O konkurenčnosti in prihodnosti Slovenije


Avtor: Dr. Matej Lahovnik

1. Uvod

V zadnjem obdobju so razprave o prihodnosti Slovenije in o našem nacionalnem interesu dobile različne dimenzije. Predvsem pa je postalo očitno, da obstaja cela vrsta različnih pogledov na to vprašanje. Ekonomisti se strinjamo, da je v slovenskem nacionalnem interesu, da postanemo eno najrazvitejših gospodarstev na področju EU. Uspešen slovenski gospodarski razvoj je podlaga za doseganje visokega življenjskega standarda, ki ga pričakujemo prebivalci te države. Hkrati je stabilno in uspešno gospodarstvo tudi primerna podlaga za razvoj drugih ključnih družbenih podsistemov, na katerih gradimo svojo nacionalno identiteto, kot so: šolstvo, zdravstvo in kultura. Osrednje vprašanje je po mojem prepričanju kako doseči ta ambiciozen razvojni cilj. Drugače rečeno, ekonomisti se ukvarjamo z vprašanjem kako zagotoviti hitrejši uravnoteženi gospodarski razvoj oziroma kako povečati konkurenčnost našega gospodarstva. Cilj tega prispevka je opozoriti na ključne razvojne probleme v Sloveniji, ki ogrožajo našo konkurenčnost in naš dolgoročni cilj postati ena izmed najbolj razvitih držav EU. Namen je predlagati nekatere ukrepe s katerimi bi lahko izboljšali konkurenčnost gospodarstva in pospešili proces dohitevanja najrazvitejših gospodarstev EU. Industrijska politika v širšem smislu postaja, zaradi prenosa zunanjetrgovinske in postopoma tudi monetarne politike na institucije EU, ključni dejavnik lovljenja razvojnega zaostanka za najrazvitejšimi državami EU.

2. Ključni razvojni problemi Slovenije

2.1. Prestrukturiranje industrije in storitvenega sektorja

Delež industrije v BDP znaša okoli 27% in za okrog sedem strukturnih točk presega povprečni delež industrije v EU. Produktivnost predelovalnih dejavnosti v Sloveniji znaša le 45% povprečne produktivnosti v EU. Problematična je dinamika prestrukturiranja industrije, ki je prepočasna. V strukturi dodane vrednosti sicer svoj delež povečujejo kapitalno intenzivne, nadpovprečno inovativne in močno izvozno usmerjene panoge kot so farmacevtska, kovinsko-predelovalna in elektro industrija. Zmanjševanje strukturnih deležev lahko opazimo pri dejavnostih z nizko dodano vrednostjo na zaposlenega, ki ne dohitevajo tehnološke rasti zahtevnejših dejavnosti. Gre za tekstilno, usnjarsko in lesno predelovalno dejavnost. Problematičen je prepočasen proces prestrukturiranja v živilsko-predelovalni dejavnosti, ki bo, po vstopu v EU, pod hudim konkurenčnim pritiskom zaradi spremenjenega zunanjetrgovinskega režima. Hitrejše prestrukturiranje ovira tudi tog trg dela, ki očitno ne spodbuja k intenzivnejši