Pogovori o prihodnosti Slovenije - gospodarstvo


Avtor: Janez Sušnik

V zadnjem desetletju preteklega tisočletja je na globalnih trgih prihajalo do sprememb hitreje kot kdajkoli prej v zgodovini. Ključen element dinamike sprememb je postala inovacijska sposobnost posameznih narodnih gospodarstev in ta je v zelo kratkem času v samo ospredje potisnila dotlej obrobni državi - Irsko in Finsko (ki jih tudi že pretirano velikokrat omenjamo, pa vendar lahko ugotovimo glede na njihove BDP, da sta vložka v razvoj različna, učinkovitost je bila obratno sorazmerna). Slovenija je s svojo željo, da bi kot tranzicijska država podobno kot omenjeni državi s periferije vstopila v samo središče globalnih trgov, pravzaprav na enakem izhodišču kot onidve pred leti. Oba cilja slovenske države - povečanje inovacijske sposobnosti narodnega gospodarstva in dohitevanje razvitejših držav EU - pa sta združena v en sam, isti cilj.

Dobre prakse uspešnih držav so pokazale, da je inovacijska sposobnost države tesno povezana z njeno možnostjo aktiviranja kritične mase razpoložljivih tehnologij in raziskovalcev v stičišču med gospodarstvom in znanostjo in da je odvisna od uspešnosti prenosa dosežkov tega sodelovanja na trg. Danes predstavljajo hitro rastoče tržne niše na globalnem trgu predvsem izdelke, ki se od tradicionalnih razlikujejo po tem, da jih je spodbudila visoka tehnologija. Visoka tehnologija pa lahko nastane samo kot posledica razvojno-raziskovalne dejavnosti v podjetništvu. Z ozirom na dejstvo, da je Slovenija kot majhno in odprto gospodarstvo odvisna predvsem od globalnega trga, mora biti za nas ključno vprašanje, kako omogočiti in zagotoviti takšno mešanico raziskovalne dejavnosti v gospodarstvu in v znanosti, da se bosta povečala tehnološki nivo in s tem konkurenčnost slovenskih izdelkov.

Delež visokotehnološkega izvoza v celotnem izvozu kaže, da Slovenija naloge pri dvigovanju tehnološke ravni izvoznih izdelkov ni opravila zelo uspešno. Podatki za leto 2001 kažejo, da Slovenija s 4.8% visokotehnološkega izvoza v celotnem izvozu ni krepko zaostala zgolj za svojima vzornicama Irsko (40.8%) in Finsko (21.1%), temveč tudi za povprečjem petnajsterice držav dosedanje Evropske unije (EU-15, 19.8%) in celo za večino tranzicijskih držav: Romunijo (5.0%), Češko (9.2%), Estonijo (14.6%) itd. Ta trenutek se zdi, da nismo le tik pred vstopom v EU, marveč tudi tik pred dvanajsto, da je, z drugimi besedami, napočil zares zadnji trenutek za ukrepanje.

Še vedno se čuti premalo sodelovanja med slovensko znanostjo in gospodarstvom. Ukrepi aktivne ekonomske in razvojno-raziskovalne politike, ki želijo povečati konkurenčno sposobnost narodnega gospodarstva z dvigom tehnološkega nivoja naših izdelkov, bi morali biti usmerjeni tako v zagotavljanje ustreznega poslovnega okolja za inovativna podjetja, kot v pospeševanje tesnejšega sodelovanja med največjim razvojno-raziskovalnim potencialom v državi (torej inštituti in univerzami) in podjetniškim sektorjem. Iz podatkov raziskave EU o razvojno-raziskovalni dejavnosti (ki je tokrat prvič zajemala tudi tranzicijske države) je razvidno, da je bila pri nas leta 2001 večina, oziroma 63% vseh raziskovalcev zaposlenih na inštitutih in univerzah in le manjši del (33.6%) v gospodarstvu. To pa je ravno obratno kot v državah, ki zdaj že pregovorno veljajo za naše vzornice, saj je bilo na Finskem 56.9%, na Irskem pa 66.1% vseh raziskovalcev v gospodarstvu.

