Kaj je zunanja politika?
Obstaja več različnih definicij, toda večina je prišla do enakih sklepov. Je sredstvo za uveljavljanje interesov na mednarodnem prizorišču. Je most med domačimi potrebami in resničnostjo v svetu. Toda to, kaj je zunanja politika, je manj pomembno kot to, kako je strukturirana in kako deluje.

Struktura je seveda odvisna od osnovnih danosti države: njenih naravnih bogastev, intelektualnih virov, števila prebivalstva, vojaške moči in organizacijske učinkovitosti. Današnji mednarodni sistem postaja čedalje bolj konkurenčen - celo med nacionalnimi državami. Če nekoliko poenostavimo, mednarodni sistem si lahko predstavljamo kot trgovino, v kateri povpraševanje daleč presega ponudbo. Če torej hočemo sedeti za mizo in dobiti svoj kos pogače, je, poleg tradicionalnih osnovnih danosti, bistvenega pomena tudi organizacijska učinkovitost.

Danes je Slovenija majhna, relativno revna (s stališča globalnih akterjev), ima omejene vire in je organizacijsko neučinkovita. Vse to se seveda odraža v omejeni mednarodni vlogi. To pa samo po sebi še ni nič tragičnega.

Omejena zmožnost, omejena odgovornost
"Majhnost" Slovenije je na nek način hkrati blagoslov in krinka. Iz tega izhaja, da si lahko država privošči le omejeno zunanjo politiko, usmerjeno v specifične interese. Posledica majhnosti v smislu velikosti je tudi omejen vpliv, kar pomeni omejeno odgovornost in obveznost. Ljubljana bi morala to obravnavati ne kot pomanjkljivost, ampak kot priložnost, da je sebična in se angažira predvsem na področjih, na katerih so v igri njeni ključni interesi. To ne pomeni oprostitve mednarodnih obveznosti. To pomeni, da si lahko privošči, da svoje mednarodne obveznosti natančno opredeli, o vseh drugih vprašanjih, ki niso s tem neposredno povezana, pa vodi načelno zunanjo politiko.

Zmožnost preživetja države
Vprašanje preživetja lahko podrobneje opišemo kot vprašanje ozemeljske celovitosti in večje blaginje države. To pomeni, da je tesna povezava med zunanjo politiko in posli bistvena. Preživetje v svoji osnovni obliki je prav gotovo zajamčeno z zmožnostjo države, da zagotovi svojo teritorialnost. Toda to je le fizični okvir, v katerem (ali iz katerega) deluje. Država mora gledati na preživetje tudi kot na zmožnost sistematičnega povečevanja premoženja svojih državljanov. To pomeni, da mora biti država sposobna uveljavljati svoje interese v tujini, kar pa spet zahteva zmožnost doseči, da njena beseda šteje.

Države imajo bodisi edinstvene vojaške zmogljivosti, s katerimi uveljavljajo svoj vpliv in zagotavljajo, da se njihovi interesi upoštevajo (nekatere države so se odločile, da bodo to dosegle z razvojem jedrskega orožja, ki jim lahko služi kot pogajalski adut), bodisi agresivno in globalno poslovno skupnost ali pa bogastvo naravnih virov pod državnim nadzorom (kot npr. Savdska Arabija). Zaenkrat Slovenija praktično nima nič od tega. Med temi tremi možnostmi je le druga realna. To je odkrito razmišljanje: Slovenija ima malo finančnih sredstev ali industrijskih zmogljivosti, da bi zgradila pomembno vojaško silo, njeni naravni viri so zanemarljivi. Hipotetično Slovenija lahko postane Severna Koreja - toda ta vstopnica ima seveda svoje meje. Ne more biti Savdska Arabija. Slovenija pa ima sposobno poslovno skupnost, z močno bazo v domovini, ki bi lahko dobila pomembno svetovno dimenzijo, če bi jo spodbujali.

Z drugimi besedami, če naj Rusija, Washington, in Bruslj resno jemljejo Slovenijo, morajo imeti za to razlog.

Poslovno usmerjena zunanja politika?
Ni le zaželeno, temveč je potrebno, da Slovenija svojo zunanjo politiko zasnuje v tej luči. Brez uspešne poslovne skupnosti, bo Slovenija ostala obrobni akter. Mednarodni sistem deluje po preprostem načelu; če obstaja razlog za poslušanje, potem mednarodna skupnost tudi prisluhne. Ta razlog lahko prikažemo tudi drugače. Denar je prav gotovo sredstvo, s katerim pritegnemo pozornost. So še druga sredstva - kot je podpiranje terorizma, toda ta običajno ostanejo v središču pozornosti le krajši čas. Globalna stabilnost je zaželena in odpravljanje človeškega trpljenja plemenito. Toda pod človekoljubjem se skrivajo točno določeni interesi. Zakaj bi nas na primer skrbelo za neuspešne države, za malopridne režime in regionalne izobčence? Ker je za verodostojne poslovne možnosti najprej potrebno stabilno delovno okolje. Ameriška zunanja politika je bila v 19. stoletju na primer izrecno usmerjena v podpiranje ameriških poslovnih interesov na tujem. Njeno sedanje angažiranje na Bližnjem Vzhodu tudi lahko razložimo kot podpiranje in izgradnjo stabilnosti za razširitev svetovne poslovne skupnosti. To je prav gotovo v ameriškem interesu. Je pa tudi v interesu "moralistične" Evrope.

