arhivska stran
teme

Dr. Jožef Kunič : Kako povezati in čimbolj uporabiti naše potenciale


Po padcu Berlinskega zidu in vzpostavitvi novih demokracij ni nastopilo umirjeno in stabilno obdobje. Zgodovina se ni ustavila. Tako v naši bližnji kot daljni okolici smo priča dogodkom, ki se nas včasih bolj včasih manj neposredno tičejo, a na njih moramo reagirati. Dobro bi jih bilo predvideti in preventivno delovati. Če gre za dogodke, ki so za našo državo zelo pomembni, so z naše strani potrebne aktivnosti, ki so dobro razmišljene z vseh zornih kotov in naj bodo koristne za našo državo ne le na kratek, ampak tudi na dolgi rok.

Poudariti je treba, da je pomen mednarodnih odnosov za majhne državah izjemno velik. Medtem ko se velike države zanesejo na svojo vojaško moč, na moč svojega gospodarstva, na svoj znanstveni in kulturni vpliv, se morajo male zanesti na prijatelje, na dobre odnose s sosedi in na ostale mednarodne povezave. Medtem ko temelji varnost in obstoj velikih držav v veliki meri na njihovi obrambni sposobnosti in na notranji trdnosti, pa je bistvena za majhne države zunanja politika. Moč države je v veliki meri potrebno nadomestiti premišljenimi dogovori, povezavami in dolgoročno vzpostavljenimi odnosi. Predvsem s sosedami.

Da bi bile odločitve in aktivnosti Slovenije, še posebej v zvezi z dogodki, ki so za nas bistvenega pomena, kar najbolje domišljene, se je po mojem trdnem prepričanju treba nasloniti na vse potenciale ki jih imamo.

V Sloveniji bi težko govorili o kakem Think Tanku na področju mednarodnih odnosov, saj bo takšen "Tank" v primerjavi s podobnimi institucijami v svetu le majhna posodica. Kadrov z znanjem, izkušnjami in pripravljenostjo pošteno in strokovno neodvisno delati je v celi državi zelo malo. Ocenjujem, da je znanje in izkušnje, ki na tem področju so, potrebno povezati in kar se da izkoristiti.

Žal je mnogo tistih, ki so v diplomaciji zasedali pomembne položaje, to stroko zapustilo. Zato je še bolj pomembno, da tiste izkušene, ki na tem področju kljub vsemu vztrajajo, kar se da izkoristimo.

Dobro bi bilo ustanoviti posvetovalno delovno telo, ki bi imelo morda med deset in petnajst članov. Moralo bi delovati nadstrankarsko, osredotočeno na dolgoročne interese. Ni potrebe, da bi se takšno telo ukvarjalo z vsemi problemi. Zato imamo ustrezne organe. Prav bi bilo, če bi se na poglobljen in od interesov posameznikov neodvisen način osredotočilo na pomembna strateška, kompleksna in težka vprašanja.

Dobro bi bilo, če bi kritično proučilo naše odnose s sosedi, dobro bi bilo, če bi razmislilo o strategiji ravnanja do Bruslja, o našem prispevku k zunanji politiki EU, o našem prispevku k NATU, o tem, na katerih področjih naj se diplomacija najbolj angažira.

Če bo Slovenija znala ustvariti sinergijo in izkoristila svoje potenciale, ki jih na področju zunanjih odnosov ima, bo lahko kot članica EU znatno pripomogla k njeni skupni zunanji politiki. Zagotovo sem spadajo odnosi EU - JVE. So pa tudi druga področja. Medtem ko se ZDA opirajo vse bolj na svojo vojaško moč, torej na "Hard Power", pa na nekaterih delih sveta raste ugled Evrope, torej njena "Soft Power". Princip konciliarnosti in nenapadalnosti, reševanja zgodovinskih konfliktov brez uporabe sile, skratka vrednote, ki so temeljne v EU, počasi a vztrajno pridobivajo na popularnosti v nekaterih, predvsem islamskih delih sveta. In prav Slovenija je s svojo politiko lahko primer, kako naj se na tak način rešujejo zapletena in ne lahka vprašanja. Prispevek Slovenije k Soft Power Evropske Unije bi bil lahko sorazmerno velik prispevek.