prekvalifikaciji in dodatnemu izobraževanju ter posledično k selitvi delovne sile v dejavnosti z višjo dodano vrednostjo. Na makro ravni lahko zato pripišemo največji delež rasti produktivnosti t.i. intrasektorski komponenti, medtem ko ne prihaja do zadostnega povečevanja produktivnosti na račun prehajanja zaposlenih v storitvene in predelovalne dejavnosti z višjo dodano vrednostjo. Čim hitreje bo Slovenija lovila razvojni zaostanek za povprečjem članic EU (EU-15), tem večja bo tudi dinamika spreminjanja strukture BDP. S počasnimi spremembami v strukturi BDP, oziroma v strukturi dodane vrednosti, lahko razložimo počasno dohitevanje razvitih držav EU. Ekonomsko logično je, da je tudi nivo plač v dejavnostih z višjo dodano vrednostjo višji in da plače v teh sektorjih naraščajo hitreje kot v delovno intenzivnih dejavnostih z nizko dodano vrednostjo. Glede na to, da zaposleni primerjajo raven svojih plač s povprečno ravnijo v gospodarstvu, to slej ko prej pomeni, da delovno intenzivne dejavnosti z nizko dodano vrednostjo ne zmorejo dolgoročno vzdržati globalne konkurenčne tekme, če njihova konkurenčnost temelji na nizkih plačah. Industrija se je ujela v tipično tranzicijsko past, ko zdravi del gospodarstva na eni strani izriva problematične dejavnosti z nizko dodano vrednostjo, po drugi strani pa pomoči razvojno problematičnim dejavnostim ovirajo proces strateškega prestrukturiranja gospodarstva. Pri tem se zdi, kot da oblikovalci ekonomske politike nočejo slišati opozoril, da "v ekonomiji nobeno kosilo ni zastonj". Račun za takšno industrijsko politiko bomo plačevali z dolgoročno nižjimi stopnjami gospodarske rasti. Slovenija sicer zmanjšuje svojo razvojno razdaljo do, po industrijski sestavi, primerljivih držav EU kot so Avstrija, Italija in Belgija. Po drugi strani pa po deležu visokotehnoloških dejavnosti že zaostaja za nekaterimi tranzicijskimi državami, kot sta Češka in Madžarska. Po zadnjih podatkih znaša delež inovativnih podjetij v predelovalnih dejavnostih v Sloveniji okrog 28%, medtem ko delež teh podjetij v industriji EU presega 50%. Med predelovalnimi dejavnostmi je bistveno prevelik delež pomoči podjetjem usmerjen v tehnološko nezahtevne dejavnosti (okrog 80%) in premajhen v tehnološko visoko zahtevne dejavnosti (okrog 2%). Skoraj 30% pomoči je usmerjenih v kmetijstvo, ki prispeva manj kot 3% k BDP-ju (22,4% bruto dodane vrednosti in 668 tisoč SIT na delovno aktivnega), 22% v predelovalne dejavnosti (1,9% bruto dodane vrednosti in 86 tisoč SIT na delovno aktivnega) in 17% v poslovne storitve (3,2% bruto dodane vrednosti in 318 tisoč na delovno aktivnega). Takšna politika državnih pomoči ni smiselna.

