bo to tudi v prihodnje. Slovenska država bi morala še pred vstopom v EZ na obrobju današnjih upravnih meja pospešiti razvoj gospodarstva in vrsto izobraževalno-kulturnih središč s poudarkom na narodnem izročilu in širjenju zavesti o njem.
Cerkev je bila temelj ohranjanja nacionalne zavesti skozi vsa stoletja slovenskega boja za obstanek. Brez nacionalne zavesti v slovenskih družinah in brez slovenskih pridig ter verouka po slovenskih cerkvah bi slovenski jezik že davno odšel v pozabo. Samo velikemu številu duhovnikov se moramo zahvaliti za ohranitev našega jezika in narodne zavesti. Politična oblast, pri tem mislimo na komunistično, ni dala domovinske vzgoje.
Gospodarstvo je temelj razvoja življenja in utrjevanja kulturnih meja, ki se stikajo z veliko večjimi in številčnejšimi narodi Evrope. Tudi v Evropski zvezi se bo slovenska politika morala odločiti, ali bo predstavljala slovensko državo ali ne. Glavni krivci za začetek narodnega jezikovnega in kulturnega izumiranja so: umiranje podeželja in obrobja narodovega kulturnega prostora ter politiki, ki so brez nacionalnega programa. Slovenija je pri tem na dobri poti. Prvi branitelji državnih in nacionalnih meja so prebivalci z domovinsko vzgojo. Le tako vzgojeni državljani bodo tudi v Evropski zvezi porok slovenskega jezika, slovenske kulture in branitelji ozemlja, na katerem živimo že od nekdaj.
Slovenska politika bi morala upoštevati dejansko stanje v Evropi. Nedoločno in romantično pojmovanje o pristopu k večnacionalnosti je zgolj fikcija mnogih slovenskih politikov in je daleč od realnosti evropske resnice. S tem ne mislim, da moramo stati ob strani in se oddaljevati od Evropske zveze, nasprotno, še pred vstopom moramo povedati svojim državljanom, kam »gremo« in po kaj gremo. Slovenska politika nima nacionalnega programa, zato je upravičen strah tistih, ki opozarjajo na nacionalno »razprodajo«. Na to so opozorili tudi nekateri udeleženci simpozija iz italijanskega zamejstva, ki politiko italijanskih oblasti dobro poznajo. Opozorili so, da se pri naših sosedih z menjavo političnih barv na oblasti v ničemer ne spremeni zunanja politika do Slovenije.
Drugi znanstveno-strokovni posvet simpozija Ko ne bo več meja s podnaslovom Nacionalna identiteta Slovencev v Evropski zvezi je novembra 2003 potekal na avstrijskem Koroškem. Namen simpozija je bil opredeliti pomen nacionalne identitete Slovencev in ugotoviti posebnosti njenega razvoja pred vstopanjem v Evropsko zvezo. Simpozija se je udeležilo okrog 80 ljudi, od tega 30 predavateljev. Večina udeležencev je bila iz Avstrije, manj iz Madžarske, Italije in Slovenije. Konferenca Ko ne bo več meja je prejela marsikatero spodbudno besedo in pohvalo, na drugi strani pa tudi kritiko zaradi preobsežnega programa in časovne omejenosti, ki je onemogočala, da bi se ob koncu posameznih razdelkov razvila splošnejša in temeljitejša razprava. Žal pa je razširitev z dosedanjimi finančnimi sredstvi na dva dni neizvedljiva. Podobno je z zbornikom prispevkov in govorov, ki ga bomo lahko izdali šele prihodnje leto.
Projekt je bil zasnovan na naddržavni ravni, saj smo organizatorji želeli osvetliti problematiko vseh Slovencev, ki bodo živeli v Evropski zvezi, ne le tistih, ki živijo v Sloveniji. Na simpoziju so v ospredje prišle predvsem ključne sestavine ohranitve nacionalne identitete, ki se jih naši rojaki v zamejstvu še posebno dobro zavedajo. Program je bil oblikovan po željah predavateljev in je tako tudi izraz tega, čemu dajejo naši rojaki največji pomen pri oblikovanju slovenske nacionalne identitete znotraj Evropske zveze.
