Dr. Jože Vižintin: Prispevek k razpravi o vlogi znanosti in znanja


Ko sem razmišljal o tem, kaj povedati na današnji razpravi, sem si zastavil dve vprašanji:

• ali lahko Slovenija dolgoročno preživi brez produkcije lastnih in v svetu prepoznavnih proizvodov in
• ali je dovolj, da se slovenska znanost predstavlja svetu le z odličnimi članki v svetovnih revijah.

Trdno sem prepričan, da smo soglasni, da to ni mogoče in da to ni dovolj! Vprašanje pa je, kaj moramo storiti in kako se moramo organizirati, da bomo uspešnejši, kot smo bili do sedaj, še posebej zato, ker vstopamo v EU, kjer bo konkurenca tudi na našem področju večja.

Slovenija ima v razvojnoraziskovalni dejavnosti zaposlenih 4336 zelo dobro usposobljenih raziskovalcev. To je 4,6 polno plačanega raziskovalca (FTE) na 1000 delovno aktivnih prebivalcev, kar je blizu povprečja EU s 5,3 FTE. V letu 2000 smo porabili 1,52 odstotka BDP za razvojnoraziskovalno dejavnost, kar je v primerjavi z EU, ki je porabila 1,93 odstotka BDP, kar veliko. Poslovni sektor je porabil 0,82 odstotka BDP ali 33 milijard, vlada pa je namenila vladnemu, visokošolskemu in zasebnemu sektorju ter tujini 0,7 odstotka BDP ali 28,5 milijarde SIT. S tako razdelitvijo porabe denarja za raziskave in razvoj ni nič narobe, če bi bilo sodelovanje med poslovnim sektorjem ter univerzama in inštituti na letni ravni po obsegu večje od sedanjih 4 odstotkov vseh razpoložljivih sredstev.
To dejstvo nas navede na sklep, da poslovni sektor ter vladni in visokošolski sektor delujeta povsem ločeno drug od drugega, saj sodelujeta pri reševanju skupnih razvojnih problemov le v okviru zanemarljivih 4 odstotkov razpoložljivih sredstev. Ali so za tako stanje subjektivni ali objektivni vzroki, ni enotnega mnenja. Za argumentirano presojo mi dovolite, da navedem nekaj podatkov.

Slovenija je imela leta 1999 2,4 odstotka velikih podjetij, 5,7 odstotka srednje velikih in 91,9 odstotka malih podjetij. Če na grobo analiziramo strukturo 15 največjih podjetij, bomo videli, da jih ima le 6 ali 40 odstotkov finalni proizvod z lastno blagovno znamko, ostala podjetja pa so polfinalisti, trgovska podjetja ali podjetja s tujo blagovno znamko. Da je tako tudi v večini ostalih večjih podjetjih, nam dokazujejo podatki iz predelovalne industrije, ki je leta 1999 pokrivala 99 odstotkov slovenskega blagovnega izvoza. Ta industrija ima danes 112 velikih podjetij, od katerih jih ima 50 odstotkov lasten razvoj, 441 srednje velikih podjetij z 21 odstotki in 261 malih podjetij z le 7,7 odstotka lastnega razvoja. Iz izkušenj vemo, da podjetje, ki nima lastnega razvoja, večinoma nima tudi lastnega proizvoda ali tehnologije in je v celoti odvisno od razvoja podjetja, od katerega je proizvod ali tehnologijo pridobilo. Da je res tako, nam potrjujejo naslednji podatki:

• Slovenija je, po podatkih iz leta 1997, mislim, da danes ni veliko drugače, kupila 38 patentov, 688 licenc, 180 primerov znanja in izkušenj, 1017 blagovnih znamk, 75 primerov tehnične dokumentacije in drugih tehnologij v skupnem seštevku 2166 primerkov.

