Alenka Puhar: Prvotno besedilo življenja, nov pogled (Kratka, zasilna verzija)


Prvotno besedilo življenja je naslov moje knjige, ki govori o zgodovini otroštva v 19. stoletju. V dvajsetih letih me ni nič odvrnilo od misli, da je tisto, kar se nam zgodi na začetku življenja, bistveno za razvoj naše osebnosti. Nasprotno, utrdilo se je. Kar je bilo v knjigi eksplicite ali implicite povedano, naj bo zdaj za kuliso, pred katero želim v interesu prihodnosti osvetliti ta izsek. Sodi v območje psihozgodovine, kjer se s pomočjo osebnih, notranjih vzgibov išče motive javnih dejanj.

1. Za izhodišče mi je zemljevid Evrope, ki prikazuje statistične podatke za leto 1993. (Ilustracija bo vstavljena pozneje)



Celina je ostro ločena na pol. Na levi, zahodni strani vladajo trije, štirje rdeči toni, na desni, vzhodni, so toni v mnogih odtenkih modre. Zemljevid zgleda čisto političen in bi ga zlahka imeli za portret Evrope v obdobju hladne vojne, saj ločnica teče ob železni zavesi. V resnici nima nobene zveze z naravo političnih režimov. Prikazuje umrljivost dojenčkov na začetku devetdesetih let, na pragu nove evropske dobe; do 10 na tisoč živorojenih je v rdečih tonih, od 11 do 50 in več je v modrih tonih. Umrljivost najmlajših je zelo nizka v vseh državah zahodne in visoka, celo zelo visoka v državah vzhodne Evrope. Če podatke izpustim in jih raje vrednostno interpretiram: Človek, ki se rodi na zahodu, ima neprimerno več možnosti za to, da preživi prvo, izjemno nevarno, kočljivo uverturo v življenje, kot človek, ki se rodi na vzhodu. Z drugimi besedami: Človeško življenje je na zahodu bistveno bolj cenjeno, sveto, kot na vzhodu; povedano z izrazom, ki je geslo tega posveta - človek je na zahodu bistveno večja vrednota.

V teh posplošenih trditvah in v tem zemljevidu, gledanem z geografsko-političnimi očmi, so tri napake: Slovenija je rdeča, Vzhodna Nemčija tudi, in Češka je roza. Tri države/dežele, ki bi morale biti vzhodne, tam niso ali ne več. Pri tem je podatek za Slovenijo najbolj pozitiven. Za tiste, ki se jim zdi, da je otroška umrljivost indikator tega, kaj se bo dogajalo kasneje, je bila to tudi napoved, da se bodo te tri države dosti lažje in hitreje vključile v zahodno Evropo, to je v svet demokracije in gospodarske vitalnosti. (O tem je leta 1990 in 1991 med psihozgodovinarji tekla zanimiva debata.)

Moj glavni razlog, da opozarjam na ta zemljevid Evrope, je pač v tem, da na nekaj stvarnih podatkov oprem svojo trditev, da je otroštvo bistvenega pomena za ves nadaljnji razvoj posameznika in skupnosti. Mimogrede pa tak zemljevid nakaže še marsikaj drugega; spodmakne, denimo, dokaj razširjeno prepričanje, da na življenjske razmere odločilno vpliva klima ali geografija; omaje tudi skoraj samoumevno prepričanje, da je politična levica bolj progresivna in torej bolj zavezana človeškemu blagostanju kot desnica, oziroma da ni hujšega od "divjega kapitalizma" ipd.

2. Kakšne so posledice zanikrnega, ravnodušnega, krutega odnosa do komaj rojenih in rastočih ljudi se je dolgo artikuliralo samo s psihološkimi in psihoanalitičnimi uvidi. Ti so marsikje - posebno pa pod historično- materialističnim diktatom - zbujali nevero, celo posmeh. V zadnjih 20 letih so se izjemno razvile nove, bolj eksaktne veje psihiatrije, biokemije, nevrologije ipd.; dokazujejo nam, izredno prepričljivo, da se človekovi možgani začnejo oblikovati ob spočetju in da so, skupaj s tem tudi osebnost človeka, že meseci pred rojstvom, zatem tudi porod soodgovorni za to, kaj postanemo - ne samo otroštvo samo. Vse travme, ki jih izkusimo od spočetja naprej, so neizbrisno zapisane v naš živčni sistem, in vse, ki se nam dogodijo pozneje, vplivajo na razvoj naše osebnosti, na stopnjo agresivnosti, na zmožnost empatije.

