V Sloveniji poteka v javnosti zaenkrat še ne povsem artikulirana razprava, ki pa že dobiva jasne oblike: to je razprava o tem, kakšno Slovenijo sploh hočemo: inovativno, kreativno, konkurenčno, podjetniško, transparentno, nebirokratsko, ali kot bi rekla mtv generacija kul in fan ali pa konservativno, v preteklost zazrto, dušebrižniško, zateženo, birokratsko in zaspano Slovenjo. Dilema je v tem, ali bo tretji pogovor izzvenel v ponavljanju že povednega, ali pa bo prispeval k odločitvi, da potrebne spremembe res izvedemo. V nadaljevanju bom pojasnil, kakšno Slovenijo bi si želel in kako do tega priti.

Najprej moramo odgovoriti na vprašanje, kako vidimo sedanjo situacijo Slovenije: po eni strani lahko upravičeno trdimo, da življenje v Sloveniji ni slabo, da po kvaliteti življenja in po mnogih ekonomskih in socialnih indikatorjih spadamo bolj med stare članice kot med nove, po drugi strani pa smo soočeni z velikim nezadovoljstvom poslovnih krogov, podjetnikov, menedžerjev, obrtnikov, njihovih interesnih združenj in poslovnih analitikov, ki na nedvoumen način izražajo svoje nezadovoljstvo nad sedanjim stanjem na okroglih mizah, posvetih, v pisnih priporočilih, opozorilih, medijih itd. Tudi na današnjem pogovoru bomo imeli priložnost slišati ta mnenja. Najboljši indikator ne samo slabega ampak poslabšanega stanja na področju konkurenčnosti Slovenije je študija IMD (World Competitiveness Report), po kateri je Slovenija ponovno zdrsnila na lestvici 60-h najpomembnejših držav na svetu od 45. na 52. mesto. Ta zdrs je skoraj v celoti posledica negativne ocene konkurenčnega okolja 100 menedžerjev reprezentativnih slovenskih podjetij na podlagi anketnih odgovorov. Ostro kritizirajo predvsem rigidnost trga delovne sile in davčni sistem. Menda ni nikogar več med nami, ki bi dvomil o tem, da je v ključni meri k povečanju nezadovoljstva poslovnih krogov prispevala nova davčna zakonodaja. Glede na to, da se slabo stanje glede konkurenčnosti vleče že precej časa in da se v svojih kritikah in predlogih kar naprej ponavljamo, se moramo končno vprašati, kaj nas pravzaprav ovira, da ne izpeljemo potez, ki bi peljale do potrebnega preobrata.

Za odgovor na to vprašanje moramo najprej odgovoriti na osnovno vprašanje: kakšno Slovenijo sploh hočemo, za kakšne razlike v pogledih gre in kdo za čem stoji. Šele ko odgovorimo na to vprašanje, se je smiselno vprašati, kako do tja priti. To, da ima Slovenija nekonkurenčno in neinovativno gospodarsko strukturo in podjetništvu nenaklonjeno klimo in da se je situacija v zadnjem letu drastično poslabšala, je dejstvo. Vendar po mojem mnenju do tega ni prišlo zavestno, npr. tako, če karikiramo, da bi katerakoli politična opcija v svoj program zapisala, da se bo na vse načine trudila, da bi zgradila nekonkurenčno, neinovativno gospodarsko strukturo in bo naredila vse, da podjetniki in menedžerji ne bodo deležni javne podpore, ampak je do tega prišlo preko kumulativnega zaporedja konkretnih potez politike na področju regulative, razporejanja javnih sredstev in medijske podpore, ki so jih narekovali partikularni interesi posameznih interesnih skupin. Monopolne pozicije teh interesnih skupin skupaj z njihovimi lobisti so glavna ovira, da je sedaj težko izvesti korenito spremembo, ki je potrebna, če hočemo, da se trend konkurenčnosti obrne navzgor. Soočeni smo torej s situacijo, ko je v interesu precejšnjega števila ljudi, da zaradi ščitenja partikularnih interesov ostane status quo, precejšen del ljudi pa je enostavno zadovoljen s svojim ekonomskim in socialnim položajem in ne vidi potrebe po radikalnih spremembah. S tem pa implicitno pristajajo na Slovenijo takšno kot je, več ali manj samozadovoljno, neinventivno in nekonkurenčno, kar je slaba popotnica za dogoročni razvoj. Ugotovimo torej lahko, da v Sloveniji ne delijo vsi mnenja, da je situacija kritična. Mnenje o kritičnosti situacije je omejeno predvsem na poslovne in podjetniške kroge, ti pa so v veliki manjšini in v javnomnenjsko neugodnem položaju.

