arhivska stran
teme

Datum: 10/13/2003

Zunanja politika, ki želi biti uspešna, mora upoštevati zgodovinske izkušnje prostora in ljudstva, ki ju zastopa (te izkušnje so ji lahko tudi nesporno v pomoč pri iskanju identitete, ki jo je pri sedanjih zunanjepolitičnih usmeritvah pogrešal gospod Türk). Menim, da dokumenti in besedila, ki smo jih dobili v branje, nekatere pretekle izkušnje slovenskega prostora že upoštevajo, medtem ko bi o drugih verjetno kazalo še razmisliti.

Ko govorim o zgodovinskih izkušnjah, ki bi nam lahko bile v pomoč pri opredelitvi zunanjepolitičnih prioritet, mislim predvsem na tri značilnosti razvoja slovenskega prostora in slovenske politike:

1) Slovenski zgodovinski, socialni in gospodarski razvoj je posebej pomembno zaznamovala zemljepisna lega slovenskega ozemlja. Tu, ob vzhodni meji romanskega in germanskega sveta, so se križale prometne in trgovske poti, ki so vodile od Jadrana na sever, iz Italije na Ogrsko in Balkan in iz Nemčije proti jugu in vzhodu Evrope, z njimi pa so se v slovenskem prostoru križali tudi duhovni, kulturni in politični vplivi. Mislim, da mora Slovenija to vlogo, ne samo prometnega, temveč tudi mednarodnega križišča (zlasti med Vzhodom in Zahodom), ohraniti tudi v prihodnje. Sicer pa je opredelitev za tako usmeritev, če pravilno razumem, že prisotna tudi v tezah gospoda zunanjega ministra. Slovenija mora tudi v prihodnje svojo pozornost usmerjati ne le proti Zahodu in Bruslju, temveč tudi proti Balkanu, saj lahko ima na tej relaciji – podobno kot velik del svoje zgodovine – pomembno premostitveno vlogo, hkrati pa je v njenem najožjem interesu, da Hrvaška čim prej postane članica EU, na Balkanu pa se razmere postopno stabilizirajo. Podobno kot os Zahod–Vzhod ostaja za Slovenijo pomembna tudi tradicionalna vez proti severu, kjer bi bilo treba gledati ne le proti Avstriji, temveč tudi čez njo – k Nemčiji. In pozornost bo treba še naprej usmerjati proti jugozahodu, Italiji, ne le zaradi slovenske manjšine, ki bo v novih razmerah postala ali pomemben posrednik ali bo pa izginila, temveč tudi zaradi italijanskih aspiracij v slovenski in hrvaški Istri. In če pogledamo čez Italijo, mora Slovenija iskati zaveznika tudi v Franciji.

2) Slovenija je bila vse do leta 1918 periferija habsburškega juga in si je šele v prvi in nato drugi Jugoslaviji izborila osrednejše mesto razvitega Zahoda. Danes je Slovenija v vrhu med državami novinkami, ki pristopajo v EU, in treba bi bilo storiti vse, da tega mesta ne izgubi in ne postane spet periferija. To, v kakšni meri je konkreten prostor del periferije in koliko se mu uspe približati centru, seveda ni odvisno le od zunanje politike. Tu je bilo omenjeno opozorilo profesorja Bučarja, da so bili slovenski politiki okoli leta 1900 provincialci. Paziti moramo, da po osamosvojitvi to spet ne postanemo. K Bučarjevemu opozorilu je treba dodati, da so bili slovenski politiki provincialci predvsem doma, ko so bili od doma, pa so znali biti relativno uspešni in neprovincialni: tu mislim na Šušteršiča, ki se je izkazal kot pomemben politični taktik v dunajskem državnem zboru, na Korošca, ki mu je uspelo v drugi polovici prve svetovne vojne organizirati najbolj množično politično gibanje v Cislajtaniji, spet na Korošca v prvi Jugoslaviji, ki je postal pravi faktotum v Beogradu in končno na Kardelja v zadnji Jugoslaviji, ki je bil marsikaj, provincialni politik pa gotovo ne. Tisto, kar bi vsem tem politikom lahko očitali, pa je, da so malo ali niso nič storili za deprovincializacijo politike doma. In vendar mora biti naloga zunanje politike, da konkretno državo ne le zastopa navzven, temveč jo poskuša s konkretnimi pobudami, ki prihajajo od zunaj, tudi odpreti v širši prostor. Skratka: nalogo zunanje politike vidim v prenašanju sporočil in pospeševanju zlasti gospodarske, kulturne in znanstvene menjave v obe (vse) smeri. (Čeprav je res, da se je treba natančneje dogovoriti, do kam se odpirati, kot je ugotovil Bučar, je vendar tudi jasno, da se je treba odpirati na vseh področjih).

3) In tretje. Slovenci stopamo v evropsko skupnost s tisočletno izkušnjo življenja v multikulturnih in multinacionalnih skupnostih in skoraj stopetdesetletno usmeritvijo k federalizmu. František Palacki je imel leta 1848 med Slovenci posebej goreče privržence, Slovenci so federalizem zagovarjali v habsburški monarhiji in obeh Jugoslavijah in se končno obrnili od Herderja k Heglu (kot je to imenoval Tine Hribar), ker se je jasno pokazalo, da je življenje v multinacionalni in multikulturni skupnosti, kjer močnejši in večji nimajo posluha za manjše in šibkejše, vedno znova skrajno težavno.

