Osman Đogić

Spoštovani gospod predsednik, spoštovani člani posveta o prihodnosti Slovenije.

Zahvaljujem se na pozivu za sodelovanje na današnjem pogovoru. Odzval sem se z velikim zadovoljstvom.

V naslednjih nekaj minutah želim pojasniti svoj pogled na situacijo v kateri se nahaja Islamska skupnost v Republiki Sloveniji (IS), nato pa moje videnje odnosa države in verskih skupnosti z vidika predloga zakona o verskih skupnostih dr. Lovra Šturma.

Da bi razumeli trenutno stanje v IS potrebujemo nekaj informacij iz ozadja.

IS je kot institucija nastala po osamosvojitvi Slovenije in razpadu IS SFRJ. Do leta 1990 je v Sloveniji deloval samo eden džemat (župnija) v Ljubljani, ki je bil sestavni del tedanjega Starešinstva za BiH, Hrvaško in Slovenijo. Po razpadu IS SFRJ, ki je delovala na celotnem področju nekdanje skupne države, se je proces odvijal v dve smeri: posamezni deli so se popolnoma osamosvojili kot zasebne skupnosti. To so: IS Makedonije, Kosova, Srbije (razen Sandžaka s sedežem v Beogradu) in Črne Gore. Z začetkom vojne v BiH se formira IS BiH, nato se na to skupnost navezujejo IS Hrvaške, IS Sandžaka in IS Slovenije. Razlogi za to povezovanje so naslednji: Sandžak, kot del teritorija Srbije s pretežno muslimanskim prebivalstvom se veže za Sarajevo in ne Beograd zaradi etničnih razlogov. Namreč, tamkajšnji muslimani imajo BiH za svojo matico na katero so čustveno zelo navezani. Po neuradnih podatkih, v Sarajevu trenutno živi četrtina prebivalcev priseljenih iz Sandžaka. Hrvaška in Slovenija se vežeta na BiH, ker je večina članov teh skupnosti po poreklu iz BiH. Vez med IS BiH in temi skupnostmi, je delovala tako različno, kot so različni motivi "povezovanja". IS Sandžaka in IS Hrvaške so de facto administrativno samostojne skupnosti, ki imajo z IS BiH le simbolično povezavo.

Enak status ima v osnovi tudi IS Slovenije, vendar zaradi različnih okoliščin so se stvari pri nas razvijale drugače. Osnovna karakteristika odnosa IS Slovenije in IS BiH je de facto servilnost prve, čeprav je ta de jure samostojna. Nerazvit občutek samobitnosti je peljal v ukrepe IS BiH, ki jih je izvrševala po svoji lastni presoji. Zaspanost in podrejenost so ustvarjali duhovniki, ki so v Slovenijo zbežali pred vojnim viharjem in se spontano organizirali v "bosansko islamsko skupnost", čeprav je pravno-formalno to "Islamska skupnost v R Sloveniji". Glede na to, da so bili duhovniki v glavnem slabše izobraženi (samo s V. stopnjo izobrazbe), je to še povečalo podrejenost institucijam IS BiH.

Takšno je bilo stanje v času mojega imenovanja na pozicijo muftija. Z inavguracijo slovenskega muftija je IS BiH kaznovala slovenske muslimane za njihovo otopelost in omogočila sebi prostor v projekciji, ki ji je najbolj odgovarjala. Namreč, IS BiH je z izročanjem visoke verske titule predstavniku muslimanov Slovenije, želela omogočiti sebi primat na verskem področju, vse ostalo (ogromne probleme in slabosti) pa je prepustila IS Slovenije. Tudi sedaj IS BiH poskuša pojasniti, da se ne vmešava v notranje zadeve IS Slovenije, čeprav se ne odpoveduje pravici, da sama postavlja njenega najvišjega predstavnika.

Vprašanje imenovanja najvišjega predstavnika muslimanov Slovenije je ključnega pomena, zato bom s tem v zvezi izrazil svoje mnenje.