Zelo grobo rečeno poznamo dve vrsti aktivnosti Think Tankov. So takšni, ki na strokoven in kar se da znanstven način utemeljujejo že vnaprej politično sprejete dogovore ali usmeritve. Takšnih svetovalcev in takšnega svetovalnega organa ne potrebujemo. Potrebujemo svetovalno telo, ki bo tistemu okolju, za katerega bo delalo, nalilo čistega vina. Takšno telo, ki se bo sposobno konfrontirati z različnimi idejami, ki bo kritično a konstruktivno ocenilo naše dosedanje aktivnosti in strokovno razmislilo, katera rešitev ima največjo verjetnost za razplet, koristen za Slovenijo.

Takšna skupina ne more delovati pod žarometi javnosti, saj bi to onemogočalo odkrito konfrontacijo, ki pa je potrebna za kar največje možno strokovno poenotenje. Dobro bi bilo, če bi člani takšnega posvetovalnega telesa izvirali iz okolja civilne družbe, znanstveno-raziskovalne sfere in s področja uprave, po potrebi pa bi se vključevali tudi drugi, za posebna področja priznani strokovnjaki.

Pomembno bi bilo, da bi udeleženci v svojih razpravah konfrontirali stališča in na ta način zmanjševali pojave dvojnosti ali celo večkratnosti strokovnih stališč. Seveda niti slučajno ne sme biti cilj razprav v okviru takšnega delovnega telesa, da se z argumenti moči utiša ali prepriča kateregakoli strokovnjaka. So pa mnogokrat nasprotna si stališča plod napačne ali pomanjkljive informacije ali pa necelovitega upoštevanja relevantnih argumentov. S tesnejšim sodelovanjem med izkušenimi strokovnjaki na tem področju bi se verjetno mnoga nasprotja razčistila. Prav tako bi udeleženci lahko opozorili vladajoče strukture na potrebo po določeni aktivnosti, če bi pač ugotavljali, da aktivnosti do tedaj ni bilo.

Civilna druža, predvsem njeni eminentni predstavniki, bi lahko znatno pripomogli k umirjanju strasti in zametkov nacionalizma v trenutkih, ko je reakcija tega ali politika zaradi notranjepolitičnih računic preveč strastna. Treznost, umirjenost a hkratna odločnost so odlike na področju mednarodnih odnosov. Posvetovalno telo bi lahko k temu dosti pripomoglo.

Za prepoznavnost Slovenije v svetu je velikega pomena "Public Diplomacy" - javna diplomacija, s čemer v svetu razumemo aktivnost, s katero se promovira naše nacionalne interese s pomočjo razlaganja, informiranja in vplivanja na tuje širše množice (audiences) (Ne smemo je zamenjati s "Public Affairs"- imenujem jo "javnost diplomacije", katere naloga je informiranje domače javnosti). To seveda vršijo naši diplomati in, kolikor vem, to v veliki večini počnejo z veliko zavzetostjo. Vendar pa preko udeležbe na raznih mednarodnih srečanjih, preko medijev, tako tujih kot v tujini branih, gledanih ali poslušanih domačih, to počnejo tudi strokovnjaki, in vsi tisti, ki se s tem področjem ukvarjajo in so mnogokrat povezani v raznih organizacijah civilne družbe. Ob tem velja pripomniti, da običajno razne sfere tujih poslušalcev veliko bolj zaupajo razpravljalcem, ki njihovi stroki oziroma sferi pripadajo, kar pomeni, da je učinek "Public Diplomacy" s strani akademske in civilne sfere mnogokrat večji od učinka, doseženega s strani profesionalne diplomacije, pa čeprav le ta deluje strokovno in zavzeto. Učinek ustanovitve posvetovalnega telesa nebi bil le v tem, da bi vladajoče strukture dobile popolnejše poglede na možnosti ukrepanja v določeni situaciji, ampak tudi v tem, da bi se udeleženci preko srečevanja in konfrontiranja seznanili z dodatnimi, za njih morda dotlej zanemarjenimi argumenti, kar bi nedvomno prispevalo k bolj poglobljenim pogledom in s tem, preko svojega delovanja, mimo meddržavnih uradnih kanalov, pomagalo prepričati tujino v pravilnost naših stališč. Seveda predpostavljam, da mnenja, ki si jih bodo ustvarili udeleženci na medsebojnih razpravah o ključnih strateških in zahtevnih problemih ne bodo ostala izolirana, ampak bodo v mnogih primerih vsaj delno prenešena v okolja, v katerih delujejo; najsi bo to v okviru civilne družbe, najsi v akademski sferi. Akademska in druga strokovna sfera, morda delujoča v okviru civilnih združenj, kot je na primer Slovensko društvo za mednarodne odnose (SDMO), bi s tem v smislu "Public Diplomacy" lahko mnogo pripomogla k popularizaciji naših stališč in pogledov.