Tehnično je bil program razdeljen na več posameznih tematskih razdelkov, ki smo jih bili zaradi časovne stiske prisiljeni združiti v tri večje združene tematske razrede. Prvi razdelek zajemal šolstvo, družino, šport in mlade. Enajst referentov iz Avstrije, Italije in Slovenije je predstavilo različne poglede na to, kako pomembno je oblikovanje nacionalne zavesti pri mladih. Referenti so predstavili pomen dvojezičnega šolstva in perspektive, ki jih dvojezično šolstvo ponuja znotraj Evropske zveze. Kritično je upadanje učencev pri slovenskem jeziku na nekaterih dvojezičnih šolah. Poudarjeno je bilo tudi vprašanje gospodarskega in ekonomskega pomena poznavanja več jezikov. Večina referentov se strinja, da Slovenci preveč zapostavljamo slovenski jezik v splošni vsakdanji rabi. Predvsem se premalo zavedamo, da je slovenščina enakovreden jezik in bo eden od uradnih jezikov Evropske unije – to pa pomeni tudi prednost pri zaposlovanju na enotnem evropskem trgu. Zdi se, da šport in glasba malo laže presegata te probleme in na svojem področju ne zaznavata takšne napetosti pri uporabi jezika, kot je ta pri šolstvu. To lahko razumemo, če upoštevamo, da sta šport in glasba v svojih temeljnih ciljih različna od šolstva. Nalog obeh pri oblikovanju nacionalne identitete ne gre zanemarjati, je pa očitno, da Slovenci še vedno vidimo šolstvo kot primarni izobraževalni organ, ki nosi večino odgovornosti za ohranitev slovenskega jezika tudi v prihodnji Evropi.
Večina dvojezičnih šol se spoprijema s finančnimi težavami in poskuša izboljšati svojo konkurenčnost na trgu s ponujanjem novih programov in uporabo različnih metod. Tako so nastali Kuggijevi razredi in posebni programi na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru. Iz splošne razprave lahko ugotovimo, da bodo morale z vstopom v Evropsko zvezo tudi šole v Sloveniji bolj tržno razmišljati. Država bi morala skupaj z Ministrstvom za šolstvo, znanost in šport pripraviti program za razvoj šolstva še pred vključitvijo Slovenije v Evropsko zvezo.
Drugi tematski razdelek, ki je vključeval tematiko cerkve, kulture in medijev, je predstavil pomen cerkve in krščanstva na ozemlju Slovenije skozi zgodovino. Krščanstvo ima pomembno kohezivno vlogo med Slovenci, čeprav je to večkrat spregledano. Cerkev je bila v preteklosti prevečkrat potisnjena v ozadje in ji je bila namenjena postranska vloga pri oblikovanju identitete posameznika. Država in cerkev morata sodelovati pri oblikovanju celostne identitete slovenstva, da posameznik ne bi bil razpet med izbiro: Slovenec ali kristjan.
Kulturna dejavnost na Koroškem poteka v številnih društvih, vendar so ta društva med seboj premalo povezana in tako težko nastopajo v javnosti. Kulturna društva potrebujejo usklajevalca, ki jih bo povezoval in se zavzemal za njihove interese v evropskem prostoru. Odprto vprašanje ostaja, kdo bi lahko imel vlogo povezovalca, ki pa ne bi smel imeti ostre politične opredelitve, saj je podoben poskus na Koroškem ravno zaradi tega spodletel.
Poseben problem se pojavlja na področju medijev, kjer države ne podpirajo njihovega delovanja na lokalni ravni. V prvi vrsti so seveda finančne težave, saj brez ustrezne finančne podpore ne more biti zagotovljeno niti osnovno delovanje t. i. (za zdaj še) manjšinskih medijev. Žalostno je stanje Radia dva na avstrijskem Koroškem in časopisa Novice. S pomanjkanjem sredstev sta povezana vsaj dva večja protestna dogodka: gladovna stavka delavcev na Radiu dva in protestni odstop urednika Novic Petra Wieserja. Malo boljše je stanje v Italiji, kjer pa so italijanski mediji toliko bogatejši s svojo ponudbo, da močno prekašajo manjšinske.
Tretji tematski razdelek je bil vsebinsko sestavljen iz treh tematskih odsekov: znanosti, gospodarstva in politike. Gospodarsko sodelovanje na regionalni in občinski ravni šele nastaja in prvi koraki so vedno najtežji. Večkrat je bilo slišati pohvale, izrečene Slovenski konferenci in Svetovnemu slovenskemu kongresu, ki poskušata povezati Slovence tudi na širši, naddržavni ravni. Uspešno deluje Slovensko deželno gospodarsko združenje v Italiji, ki mu je uspelo veliko finančnih virov pridobiti iz strukturnih skladov Evropske zveze.
Tudi Inštitut Urban Jarnik se lahko pohvali s številnimi povezavami z drugimi znanstvenimi organizacijami in ustanovami.
Politika na Koroškem je posebna tema. Strah, da se bodo Slovenci brez vnaprej pripravljenega načrta »preživetja« v skupni Evropi porazgubili v množici narodov Evropske zveze, ni neutemeljen. Podobno razmišljajo o ustanovitve goriške čezmejne pokrajine, kjer je čezmejno povezovanje sicer nujnost, moralo pa bi biti premišljeno in organizirano. Državne meje bodo sicer zbledele, vendar bo še vedno ostala vsaj navidezna meja med tistimi, ki živijo v Sloveniji, in tistimi, ki živijo v Italiji.
SKLEPI:
1. Slovenski politiki naj še pred vstopom v EZ v sodelovanju s civilnimi združenji, ki temeljijo na narodnostni identiteti, sooblikujejo nacionalni program, v katerem bo opredeljena slovenska nacionalna politika do jezika, kulture in ozemeljske celovitosti.