1) Ni doktrinarnih razlogov, da IS BiH imenuje vrhovnega predstavnika muslimanov v Sloveniji. Takšna praksa je prej izjema in anahronizem kot pravilo. V moderni dobi vse muslimanske verske skupnosti korespondirajo nacionalnim oziroma državnim okvirom v katerim delujejo, ne glede na to ali te organizacije delujejo v družbah z muslimansko manjšino ali večino. Tudi tam kjer živijo isti narodi v različnih državah ni enotne duhovne hierarhije. Na primer, v svetu imamo 100 milijonov Arabcev, ki živijo v deset in več držav, vsaka pa ima svojo versko organizacijo. Takšno stanje stvari počiva na dejstvu, da islamska vera nima vrhovnega verskega predstavnika kot dogmo. V srednjem veku je obstajal koncept duhovnega vladarja muslimanov, ki se je preklapljal s političnimi funkcijami kalifa in sultana. Z ukinitvijo sultanata 1924. in nastankom Republike, je v Turčiji prekinjen koncept vrhovnega poglavarja vseh muslimanov. Na sceno je stopil koncept nacionalnih verskih voditeljev.

2) Vez z IS BiH, v kateri je IS Slovenije administrativno podrejena, zavira integracijo muslimanov Slovenije v slovensko družbo (posebna stvar je to, da vez z IS BiH v tej obliki škoduje interesom IS Slovenije, ampak o tem ne bom govoril). Razlog je enostaven: IS BiH ima svoje interese in afinitete, ki se razlikujejo od interesov muslimanov Slovenije.

3) Muslimani Slovenije imajo primarno pravico do odločanja o tem kakšen odnos bo IS Slovenije razvila z IS BiH. Procesi, ki se trenutno odvijajo v IS Slovenije se lahko označijo kot zbegani. Po etnični liniji, IS Slovenije sestavlja 75% Bošnjakov iz BiH, kakšnih 5% Bošnjakov zunaj BiH in 20% drugih nacionalnosti, predvsem Albancev, nato Romov, manjše število Turkov in Arabcev. Tukaj se postavlja vprašanje ali so slovenski muslimani sposobni urejati svoje stvari brez stranske pomoči. Mislim, da je to pomemben dejavnik v procesih, ki sledijo. Jaz osebno mislim: absolutno da. Stereotip po katerem morajo slovenski muslimani ostati odvisni od drugih je dovolj resen za razmišljanje. Kdo bo odločil kdaj so zreli? IS Slovenije ima dovolj intelektualne kapacitete, duhovnikov in laikov. Mislim da predvsem druga generacija muslimanov, ki sprejema Slovenijo kot svojo edino domovino, lahko dokonča začete procese.

4) Glede na dejstvo da se IS Slovenije sooča z nesporno latentno polarizacijo, bi bil lahko končni rezultat organiziranje nove (ali novih) skupnosti. To bi, brez dvoma, polarizacijo dodatno okrepilo. Pomembno pa je omeniti nekaj pomembnih dejstev. Trenutna polarizacija ni rezultat ideoloških razlik. IS Slovenije je doktrinarno monolitna, saj 99% članov pripada pravni šoli Ebu Hanifa, ki je najbolj razširjena šola v islamu. Značilnost te pravne šole je neka vrsta liberalizma v odnosu na ostale, če temu lahko tako rečemo. Poleg tega je bila šola Ebu Hanifa uradno sprejeta v Otomanskem cesarstvu. Izkazala se je kot najfleksibilnejša v konceptu medverskih odnosov in tolerance, predvsem med muslimani, kristjani in židi. Zaradi tega imajo muslimani Slovenije na nek način "inherentno stikalo" za medversko sožitje. Dejstvo, da so člani IS Slovenije v glavnem prišli s področja bivše Jugoslavije ima za rezultat da skoraj vsi razumejo bosanski jezik, ki je neka vrsta lingua franka skupnosti.

Poleg navedenih kratkih obrisov trenutnega stanja v IS glede na vprašanje, da IS Slovenije končno stopi na realna tla kamor sodi, želim povedati naslednje: Še vedno so prisotni stari problemi, ki v veliki meri negativno vplivajo na njen izraz. Ključni problem je pomanjkanje primernega prostora za izvrševanje elementarnih aktivnosti. To nedvomno ustvarja občutek nelagodja in teren za frustracije. Na simbolični ravni ustvarja vtis diskriminacije in različne obravnave. Moje mnenje je, da je ta problem potrebno vzeti v obzir, seveda pa ne govorim o formah njegovega izvajanja.

Proces integracije je občutljiv družben fenomen. Posameznik ni vijak, ki se lahko navije na mehanizem imenovan družba. Država, kot vrhovna zaščitnica družbenega interesa, je dolžna napraviti okvir v katerem se bodo odvijali pozitivni integracijski procesi. Ključna enigma, ki jo je potrebno rešiti vsebuje 7. član Ustave Republike Slovenije, ki govori o avtonomiji verskih skupnosti. Ključno vprašanje je kje so meje te avtonomije. Ravno tako pomembno je vprašanje ali naj država zadrži distanco do verskih skupnosti, da bi se držala principa ločenosti države in vere tudi tedaj ko verske skupnosti postanejo slepo črevo v sistemu.