Slovenija ima namen razvojno dohiteti države EU, vendar bo morala spremeniti svojo vizijo glede na zatečeno stanje, da bomo lahko dosegli rezultate, primerljive z najbolj razvitimi državami Evrope. Nekateri politiki v Sloveniji napovedujejo, da bo za to potrebno desetletno obdobje. Zdi se mi, da je ta napoved preveč optimistična. Slovenija bi morala v naslednjih petih letih spremeniti načrt razvoja in vodenja gospodarstva, malega gospodarstva in storitev, tako da bi postala pomemben konkurent evropskim državam, katerih prioritete in poglavitna prednost je vlaganje v znanje in razvojne projekte. Samo znanje in razvijanje ter implementacija sodobnih tehnologij lahko pripomorejo k večji učinkovitosti gospodarstva.
Za večjo gospodarsko rast, povečano dodano vrednost na zaposlenega in večjo konkurenčnost bi bilo treba:
- zmanjšati porabo javnega sektorja
- zmanjšati stroške dela
- vzpostaviti partnerski odnos med udeleženci socialnega dialoga,
- na vseh nivojih gospodarjenja uvesti nekatere varčevalne ukrepe,
- poleg domačega kapitala pritegniti tuj kapital, tudi z odpravljanjem birokratskih ovir,
- za učinkovitejše gospodarstvo je treba doseči večji pretok znanja med univerzo, gospodarstvom, ter posodobiti informacijski sistem in kadrovsko politiko. Slovenija brez novih znanj, razvite infrastrukture, tehnološke prenove in kapitalske osvežitve ne bo dosegla zastavljene gospodarske rasti 4 do 5 % ter konkurenčnosti v okviru EU.

Malo gospodarstvo ima v Sloveniji veliko večji pomen kot se zdi oziroma se predstavlja širši slovenski javnosti.
Malo gospodarstvo ima možnost za hitrejši razvoj tudi znotraj EU, vendar bi morali na posameznih segmentih upoštevati naslednje:
- malo gospodarstvo z manjšimi enotami mora slediti politiki in nadaljevati tam, kjer se je pokazalo kot močno in prepoznavno, predvsem v dejavnostih, kjer je veliko individualnega dela, specializiranega znanja in kjer je prisotna dolga tradicija,
- podpora ustanavljanju manjših podjetij oziroma mikropodjetij, ki so fleksibilna, hitro prilagodljiva in se ukvarjajo s široko paleto dejavnosti ter so zelo perspektivna,
- specialistična znanja, ki se pridobijo na fakultetah oziroma pri dodatnih specializacijah, se morajo čim hitreje prenašati v proizvodnjo, pri tem pa je potrebno izkoristiti vso našo inovativnost, saj je Slovenija na vrhu po številu prijavljenih patentov na prebivalca,
- pospešeno je treba vsestransko podpreti podjetniško okolje, ki se v Sloveniji prepočasi izgrajuje. Razvojne projekte za podeželje je treba dejansko uresničiti, in usposobiti podeželje za pridelavo zdrave hrane z razvojem turizma in dodatne dejavnosti na kmetijah. S tem bi podprli program zaposlovanja ljudi na deželi.
- Ekonomska politika mora nuditi vse moderne elemente spodbujanja in vgrajene pravne podlage za enakomerno in učinkovito izvajanje politike. Vzpostaviti je potrebno vse elemente finančnih podpor in pridobivanja sredstev iz strukturnih in drugih skladov, ter določiti programske osnove za pospešen razvoj podjetništva in konkurenčnosti.
- Ob vseh teh izhodiščih je potrebno ob permanentnem izobraževanju pozornost usmeriti tudi v segment pridobitve kvalificiranih struktur delavcev in v prekvalifikacije delavcev, ki so ostali brez zaposlitve.
- V podjetniškem sektorju obstajajo pričakovanja, da bo Ministrstvo za šolstvo stimuliralo ukrepe za študij na tehničnih fakultetah.
- Pospešen razvoj malega gospodarstva zahteva finančne spodbude na vseh nivojih, posebno pa tam, kjer je šibek. Treba je oceniti možnosti za čimveč olajšav, vsaj na začetku uvajanja nove dejavnosti ali pri prestrukturiranju.

Pretok znanja med univerzo in gospodarstvom do informacijskih sistemov in inovacij mora biti za gospodarstvo in celotno družbeno prenovo bolj zavezujoče.

V EU se bo potrebno tržno prilagoditi v okvire močne konkurence, zato je potrebno razbremeniti stroške dela in dodatno urediti odnose med socialnimi partnerji.

Slovenija brez pridobivanja novih znanj, brez razvite infrastrukture, brez tehnološke prenove in kapitalske osvežitve ne bo mogla doseči nadpovprečno gospodarsko rast ter biti konkurenčna v okviru Evropske unije in tudi drugod.