Pomembno področje delovanja v tujini je "Historical diplomacy" - zgodovinska diplomacija. Gre za opisovanje zgodovine svojega naroda in poudarjanje tistih zgodovinskih dejstev, ki podpirajo zunanjepolitične smernice ali pa konkretna stališča. Mislim, da je to še posebej pomembno področje za Slovenijo. Nekatere države z dolgoletno diplomatsko tradicijo imajo to področje diplomacije zelo dodelano in mu pripisujejo velik pomen.

Ni potrebno posebej poudarjati, da je še posebej pomembna aktivna ekonomska diplomacija. Če bodo nastopili boj zapleteni pogoji na tem področju, bi bilo v posvetovalno telo nujno potrebno vključiti več gospodarstvenikov.

Mnogokrat slišimo vprašanje, ali bo diplomacija tedaj, ko bomo člani EU, sploh še potrebna? Mnenje, da se bo itak vse medsebojne odnose urejalo v Bruslju in da bodo odnosi z državami nečlanicami EU tudi urejani s strani skupne, v Bruslju vodene politike, je po mojem mnenju popolnoma napačno. Ravno nasprotno. Skupno življenje, ki bo nedvomno dalo ogromno pozitivnih učinkov, bo tudi prineslo niz bilateralnih vprašanj, ki jih bodo države članice morale reševati med seboj. Prav tako bo ob vsakem večjem evropskem vprašanju potrebno sklepati koalicije s tistimi državami, ki bodo na problem gledale podobno kot Slovenija. Potrebno bo delovati med samimi evropskimi institucijami in jih prepričevati v pravilnost naših pogledov. Misel, da bodo vsi problemi med Slovenijo in državami nečlanicami rešeni v Bruslju, pa je tudi popolnoma iluzorna. Diplomacija bo še kako potrebna, morda celo v večji meri kot doslej. Seveda bodo informacije mnogo bolj dostopne in uradna stališča si bodo članice izmenjevale med seboj na bolj neposreden način. Uradniško vestno poročanje, skrbno prenašanje sporočil in pridobivanje uradnih stališč bo vse manj pomembno. Ne smemo pa pozabiti, da odločitve sprejemajo ljudje, z vsemi svojimi lastnostmi in ne uradništvo temveč diplomacija je tista, ki z njimi vzpostavlja medčloveške vezi, na njih vpliva in ugotavlja, kakšne poteze bodo vlekli. Ponavljam: pravo diplomacijo bomo zagotovo zelo potrebovali.

Vendar pa slovenska diplomacija, ki je v primerjavi z mnogimi drugimi sorazmerno majhna, sama ne bo mogla doseči želenega nivoja prepoznavnosti in aktivnosti v tem delu sveta. Upravičeno lahko pričakujemo od civilne družbe, da k prepoznavnosti doprinese svoj delež. Če bo bolje informirana in imela priložnost preverjati svoje poglede pa bo pri svojem delovanju izven meja Slovenije lahko znatno učinkovitejša.

Kje bi lahko ustanovili takšno posvetovalno delovno telo? Bistveno je, da se sestaja na ad hoc bazi, torej tedaj, ko nastopi takšna situacija, da je za nejeno reševanje oziroma ukrepanje potreba po temeljitem razmisleku. Sklicatelj mora biti na takšnem nivoju, da lahko oceni, kdaj takšna poteba je. Bistven, in to posebej poudarjam, pa je tudi pogoj razpoložljivosti informacij. Na osnovi pomanjkljivih informacij se nihče ne more dobro odločati. Tam, kjer bi se takšna skupina organizirala, bi se moralo razpolagati z najširšimi informacijami ter bi v potrebnem obsegu morale biti pravočasno na razpolago udeležencem.

Dr. Jožef Kunič, Ministrstvo za zunanje zadeve
Ljubljana, oktober 2003





No documents found