Države EU, celo Nemčija, izvajajo reforme v smeri zmanjšanja javne porabe na eni strani in hkratnega zmanjševanja obremenitev dela na drugi. Slovaška je nedavno izvedla davčno reformo v smeri manjše obremenitve gospodarstva. Pri nas znaša v povprečju razlika med tako imenovano bruto bruto plačo, povečano za dodatne dajatve in neto plačo (bruto plača, zmanjšana za prispevke in dajatve), približno 48 odstotkov celotnega stroška plače za delodajalca. V EU je sicer ta razlika največja v Nemčiji (med 51 in 52 odstotki) in Belgiji (med 56 in 57 odstotki). Po obremenitvi plač presegamo Švedsko ter izmed držav EU, poleg Belgije in Nemčije, zaostajamo le še za Dansko.

Slovenija se sooča z značilnostmi post-industrijske družbe. Delež storitev že presega 60% BDP in bo nedvomno še naraščal. Opazimo lahko hitrejšo rast javnih storitev, medtem ko na področju poslovno-finančnih storitev še vedno močno zaostajamo za najrazvitejšimi državami EU. Prav področje poslovno-finančnih storitev bo izpostavljeno naraščajočemu konkurenčnemu pritisku po vstopu v EU.

Ključne strateške usmeritve morajo biti naslednje:
- Politika državnih pomoči mora biti manj razpršena in ciljno usmerjena v dejavnosti z visoko dodano vrednostjo. Največji delež državnih pomoči mora biti usmerjen v, izvozno usmerjene, tehnološko visoko zahtevne dejavnosti. Razmerje mora biti povsem nasprotno od obstoječega.
- Obstoječi sistem financiranja raziskovalnih skupin ne spodbuja dovolj povezovanja raziskovalnih inštitutov ter univerze na eni strani z gospodarstvom na drugi. Poleg pogodbenega sodelovanja je treba spodbujati tudi nastanek raziskovalnih skupin v podjetjih. Potrebna je temeljita sprememba financiranja raziskovalnih skupin, ki naj bo ciljno usmerjeno v aplikacijo rezultatov raziskav v gospodarstvu. Temeljne raziskave naj bodo usmerjene v podporo novih obetajočih industrijskih aktivnosti.
- Selektivna imigracijska politika, ki mora bolj odražati potrebe gospodarstva in manj socialne kriterije. Zaradi izrazito neugodnih demografskih gibanj in pomanjkanja ustreznih visoko izobraženih kadrov tehničnih smeri, je treba s prilagojeno imigracijsko politiko spodbujati pritok novih tehnoloških znanj v gospodarstvo.
- Razbremeniti je treba delovno intenzivne dejavnosti z odpravo davka na plačilno listo. Usmeritev k dejavnostim z višjo dodano vrednostjo naj bi sovpadala s fiskalno razbremenitvijo dela kot proizvodnega dejavnika, ki to vrednost ustvarja. Podjetja v dejavnostih, ki temeljijo svojo konkurenčno prednost na znanju in tehnološkem razvoju, praviloma izplačujejo višje neto plače ustreznim strokovnjakom. Plače le teh pa še naprej ostajajo pretirano obremenjene z davki in prispevki.
- Ohraniti je treba nizko efektivno davčno stopnjo na dobiček pravnih oseb. Investicijske olajšave morajo ostati pomemben element spodbujanja gospodarske aktivnosti.

2.2. Odsotnost strateških lastnikov v velikih podjetjih

Načeloma bi sicer morala biti vloga države omejena predvsem na zagotavljanje konkurenčnega poslovnega okolja, ki bo privlačno tako za domača podjetja kot tudi za potencialne tuje investitorje. Za slovensko gospodarstvo pa je značilen nadpovprečno velik delež državnega lastništva v določenih panogah v primerjavi z drugimi razvitimi gospodarstvi. Hkrati imata v večini največjih in najuspešnejših slovenskih podjetjih paradržavna sklada pomembne lastniške deleže in sicer skupaj pogosto okoli 25% delnic. To pomeni, da sta pomembna strateška kontrolna lastnika v teh podjetjih, ki lahko preko skupščine delničarjev in nadzornega sveta neposredno vplivata na razvojne usmeritve slovenskih podjetij.

Pri tem ne smemo zanemariti, da slovenski vladi ni uspelo zagotoviti dovolj široke podpore v javnosti za izvedbo nujnih strukturnih reform v potrebnem obsegu (pokojninska reforma, reforma zdravstvenega zavarovanja...). Slovenska odškodninska družba je soočena s pokrivanjem luknje, ki nastaja zaradi velikodušnega denacionalizacijskega zakona na eni strani ter želje po popravi krivic žrtvam različnih vojn na drugi. Kapitalska družba pa mora že del tekočih naložb prelivati v pokojninsko blagajno. Obstoječi sistem javnih financ po eni strani ne omogoča ustrezne razvojne politike (premajhna vlaganja v znanost, izobraževanje...) ter na drugi usmerja oba paradržavna sklada v reševanje tekočih problemov. Odsotnost pravih dolgoročnih strateških lastnikov predstavlja resen problem za slovenska podjetja. Vprašanje je ali sta paradržavna sklada v tem trenutku sposobna dolgoročno maksimizirati vrednost svojih naložb, saj sta že po naravi njunih funkcij izrazito kratkoročno usmerjena. Velika slovenska podjetja potrebujejo za to, da se preoblikujejo v pomembne mednarodne igralce v globalnih panogah, stabilno lastniško strukturo. Nekatere gospodarske družbe si jo bodo, podobno kot v tujini, verjetno poskušale zagotoviti tudi z oblikovanjem medsebojnih lastniških omrežij. Stabilna lastniška struktura bi jim omogočila razvoj dolgoročnejših, v rast usmerjenih, strategij, v katerih bi bili tudi sami v vlogi prevzemnikov in ne le prevzemnih tarč.

Ključne strateške usmeritve morajo biti naslednje:

- Vstopu tujih podjetij kot novih strateških lastnikov ne smemo vnaprej nasprotovati. Država oziroma njene institucije morajo, v vlogi regulatorja, ohraniti povsem enakovredno institucionalno obravnavo potencialnih tujih prevzemnikov v primerjavi z domačimi. Nediskriminatorna politika je osnovno izhodišče. Glede na to, da je država neposredno ali posredno tudi v vlogi lastnice pomembnega dela podjetij, pa se ne more izogniti odgovornosti pri odprodajah svojih lastniških deležev. Za razliko od zasebnih lastnikov, ki v obliki čim višje cene maksimirajo svoj individualni interes, mora upoštevati razvojni vidik prodaje podjetja, ki se odraža v javnem interesu. Ključni princip odločanja države oziroma paradržavnih skladov (KAD in SOD) v vlogi lastnikov temelji tudi na vprašanju ali potencialni prevzemnik pozitivno prispeva k povečevanju dolgoročne konkurenčne prednosti podjetja. Gre predvsem za prenos poslovnih praks, oziroma za prenos tehnologije in posledično pozitivne "spill-over" učinke ali pa gre na drugi strani le za prevzem tržnega deleža prevzetega podjetja, medtem ko bodo ključne razvojne poslovne funkcije podjetja v prihodnosti prenesene v tujino.
- Fiskalna politika mora spodbujati varčevanje. Dovolj visoka stopnja varčevanja omogoča akumulacijo prihrankov, ki neposredno preko naložb v investicijske sklade in t.i. slovenske "blue chipe", zagotavljajo podjetjem stabilnejšo lastniško strukturo.
- Slovenska podjetja zamujajo z medsebojnim kapitalskim povezovanjem (npr. živilsko-predelovalna dejavnost). Koncentracija kapitala in znanja omogoča doseganje ekonomij obsega v mnogih dejavnostih. Potrebno je spodbujati kapitalsko povezovanje podjetij. Tovrstne povezave morajo temeljiti na iniciativi managementa, ki najlažje oceni njihovo strateško smiselnost.

2.3. Odsotnost "novih" podjetij

Eden izmed ključnih razvojnih problemov je odsotnost novih podjetij. V Sloveniji delež inovativnih podjetij narašča z velikostjo podjetja. To pomeni, da so nosilci razvoja še vedno stara prestrukturirana velika podjetja. V Sloveniji vse od osamosvojitve nismo beležili nobenega vala tujih neposrednih naložb v obliki "investicij od začetka". Dejstvo je, da Slovenija ni privlačno okolje za tuje neposredne naložbe, ki bi predstavljale investicije v novo proizvodnjo ali storitve in odpirale nova delovna mesta. Slednje je resen razvojni problem, ker nedvoumno kaže na neprivlačno poslovno podnebje za podjetja.

Delež inovativnih podjetij je med velikimi podjetji večji kot med majhnimi tudi v EU, kar je na nek način ekonomsko logično. Primerjava strukturnih deležev z EU pa pokaže, da se soočamo z relativno majhnim deležem inovativnih podjetij prav med majhnimi in srednjimi podjetji. Opažamo, da je v Sloveniji še vedno premalo podjetij, ki bi se uspešno prelevila iz majhnih, običajno družinskih podjetij, do srednje ali celo velikih podjetij, ki bi zaposlovala več kot sto zaposlenih in ki bi prodirala na najzahtevnejše trge. Manjkajo torej predvsem podjetja z visokim potencialom za rast, ki bi svoje osrednje sposobnosti gradila v razvojno perspektivni tehnološko zahtevni osnovni dejavnosti. Za mala podjetja je značilno, da so lahko uspešna predvsem v tržnih nišah. Podjetja se soočajo s panožnimi strukturami, ki so zelo nestabilne in ki se nahajajo v procesu transformacije. Deregulacija, globalna konkurenca, diskontinuitete v razvoju tehnologije in spreminjajoča se pričakovanja strank, so temeljni katalizatorji fundamentalnih strukturnih transformacij v široki paleti panog. Na preoblikovanje strukture posameznih panog vplivajo tudi: presežne kapacitete, združitve in prevzemi podjetij, naraščajoča ekološka zavest, zmanjševanje protekcionističnih ukrepov ekonomske politike in razvoj enotnih več-nacionalnih trgov. Kumulativni učinek vseh sprememb v poslovnem okolju podjetij je tako velik, da bi lahko govorili o "tihi industrijski revoluciji". Stari recepti razvijanja strategij podjetij na mikroravni zato pogosto niso več ustrezni. Dolgoročni uravnoteženi konkurenčni razvoj podjetij vse bolj temelji na uravnoteženem uresničevanju interesov primarnih udeležencev v podjetju: odjemalcev, dobaviteljev, zaposlenih in delničarjev. Konkurenčna enota pogosto ni več podjetje, temveč grozd povezanih podjetij. Sekundarna udeleženca, kot sta lokalna skupnost in država, zagotavljata ustrezno podporno okolje razvoju podjetja.