In razmere v gospodarstvu? Poleg raziskovalnega kadra so eden izmed ključnih dejavnikov razvoja visokotehnološkega podjetništva finančni viri. Podjetje, ki ima dobro podjetniško idejo, je pa na začetku svoje poti, se zaradi pomanjkanja ustreznih sredstev ponavadi znajde pred vprašanjem, kako idejo sfinancirati. Še posebej to velja za majhna visokotehnološka podjetja, ki za financiranje razvoja svojih izdelkov potrebujejo potrpežljiva finančna sredstva, pripravljena tudi na možnost izgube. Na vprašanje, ali smo v Sloveniji naredili vse, kar je potrebno, da bi zagotovili ustrezne finančne instrumente za financiranje življenskega cikla visokotehnološkega podjetja, moramo žal odgovoriti negativno: Slovenija je po podatkih evropske komisije po ponudbi tveganega kapitala na repu tranzicijskih držav. V tem oziru je ustanovitev javnega sklada, ki bi inovativnim podjetjem zagotavljal sredstva za premostitev finančne vrzeli, ustrezen, vendar ne tudi zadosten pogoj. Če hočemo, da bo finančno okolje ustrezno, moramo ob vsem povedanem z instrumenti fiskalne politike podpreti in vzpostaviti strategijo razvoja slovenskega trga tveganega kapitala in drugih sodobnih oblik kapitala na trgu (hibridnih skladov tveganega kapitala, ponudbe poslovnih angelov, lastniškega in sindiciranega financiranja in tako dalje).
V tem trenutku imamo na voljo nekaj makroekonomskih scenarijev razvoja inovacijske sposobnosti slovenskega gospodarstva: pasivni scenarij, kjer lahko ohranimo sistem programskega financiranja znanosti, ne da bi od nje zahtevali odpiranje k trgu oziroma večjo komercializacijo in aplikativnost raziskovanj in ob tem ne diverzificiramo in poglabljamo finančnega trga, kar nas vodi v dolgoročno ohranjanje razlik ali celo zaostajanje; lahko sledimo scenariju pasivne razvojno-raziskovalne politike in aktivne ekonomske politike, kjer pa bo kljub optimalnemu poslovnemu okolju večina raziskovalcev ostajala daleč stran od trga, obstoječ nabor raziskovalcev v gospodarstvu pa bo preskromen za resen inovacijski preboj; in tretjič, scenarij aktivne razvojno-raziskovalne politike in pasivne ekonomske politike, kjer se bodo raziskovalni potenciali ali pa raziskave same selili na trg, vendar tam zaradi slabih razmer ne bodo uspeli preživeti v obliki podjetja. Četrtič pa lahko sledimo sinhronizirani aktivni razvojno-raziskovalni in ekonomski politiki, kjer bo odpiranju znanosti na trg sledila zmožnost podjetniškega delovanja. In ta scenarij ni niti inovacija niti veliko tveganje - prav po njem so se v preteklem desetletju periferne države začele spremenjati v osrednje.

Edino tveganje je v naslednji odločitvi: ali je v razmerah, ko znanost pri nas nima posebne spodbude za tesnejše sodelovanje z gospodarstvom, finančni trg ostaja nerazvit in nenaklonjen malim visokotehnološkim podjetjem, ustreznih fiskalnih instrumentov za spodbujanje prenosa znanja iz znanosti v gospodarstvo v obliki malih visokotehnoloških podjetij pa je premalo. Ali je v takšnih okoliščinah sploh smiselno/smotrno opredeliti ključne tehnologije, saj to lahko zgolj podaljša pat pozicijo, ki nastaja v preseku med znanostjo in gospodarstvom? Ali ne bo to samo podaljšalo možnosti za monopolna obnašanja na trgu? Če se država odloči uporabiti aktivne politike, pa mora vzpostaviti komplementarno podporo povezovanja področij, ki vsebujejo kritično količino raziskovalnih resursov in podjetniških idej, vendar istočasno zahtevati doseganje vnaprej postavljenih operativno merljivih ciljev.

Tik pred rojstvom naše lastne države smo želeli postati podalpska Švica, na sredini procesa tranzicije smo si zadali nalogo doseči stopnje rasti kot so jih dosegali naši tedanji vzorniki azijski tigri, danes, tik pred vstopom v EU, sta naši novi vzornici Irska in Finska. Nobena izbira ni napačna, uspeh pa je nazadnje odvisen le od tega, ali si izberemo papirnate vzornice ali pa smo tokrat zares pripravljeni na spremembe.

Literatura:

1. European comission: A pocketbook of enterprise policy indicators, 2003 edition - How member states and candidate countries rank in 2003 enterprise policy scoreboard, Enterprise direcorate - general, Enterprise policy (competitivness analysis and benchmarking), 2003, Bruselj. Na internetu:
dokument 01

2. European comission: Towards a european research area, science, technology and innovation, key figures 2003-2004, Directorate - general for research information and communication unit, 2003, Bruselj. Na internetu:
dokument 02

No documents found