Dr. Igor Emri: Tehnološki razvoj Slovenije - nekaj konkretnih predlogov


Pripravljena je bila vrsta dokumentov, ki na globalnem nivoju opredeljujejo problematiko tehnološkega razvoja Slovenije. Skupno in enotno mnenje vseh dokumentov je, da mora tehnološki razvoj temeljiti na znanju. Na znanju temelječa družba mora poskrbeti za kritične elemente, ki predstavljajo osnovo za razvoj znanja in njegove implementacije v gospodarstvo. Ti elementi so:
1. Ustrezen izobraževalni sistem na vseh nivojih.
2. Primerna organizacija in financiranje bazičnih in aplikativnih raziskav.
3. Stimulativni pogoji za prenos znanja v industrijo in naprej na trg.

1. Izobraževalni sistem Slovenije zahteva korenite spremembe na vseh nivojih. Pričeti je treba na vrhu, to je na nivoju podiplomskega izobraževanja. Slovenija nima urejenega podiplomskega študija, ki bi omogočal interdisciplinarnost in fleksibilnost. Težavni so prehodi med fakultetami, še težji je prehod med, sedaj tremi, Univerzami. Vključitev podiplomske šole IJS v podiplomski sitem izobraževanja na nacionalnem nivoju ni jasen. O interdisciplinarnosti in prehajanju podiplomskih študentov na mednarodnem nivoju je bolje, da niti ne razmišljamo (posamezni primeri, ki so rezultat individualnega prizadevanja posameznikov, so samo izjema, ki potrjuje izrečeno pravilo). Dodiplomski študij je verjetno najbolj kritičen. Študij je pre-dolg, usmerjen v faktografijo in ne navaja študentov k samostojnemu kreativnemu delu. Mnogo študentov v tujini svoje kreativno delo v okviru diplome, magisterija in/ali doktorata podaljša v uspešno "spin-off" podjetje. Pri nas takih primerov praktično ni. Število aplikativnih - "know-how"- predmetov bi morali zmanjšati na najnižjo možno mero. Poudarek je treba dati bazičnim znanjem, ki s časom ne zastarijo.

Reorganizacijo je treba nadaljevati tudi na nivoju srednje in osnovne šole. Prenašanje znanja v obliki "informacij", ki jih učenci memorizirajo, je treba dopolniti ali celo zamenjati z učenjem postopkov in metodologije iskanja informacij. Faktografsko "znanje" pogosto zelo hitro zastari, ali pa ga enostavno pozabimo.

Posebno pozornost je potrebno posvetiti skrajšanju študija. Človek, ki v najproduktivnejših letih (19-35) poseda po šolskih klopeh, ne bo (v povprečju) pozneje v življenju nikoli priden in ustvarjalen delavec. Obstoječe stanje šolskega sistema torej generira (na račun socialnega miru) veliko "invalidov".

Uvedba šolnin bo nedvomno pomembno vplivala na ureditev trajanja študija in nenazadnje tudi na odgovornost učencev, staršev in posredno učiteljev. Da ohranimo socialnost izobraževanja, kar je po mojem mnenju nujno, bi bilo smiselno uvesti vaučerje, ki bi jih prejel diplomant srednje šole in bi mu omogočali brezplačni vpis (naprimer) v deset semestrov. V primeru ponavljanja semestra bi študent plačal šolnino sam. Za take primere bi bilo smiselno omogočiti najem kredita, ki bi ga študent odplačal po končanem študiju - podobno, kot je to organizirano v ZDA.

2. Bazične raziskave
Znanstveno odkritje ali tehnološki preboj se ne da načrtovati. Pojavljajo se naključno. Financiranje bazičnih raziskav v obliki programskega financiranja (takega kot ga imamo ali v neki podobni obliki) je zato primerna oblika financiranja, ki zagotavlja uravnovešen razvoj vseh znanstvenih disciplin. O podrobnostih trenutne metodologije razdeljevanja sredstev ("dedovanje" itd.) se seveda da razpravljati. Do teh razprav mora seveda tudi priti. Programsko (pasovno) financiranje zagotavlja torej platformo na kateri lahko (naključno) zrastejo vrhunski rezultati v obliki znastvenih odkritij in/ali tehnoloških prebojev.