S slovensko globalno poslovno skupnostjo bosta naraščali njena prepoznavnost in mednarodna pomembnost. Obstajajo še druge možnosti, toda te so zaenkrat še skrite ali so predrage ali neracionalne, da bi jih resno jemali.

Zavrteti kolesje zunanje politike
Kar je dobro za slovenske posle, je dobro tudi za slovensko zunanjo politiko; seveda pod pogojem, da prvo ne ogroža neposredno slovenske teritorialnosti - se pravi njene državnosti.

Uresničitev zamisli
Tako bi morala biti Slovenija v Iraku dosti bolj neposredna v svojih namerah. Poljska je dogajanja razbrala dosti bolje kot mi. Njene minimalne investicije v Iraku so delno razlog, da je Varšava dobila ogromen političen vpliv, tako v Evropi kot v mednarodnem političnem merilu. Sadam Husein je predstavljal problem, ker je bil eden od glavnih virov nestabilnosti v regiji. Z drugimi besedami, bil je ovira za razmah poslov. Amerika je imela voljo in je lahko odpravila ta problem. Nobenega dvoma ni, da bi jo morali odločno podpirati v teh prizadevanjih. Ameriška vojna proti Sadamu je trdna srednjeročna naložba, ki lahko nedvomno precej koristi tudi Sloveniji.

Sedaj je bistveno, da ne popustimo. Ta investicija se bo obrestovala kasneje in naj ne bi privedla le do osvoboditve Iraka, ampak tudi Bližnjega Vzhoda v širšem smislu. Zdaj ko Sadama ni več, je treba Ameriki v Iraku pomagati. Naša politična podpora v naporih za obnovo bi morala biti nedvoumna in seveda tesno povezana s spodbujanjem naše industrije; od razminiranja do farmacevtskih izdelkov, gradbeništva in elektroenergetske infrastrukture. Naša industrija je lahko v Iraku zelo konkurenčna.

Ali so dobri odnosi z Rusijo pomembni? Brez dvoma. Naša poslovna skupnost ima tam pomembne interese in naši izdelki so na ruskem trgu izredno konkurenčni.

Kaj pa Balkan? Stabilnost v regiji je nujno potrebna. Naša podjetja imajo v tem delu sveta primerjalno prednost in lahko prekosijo vso tujo konkurenco. Ali naj bi se naša zunanja politika torej osredotočila na izgradnjo regionalne stabilnosti in reševanje odprtih vprašanj, kot je končni status Kosova? Prav gotovo ne. Prvič ne slovimo kot pošten posrednik in drugič, nimamo sredstev, s katerimi bi lahko ohranjali stabilnost na Balkanu. Namesto tega bi se morali osredotočiti na to, da bi druge pripravili do tega, da rešijo balkanski problem - se pravi uporabljati zunanje zmogljivosti in diplomatsko razpravo - naša diplomatska prizadevanja pa bi osredotočili na pospeševanje poslov v regiji in zagotavljanje takega okolja, ki jim bo naklonjeno. Najprej to pomeni rešiti vsa odprta vprašanja, ki sedaj mečejo senco na ugled Slovenije v regiji. In drugič to pomeni, naj Slovenija spodbuja in razvija kulturne vezi z regijo z izgradnjo slovenskih kulturnih centrov v balkanskih mestih in univerzitetne programe izmenjav.

In EU? Seveda je pomembna. Če se bo liberalizirala, kot je predlagano v lizbonskih merilih, bo to največji in najbolj prilagodljiv trg na svetu. Slovenija bi bila popolnoma neodgovorna, če se za to ne bi menila in kar največ prispevala k čimprejšnji uresničitvi te možnosti.


Ustanovitev koordinacijskega urada
Ministrstvo za zunanje zadeve bi moralo uvesti mesto gospodarskega koordinatorja - na ravni državnega sekretarja, ki bi usklajeval interese slovenske poslovne skupnosti in slovenske zunanje politike. Temu koordinatorju bi moralo pomagati ustrezno osebje in bi moral biti povezan tudi z uradoma predsednika vlade in predsednika države.

No documents found