Prihaja do skoraj absurdne situacije, da je prizadevanje poslovnih krogov za vzpostavitev konkurenčnih pogojev gospodarjenja označeno za sebično prizadevanje bogatejših slojev prebivalstva za še hitrejše bogatenje na račun srednjega in nižjih slojev prebivalstva in da je že zato treba ohraniti status quo. Gre pa za nekaj povsem drugega. Gre za drugačno prepričano prepričanje, t.j. prepričanje, da je Slovenija sposobna bistveno hitrejšega in kvalitetnejšega razvoja, ki bi že v kratkem času prinesel koristi vsem; za to pa je potrebna korenita sprememba gospodarske strukture, kar pa je moč doseči predvsem s korenito spremembo odnosa države in družbe do podjetništva in do poslovnega sveta. Gre za pogled, da mora država začeti podpirati gospodarstvo, predvsem pa ključne akterje v gospodarstvu t.j. podjetnike in sposobne menedžerje. Skratka Slovenija za svoj hitrejši razvoj potrebuje močno podjetniško in poslovno elito, ki bo tudi najboljši garant za zaščito slovenskih nacionalnih interesov. Primerno temu mora ta ekonomska elita dobiti tudi primeren družbeni status in ugled v slovenski družbi. Dobiti bo morala tudi ključno besedo pri presoji, kaj so spodbudni pogoji za podjetništvo in kaj ne. Tako gledanje pa v Sloveniji zelo težko sprejemamo.

Dilema je torej ta: kakšno Slovenijo hočemo. Hitro rastočo inovativno, podjetniško z močno slovensko ekonomsko elito, ali status quo.

Preden preidemo na vprašanje, na kakšen način izpeljati korenit preobrat v ekonomski politiki države, je treba pojasniti, kakšna je zveza med pospešeno rastjo, konkurenčnostjo in podjetništvom.

Povečana konkurenčna sposobnost držav se odraža v povečanem deležu hitro rastočih podjetij v gospodarski strukturi pa naj gre za majhna, srednja ali velika podjetja. Hitro rastoča podjetja ustvarjajo in vodijo sposobni podjetniki oziroma menedžerji. Konkurenčno okolje je tisto, ki take ljudi podpira, ne pa ovira. Preprosto povedano gre za to, da podjetnikom omogočimo, da čim večji del svojega časa in sredstev porabijo za pridobivanje konkurenčne prednosti z inovativnimi produkti, inovativnimi tehnologinjami, inovativno organizacijo ali razvijanjem novih trgov in da čim manj časa in sredstev porabijo za pridobivanje tistih inputov, ki jih sicer urejeno konkurenčno okolje zagotavlja v zadostni količini in po konkurenčnih cenah.

Za podjetništvu neprijazno okolje je značilno, da so inputi, ki bi normalno morali biti dosegljivi na enostaven način po konkurenčnih cenah zaradi ovir na voljo po višjih cenah in na komplicirane načine. Tako okolje zmanjšuje delež resursov, ki jih podjetnik lahko uporabi za doseganje konkurenčne prednosti. Gre torej za splošno vprašanje, kolikšen del resursov, ki jih ima podjetnik na voljo, lahko uporabi za inovativne dejavnosti, kolikšen del pa je prisiljen porabiti za nabavo inputov, ki so drugim konkurentom na voljo pod ugodnejšimi pogoji.

Pri visoko tehnoloških podjetjih se ta problem potencira. Visoko tehnološka podjetja navadno potrebujejo večja sredstva za razvoj in daljše obdobje zorenja kot manj inovativna podjetja. Zato so visoko tehnološka podjetja še posebno občutljiva na visoke stroške povezane s pridobivanjem tistih inputov, ki jih v normalnih konkurenčnih pogojih podjetja lahko pridobijo na enostaven in cenen način.

Normalni inputi, ki jih vsako podjetje potrebuje za poslovanje so dokumentacija in dovoljenja, prostori, oprema, izobraženi in usposobljeni delavci, poslovne storitve, infrastruktura, finance in storitve države. Za večino naštetih normalnih inputov lahko za Slovenijo pokažemo, da v primerjavi s podjetniško prijaznimi okolji niso dosegljivi na enostaven in cenen način in da v Sloveniji podjetniki veliko preveč svojega časa in sredstev porabijo za njihovo zagotavljanje. Ta situacija je nastala, kot smo povedali zgoraj, ne zaradi neke zavestne antipodjetniške politike, ampak zaradi vrste potez, ki so skupaj pripeljale v sedanjo nezavidljivo situacijo. Zadnja taka poteza, ki je sodu izbila dno, je bila nova davčna zakonodaja. Imamo dovolj dokazav v obliki dopisov, elektronske pošte in osebnih protestov, da smo tisti, ki nam ni vseeno, kaj se s Slovenijo na področju konkurenčnosti in podjetništva dogaja, opozarjali naposredne akterje pri pripravi nove davčne zakonodaje, da bo to katastrofalna poteza, za katero bodo prej ko slej morali strokovno in politično odgovarjati. Tudi novo vlado smo pred in po volitvah na to vehementno opozarjali. Škoda je narejena, kaj zdaj.