Povsem drugače je z aplikativnimi raziskavami. Le-te predstavljajo proces evolucije, ki je in mora biti predvidljiv in načrtovan. Aplikativne raziskave je zato potrebno financirati projektno in ciljno. Praviloma mora biti projektna skupina interdisciplinarna, sestavljena ad-hoc iz strokovnjakov, ki prihajajo iz različnih disciplin. Projktno raziskovanje bo zanesljivo vzpodbudilo sodelovanje med različnimi skupinami in zagotovilo sinergiijske učinke. Za uspešno realizacijo projekta je treba nujno zagotoviti potrebno in zadostno višino financiranja. Podfinanciranje projektov je napačno in celo škodljivo, saj v slednjem primeru projekt upravičeno ne bo dosegel načrtovanega cilja. Hitro lahko ugotovimo, da univerze v danem trenutku nimajo ustrezne tehnološke opreme (razen izjem), ki bi omogočala izvajanje prototipno usmerjenih raziskav. Projektno financiranje bo torej moralo vsebovati tudi investicije v potrebno opremo.


3. Prenos znanja v industrijo je kritična točka trenutnega stanja v katerem se Slovenija nahaja. Izkušnje kažejo, da lahko neko idejo uspešno implementira samo tisti, ki jo je generiral, in ima pri tem tudi osebni interes, da idejo pripelje do ekonomskega in s tem finančnega uspeha. Iz izkušenj drugih se lahko naučimo, da nova ideja potrebuje novo okolje (novo podjetje). Implementacija novih idej v obstoječih firmah praviloma ni uspešna in pogosto tudi ni možna. To posebej velja za tiste ideje, ki se ne skladajo z obstoječimi programi podjetja.

Iz povedanega sledi, da je potrebno v Sloveniji ustvariti pogoje za formiranje novih spin-off podjetij, ki jih bodo ustanavljali nosilci tehnoloških prebojev v sodelovanju in/ali s podporo uspešnih mladih podjetnikov. Potrebujemo torej rizične sklade ter investicijske sklade, kot nadaljevanje prvih. Prepričan sem tudi, da bodo nova propulzivna slovenska podjetja privabila tuja vlaganja, ki jih je trenutno razmeroma malo.

Še nekaj načelnih misli
Nedvomno potrebujemo oceno in pregled potrebnih znanj, ki bodo nudila podporo tehnologijam in izdelkom, ki jih v tem trenutku proizvaja slovenska industrija. Potrebovali bi tudi oceno tehnološkega nivoja slovenske industrije. Poglejmo zanimiv primer: Predpostavimo, da razvijemo pralni stroj, ki ne troši nobene energije (ekstremni primer raziskav v smeri zmanjšanja porabe energije) in se vprašajmo kolikšna je dodana vrednost takšnega raziskovalnega dosežka? Na prvi pogled izgleda, da je tak dosežek izjemne vrednosti. Hitri izračun (200 pranj na leto × 5 let × 3KW × 8 SIT/KW) pokaže, da je to samo 24.000,00 SIT! Tehnološko izboljšavo moramo torej nujno povezati z znanjem trženja. Samo sinergija obeh znanj lahko vodi do ekonomskega preboja.

Vrnili smo se k izobraževanju.
Potrebujemo torej interdisciplinarne programe, ki bodo povezovali različne discipline s sinergijo katerih lahko dosežemo povečanje dodane vrednosti.

Menim, da je velika večina tehnologij v naših podjetjih zastarelih. Vsa ta podjetja bodo v naslednjih 5-10 letih zašla v resne težave. Tehnologije, ki so dosegle svoj horizont, se morajo namreč seliti v države s cenejšo delovno silo. Bela tehnika je že en tak primer. Ocene kažejo, da se bo proizvodnja bele tehnike umaknila iz zahodne Evrope v naslednjih 10-15 letih!

Ustvarjanje razmer za nova inovativna podjetja je zato še toliko bolj pomembno. Strinjam se z oceno velikega števila strokovnjakov, da Slovenija (načeloma) ima potencial znanja. Vprašanje je, če ga bomo znali osvoboditi vezi v katere je trenutno vklenjeno. Bodimo optimisti, osebno sem optimist!

Dr. Igor Emri, Center za eksperimentalno mehaniko, Fakulteta za strojništvo

No documents found