arhivska stran
teme

Spoštovani predsednik,

nisem se oglasila med razpravo, ker se je že raztegnila čez predvideni čas. In zdelo se mi je, da moje razmišljanje, pravzaprav pripombe, opazke, pač niso tako zelo pomembne, da bi zaradi njih kratila vaš dragoceni čas. In tudi zdaj mislim biti čisto po televizijsko kratka, kajti dolgoletno delo na televiziji me je pač naučilo biti kratek in jedrnat. Prosim, da jemljete te moje misli bolj kot preblisk, kot piko na "i", kot "pa še to", pod črto.

Med vso razpravo so udeleženci govorili o Sloveniji v tretji osebi ednine, o Slovencih o tretji osebi množine ( razen doktorja Petriča ). Govorili so o moji državi kot o neki tretji državi, kot bi pogovorili v nekem pododboru o Kitajski, Boliviji, Južni Afriki. Pa vendar je Slovenija naša, vaša, moja, njihova. In potem so se nekateri izmed udeležencev čudili, zakaj v naši državi ni večjega občutka pripadnosti, za identiteto. In, gospod predsednik, na začetku svojega uvodnega govora ste omenili državljanke in državljane Slovenije. Pa ne le vi, ampak tudi vsi drugi politiki ob drugih prilikah. Kot da jaz naenkrat nisem več Slovenka, ampak državljanka države, ki se imenuje Državljanija. Ja, boste porekli, v Sloveniji živijo tudi druge narodnosti. Da, vem in prav je tako. Ampak.... Pred samostojnostjo se je vsak opredeljeval po narodnosti in pripadnosti državi. Jaz sem bila Slovenka in Jugoslovanka. Po osamosvojitvi pa je beseda Slovenec dobila, oziroma bi morala dobiti dvojni pomen: Madžar v Sloveniji je, na primer, po osamosvojitvi bil po svoji narodnostni pripadnosti še vedno Madžar, po pripadnosti državi pa ne več Jugoslovan, ampak Slovenec. In ker se nihče ne zaveda, da se je pomen besede Slovenec za marsikoga podvojil, se v strahu, da si posamezni politik ne bi s tem prislužil vzdevka nacionalist, zateka k brezosebni rabi besede državljan. In seveda, potem se posameznik ne more identificirati z nekakšno Državljanijo! Če vsesplošnega občutka pripadnosti ni v družbi, če slovenski predstavniki v evropskih ustanovah raje govorijo v polomljeni angleščini kot v svoji materinščini, potem noben šolski sistem ne more vcepiti v ljudi občutka pripadnosti.

Zunanji minister Rupel je v svojem pisnem gradivu na osmi strani zgoraj zapisal tole: "K pomanjkanju državotvornosti v Sloveniji prispeva tudi relativno šibka in nedemokratična medijska scena". Kot komentar na to trditev samo tale utrinek iz moje preteklosti: Spomnim se dneva, ko je Slovenija doživela mednarodno priznanje. Noben politik se ni spomnil, da bi bilo ob tem, ko smo bili Slovenci končno sprejeti kot enakopraven narod med druge, pripravil kakšno skromno slavje. Edina, ki se je zavedala pomembnosti tistega trenutka, je bila TV Slovenija in ga več kot dostojno obeležila.

Zunanji minister Rupel je govoril tudi o tem, kako podpreti čimprejšnjo vključitev Hrvaške v evroatlantske povezane, gospod Kacin pa je omenjal, kako je našo sosedo treba "pahniti", poriniti v EU. Slišati je tudi ideje, kako poslej spor glede gospodarske cone ne bo več slovensko-hrvaški,a ampak hrvaško-evropski. Gre tu za leporečje ali pretiran zanos, vzhičenost nad dejstvom, da bo Slovenija 1. maja prihodnje leto polnopravna članica? Trdim, da bo tudi po tem datumu problem še vedno slovensko-hrvaški. Ob neenotni zunanji politiki EU bi bilo usodno zmotno pričakovati, da bo spor med Ljubljano in Zagrebom reševal Bruselj. Toliko na kratko, domnevam namreč, da boste zaradi resnih odnosov med državama temu posvetili kakšen sestanek v manjši sestavi.

Zamejstvo: v celoti pritrjujem mislim gospodov Šturma in Brezigarja. Res je tako, res je tudi, da manjšinska problematika ne sme biti samo in zgolj proračunska postavka. Ne sme pa biti samo in zgolj skrb vlade, narodnostnih inštitutov, matic in podobnih ustanov, ampak vse slovenske družbe. Tudi gospodarstva. Lepo bi bilo, če bi, recimo, v Beljaku ali Čedadu videli oznako najboljšega soseda ali katere od slovenskih bank. S tem bi se dvignila prepotrebna samozavest zamejskih Slovencev in Slovencev, živečih v matici.

In, kot novinarka, ki je desetletja pokrivala Azijo, si ne morem kaj, da ne bi opozorila na dejstvo, da je bila vloga in pomen Kitajske podcenjena. Ali bo tema kakšnega posebnega posveta? Upam. Kitajska je jedrska sila, od jutri bo vesoljska, moč njene valute že sega onkrat kitajskih meja, tako da v Aziji že govorijo o območju juana tako kot v Evropi govorimo o območju evra. In je seveda regionalna sila. In ne gre pozabiti, da se zažigalna vrvica, ki gori na svojem začetku, na Bližnjem vzhodu, vleče naprej čez vso Osrednjo Azijo, kjer so totalitarni režimi, kjer so gospodarske krize, kjer so teptanja človekovih pravic, kjer so islamski skrajneži. Bo vrvica zgorela do konca?

Zapisalo se mi je preveč in oproščam se za to.

S spoštovanjem,

Blanka Doberšek, Urednica Zunanjepolitične redakcije TV Slovenija
Oktober 2003





No documents found