Kar se tiče islamske ali muslimanske skupnosti želim tukaj postaviti še eno hipotezo: demokracija ni inkompatibilna z islamom. Na žalost, tudi v slovenski družbi je v obtoku stereotip po katerem so islam in muslimani imanentno neprilagodljivi, kar je popolnoma netočno in tudi škodljivo.

Ne zanikam, da imajo lahko stvari tudi drugačno perspektivno v kolikor t.i. "trk civilizacij" vzamemo kot znanstveno resnico. Potem se dejstvo civilizacijskih razlik lahko uspešno poudari marginaliziranjem ene strani. Pri tem ne moremo spregledati to, da se neka vrsta razmejitvene linije lomi ravno v Sloveniji. Obrazec srečanja različnosti je pravzaprav odnos islamske in krščanske civilizacije, oziroma srečanje islama v eni in krščanstva v nekaj form. Ampak tisto kar ne obravnavamo v dovolj veliki meri kot združevalno platformo je dejstvo, da islam in krščanstvo pripadata skupini t.i. monoteističnih religij, ki imajo enak etični praobrazec.

Lahko zveni patetično, vendar ni nikakršnega dvoma, da so muslimani Slovenije opremljeni z intelektualnim aparatom za pravilno percepcijo osnovnih družbenih in duhovnih vrednot slovenske družbe. Pri tem je seveda potrebno dodati, da islam in demokracija niso zunaj časa in prostora. Država mora pomagati na konkretnem planu, da se sicer abstraktne kategorije kot so demokracija, vera in družba medsebojno uskladijo.

Po mojem mnenju bi država morala zadržati distanco do verskih skupnosti samo v sferi prozelitskega dela in čisto religioznih aktivnosti. Vendar, obstajajo ogromne zone družbeno koristnih aktivnosti za katere imajo verske skupnosti tako rečeno naravne kapacitete, da jih opravljajo.

Na kratko, želim povedati da bi država lahko imela fleksibilnejši pogled na verske skupnosti. Določene socialne in družbeno stabilne države, na primer Avstralija in Švedska, so s svojim liberalnim modelom definicije vloge vere in verskih skupnosti v družbi na nek način kupile stabilen družbeni mir. V Avstraliji je država skoraj popolnoma prepustila nekatera področja verskim skupnostim, kot npr. socialno skrb za posebne skupine kot so starejše osebe, mladi, razne kategorije odvisnikov in se v precejšnji meri odprla tudi na področju šolstva. V te namene izdvaja država pomembna sredstva, ki se distribuirajo preko verskih skupnosti v formi t.i. granta na osnovi natančno izdelanih kriterijev za družbeno koristne projekte.

Moja hipoteza je preprosta: verskim skupnostim je potrebno dati odgovornosti, ki jo le-te po naravi svojega poslanstva imajo, vendar jim je ravno tako potrebno dati družbeno digniteto.

Smatram, da je pomembno ohranjanje Urada za verske skupnosti kot posebnega dela uprave za obravnavanje problematike verskih skupnosti. Vendar, ni nujno da je urejanje navedene problematike samo pod pristojnostjo tega oddelka, tako kot niso samo učitelji in šole zadolženi za vzgojo in izobraževanje naših otrok.

Izkušnja IS Slovenije govori, da je pravna ureditev te problematike pomembna. Sodni spor, ki se vodi že nekaj mesecev bi se lahko končal v petih minutah, če bi trenutni zakon o verskih skupnostih reguliral registracijo predstavnikov verskih skupnosti. Za mene osebno je pomembnejše vprašanje natančno in primerno urejenega koncepta verskih predstavnikov in dela verskih institucij, kot nekaterih restrikcij, ki se pojavljajo preden neka verska institucija vstopi v pravni promet. Enkrat ko verska skupnost stopi v pravni promet, to še ne pomeni da je lahko pozabljena in osvobojena javne odgovornosti. Pod nejasnim principom verske avtonomije se lahko skrije vsak, v kolikor se ne napravi natančna zakonodaja za funkcioniranje verskih subjektov. Zato v pogledu zakona o verskih skupnostih ni toliko pomembna urgentnost kot bistvo tistega, kar se bo reguliralo.

Načrt zakona ki ureja področje dela verskih skupnosti osebno potpiram.


Ljubljana, 14.12.2005

No documents found