Odnos države do poslovnega sveta gre preko fiskusa. Gre za vprašanje, koliko dodane vrednosti dobi država in koliko ostane podjetnikom in zaposlenim. Slovenija je v tem pogledu na vrhu lestvice davčne bede. Že povprečna obremenitev dela je skoraj najvišja v svetu. Ko pa k temu dodamo še popolnoma nerazumno fiskalno obremenitev najsposobnejšega dela slovenskega prebivalstva pa je poslušati iz ust tistih, ki so odgovorni, da je do tega prišlo, da se tudi oni zavzemajo za na znanju temelječ razvoj, naravnost groteskno. Vodstvo Leka opozarja, da je obremenitev visoko izobraženih ljudi in menedžerjev z dajatvami v Sloveniji nevzdržna. Prava razprava o vplivu fiskalnih sistemov na konkurenčnost, inovativnost, podjetništvo in s tem na razvoj, se sedaj šele prav začenja; vendar ne samo v Sloveniji ampak v svetovnem merilu. Uvajanje raznih variant enotne davčne stopnje v nekdanjih komunističnih državah, ki je bilo sprva neopaženo, je danes deležno svetovne pozornosti. Kratkotrajni poskus Francije in Nemčije, da bi te reforme razglasili za socialni dumping in prisili te države, da spet zvišajo dajatve in svoj sistem »harmonizirajo« z nemškin in francoskim, da bi bile te države spet konkurenčne, danes zveni kot slaba šala. Nasprotno, tem novim državam gre zasluga, da je njihovo pogumno eksperimentiranje sprožilo proces ponovnega razmisleka o fiskalnih sistemih v starih državah. Vse bolj postaja jasno, da se bodo morale prilagoditi stare države, ne pa nove. Zaradi tega poguma postaja Slovaška ena izmed najbolj razpoznavnih držav nasvetu, kar je vredno milijarde dolarjev promocijskega denarja.. Če pa se ozremo malo nazaj v ekonomsko zgodovino bomo odkrili, da je v vseh državah, kjer je prišlo do preobrata v ekonomski politiki, ki je pripeljal do ekonomskega razcveta, obstajala vodilna ekipa, ki je imela pogum za izvedbo radikalnega preobrata v ekonomski politiki. To velja za Singapur, Korejo, Kitajsko, Irsko, Finsko in v taki ali drugačni meri za vse gospodarsko uspešne države. Pa smo spet pri podjetništvu. Vendar tokrat ne pri podjetništvu na ravni podjetja ampak pri podjetništvu na ravni države. Kot pri posameznem podjetju, ko mora imeti podjetnik vizijo, znanje in pogum, če hoče uspeti, prav isto velja na ravni države: za inovativno vodenje države je treba imeti vizijo, znanje in pogum.

V ponedeljek je skupina mladih ekonomistov, ki so tudi člani vladnega strateškega sveta, na Ekonomski fakulteti pred polno dvorano ob polni prisotnosti medijev predstavila zametek radikalno drugačnega fiskalnega sistema, kot ga imamo sedaj. Kot je povedal vodja projekta Jože Damjan ga tržijo pod blagovno znamko slovenska inačica enotne davčne stopnje. V skladu z dolgoletno slovensko tradicijo skrbi za socialno pravično družbo, slovenska inačica izhaja iz predpostavke, da se neto plače zaposlenih ne spremenijo in da nižjim slojem, ki bi bili prizadeti zaradi povišanja cen življenskih potrebščin, zmanjšanje realnega dohodka nadomestimo z ukrepi socialne politike. Povedal je, da je to šele koncept in da se s tem začenja široka strokovna in politična razprava ne samo ozko o davčnem sistemu ampak o fiskalni reformi. Zahvalil se je tudi predsedniku vlade za podporo in pri tem povedal, da je bilo kar nekaj težav s pridobivanjem podatkov, ker nekaterim v državni upravi ta dogajanja niso povšeči. V dvorani je vladalo pozitivno in konstruktivno vzdušje celo s strani nasprotnikov. Kot je pozneje izjavil eden od skeptikov, je treba dati fantom priznanje za mojstrsko izpeljan uvod v najpomembnejšo razpravo o prihodnosti Slovenije v zadnjem času.

Glede na to, da je fiskalni sistem še edina ekonomska politika iz nekdanjega arzenala makroekonomskih politik, ki je pod ingerenco države, to tudi pomeni začetek resne razprave o vlogi države s tem pa tudi začetek razprave o tem, kakšno Slovenijo hočemo: kreativno, inovativno, podjetniško, t.j. tako, v kateri bodo bodo naši otroci z veseljem živeli in kamor se bodo kreativni in sposobni ljudje želeli priseljevati ali kakšno drugo.

No documents found