Potrebno je identificirati in selektivno spodbujati storitve z visokim potencialom za rast. V ta okvir nedvomno spadajo poslovno-finančne storitve. Posebej velja izpostaviti nujnost razvoja informacijskih storitev. Turistična dejavnost, ki je izrazito delovno intenzivna dejavnost, ostaja z vidika zaposlovanja neizkoriščen potencial, zato je treba pripraviti jasno in bolj zavezujočo strategijo razvoja te dejavnosti. Storitve na področju zdravstva in izobraževanja postajajo ključne dejavnosti v sektorju storitev. Na prelomu tisočletja je znanje postalo ključen dejavnik gospodarskega razvoja. Poslovna literatura enotno poudarja, da lahko podjetja oblikujejo trajnejše konkurenčne prednosti le na podlagi ustreznega ravnanja z znanjem ("knowledge management"). V globalni konkurenčni tekmi pridobivajo tisti, ki razvijajo inovativne proizvode in storitve ter izgubljajo tista podjetja in posamezniki, ki niso pripravljeni vlagati v nova znanja in se nenehno izobraževati. Simbioza med uspešnim podjetjem in okoljem se odraža v vlaganju podjetja v lokalno okolje. Vlaganje podjetij v infrastrukturo, šolstvo, kulturo in štipendiranje perspektivnih kadrov zato ni stvar altruizma temveč rezultat želje po prispevanju k izgradnji konkurenčnega poslovnega okolja, iz katerega podjetja črpajo svoje vire. Pomembno se mi zdi, da znanje postane ključna vrednota. Potrebno se je zavedati, da so investicije v izobraževanje med najbolj donosnimi. Posameznikom omogočajo preko višjih osebnih prejemkov višji življenjski standard, podjetjem pa razvoj in trženje proizvodov in storitev, ki imajo visoko dodano vrednost.

Ključne strateške usmeritve morajo biti naslednje:

- Industrijska politika mora še v večji meri podpirati razvoj podjetniških inkubatorjev, strateških mrež (grozdov) in tehnoloških parkov med podjetji. Zelo pomembno je spodbujanje varčevanja in kapitalskih naložb (skladi tveganega kapitala) z ustrezno fiskalno politiko. Cedularna obdavčitev zneskov obresti je primernejša od integralne vključitve zneska obresti v dohodninsko lestvico.
- Sprememba financiranja raziskovalnih skupin in povečanje vlaganj v tehnološki razvoj (glej poglavje 2.1.).
- Potrebno je prilagoditi fiskalno politiko tako, da bo spodbudno vplivala na domače in tuje neposredne naložbe od začetka: davčne počitnice za določen čas (npr. 5 let), povečanje investicijskih olajšav pri vlaganju v tehnološki razvoj, zmanjšanje administrativnih ovir pri pridobitvi zemljišč, poenostavitev postopkov pri spremembi statusa zemljišča (npr. iz kmetijskega v status nezazidanega stavbnega zemljišča), pospešitev informatizacije registra stavb in zemljišč.
- Ohranitev sedanje dinamike vlaganj v osnovno infrastrukturo (ceste, železnica, telekomunikacije). Dodatno povečanje vlaganj v tiste dele infrastrukture, ki je ključna za razvoj informacijske tehnologije in turizma.
- Zmanjšanje davčne obremenitve dela kot proizvodnega dejavnika z odpravo davka na plačilno listo (glej poglavje 2.1.).
- Prožnejša ureditev Zakona o delovnih razmerjih.
- Povečati učinkovitost pravosodnega sistema, ki je eden najbolj problematičnih družbenih podsistemov in s svojo neučinkovitostjo vpliva na alokacijo resursov in neposredno zavira hitrejši gospodarski razvoj.
- Spodbujanje razvijanje modelov poslovne odličnosti v podjetjih in sistematičnega razvoja managementa znanja na mikroravni.