3. Iz mnogih možnosti, ki se ponujajo, si bom izbrala fenomen lakote in njene vloge, v glavnem metaforične, v javni govorici.

Svoje stiske pogosto izražamo v fantazijski govorici, ki izdaja lakoto. To ne pomeni nujno stvarne lakote, ki je je bilo nekoč zares veliko, danes pa zanesljivo ne pomeni resnega problema; je pa sprejemljiva kamuflaža za marsikaj, recimo za nezadoščeno lakoto ali neizpolnjeno željo po ljubezni, po materi, po zavetju v otroških letih. O dejanski lakoti govoriti pa se nam zdi družbeno bolj sprejemljivo kot o emocionalni.

Govorico lakote in z njo povezanih čustvenih odzivov lahko prepoznamo na javni sceni, v različnih aktualnih dogajanjih. Kot najbolj očiten aktualen primer lahko izberemo dogajanje z izbrisanimi, to je z ljudmi, ki so bili po razpadu Jugoslavije črtani iz registra stalnih prebivalcev Slovenije. Če odstranimo plasti pravniških in političnih racionalizacij, pojasnil, izgovorov ipd., ostanemo pred golo stvarnostjo: Ne privoščimo jim, da bi bili kar tako naši. Za malo se nam zdi, da bi se vrinili pod našo streho, za našo mizo, v naročje naše mame. Kdo pa so, da s svojimi tacami segajo proti našemu kruhu?! Od kod pa so se vzeli, pritepenci?!

Brez posebnega truda se da v tem dogajanju prepoznati tisto, kar nam je znano iz Prežihovega Voranca in njegove zgodbe o Levem devžeju. Tam sta dve domačiji, v prvi "tudi ni bila bogatija doma, toda taka trdoba, kakor pri sosedovih" še zdaleč ni vladala. Iz nje hodijo na naš prag prosit otroci, razcapani, lačni, umazani, zanikrni. In mami - naši mami, moji mami - se smilijo; zmeraj najde "zanje kaj ostankov, kakega sadja ali kos kruha"; in potem se jim nikdar ne mudi domov. Očitka pisatelja, ki govori skozi svoj otroški jaz, pa si mama ne zasluži toliko zaradi tega, ker bi se nam hudo poznalo, da so sosedovi dobili vsak svoj kos od hlebca in da je svoj kos dobil tudi žep, skrit pod ogromno krpo. Ne, "mi domači otroci smo sčasoma postajali ljubosumni, ker jih je imela skoraj rajši kakor nas. Nekoč smo ji to tudi vrgli v lice." V otrocih se zbudi strah, pogosto pospremljen z jezo, če naša mama razdaja ljubezen, ki pripada nam, ki smo je vredni samo mi, ki jo terjamo samo zase.

Postjugoslovanski svet, ki je še zmeraj naša realnost, je zaznamovan s vsemi mogočimi zamerami. Še najlaže artikuliramo zamere, ki so povezane z vojnami, se pravi, da si očitamo, koliko je kdo pobil naših ipd. Dosti težje nam gre z jezika priznanje, koliko nepotešene čustvene lakote je v nas in koliko gneva, ker nas oni drugi niso marali, ker so nas poniževali in sramotili - in ker so tako dobro vedeli, kje najbolj boli.

Ker smo pol stoletja živeli v ozračju, kjer je dominiral hvalisavi ton o tem, kaj vse je bilo narejeno za blagor ljudstva, je na mestu ugovor očitku, ki ga zaznavam s piedestala generacije očetov. Očitki, ki si jih izrekamo ob samooceni današnjih ravnanj, zbledijo ob primerjavi s preteklimi desetletji. Sredi prejšnjega stoletja se ljudi pač ni samo brisalo s seznamov - seveda se je delalo tudi to; kadar so se pred vrati pojavili sosedovi, ne prav naši otroci, jim je bila pogosto namenjena smrt. Delitev na naše in ne naše je bila trajna sestavina življenja in pogosto popolnoma nepredvidljiva. Zanos, ki je tedaj poganjal ljudi, ki so se postavili na čelo odrešiteljev, je bil nezaslišano brezobziren. Poslušajmo Janeza Stanovnika, šefa jugoslovanske misije pri OZN, ko leta 1953 odgovarja na vprašanje ameriških kongresnikov:

"Vemo, da je bil naš gospodarski program od 1945 do 1953 v mnogih ozirih zmoten in da smo po ameriških standardih delali narobe. V mnogih primerih smo bili preveč radikalni in se nismo ozirali na osnovne pravice naših ljudi. Toda treba je bilo narediti nekaj odločnega. Preveč je bilo kmetov in premalo zemlje. Ob koncu zadnje vojne je Sovjetska Rusija morala ubiti dva ali tri milijone kmetov, da so izenačili lastništvo kmetij in primerno razdelili bogastvo. Vlada mora imeti nek cilj in uporabiti katerakoli sredstva, da ga doseže. Naš cilj je bil, da poenotimo razdelitev lastnine in uporabili smo vsa sredstva, da bi ta cilj dosegli. Sedaj smo se zavedeli, da je naša gospodarska politika nasilno odvzela našim ljudstvom pravico do privatne lastnine, zato smo jim pred kratkim dovolili, da zapustijo zadruge. Vendar pa vam lahko zagotovim, da jugoslovanska vlada ne bo nikoli dopustila svobodnega gospodarstva!"

Imamo torej majhno mizo in veliko otrok - kaj drugega nam preostane, kot da jih nekaj pobijemo! Resnosti te izjave verjetno ne blaži dejstvo, da je ta mož moral pred 50 leti odgovarjati na vprašanja ameriških kongresmenov, ker se je (po zaslugi elite, ki ji je pripadal) domača bajta spremenila iz skromne v trdo, njeni prebivalci pa so bili prisiljeni živeti od darov dobrih ljudi, sem in tja so pri tem pokazali tudi na levi devžej. To lahko večina potrdi iz osebne izkušnje, saj sodimo med otroke, ki so prvič v življenju zvedeli za človekove pravice na razstavi fotografij ubogih otrok iz Južne Amerike in Afrike. Nihče pa ni razstavil fotografij nas, ki smo bili vsi po vrsti ubogo oblečeni in hranjeni; tisto, kar smo v šoli dobili na kruh, pa so bili kosi ameriškega rdečega sira in ameriške trde marmelade iz Unrrinih paketov.

4. Pledoaje za vrednote, ki bi pri nas okrepile velikodušnost, širokogrudnost, velikopoteznost, blagohotnost, bi moral vsebovati:

a. izjemno skrb posvečati otroštvu ljudi, ki se rodijo med nami in tistih, ki jih bomo vzeli k sebi. Skrb za otroštvo ni ena od panog, tem, področij, je temelj vsega. V Sloveniji je raven skrbi za otroke relativno visoka, mora pa se razvijati. Z nenehnim širjenjem znanja, obveščenosti, s trajnim kritičnim razmišljanjem, samorefleksijo.

b. Vsi potrebujemo znanje, trening za izostritev senzibilnosti, ki nam bo pomagala zaznati, kaj se dogaja in zakaj. Kot pozitiven primer iz aktualnosti navajam Gabi Čačinovič Vogrinčič, ki ji sodelovala v debati o pismenosti in branju, pa je ni zavedlo v plehko propagando, ampak je izrekla bistvo. Rekla je namreč, da mora pri pouku branja in jezika otrok začutiti predvsem to, ali se v tem svetu splača ne biti nem, ali je vredno odpreti usta in spregovoriti. Kot drugi primer dodajam Tineta Hribarja, ki se mu je izostrila senzibiliteta ob življenju z vnukinjo, z njo pa tudi pogum - da namreč majhen otrok nastopi v filozofskem spisu, ni prav samoumevno. Ali da se o njih govori na takšni, predsedniški konvenciji.

c. Iz silovito razširjenega polja znanj, ki si jih je človek pridobil v zadnjih desetletjih in ki se v glavnem posvečajo detekciji negativnih vplivov, nasilja in zlorabe, je treba ustvarjati pozitiven program.

Alenka Puhar, sociologinja in publicistika
November 2003

No documents found