2. Slovenska politika naj odločneje nastopi pri pogajanjih s sosedi o varovanju jezikovnih, kulturnih in političnih pravic Slovencev, ki prebivajo na slovenskem kulturnem prostoru. Pri tem bi morali zagovarjati načelo vzajemnosti, čemur se zdaj tako izogibajo.
3. Šolstvo je poleg družinske vzgoje temelj za utrjevanje narodne zavesti in nadaljevanje kulturnega izročila, zato bi morala slovenska država utrjevati in dopolnjevati vse šolske in študijske programe ob sedanji upravni meji s kakovostjo in standardi. Take šole že postavljajo sosedje Italijani in privabljajo slovensko mladino z obeh strani meje.
4. Družina je celica vsake družbe in predvsem naroda. Sodobna družina temelji na trdnih ekonomskih standardih, kjer ni strahu pred socialno eksistenco, zato bi morala Slovenija podpirati razvoj obrtništva in malega podjetništva, tudi Slovencev iz zamejstva.
5. Državni zbor bi moral takoj uvrstiti na dnevni red osnutek predloga zakona o statusu Slovencev brez slovenskega državljanstva (EP664-II – prva obravnava, Poročevalec 1998 št. 80), ki ga je za svojega prevzel tudi sedanji Državni zbor.
6. Vzpostaviti je treba vidni TV-signal, ki bo pokrival celoten slovenski kulturni prostor.
7. V nacionalnem programu je treba določiti strategijo združevanja in organizacije šolstva, kulture, športa, gospodarstva in drugih ustanov nacionalnega pomena pri ohranjanju slovenskih vrednot in spodbujanju slovenske identitete. Njihov sedež mora biti viden v prostoru in kraju življenja Slovencev.
8. Slovenska vlada mora z vso državno avtoriteto od italijanskih, avstrijskih, madžarskih in hrvaških državnih oblasti zahtevati izpolnjevanje mednarodnih konvencij o pravicah in varstvu manjšin. Če je potrebno, tudi z grožnjo o vzajemnosti.
9. Slovenska vlada mora od italijanskih oblasti še posebej zahtevati, da takoj začnejo uresničevati zaščitni zakon, ki bo, če bo ostal mrtva črka na papirju, slovenski manjšini prinesel več škode, ki nastaja zaradi notranje razdeljenosti, kot pa koristi.
10. Brez odlašanja je treba začeti oblikovati nacionalno strategijo. K njenemu oblikovanju je treba povabiti tiste politične in civilne organizacije ter združenja, ki se zavzemajo za ohranitev slovenskega jezika, kulture in prostora tudi v Evropski zvezi. Nacionalno strategijo mora sprejeti Državni zbor v obliki zakona, ki obvezuje. Posebno je pri tem treba oblikovati strategijo gospodarskega razvoja slovenskega obrobja (ob sedanji meji), ki je temeljni pogoj za ohranjanje naših obmejnih območij slovenskega kulturnega prostora.
11. Državni zbor Republike Slovenije mora čim prej sprejeti zakon o zaščiti slovenskega jezika z zakonsko obvezo uporabe v državnih ustanovah, podjetjih, javnih lokalih in javnih prireditvah, javnih napisih, imenih podjetij itd. Jezik bo, ko ne bo več upravnih meja, edina razpoznavnost v evropskem prostoru, kje smo in do kam sega slovensko ozemlje. Ob morebitnem novem razpadu zveze bo tudi edino merilo za vzpostavitev sedanjega stanja.
12. Državni zbor bi moral sprejeti zakon, po katerem bi imeli pravico do izvolitve svojih poslancev v DZ tudi zamejski Slovenci in Slovenci po svetu (kot je to sprejel italijanski parlament, ki zagotavlja Italijanom po svetu 18 zajamčenih sedežev). Le tako bi razširili politično delovanje Slovencev iz celotnega kulturnega prostora in sveta.
13. V učne programe osnovnih in srednjih šol je treba vključiti celoten prostor, na katerem živimo Slovenci. Mladi morajo spoznati resnico, do kam segajo slovenska kultura in njeni prebivalci in da segajo čez sedanje državne meje. To pa lahko dosežemo le z izobraževanjem (npr. s prenovo učnih programov za vse stopnje šol, z dopolnitvijo zgodovinskih učbenikov, s poglobljenimi poglavji narodne zgodovine itd.) in s pomočjo medijev. To spoznanje naj prodre tudi v najvišje državne institucije, zakonodajne organe, ki naj uresničijo zahteve iz 5., 11. in 12. sklepa.
14. Matica mora zagotoviti Slovencem zunaj svojih upravnih meja denarno pomoč za obnovitev ali postavitev organizacij, kjer bi se lahko ohranila kulturna dediščina naše pretekle in sedanje zgodovine.
Mag. Stanislav Raščan, podpredsednik Svetovnega slovenskega kongresa,
predsednik Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa
No documents found