3. Odprte dileme razvoja Slovenije

Slovenija ima v Lizbonski strategiji jasno začrtano pot, ki jo lahko pripelje v družbo najrazvitejših držav EU. Pravo vprašanje je ali smo sposobni slediti Lizbonski strategiji in zastavljeni strategiji gospodarskega razvoja Slovenije. Po dosedanjih izkušnjah se v Sloveniji ne soočamo s problemom oblikovanja ustrezne strategije gospodarskega razvoja. Resnični problem je njeno uresničevanje, ki zahteva ustrezno politično podporo. Če bo povprečna letna rast slovenskega gospodarstva v naslednjih letih presegala rast obstoječih članic EU v povprečju za tri odstotne točke, potem bi dohiteli povprečje EU (EU-15) do leta 2015, v primeru, da bo naša rast hitrejša za dve odstotni točki, se bo proces dohitevanja zaključil leta 2020, če pa bo razlika v rasti v korist Slovenije le eno odstotno točko, pa bomo dohiteli sedanje članice EU okrog daljnega leta 2035.

Država mora zagotoviti prijazno poslovno okolje, ki bo malim perspektivnim podjetjem v večji meri omogočalo preobrazbo v uspešnejša večja podjetja. Na nacionalni ravni mora to storiti z izvedbo ustreznih strukturnih reform. Brez ustrezne davčne reforme in reforme sistema zdravstvenega zavarovanja, ki bi razbremenili podjetja ter bolj fleksibilnim trgom dela, to ne bo mogoče. Neizbežno dejstvo je, da pojma tržna konkurenca in podjetništvo na eni strani ter vseobsegajoča socialna država na drugi pogosto ne gresta prav lepo skupaj. Zato je treba doseči družbeni konsenz na katerih področjih bomo reguliranje prepustili nevidni roki trga in na katerih je treba ohraniti obstoječo vlogo javnega sektorja. Vprašanje ni nepomembno, saj se nahajamo pred odločitvijo o morebitni delni privatizaciji nekaterih ključnih sektorjev (energetski sektor, zdravstvo, šolstvo...).

Očitno se vlada zaveda nujnega povečanja vlaganj v znanost, izobraževanje in tehnološki razvoj, ki bi dolgoročno okrepila konkurenčnost gospodarstva. Vprašanje pa je koliko je dejansko sploh manevrskega prostora za predvidene spodbude. Vsako leto se namreč sooča z dejstvom, da je 85 odstotkov proračuna bolj ali manj fiksnega. Tog slovenski javno-finančni sistem že v izhodišču preprečuje ambiciozno razvojno ekonomsko politiko. Znani ameriški ekonomist Thurow je v svojem delu "The Zero-Sum Society" opozoril na problem, ob katerega je že večkrat trčila tudi slovenska vlada. Thurow pravi, da se moderne družbe ne soočajo z nerešljivimi ekonomskimi problemi. So rešitve za vsakega od ekonomskih problemskih področij. Vendar imajo rešitve skupno značilnost. Vsaka zahteva, da je neka skupina prebivalstva voljna kratkoročno tolerirati določeno zmanjšanje njihove življenjske ravni. Ko se ekonomski plusi in minusi seštejejo, je vsota ponavadi pozitivna, koristi so večje od stroškov, kljub temu pa so prisotne določene velike ekonomske izgube. Te izgube morajo biti nekomu dodeljene in nobena družbena skupina noče, da bi trpela ekonomske stroške za splošno dobro. Ko je treba razdeliti ekonomske koristi, jih politični proces razdeli. Ko pa je potrebno razdeliti velike in očitne ekonomske stroške, ki jih nosi gospodarstvo, pa je povsem paraliziran. Delež javne porabe v bruto domačem proizvodu se je temu primerno v Sloveniji skozi vsa devetdeseta leta povečeval. Po drugi strani je zmanjševanje javne porabe z namenom razbremenitve in posledično povečanja konkurenčnosti gospodarstva bistveno bolj zapleten politično-ekonomski proces. Konkurenčna sposobnost gospodarstva je zato v veliki meri odvisna od kredibilnosti in sposobnosti vlade, da prepriča širšo javnost v nujnost določenih kratkoročnih stroškov na račun večje in stabilnejše gospodarske rasti. Tega ne more zagotoviti sam po sebi noben ekonomski program ali strategija gospodarskega razvoja. Ekonomski problemi s katerimi se soočamo so rešljivi, če obstaja politična podpora za njihovo reševanje. Glede na to, da gre vsaj kratkoročno tudi za nepopularne ukrepe, ki posegajo v že pridobljene koristi, pa je pravo vprašanje ali bo vladi uspelo pridobiti dovolj veliko politično podporo za izvedbo nujnih strukturnih reform z namenom razbremenitve gospodarstva.

No documents found