Na drugi strani imamo kvalitetno, vendar razdrobljeno raziskovalno sfero z ogromno majhnimi, sicer kvalitetnimi projekti, ki so med seboj slabo koordinirani. Naj vam to dokumentiram s podatki z univerze v Ljubljani, kjer smo imeli, po uvedbi programskega financiranja leta 1999, skupno 915 projektov ali 1,1 projekta na profesorja. Mislim, nimam pa podatkov, da tudi na inštitutih ni bilo veliko bolje.

Posledice takega stanja so po mojem mnenju naslednje:

• Poslovni sektor namenja večino denarja za povečevanje lastne inovativne dejavnosti z nakupom tujega znanja in je pri tem uspešen, kar kažejo podatki o izvozu na zahtevne trge.
• Raziskovalci pa skrbimo predvsem za doseganje lastne raziskovalne odličnosti z objavljanjem člankov. Pri tem smo podobno kot poslovni sektor zelo uspešni, saj smo v letu 1999 objavili 516 znanstvenih prispevkov na milijon prebivalcev, kar je blizu povprečja OECD in EU. Malo manj uspešni pa smo pri povečevanju inovativnosti slovenskega gospodarstva in s tem celotne družbe. Slovenija je po podatkih iz leta 1997 kot rezultat našega dela prodala 23 patentov, 141 primerov znanja in izkušenj, 2 licenci in nobene blagovne znamke. Skupaj je prodala 236 primerkov, kar znese 11 odstotkov v primerjavi z nakupljenimi primerki.

Upam, da se boste strinjali z mano, da sta oba sektorja vsak zase uspešna tudi brez večjega obsega medsebojnega sodelovanja.

Kaj storiti, da bi stanje popravili?
Trenutno so kriteriji za pridobitev financiranja programskih skupin in projektov taki, da nobenega od nas ne silijo v resno sodelovanje z gospodarstvom. S strani slovenskega gospodarstva pa tudi ni pretiranega pritoka idej in potreb za skupno razvojnoraziskovalno sodelovanje. Prav tako tudi ni izraženih pretiranih potreb gospodarstva po zaposlitvi raziskovalcev z doktoratom znanosti, ki v svetu prestavljajo uspešen prenos znanja v industrijo.

Gospod predsednik, cenjeni zbor, trdno sem prepričan, da ima Slovenija povsem odprte možnosti za razvoj novih lastnih proizvodov in tehnologij ali dopolnitev obstoječih za potrebe 21. stoletja. Vprašanje je le, ali smo v Sloveniji pripravljeni sprejeti tako odločitev, ki nam bo povsem in nesporno odprla pot k razvoju družbe, temelječe na znanju. Če smo, potem se moramo organizirati po zgledu na tem segmentu najuspešnejših nordijskih držav. Odločitve ne bi smeli sprejeti enostransko, torej samo v znanstveni sferi, ampak jo mora z vso odgovornostjo sprejeti tudi slovensko gospodarstvo, ki je in bo dejavnik generiranja idej in potreb za razvoj novih izdelkov in tehnologij. Pristopiti bi morali tudi k reorganizaciji razvojnoraziskovalne infrastrukture, tako da bodo v njej imeli ključni pomen integrirani projekti in interdisciplinarno sestavljeni tehnološki centri. Mnenja sem, da le interdisciplinarni tehnološki centri, ob razviti infrastrukturi, lahko spodbudijo inovacije ter omogočijo kvalitetne pogoje in sodelovanje predstavnikom malih in srednje velikih podjetij pri razvoju novih proizvodov in tehnologij. To pa je ravno tisto, kar slovensko gospodarstvo zaradi specifične strukture najbolj potrebuje. Ker imajo tehnološki centri tudi povsem odprte možnosti za sodelovanje tako v okviru evropskih projektov kakor tudi v drugih oblikah evropskega financiranja, je predlagana sprememba še toliko bolj upravičena.

Gospod predsednik, hvala za povabilo, Vam in cenjenemu zboru pa hvala za pozornost.

Prof. Jože Vižintin,
Univerza v Ljubljani, Center za tribologijo in tehnično diagnostiko
December 2003

No documents found