Opredelitev za federalizem seveda pomeni opredelitev za enakopravnost vseh, majhnih in velikih, pa tudi (in predvsem) za spoštovanje različnosti. (Sam v nasprotju s kolego Pirjevcem ne vidim tako velikega nasprotja med globalizacijo in pluralizacijo, saj je globalizacija v prvi vrsti gospodarsko-tehnološki proces, ki ga ni mogoče ustaviti, ob katerem pa je – prav po zgledu nekdanjih federalističnih programov – s premislekom in voljo mogoče ohraniti stopnjo pluralnosti in različnosti). Slovenija mora zato v zunanjepolitičnem pogledu poiskati zaveznike, ki tako usmeritev podpirajo in razumejo. Stališče gospoda zunanjega ministra, ki med možnimi slovenskimi zaveznicami omenja (le) Avstrijo, o Višegrajski skupini pa ima pomisleke, se mi vseeno zdi preozko, a ne zaradi stereotipnih predsodkov, čeprav se ob razmeroma živahni spremenljivosti avstrijske politike do (Jugoslavije in) Slovenije v preteklosti pomislekov ni lahko otresti, ampak bolj zato, ker bi moral biti v ospredju zunanjepolitične pozornosti (dolgoročnejši) interes, ne pa (trenutna) prijateljstva. V tem pogledu imamo z višegrajskimi državami precej skupnega: podobno tradicijo komunizma, podobne težave pri tranziciji in podobne probleme pri vstopanju v Evropsko unijo. Primerljive interese bi lahko našli tudi s še nekaterimi, manjšimi evropskimi državami: na eni strani skandinavskimi (z Dansko, Finsko), na drugi z državami, ki imajo pri uveljavljanju med velikimi podobne težave, kot jih bomo (po vsej verjetnosti) imeli sami (npr. Portugalska).

Slovenski položaj v Evropski uniji bo nesporno vse prej kot lahek. Kot vemo iz preteklih izkušenj so interesi velikih in majhnih, premožnih in revnih, razvitih in nerazvitih praviloma tako različni, da jih je težko uskladiti brez večjih konfliktov in napetosti. Slovenci morami biti na težave pripravljeni in imeti zanje že ob vstopu v Unijo pripravljeno premišljeno strategijo.

In zadnje: kot zgodovinar lahko le podprem stališče gospoda zunanjega ministra, da mora Slovenija kljub nesporni opredelitvi za Evropsko unijo ves čas ohranjati najboljše možne stike z ZDA. Kot je pokazal Uroš Lipušček v nedavno izdani disertaciji o Wilsonovi politiki in slovenskih mejnih vprašanjih leta 1918–1920, je napravila slovenska politika že ob koncu prve svetovne vojne usodno napako, ker se ni močneje povezala z ameriško administracijo. ZDA so bile nato prisotne v »regiji« v vseh ključnih trenutkih, vse do razpada Jugoslavije in jugoslovanskih vojn, toda slovenska politika (in diplomacija) sta spet iskali v Washingtonu podporo za svoja stališča šele v zadnjem letu in pol razpadanja Jugoslavije. Tudi sam seveda menim, da slovensko iskanje zavezništev v ZDA nikakor ne sme biti v škodo interesom in notranji koherenci Evropske unije. V tej zvezi sem tudi prepričan, da so v konfliktih, povezanih z Irakom, avtentične interese Evropske unije zastopale države, ki so nasprotovale ameriški intervenciji v Iraku, in ne tiste, ki so jo podpirale. Sicer pa bi bilo treba priznati, da je tudi Slovenija vilensko izjavo podpisala ne iz prepričanja, temveč pod pritiskom. Takim situacijam se je treba v prihodnje izogibati, čeprav ni dvoma, da bo do nasprotij med Unijo in ZDA še prihajalo. Zato bi se morali vprašati, ali moramo do vsakega problema v svetu res zavzeti svoje stališče, in ali ne bi kazalo včasih poskušati tudi kaj preslišati in molčati.

Slovenija mora seveda posvečati vso pozornost tudi odnosom z evropskimi državami, ki še ne bodo članice Evropske unije, so pa vsekakor nepogrešljivi sestavni del zgodovinske Evrope. Med njimi je bila omenjena Rusija, isto pa velja tudi za Romunijo in Bolgarijo.

In povsem na koncu: gospod zunanji minister je pozval k večji vnemi šolstva in medijev pri vzgajanju privrženosti slovenski državi. Tudi sam sem prepričan, da ima šolstvo v tem pogledu pomembne naloge, seveda ne z nasilno in deklarativno državljansko vzgojo, temveč predvsem s pomočjo predmetov, kot so: zemljepis, zgodovina, književnost, sociologija, filozofija in materinščina, pri katerih so domovinske in evropske vsebine sestavni del preostalega gradiva. Tako je tudi priporočilo Sveta Evrope, pouk pa mora biti bolj živahen in manj faktografsko obremenjen, kot je zdaj, kar je stvar šolskega ministrstva. V vsem preostalem pa še vedno drži Voltairova misel: domovina je tam, kjer je mogoče živeti varno in brez večjih težav. V tem smislu bo tudi Slovenija resnično privlačna, ko bo za večino svojih prebivalcev dežela socialne varnosti, raznolikih zaposlitvenih možnosti, blaginje, demokracije in pluralne odprtosti. Storiti je treba vse, da se bo to zgodilo čim prej.

Dr. Peter Vodopivec, Institut za novejšo zgodovino
Oktober 2003





No documents found